Kratka zgodovina mojstrov družine Chen (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 2)

Standardno

Kot že omenjeno v prvi lekciji Male šole Chen taijiquan-a, velja Chen Wangting, pripadnik 9. generacije družine Chen in v Chenjiagou vasi znan tudi pod imenom Zhouting, za očeta taijiquan-a. Okoli leta 1670 je oblikoval borilno veščino in jo poimenoval “Prva metoda”. V njegovi pesnitvi o novonastali veščini med drugim piše, da “se moč ustvarja notranje, in ta notranja energija poganja (in prehaja v) zunanjo moč mišic”. Chen Wangting je ustvaril več prostoročnih form (Taolu), veščino potiskanja rok (Tui Shou) in tudi formo s sulico na dolgi palici.

Chen_Wanting

Kip Chen Wanting-a (1580-1660) pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto:  Estevam Ribeiro).

Naslednji pomemben mojster, ki ga pozna vsak resen učenec Chen taijiquan-a, je Chen Changxing (1771-1853) iz 14. generacije družine Chen, v Chenjiagou poznan tudi kot Yunting. Chen Changxing je strnil številne prostoročne forme, ki so bile zapuščina Chen Wangting-a, v na novo definirano formo, danes znano kot ‘stara forma’ oz. Laojia.  Changxing je določil Laojia dve varianti oziroma obliki –  prvo (Yilu) in drugo (Erlu). Omenjeni obliki se med seboj dopolnjujeta: medtem ko je prva oblika nekoliko bolj počasna in umirjena, je druga hitrejša in bolj eksplozivna. Ker vse do danes poznane taijiquan forme vseh šol izhajajo iz osnov Laojia forme, lahko trdimo, da je Changxing ne samo revolucionarno preoblikoval Chen taiji, pač pa tudi postavil temelje, na katerih so gradile vse mlajše šole taijiquan-a.

Chen Changxing

Chen Changxing.

Mojster Chen Changxing je znan tudi po tem, da je kot prvi v zgodovini družine Chen poučeval učenca, ki ni pripadal družini. Mladi Yang Luchan je v Chen vas prišel iz severne Hebei province z namenom, da se nauči Chen taijiquan-a. S svojo vztrajnostjo, marljivo vadbo, talentom in disciplino si je pridobil zaupanje mojstra Chen Changxing-a. Ta ga je vzel k sebi v uk, in ga podučil v vseh temeljnih metodah in tehnikah Chen taijiquan-a. Ko se je mladi učenec po končanem uku  vrnil v svoj rodni kraj, je tam razširjati osvojeno veščino. Taijiquan, kot ga je poučeval Luchan, je sčasoma pridobil nekaj novih značilnosti  in po svojem ‘očetu’ ime Yang šola taijiquana.

Yang_Luchan

Yang Luchan (1799-1872),  prvi učenec, ki ni izšel iz družine Chen.

Iz 14. generacije družine Chen izhaja še en pomemben mojster – Chen Youben. Podobno kot Changxing je tudi Youben preoblikoval Wangtingove izvorne prostoročne forme: iz teh je izpustil vse težje gibe in nekaj eksplozivnih (Fajin) gibov in ustvaril novo prostoročno formo, ki je – da bi se razlikovala od Changxingove Laojia forme – dobila ime Xinjia oz. ‘nova forma’. Kasneje je bila Youben-ova forma preimenovana – danes je tako v Chen vasi znana kot ‘mala’ oblika ali Xiaojia.

Na tem mestu je vredno omeniti, da dandanašnji kot novo formo oz. Xinjia poimenujemo formo, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja ustvaril Chen Fake, mojster 17. generacije družine Chen; toda o tem kaj več v tretji lekciji.

 

 

Kung fu se nadaljuje

Standardno

Pozdravljeni, bralci bloga Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Ob ustanovitvi našega društva pred petimi leti smo bili člani povabljeni, da tu delimo zgodbe, razmišljanja, mnenja, ocene in karkoli, kar bi lahko prispevalo k širjenju tajiquan kulture. Sama sem se takrat odzvala in moje razmišljanje si lahko preberete med prvimi prispevki na tem blogu. Ker je naše združenje po začetnem petletnem obdobju letos prestavilo v višjo prestavo z okrepljenim delom, sem se odločila ponovno napisati prispevek za ta blog. Tako sem ponovno tu, s svojimi pogledi.

Kot ste morda nekateri opazili, sem vadbo taijiquan-a prekinila za leto in pol. Mislila sem, da sem tej obliki treninga za vekomaj zaprla vrata. A po nekaj časa sem spoznala, da so bila vrata zgolj priprta: skozi to režo je svetloba vadbe začela postopoma pronicati vse močneje in gravitacija že osvojenega znanja me je v določenem trenutku nenadoma potegnila nazaj v ciklus redne vadbe. Veliko zaslug za mojo vrnitev gre pripisati mojima glavnima učiteljema, Biljani in Davidu: oba tako iz mojega odhoda kot ponovnega prihoda nista delala velike drame, pač pa sta me ljubeznivo in brez zamere sprejela nazaj v svoj krog delovanja. Hvala obema.

ALENA7

Taiji sopotniki

Pričujoče razmišljanje je naslovljeno “Kung fu se nadaljuje”: v kitajščini termin “kung fu” namreč ni zgolj splošen izraz za borilne veščine ampak se v svoji izvorni obliki nanaša na kakršenkoli študij, učenje ali vadbo, ki zahteva trdo delo, potrpežljivost, energijo in čas, da se nekaj doseže. Nekje sem prebrala, da kung fu pomeni tudi “težko pot”, kar zame vadba taijiquana zagotovo je.

Brez prevelikega dolgovezenja naj povem, da sem tudi ob začasnem odhodu skušala ostati zvesta etičnim principom, zapisanim v kodeksu našega združenja: svoji učiteljici sem obrazložila razloge za svojo odločitev in ji na ta način izkazala spoštovanje. Mislim, da sem s prenehanjem vadbe na nek način pokazala spoštovanje tudi do same veščine in načel, ki jih zagovarja družina Chen. V tistem času namreč nisem bila pripravljena poglobljeno vaditi sama doma, prav tako pa nisem bila sposobna sprejeti dejstva, da je taijiquan borilna veščina. S prihodom novega učitelja Chen Ziqiang-a se je namreč začel poudarjati predvsem ta vidik vadbe. No, vsaj tako sem jaz čutila. V sebi sem tudi občutila moralno razdvojenost ob dejstvu, da vlagam energijo v vadbo veščine, ki lahko nekomu škodi. Moja celotna življenjska filozofija je namreč tesno povezana s potjo iskanja Resnice, predanostjo duhovni poti in delovanjem po navdihu in utripu srca.

Že v svojem prvem razmišljanju sem zapisala, da je taijiquan lahko čudovito ogledalo tega, kje se nahajamo na svoji duhovni poti. V letu in pol oddiha od vadbe taiji-ja sem s pomočjo drugih tehnik skušala nadomestiti vadbo, pa sem, kot lahko vidite, pravzaprav zgolj hodila po krožnici. In kar gre okrog, se vrne…

Na duhovni poti ne dosežemo nič brez stroge discipline – nič se ne zgodi, če ne vztrajamo. Kljub temu s predahom ni nič narobe. Tudi to je del poti. Le paziti je treba, ali bežimo k ali bežimo proč. V mojem primeru je prenehanje vadbe vsekakor pomenilo beg proč: žal ne samo od taiji-ja, pač pa tudi proč od sebe. Pa sem kljub temu prišla nazaj in se soočila, oz. bolje rečeno se vsakič sproti s pomočjo vadbe soočam s svojimi demoni – s premagovanjem bolečine, s strahom, da za tradicijo nisem dovolj dobra… Sedaj skušam nadoknaditi zamujeno; na srečo imam učiteljico, ki hitro prepozna voljo do učenja in pomaga. Pomaga, da grem naprej odločno, a do svojega telesa spoštljivo. Kadar nastopi kriza in res nimam nobene volje in energije za vadbo, si rečem: “… bom samo stoječo meditacijo in malo navijanja svile. Če mi ne bo šlo, bom pa nehala…. ” Od kar to počnem, sem samo enkrat naredila zgolj stoječo meditacijo in kratko navijanje svile.

ALENA3

Vse se začne s stoječo meditacijo

Ko vadim, sem vse bolj pozorna, kako stoji moje telo in ali so posamezni deli telesa med seboj povezani. Chen Ziqiang je v enem od svojih prispevkov, ki ga je objavil David Gaffney, povedal, da je zunanja in notranja usklajenost gibov za pravilno in uspešno vadbo ključnega pomena. To zunanje pomeni povezanost kolkov z rameni, komolcev s koleni, zapestij z gležnji, da so kolki v eni ravnini, da nisi nagnjen naprej čez kolena, da sediš na kolkih, itd. Da se na koncu giblješ kot enotno, in ne kot prelomljeno telo; da se energija torej nikjer ne zatika. Ta princip sedaj vse bolj občutim v lastnem telesu in tako začenjam dojemati globok pomen teh enostavnih besed. Je pa to zame tudi najtežji del. Malce k temu prispeva moja slaba anatomska dota, ki je posledica otroških bolezni, padcev, ter kasnejše slabe drže. Dolgo časa so mi te ovire služile kot izgovori in opravičila, da sama pač ne morem  tako dobro vaditi, ker imam poškodovano in slabo postavljeno hrbtenico. V takih primerih vsekakor pride prav učitelj, ki ima za seboj prehojeno določeno duhovno (in taijiquan) pot in razume, da je treba prevzeti odgovornost zase, obrisati solze in se z izzivi soočiti. Jaz sama pa sem seveda morala dozoreti in stopiti korak naprej. Učitelj ga za nas ne more storiti. Lahko je le odličen svetovalec in tisti, ki spodbuja, a na koncu moramo korak k sebi storiti sami.

ALENA6

Trening forme

Res, na učitelja dam velik poudarek. Menim, da je pri vadbi kot je taiji učitelj ključnega pomena. Brez pravega učitelja, se vadba dotakne le površine, ali kakor pravi Biljana in v njenem materinem jeziku se sliši dosti bolje: “ocena 10 za umetnički dojam, ali taiji-ja nema…”. Učitelju moraš enostavno zaupati, da te pelje tja, kamor si se z vadbo namenil. Ne razumite me narobe, zame ni slabih učiteljev, so samo učitelji, ki nas mogoče ne bodo pripeljali tja, kamor bi z vadbo radi prišli. To pa seveda pomeni, da moramo vedeti, zakaj vadimo in si poiskati temu primernega učitelja. Vadba taiji-ja je zame kot ena velika čebula. Z vsakim letom vadbe odkrijem neko novo plast, ob tem pa pretočim tudi kakšno solzo.

Mogoče sem spet preveč “zabluzila”.. Ampak, poglejte, to je blog, tu lahko pišemo kar čutimo in mislimo – zato dajte tudi vi… pišite in delite vaša videnja vadbe in kako vam pomaga v življenju.

S srčnim pozdravom,

Alena Lipavec

 

Mala šola Chen taijiquan-a: CHEN TAIJIQUAN: ZAČETKI (Lekcija 1)

Standardno

Večina raziskovalcev zgodovine kitajskih borilnih veščin (kit. Wushu) se strinja, da sega pričetek borilnih veščin v vasi Chen (kit. Chenjiagou) še v čas pred 17. stoletjem in torej v obdobje pred Chen Wangting-om. Ker je Chenjiagou dokaj blizu Shaolinskega templja, se domneva, da se je v vasi takrat verjetno uporabljala katera od borilnih metod, ki so jih poučevali v templju. Pisni viri za to obdobje ne obstajajo, zato vse omenjene domneve temeljijo na podlagi kasnejših zapisov, ko so člani družine beležili ustna izročila o družinskih prednikih in tudi o slovesu Chen klana. Ta je bil že dolgo pred Wangting-om znan kot “paocui Chen družina” oz. Chen družina topovske pesti.

V 17. stoletju je Chen Wangting (1600-1680), oče Chen taijiquan-a, postavil uradne temelje Chen veščini. Wangting, v Chen vasi znan tudi kot Zouting, ni bil zgolj izvrsten borec, ampak tudi velik izobraženec svojega časa. Sprva je služil kot oficir v vojski dinastije Ming in kasneje, ko je omenjena dinastija propadla, kot varuh trgovskih karavan pred razbojniki, zlasti v provincah Henan in Shandong. Chen Wangting je izoblikoval novo borilno veščino v prvih desetletjih vladavine mandžurske dinastije Qing, ki je ostala na oblasti do padca zadnjega kitajskega cesarja leta 1911. Wangting je poimenoval novoustvarjeno veščino “Prva metoda” in v njej združil več temeljnih medicinskih in filozofskih naukov z esenco mnogih, že obstoječih borilnih veščin. V Chen veščini je tako moč prepoznati:

  1. daoistični nauk Yin Yang;
  2. tehnike Daoyin pri katerih se energijo zavestno vodi in usmerja z umom in namero;
  3. tehnike Tu Na  pri katerih z dihom povlečemo energijo vase in jo izdihom usmerimo iz telesa;
  4. teorijo kitajske tradicionalne medicine o energijskih kanalih telesa oz. meridijanih (Jingluo) ter
  5. teorijo več obstoječih borilnih tehnik (tako prostoročnih kot z orožjem), ki jih je sredi 16. stoletja v priročniku “Nova knjiga učinkovitih tehnik” zbral in komentiral slavni general tedanjega časa Qi Jiguang.

Chen taijiquan je bil tako že od samega začetka borilna veščina, ki ni kultivirala zgolj telo, temveč tudi um in srce: sistem namreč temelji na redni in vztrajni vadbi osnov, form in aplikacij, in podobno kot številne druge kitajske borilne veščine (kit. Wushu), prepleta borilne tehnike s filozofijo, tradicionalno medicino in etiko.

zmaj

Poletje v vasi Chenjiagou [Summer in Chenjiagou village]

Standardno

V Chen vasi je vsakdan obarvan z vadbo Chen taijiquan-a. Mladi, starejši, domačini in gostje s Kitajske ter drugih dežel prav vsi stremijo k  istemu cilju – razumeti in osvojiti umetnost Chen taiji quan-a. Oglejte si ta izreden video o življenjskem utripu Chen vasi!

[Everyday in Chenjiagou village is coloured by practice and training of Chen taiji quan. Young, adults, locals and visitors from China and other countries alike striwe towards the same goal – to understand and master the art of Chen taiji quan. Take a look of this extraordinary video, depicting the rhythm of life in Chenjiagou village.]

chenjiagou-otroci

 

 

Povezava

V tokratnem prispevku objavljamo videoposnetek kratke demonstracijske forme mojstra Chen Ziqiang-a. Forma jasno in zgoščeno prikaže temeljne principe gibanja v Chen taiji-ju: tekoče spiralno gibanje, katerega usmerja in vodi Dantian, kombinacijo počasnih gibov ter  hitrih, eksplozivnih skokov, brc in udarcev ter kultivacijo notranje moči Neijing. Mojster Ziqiang je bil posnet leta 2013, tekom njegove prve taiji delavnice v Sloveniji. Ponovno se nam bo pridružil aprila 2017, več o njem in njegovem pogledu na Chen taijiquan pa si lahko preberete v intervjuju z njim.

[A clip of a short and explosive demonstration form, as performed by Master Chen Ziqiang. The form clearly demonstrates all core principles of movement in Chen taiji: fluid, spiral movement, directed by Dantian, a combination of slow movement with quick and explosive jumps, kicks and punches, as well as cultivation of Neijing. The form was recorded in 2013, during Ziqiang’s first workshop in Slovenia. The upcoming workshop with Master Ziqiang in Ljubljana (Slovenia) is scheduled for April 2017. In the meanwhile, you can read about his outlook on Chen taijiquan in the following interview.]

3

Vse ob svojem času

Standardno

Po 33 urah potovanja iz Chen vasi nazaj v Slovenijo sva s prijateljem in učencem, Alešem Tomažinom, končno prispela na ljubljansko letališče. Dolge ure na letalu in še daljše na letališčih bi težje prenesla brez rezultatov naporne, a izredno plodne vadbe, ki se je po 10 dneh končala v nedeljo, 23. oktobra 2016.

V meni so od vsega doživetega najbolj živi vtisi in predvsem telesni odtisi dnevnih detajlnih korekcij velikega mojstra Chen Xiaoxing-a. Teh smo bili med dopoldnevno in popoldnevno vadbo stoječega stebra (vsakič po pol ure), vajami navijanja svile (po pol ure dopoldan in popoldan) ter študijem posamičnih gibov iz forme deležni vsi.

f1_cut

Korekcije – vodniki na poti k novim spoznanjem

Po dolgem potovanju iz Evrope in kar nekajurnem čakanju na večji del skupine, ki je na Zhengzhou letališče priletela iz Nanjing-a, smo v Chenjiagou prispeli s tremi kombiji okoli 21.30.

f2

Končno skupaj na Zhengzhou letališču

 

f3_cut

Intenzivno vsakodnevno delo

 

Program naslednjega in vseh ostalih dni: 7.30 zajtrk, 9.30 – 12.00 dopoldanska vadba, 12.10 kosilo, počitek, 15.00 – 17.30 popoldanska vadba, večerja in počitek…

Verjemite, med našim obiskom Chenjiagou vasi ni bilo ne časa ne energije za karkoli drugega kot za vadbo, obroke, počitek in krajše večerne sprehode po vaških ulicah …do taiji trgovinic, kjer včasih kar mrgoli ljudi, učencev iz Chen taijiquan šol. … do novega dela vasi, ki je čudežno zrastel v le parih letih. …do ordinacije zdravnika kitajske tradicionalne medicine dr. Chena (kjer se je telo s pomočjo tuina masaže razbremenilo odtisov napora). … do vaške lekarne po mazila za utrujene mišice in sklepe. …do splošne vaške trgovinice po kakšno metlo, lepilni trak, pitno vodo, kakšno suho sadje, oreščke, ali kaj drugega. Prav neverjetno je, kako takšna mala trgovinica uspe biti založena s praktično vsem – od hrane in pijače do posode, toaletnih potrebščin, igrač, oblačil, drobnarij, kot so lepilni trakovi (ki jih nismo našli niti v novoodprtem in veeelikem supermarketu v novem delu vasi!) – ter čistil, pripomočkov za čiščenje, itd.

f4

Stari del vasi, vhod v stari kompleks šole Chenjiagou Taijiquan

 

f5_bw

Novi del vasi, ki raste v mesto

f6

Del družinskega pokopališča

 

…in popoldan šestega dne vadbe, še do Chen družinskega svetišča in pokopališča,  do taijiquan muzeja in do ploščadi s parkom kamnitih kipov, ki ponazarjajo Chen taijiquan, oz. taiji boks (‘quan‘ pomeni ‘pest’) kot veščino trinajstih gibov – to je osmih osnovnih sil (bā fa): peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kau ter petih osnovnih smeri gibanja: naprej, nazaj, v desno, v levo in osrediščenje oz. mirovanje.

f7_cut

Pogled iz starega dela družinskega svetišča proti parku in muzeju taijiquana

f8_cut

Chen taijiquan, upodobljen kot veščina trinajstih gibov

Dnevi so minevali mirno in počasi, do roba zapolnjeni z delom. Vadba je bila tako intenzivna, da so vsi vnaprejšnji koncepti ali pričakovanja morali prej ali slej odpasti, da bi lahko naredili psihološki prostor za maksimalno vzdržljivost, sveža spoznanja, ki si prihajala ena za drugim in tišino, ki je potrebna za stabilizacijo naučenega.

img_5704_bw

Laojia Yilu

Modrost mirnega in neizprosnega vztrajanja velikega mojstra Chen Xiao Xing-a na osnovah ter njegovi detajlni vpogledi v vsak posamičen gib prve oblike stare forme (Laojia Yilu), ki smo jo pod njegovim vodstvom preučevali vseh deset dni – potem, ko smo zaključili z temeljnimi vajami Zhong Zhuang (središčni, stoječi steber) in Chan Si Gong (vaje navijanja svile) – so dali rezultate. Telo je postalo močnejše, inteligentnejše, vitalnejše, pri resnih iskalcih so se odstirale nove plasti razumevanja. Naravno in sami od sebe so se sestavljali novi in širši uvidi, zaradi katerih so gibi postali lahkotnejši in spontanejši. Odgovori na nezastavljena vprašanja so prišli sami od sebe.

Ob tem se je ponovno okrepilo spoznanje, kako lahko leta takšne intenzivne vadbe, ki se prične že v otroštvu, preoblikujejo posameznike, narejene “iz pravega testa”, v vrhunske mojstre Chen taijiquana. In tudi, kako je veriga prednikov, ki so veščino ustvarjali in ohranjali, živa nit, ki vsakega resničnega učenca obogati in poveže z veščino kot z živim bitjem, pa tudi z vsemi njenimi sedanjimi in preteklimi nosilci.

f11_cut

Neprekinjen tok

Nekdo je med našim bivanjem poprosil mojstra, da pojasni borilno namembnost določenega giba… Odgovor je bil moder, jasen in kratek: “…Vse ob svojem času… najprej naj delo na (vsaj) zunanjih telesnih povezavah prinese vidne rezultate, šele potem bo čas za vpogled v borilne potenciale gibov…”.

IMG_5368_cut.jpg

Je že čas za orožje?

Ob mojstrovem odgovoru mi na misel pridejo tudi besede Davida Gaffney-a, našega rednega učitelja in tudi organizatorja tokratnega obiska Chen vasi: “… Deset dni vadbe da rezultate desetih dni, eno leto vadbe – enega leta, šestnajst let vadbe šestnajstih let in desetletja desetletij…”.

Vse teče naprej po večni poti časa in minevanja. Gora nastane iz neštetih zrnc peska, ki se – ne da bi povpraševala, kdaj bo konec – neprestano nalagajo, sledeč zakonom svoje narave in celote, ki ji pripadajo.

dao

Pot

 

 

 

Tian Jinmiao o treningu z Lei Muni-jem

Standardno

Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.

V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.

Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.

Tian Jinmiao in Lei Muni

Tian Jinmiao in Lei Muni

Prvo srečanje z Lei Muni-jem

„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.

Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.

Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”

Lei Muni-jevo poučevanje

„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.

V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”

Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”

Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”

Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.

Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.

 

Tian Jinmiao v enojnem biču.

Tian Jinmiao v Enojnem biču.

Pomembnost “Wu Xing-a”

Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.

Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“

Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“

Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“

Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”

Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin

Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“

Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Odnos do taijiquana

Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.

Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.

Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.

Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“

Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“

Ženske in taijiquan

Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.

Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.

Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.

Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.

To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“

Davidine Siaw-Voon Sim

(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)

“Imej pravilen pristop; bodi vztrajen v vadbi; in nadaljuj z iskanjem in učenjem,” intervju z mojstrom Chen Ziqiang-om

Standardno
Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang je član dvajsete generacije družine Chen z resnično impresivno genealogijo: njegov oče je velemojster Chen Xiaoxing, njegov stric velemojster Chen Xiaowang in njegov praded sam legendarni Chen Fake. Kljub temu pa je postal tekom zadnjih dvajsetih let Chen Ziqiang  v svetu Chen taijiquan-a priznan zgolj zaradi lastnih dosežkov. Od svojih dvajsetih let dalje se je namreč – v skladu s tradicijo borilnih veščin – meril na uradnih in neuradnih turnirjih s komerkoli, ki bi mu upal stati nasproti. Izboril si je nešteto zmag in z njimi pridobil sloves ognjevitega borca.

Chen Ziqiang, odločen ohraniti resnično bistvo družinske veščine in popolnoma predan ohranjanju družinskega izročila, skupaj z očetom v domači vasi vodi Chenjiagou šolo Chen taijiquan-a (Chen Taijiquan Xuexiao). Dva do tri mesece letno preživi tudi na poti po Evropi in ZDA, kjer predaja svoje obsežno znanje veščine zahodnjakom.

Tekom njegove turneje leta 2013, je Chen Ziqiang prvič vodil delavnico tudi v Sloveniji in tako skupini učencev, zbranih z vseh koncev Evrope, ponudil izjemno priložnost, da izkusijo kvalitete njegovega poučevanja. Ziqiang se je v telovadnici med energičnimi ogrevalnimi vajami, neštetimi ponovitvami form in dinamičnimi (ter vedno zabavnimi!) drili potiskanja rok izkazal kot strog in neutruden učitelj s sokoljim očesom za napake. S svojo močno in navdihujočo prisotnostjo je motiviral vse učence, da so še bolj zavzeto delali in potisnili lastne meje še dlje.

Chen Ziqiang med delavnico nadzoruje skupino (foto: J. Suhadolnik)

Kot potrpežljiv in velikodušen učitelj je Chen Ziqiang delil z nami lastne izkušnje in znanje o taijiquan-u tudi izven telovadnice. Da bi odgovoril na vprašanja učencev, je v poznih večernih urah za mizo spregovoril o lastnem učenju, izkušnjah, pridobljenih s poučevanjem ter lastnih pogledih na specifične vidike Gongfu-ja. Med pogovorom se je spomnil lastnega otroštva v vasi, kjer je taijiquan tesno vpleten v dnevne in letne ritme življenja in kjer zgodbe in legende o taiji mojstrih še vedno burijo otroško domišljijo. Opisal je tudi, kako sta tekom let njegova motivacija in volja do treninga postopoma postajali vse močnejši, enako kot tudi njegova odločenost ohraniti družinsko veščino v svoji izvorni obliki.

Med pogovorom o izkušnji poučevanja se je Ziqiang dotaknil vsakodnevnih obveznosti, povezanih z vodenjem šole. Opisal je tudi prihodnost učencev po formalnem zaključku treninga. Spregovoril je tudi o specifičnih vidikih Gongfu-ja, raznolikih izzivih, povezanih z učenjem in poučevanjem ter razliko v pristopu do veščine, katero opaža med kitajskimi učenci in zahodnjaki.

Nekateri najbolj pomenljivi Ziqiang-ovi odgovori so bili tudi najbolj jedrnati, podani z enako preciznostjo, kot jo mojster uporablja v borilnem ringu. Podobno kot številni mojstri pred njim, je Chen Ziqiang poudaril, da v taijiquan-u bljižnjic ni. Enako pomemben in pomenljiv je bil tudi njegov odgovor, da za uspeh učenca zadostujeta že samo pridnost in vztrajnost.

Pogovor s Ziqiangom smo pričeli z vprašanjem o njegovem otroštvu.

Učenje veščine

Mojster Ziqiang, koliko ste bili stari, ko ste pričeli trenirati in kaj je takrat tvorilo vaš trening? Kakšen je bil vaš odnos do taijiquan-a na samem začetku?

Poučevati so me začeli, ko sem bil star tri leta. Večinoma sem moral vaditi stoječo meditacijo (Zhan Zhuang). Na samem začetku šolanja seveda nisem imel nobenega posebnega odnosa do veščine, razen da sem čutil, da mi krade moj čas za igranje.

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Kdo so bili vaši učitelji tekom let in kakšna je bila vaša pot v taijiquan-u?

Moj učitelj je bil moj oče, Chen Xiaoxing. Kadarkoli bi imel čas, bi oče nadzoroval mojo stoječo meditacijo in popravil mojo držo. Enako je bilo tudi z mojimi prostoročnimi formami in treningom z orožji.

Ali ste kot mladostnik v domači vasi prisostvovali dogodkom (ne nujno dvobojem), kateri bi razkrili mojstrstvo učiteljev v vasi? Kako so takšni dogodki vplivali na vas?

V vasi sem videl mnogo takšnih dogodkov in zato nisem mislil, da so kaj posebnega. Bili so del mojega vsakdana. V tem smislu zato niso imeli posebnega vpliva name.

Svet taijiquna-a in še posebej vas Chenjiagou sta polna zgodb o legendarnih mojstrih in njihovih dosežkih. Vam je kakšna od teh še posebej ljuba?

Vsaka generacija v moji družini ima fantastične zgodbe. Všeč so mi vse, še posebej tiste, ki govorijo o resničnem mojstrstvu v borilni veščini. Obstajajo tudi zgodbe, osnovane na legendah, katerih namen je navdihovati.

Mojster Ziqiang, kaj vas motivira pri vašem treningu? Se je vaša motivacija tekom let spreminjala in kako?

Kot otrok nisem bil močno motiviran – vadil in treniral sem zaradi pričakovanj in zahtev staršev. Ko sem bil star trinajst let, pa sem nenadoma postal odločen, da začnem resno trenirati. Ker sem bil majhne postave, sem želel postati močan. Poleg tega sem se pričel zavedati, da je to edinstvena borilna veščina, katera se je v naši družini [stoletja] prenašala iz roda v rod. Spoznal sem, da bo veščina znotraj družine izgubljena, če ne nadaljujem. To zavedanje je ostalo z mano in se ni spremenilo – izpolniti moram obvezo.

Ali še vedno trenirate z očetom in kako pogosto? Glede na izjemno visok nivo vašega znanja, kako pomembno se vam zdi še naprej trenirati z mojstri starejše generacije, da bi napredovali v veščini?

Seveda še vedno treniram pod vodstvom svojega očeta. Čeprav to ni več trening, pri katerem bi me oče dnevno nadziral, vedno poiščem njegovo pomoč, ko naletim na točko, katera potrebuje pojasnilo, ali kadar naletim na kaj, česar ne razumem. Tudi v bodoče bo tako.

Kako torej poteka vaš trening? Kako dolgo na primer trenirate vsak dan, kdaj običajno vadite in kaj zaobsega vaš običajni trening?

Vsak dan treniram zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem doma, to pomeni približno osem ur na dan. Treniram vse znotraj sistema – Taolu (prostoročne forme), orožja in Tuishou (potiskanje rok).

Je kakšen vidik treninga, ki vam je še posebej všeč? Zakaj?

Rad preučujem skupne točke Taolu (prostoročnih form) in dejanske borbe. Samo na ta način lahko razumem razloge za posamične gibe v Taolu, njihovo namembnost in cilj.

Chenjiagou šola Chen taijiquan-a in poučevanje 

Sedaj torej z očetom vodite šolo. Kakšne so vaše zadolžitve znotraj šole?

Moja glavna zadolžitev v šoli je poučevanje. Odgovoren sem za trening in pripravo učencev na tekmovanja.

Nam lahko poveste kaj več o svojih učencih? Koliko jih je v uku? Od kod prihajajo? Kako dolgo običajno ostanejo v šoli? Kakšne so njihove poti, ko zapustijo šolo?

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

V šoli imamo več kot 300 registriranih učencev. Učenci prihajajo iz vasi Chenjiagou, z raznih koncev Kitajske in nekateri tudi iz tujine. Nekateri učenci so v šoli krajši čas (od nekaj tednov do šest mesecev), spet drugi ostajajo v uku dlje (od dveh do deset let).

Večina učencev, ki zaključi večletni program, pride v šolo še kot otroci z namenom, da bi postali učitelji borilnih veščin. Nekateri odidejo tudi med varnostnike, v policijo ali vojsko. Učenci, ki so pri nas krajš čas, so večinoma odrasli z lastnim poklicom, ki bi se radi izučili Chen taijiquan-a, ali pa učitelji taijiquan-a iz drugih šol, ki pridejo, da bi dopolnili in dvignili nivo lastnega znanja.

Bi se strinjali s trditvijo, da učenje ne pomaga napredovati zgolj učencu, temveč izboljša tudi veščino samega učitelja? Katere elemente učiteljeve veščine, po vašem mnenju, mojstri poučevanje drugih?

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Če je metoda poučevanja pravilna, bo nedvomno dvignila standard tako učenca kot učitelja. Učitelj mora težiti k nenehnemu raziskovanju in preučevanju pravilne metode in pravilne poti, kar bo zagotovo vidno tudi v nivoju veščine njegovih učencev. Na ta način se zvišuje standard razumevanja in prakse v Chen veščini tako učitelja kot učenca.

Kako bi opisali proces učenja v taijquan-u?

Učenec mora imeti dobrega učitelja ter prizadevno in vztrajno vaditi.

Bi rekli da se, če redno vadiš pod nadzorom dobrega učitelja, napredek v Gongfu (veščini) vedno zgodi postopoma in korak za korakom, ali je v določenih primerih preskok v znanju lahko tudi nenaden in hiter?

Kvantumski skok je nemogoč – to je le fantazija in nemogoča želja. Bljižnic ni!

Ali, ko učenec doseže višje nivoje znanja, vsak naslednji nivo zahteva dlje časa in je težje dosegljiv? Zakaj je temu tako?

Višji nivoji veščine niso nujno težje dosegljivi. Če se učenec ne priuči pravilne metode in ne izbere pravilne poti, težje napreduje.Napredek ni pogojen z vprašanjem časa. Kar je ključno je, ali si pridobil tehnično sposobnost/veščino, katera ti omogoči napredovati na višji nivo.

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Kaj so, po vašem menju, lastnosti dobrega učenca?

Dober učenec naj bi imel tri lastnosti: inteligenco, pridnost in dispozicijo. Imeti vse tri je redko. Običajno sta že pridnost in vztrajnost dovolj.

Ali obstajajo razlike do pristopa in vadbe taijiquan-a med kitajskimi učenci in zahodnjaki?

Določene koncepte, kateri so del kitajskega duha in kitajske kulture, zahodnjaki težje dojamejo. Na trenutke se to zdi celo nemogoče, saj zahodnjaki skušajo interpretirati kitajske ideje s pomočjo lastnih konceptov. V pristopu in vadbi kitajski učenci delajo, zahodnjaki sprašujejo. Medtem ko kitajski učenci skušajo začutiti gibe, se zahodnjaki ukvarjajo z mehaniko in kinetiko gibov.

Taijiquan in Gongfu

Kaj se vam zdi najpomembnejši element vadbe v taijiquan-u za izgradnjo Gongfu-ja (veščine)?

Treniranje osnov in Taolu (form), nato Tuishou (potiskanje rok) ter zatem Sanshou (prosta borba). Vsi trije sklopi so med seboj povezani in vsak sklop gradi na temeljih predhodnega.

Omenili ste, da obstajajo trije razlogi za vadbo taijiquan-a. Jih lahko še enkrat naštejete in opišete njihova razmerja?

Prvič: ohranjanje zdravja. Drugič: izgradnja telesa. In tretjič: taijiquan kot borilna veščina. Ne glede na cilj, mora učenec slediti principom borilne veščine pri svojem treningu. Na ta način taijiquan pomaga izgraditi telo in tudi ohranjati zdravje. Sčasoma taijiquan postane tudi dejanska borilna veščina.

Kaj pa so stopnje in metode v Tuishou (potiskanju rok)?

Tuishou lahko kategoriziramo v štiri stopnje, pet metod in tri vzorce. Štiri stopnje so: ohranjati kondicijo, študij/eksperimentiranje, aplikacije in borba. Pet metod vključuje enoročno potiskanje rok, dvoročno potiskanje rok, korakanje naprej in nazaj, potiskanje rok v nizki preži (da lu), ter prosto korakanje. Trije vzorci v potiskanju rok so horizontalni, vertikalni in poševni vzorec.

Kaj so vaši upi za prihodnost Chen taijiquan-a?

Želim si, da v procesu širjenja in popularizacije taijiquan ne izgubi svojega bistva.

Bi lahko za konec povedali še kaj, kar lahko služi učencem kot navdih pri treningu taijiquan-a? Bi priporočili kakšne posebne koncepte in metode za izboljšanje veščine (Gongfu)?

Potrebno je zaupati. Vztrajaj na svoji poti, da bi dosegel končni cilj. Imej pravilno idejo, bodi dosleden v vadbi ter nadaljuj z iskanjem in učenjem.

Mojster Chen Ziqiang, hvala za pogovor.

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Zahvale: Pričujoči intervju ne bi bil mogoč brez odprtih src in velikodušne pomoči številnih prijateljev in taiji navdušencev. Rada bi se zahvalila mojstru Chen Ziqiang-u, da je – raje kot da bi počival v poznih večernih urah – potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja učencev Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Prav tako bi se rada zahvalila izjemni učiteljici taijiquan-a Davidine Siaw-Voon Sim, katera je vprašanja prevedla v kitajščino ter nato mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Brez njene pomoči ideja za ta intervju ne bi nikoli zaživela. Neskončno hvaležna sem tudi prijateljici in lektorici Claire O’Kell, katera se redno bori z mojo angleščino in s svojim pretanjenim občutkom za jezik vedno uspe moje angleške tekste spremeniti v zanimivo branje. Zelo sem hvaležna tudi vsem fotografom, ki so odstopili fotografije za objavo na blogu, ne da bi zanje pričakovali plačilo.

 Velika hvala poklicnemu fotografu Jožetu Suhadolniku, ki je dokumentiral delavnico v Ljubljani in ustvaril serijo izjemnih fotografij. Celotna serija je dostopna v zavihku Galerija na našem blogu.
 Prav tako bi se rada iskreno zahvalila poklicni fotografinji Androniki Christodoulou, katera nam je dovolila objaviti dve njeni fotografiji. Če bi želeli izkusti življenje v vasi Chenjiagou skozi njeno izjemno reportažno fotografijo, si oglejte spletno stran Androniki Christodoulou Photography.
 Zahvala tudi Michaelu Vorwerk-u, ki je z avtom pripotoval iz Kaslla (Nemčija), da bi treniral z mostrom Ziqiang-om in med treningom našel tudi čas – in najboljšo svetlobo – da bi ustvaril nekaj izjemnih portetov. Izbor le-teh si lahko ogledate v zavihku Galerija na našem blogu.
 Nazadnje velika hvala še prijateljici Lai Marsh, katera je spomladi 2013 obiskala vas Chenjiagou in mi dovolila objaviti eno izmed svojih fotografij v tem intervjuju.
 
Agni Prijatelj

Po februarski delavnici z Davidom Gaffney-em

Standardno
David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Za nami je februarska delavnica z Davidom Gaffney-em, zato tokrat objavljamo nekaj vtisov o izkušnji treninga z Davidom; tako začetnikov, kot tudi tistih, ki vadite že več let. O seminarju ste povedali:

Štefanija:

Hvala za čudovit sobotni učni dan in novo izkušnjo. Obžalujem, da sem zamudila petkov del seminarja. David je neverjeten in biti udeleženec njegove delavnice je privilegij. Njegova metoda poučevanja mi omogoča lažje učenje kompleksne veščine. Hvala David, hvala Biljana.

Vlado:

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječi meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Všeč mi je bila sama zasnova seminarja. Najprej zgodovinska utemeljitev, potem izvajanje forme s korekcijami in nazadnje še uporaba taijiquan-a kot borilne veščine. Zanimive nove občutke sem imel priložnost izkusiti tako pri učenju napada kot obrambe. Seminar se je pri meni nadaljeval še izven uradnega programa. Ko sem se namreč naslednji dan prebudil v zasneženo jutro, sem z lopato v roki naredil nekaj fajin-ov levo-desno in pot je bila čista. Ugotavljam, da taiji ni samo borilna, ampak tudi delovna veščina.

Aleš:

Za dobro jutro smo dobili stavek, da smo razvajeni in naj gremo malce stati v sneg 🙂 – Nekateri nismo imeli superg, pa smo omenili mraz 🙂 Ko smo prišli do štirih temeljnih sil je taiji dobil zame čisto novo razsežnost: kako z minimalnim naporom iz pravilne drže sprostiti takšno energijo. Malce rokodelskih prijemov in lomljenja kosti je dodatno sprostilo vzdušje 🙂 Vsekakor brez stoječe meditacije ne gre.

Drago:

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Chen taijiquan vadim tretje leto. Moram priznati, da mi (v tem trenutku) taiji ni prva prioriteta v življenju, kar se odraža tudi pri vadbi, saj se moj napredek stopnjuje s polžjo hitrostjo – razlog pa je seveda povsem preprost: tej plemeniti veščini posvečam premalo časa. Je pa (taiji namreč) v moje življenje prinesel povsem novo, mogočno razsežnost, ki je neizbrisna in katere dimenzije bi zaman poskušal opisati z besedami.

Da je temu tako, gre poleg neprecenljive vloge naše predane ˝učiteljice˝ Biljane zahvala tudi Mojstru Davidu Gaffney-u, katerega seminarja sem se tokrat udeležil tretjič. Umirjen in preprost človek neverjetnih notranjih moči ter nekaj desetletnih izkušenj, je z nami delil svoje resnično bogato znanje na način, ki je blizu tako tistim, katerih življenja so že dolga leta tesno povezana in prepletena s taiji-jem, kot tistim, ki se s to veščino šele ˝spogledujejo˝. Trdno verjamem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil tako nad Davidom kot nad novim znanjem preprosto navdušen in iskreno hvaležen za neponovljivo izkušnjo. Kot vsa srečanja z Davidom je bilo zame tudi zadnje v Tržiču nepozabno doživetje in hkrati dragocen, bleščeč kamenček v mozaiku življenja.

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Irena:

Vsakič, ko pride David v Slovenijo, se z velikim veseljem udeležim njegove delavnice. Poleg tega, da je odličen mojster, je še boljši učitelj, kar je za nas, udeležence delavnic, nadvse pomembno. Na lestvici učiteljev, pri katerih sem se že učila (Chen Xiaowang, Chen Jun, Oscar Munoz, Armin Fabian, Li Jun Feng) ga lahko brez vseh zadržkov uvrstim na prvo mesto, upoštevajoč pristop do učenca, kvaliteto in način podajanja.

Ne morem pa, da ne bi izpostavila še eno, v mojih očeh, pomembno prednost te delavnice. To je za učitelja obvladljivo število udeležencev, saj se je mojster David lahko posvetil tako rekoč vsakomur. Na takšnih delavnicah je napredek udeleženca lahko izjemen, zato se jih bom še udeleževala.

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Špela:

Moje dojemanje in obvladovanje taiji-ja je po dveh mesecih treninga še ˝v plenicah˝, zato je bil zame ta seminar predvsem priložnost za opazovanje. Vsak udeleženec mi je bil na nek način vodič, lahko sem začutila prakso in izkušnje začetnikov in tistih, ki vadijo že dalj časa.

Ko je David Gaffney nazorno demonstriral posamezne elemente, me je zelo fascinirala usklajenost energije v njegovem telesu. S svojim zgledom mi je dal potrditev, da se preko vztrajnosti in trdega dela sposobnosti duha lahko realizirajo v telesu.

Alena:

Petek je bil posvečen potiskanju rok, ki se izvaja v paru. Osebno mi je ta oblika vadbe najljubša in hkrati najtežja. Najljubša zato, ker se dogaja v paru in je prisotnega več gibanja in dinamike, tudi trening za noge je najbolj intenziven.

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Pri tej obliki treninga vadba dobi malo več smisla, saj je taiji ne nazadnje borilna veščina, pri kateri je namen, da se ubraniš napada druge osebe. No, in s tem je povezan del, ki mi je najmanj všeč in to je, da, če z osebo, ki s teboj deluje v paru, ne moreš vzpostaviti harmoničnega odnosa in energija ne teče, vadba postane napor. Takrat se moraš ukvarjati z notranjim vidikom sebe, kaj je za spustiti in ozavestiti, da bi se harmonija izboljšala in moraš to hkrati prenašati tudi v gibe. Včasih ti pač ne uspe in si srečen, ko David reče »menjamo partnerje«.  To pot se na srečo to ni zgodilo. Opazila pa sem, ko je bilo potrebno vklopiti malce več borilnega duha, da naenkrat nisem znala več uporabljati ne principa ne gibov. No, bomo pa na tem še delali.

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Sobota nam je ponudila zunaj pestro vreme, znotraj pa vročino, ki je bila posledica trdega poglabljanja v princip taiji-ja. David s svojo zdravo samozavestjo, ki jo ni treba dokazovati, nežno posreduje informacije o gibih in nas popravlja. V enem momentu me je popravil samo za nekaj milimetrov, a v sebi sem čutila močan pretok energije- kot da bi nekdo odprl pipo in bi toplota stekla v vse dele telesa. Občutek je bil fenomenalen. Princip se poglablja, ramena sodelujejo s kolki, komolci s koleni, zapestja z gležnji. Veselica, če seveda zunaj ne bi zapadlo 15 cm snega in ne bi bilo treba priti še v Ljubljano. Naši učiteljici povem, da je življenje z njo resnično pustolovščina : )

Nedelja – ah, kaj bi zgubljala besede. Malce pade samozavest, ko ugotoviš, da je princip, za katerega  je v soboto kazalo, da je že globoko sedel, ob učenju novih gibov, izpuhtel neznano kam J Učili smo se forme Laojia Erlu, ki je bolj eksplozivna kot Laojia Yilu. Forma je zanimiva in dinamična. Že mogoče, ampak zame bo taka morda v prihodnosti – zaenkrat mi »koreografija« povzroča še preveč težav, da bi lahko aplicirala tudi princip. A bistveno je, da ne odneham in ker je premalo priložnosti za vadbo z učitelji, izkoristim vsako priložnost za učenje principa kot tudi novih gibov. In na koncu ugotovim, da novih gibov v resnici ni, da se zares poglablja samo princip. Pa smo spet pri tistem, da je »princip isti, sve su ostalo nianse«.

V grobem, povzetek seminarja je, da smo se imeli lepo, delovno. Spoznala sem tudi, da me čaka še veliko dela.  David je zakon – simpatičen, potrpežljiv učitelj, vodstvu katerega se z veseljem prepuščam.

Skupinska.

Skupinska.

Blog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel

Standardno

BILJANABlog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel in rada bi vas povabila, da si ga ogledate: v bodoče boste na njem lahko prebirali teoretične prispevke, intervjuje, vtise in razmišljanja o Chen taijiquan-u ter si ogledali fotografije in videoposnetke z naših delavnic. Rada bi vas opogumila, da ne ostanete zgolj bralci našega bloga, pač pa postanete tudi njegovi soustvarjalci. Veseli bomo tako komentarjev objavljenih prispevkov kot tudi vaših lastnih razmišljanj.

Ko so se pred trinajstimi leti pričela redna gostovanja učiteljev družine Chen v Sloveniji, se je pisani druščini s celega sveta na Rogli pridružila tudi peščica slovenskih zanesenjakov. Žejno smo vpijali podano znanje in začenjali s prvimi negotovi koraki v svet Chen taijiquana. Skupina, v kateri sem sama pričela s treningom Chen taijiquana, se je v tem času nekajkrat preoblikovala, toda zaradi fizične zahtevnosti vadbe nikoli ni bila zelo številna. Vsem, ki navkljub vsakodnevnim obveznostim vztrajate, v tem uvodnem razmišljanju čestitam in izrekam spoštovanje do vloženega trdega dela. Zaradi lastne izkušnje vem, da lahko premagaš ovire ter napreduješ šele takrat, ko zares zagrizeš v to čudovito, a naporno vadbo z gorečo motivacijo in pod zanesljivim vodstvom kvalitetnih učiteljev. Takšna trnova pot izkleše tudi človekovo skromnost in omogoči človeku, da začne resnično ceniti vloženo delo vseh sovadečih. Vse tiste, ki še niste poskusili, vabim k vadbi, ki veliko zahteva in veliko daje.

The_Essence_of_TaijiquanNaš blog pričenjamo z dvema prispevkoma. V prvem bo o Chen taijiquan-u, osebnem pogledu na veščino ter lastni izkušnji spregovoril David Gaffney, ki bo od 8. do 10. februarja 2013 v Tržiču vodil seminar Chen taijiquana. David je priznan učitelj in vodja Chen šole iz Manchestra (VB) in eden redkih Evropejcev, katerim je Chen taijiquan šola iz vasi Chenjiagou (osrednja šola v rojstni vasi veščine) podelila certifikat učitelja. Je tudi eden od danes najpomembnejših kronistov zgodovine veščine in skupaj z ženo Davidine Siaw-Voon Sim avtor dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u: Chen Style Taijiquan: The Source of Taiji Boxing, 2002 in The Essence of Taijiquan, 2010. Ker gostuje v Sloveniji pod okriljem Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan vsaj dvakrat letno, se boste Davidu lahko na seminarjih pridružili tudi v bodoče.

Kot protipol izkušnji učitelja objavljamo v drugem prispevku razmišljanje ene od učenk Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan. Alena Lipavec je pričela z vadbo taijiquan-a že leta  2007. V svojem razmišljanu odkrito spregovori o osebnih izzivih, s katerimi jo je soočil Chen taijiquan. Ob prebiranju njenega prispevka boste videli, kako naporna je lahko borba z iluzijami, katere zavirajo napredek tako v veščini kot v življenju nasploh. Alena tudi spregovori o duhovnih darovih, ki pridejo z vloženo vadbo in trudom. Morda za nekatere sporna tema, je za nas dejstvo, podprto z jedrnatim izrekom starih Grkov: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

Upamo, da se nam pridružite na blogu ali v telovadnici,

Biljana Dušić