Osnovni zahtevi telesne drže v taijiquan-u, kar zadeva začetnike, sta, da je glava pokončna ter zavest umirjena in uravnotežena. To posledično omogoča, da je telo sproščeno in dihanje naravno in umirjeno.
Pokončna glava pomeni, da vratna hrbtenica sledi navpični liniji ostalih delov hrbtenice; pri pravilnem upoštevanju te zahteve pride nos v isto ravnino kot popek. Občutek v vratu je sproščen in kot bi se rahlo, bolj z zavestno namero, kot z mišicami ob vratni hrbtenici, hrbetnica raztegovala navzgor – podobno občutku, ko na vrhu glave nosimo knjigo ali žogo.
Pravilna telesna drža in temeljne akupunkturne točke.
Tako sproščeno telo, v nasprotju s pogosto napačnim razumevanjem te zahteve, nikakor ni mlahavo. Sproščenost (kit. song) je namreč rezultat umirjenega in uravnoteženega uma, povezanega s telesom. V telesu se postopoma veča zaznavanje občutka subtilne razširjenosti in razbremenjenosti, kar je primerljivo z občutenjem odpiranja finega notranjega prostora. Znotraj tega notranjega prostora hrbtenica počasi začne zaznavati s svojim spodnjim delom vlek sile težnosti navzdol in z vrhom glave vlek zavesti, oziroma namere, navzgor. Med tema dvema nasprotnima vlekoma se medvretenčni prostori – počasi in tekom dolgoletne vadbe – odpirajo v vse smeri in tako omogočajo vse večji pretok središčnega qi-ja (kit. zhong qi) po hrbtenici, od koder se potem ta širi po trupu in proti okončinam telesa. Sočasno z večjo sproščenostjo hrbtenice popušča tudi zategnjenost drugod po telesu in omogoča vse večjo energijsko pretočnost tudi v preostalih energijskih kanalih. Telo postane mehko, živo, budno in močno.
Povezanost zavesti s telesom, ki se z leti vadbe poglablja, omogoča poleg prej omenjene energijske pretočnosti telesa, tudi tvorjenje in postopno večanje sile peng, ki je poznana kot sila notranje polnosti, ekspanzije in odbojne moči. Sila peng je temelj vseh vzhodnjaških borilnih veščin: privzgojena in vtrenirana v telo tekom dolgih let vadbe, na primer omogoča, da lahko shaolinski borci na predstavah širom sveta ostanejo nepoškodovani, ko s trebuhom in prsnim košem ležijo na ostrih sulicah, ki jih navzgor dvigajo njihovi tovariši. V priljubljenih vzhodnjaških akcijskih filmih v katerih nastopajo npr. Jet Li, Jackie Chen, Donnie Yen in Bruce Lee med borbami pogosto slišimo prav določen zvok, kot bi se udarec nasprotnika nekoliko odbijal od telesa borca – ta zvok prav tako ponazarja silo peng.
Wang Haijun, dolgoletni učenec mojstra Chen Zhenglei-ja in trikratni wushu prvak Kitajske (forme, orožje in potiskanje rok) pravi takole o tej temeljni sili: “Peng pridobimo tekom mnogih let vadbe osnov, zlasti prostoročnih form, kar omogoča, da se občutek notranje sile (neijin) kultivira in vdela v telo. Peng jin občutimo v telesu kot fizični občutek razširjanja navzven in odbojne moči. V taijiquan-u je peng jin dosežen, ko vadeči pridobi sposobnost takšne energijske uravnovešenosti, da se zunanji sili ne upira, niti ji ne dovoli, da ga nadvlada…”
Wang Haijun med demonstracijo forme.
Pojma ‘mehko’ in ‘močno’ sta, še posebej za zahodnjake, pogosto izključujoča, zato veliko navdušencev nad borilnimi veščinami kljub letom vadbe nikoli ne prestopi te prve stopnice v razvoju notranje sile (neijin). Forma je tako lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng (in ostalih aspektov notranje sile neijin). Nezmožnost da sprejmemo mehkobo, kot ‘mater’ notranje moči, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in ravno pravšnjo ekspanzijo, da zunanja sila ne prodre v naš notranji prostor, tako posledično ohranja telesno trdoto, in kljub disciplinirani redni vadbi, onemogoča nadaljnji razvoj in razumevanje taijiquan-a. Prav zato je rek da je taijiquan vadba, ki kultivira tako karakter, duševno silo, kot tudi telo, oz. notranjo telesno silo tako pomemben: brez integracije sproščenega in uravnovešenega uma in telesa namreč ni uravnovešenega pretoka notranje sile – in posledično tudi ne taijiquan-a.
Chen taijiquan 
Od vseh štirih lekcij je ta še najbolj po mojem okusu.
Postavlja pa se mi vprašanje kako doseči peng jin (energijska uravnovešenost);
– ali je edina pot vztrajna vadba pod budnim očesom učitelja
– ali pa mogoče obstala nek gib, misel, slika …, ki nas postavi v stanje uravnovešenosti
” Z ‘da’ lahko odgovorim na obe vprašanji.
1.) Da, ni druge poti, kot počasno zorenje z vztrajno vadbo pod budnim očesom učitelja. Potrebna so leta vadbe, da se v telesu, med tem, ko prestaja fizični napor (predvsem v nogah), doživi in se mu trajno privzgoji občutek lahkosti, središčne osi telesa, povezanosti med sklepi, s tlemi, itd…
Vadba z nenehnimi korekcijami učitelja, omogoča postavljanje telesa v strukturalno vse bolj pravilen položaj, ohranjanje motivacije in usmerjanje vadbe v pravilno smer. Naša duševnost pa je tista, ki položaj sprejme, in omogoči sprostitev kljub fizičnem naporu. Šele ko učenec doseže to stopnjo – da se z močjo voljnega sprejemanja resnično sprosti v fizično zahtevni drži, nastopijo lahko pogoji za vse večji vpliv fokusiranega uma na kvaliteto vadbe, oz. konkretno v tem primeru pri doseganju peng jin-a.
2.) Tradicionalen nasvet učencem, da ‘poslušajo nazaj’, je na primer eden takšnih ključnih smerokazov v doseganju peng jin-a, ki ga – tako kot druge tradicionalne namige – večina učencev spregleda, kot nepomembnega in bolj ‘pesniškega’. Umirjen um v sproščenem telesu, ki ima stabilen fokus nazaj, izza telesa, kvalitativno lahko veliko doprinese doseganju ekspanzije.”
Topel pozdrav,
Biljana