Pokončno in sproščeno telo je temeljna zahteva telesne drže v taijiquan-u. Ko takšno držo dokaj uspešno osvojimo in stabiliziramo (kar najpogosteje zahteva leta), se odpre polje novih notranjih zaznav. Prav o teh bomo spregovorili v tokratni lekciji naše Male šole taijiquan-a.
Vrh glave, teme, se v tradicionalni kitajski medicini imenuje točka bai hui. V tej točki je naša namera usmerjena navzgor. Na dnu sproščene hrbtenice, na koncu trtice, po drugi strani čutimo vlek težnosti navzdol. Sproščena hrbtenica je tako raztegnjena med dvema nasprotnima silama, medvretenčni prostori so odprti, usločenost hrbtenice v vratnem in ledvenem predelu do določene mere zmanjšana, oziroma “poravnana”. Zaradi vleka težnosti navzdol v predelu vrha trtice, se v točki presredka (hui yin) čuti rahel dvig navzgor.
Nasprotujoči si sili namere in težnosti, ki uravnavata hrbtenico.
Osrednji qi, zhong qi, pri takšni poravnanosti hrbtenice lahko nemoteno cirkulira, sledeč svoji naravi. Telo tako postane zgoraj (glava, vrat in ramenski pas) lahko, v srednjem delu (trup) “prazno” in razširjeno ter v spodnjem delu (medenični pas in noge) polno, “težko” in povezano z zemljo. Občutek polnosti, “teže,” v spodnjem delu telesa nikakor ne gre razumeti kot krč ali zategnjenost. Telo je namreč ves čas sproščeno, vendar pa ima qi v spodnjem delu telesa naravno kvaliteto gostote, ki jo – ob zadostitvi osnovnih zahtev pri drži telesa – vadeči tudi sam intenzivno občuti. (Zagata pri razlagi konceptov energijskih zahtev v taijiquan-u, intelektualni predstavi o njih ter dejanskim doživljanjem teh zaznav predstavlja svojevrsten paradoks, ki je rešljiv edino z vztrajno prakso in umiritvijo intelekta.)
Pravilna poravnanost hrbtenice.
Omenjena trojnost (zgoraj, spodaj in sredina) ima paralele v tradicionalnem vzhodnjaškem razumevanju človekovega življenja in njegove vpetosti v kozmos: nebo (lahko, svetlo, yang) je zgoraj, zemlja (težko, temno, yin) spodaj, vmes pa je človek (razširjenost, ekspanzija), ki ta dva pola povezuje.
Nadaljujmo z našo temo: v sproščenem telesu se torej med vztrajno vadbo po zgoraj omenjenih smernicah naravno vzpostavljajo določene zunanje in notranje povezave ali harmonije. Obstajajo tri zunanje in tri notranje povezave.
Tri zunanje harmonije vzpostavijo povezanost med udi telesa in njihovimi glavnimi sklepi. Prva zunanja povezava je med sklepi ramen (zgoraj) in kolkov (spodaj), sledi povezava med komolci in koleni, in kot zadnja povezava med zapestji in gležnji (rokami in stopali).
Chen Jun med demonstracijo forme. Pravilna povezanost udov in sklepov ustvarja tri zunanje harmonije.
Notranje harmonije v taijiquan-u, ki z dolgoletno in predano prakso nastajajo prav tako spontano, so:
a) povezanost med umom, namero (yi) in srcem (xin),
b) povezanost med qi-jem in telesno, mišično močjo (li) ter
c) povezava med kitami, fascijami in kostmi.
V kitajski tradiciji je srce sedež inteligence ter ekspanzivne duhovne zavesti. Povezano je tako z našimi emocijami, kot tudi z duhom in duhovno naravo človeka. V paru yi-xin (um-srce), je xin vodnik in yi pomočnik. Povezanost med umom in srcem med drugim pomeni doseganje mirnega in sproščenega stanja duha, pri katerem je 50% naše pozornosti mirno in razširjeno prisotno navznotraj, 50% pa usmerjeno navzven z namero, ki vodi qi.
Kar se v srcu odločimo, prevzame namera, ki aktivira gibanje qi-ja, umirjeno stanje duha pa omogoči, da se qi kar se da popolno poveže z mišicami in izvede udarec ali določen gib. Mišična moč pravilno izvedenega giba naprej vpliva na energijski pretok po fascijah (v katere so mišice ovite, oz. med katerimi so mišice vmeščene) in kitah, kar se prenese in poveže s kostmi, ki postanejo močne in prežete z najfinejšim qi-jem.
Spiralna povezanost fascij v telesu, kot je prikazana v taiji priročniku Chen Xin-a, “Ilustrirana razlaga Chen taijiquan-a”.
Če je um nemiren, če neprestano misli in bega, ni povezan s srcem, ni pod njegovo ingerenco. Takrat je tudi qi razpršen, gibi pa so v praksi neučinkoviti in brez skoncentrirane mišične moči. To posledično pomeni odsotnost “jasnega” pretoka po kitah in fascijah in zatorej tudi onemogočenost tretje notranje harmonije. Prav zato je pomembno, da vadeči med vsakim gibom svojo namero uskladi z namembnostjo giba: recimo da z določenim gibom nekaj odriva, ali pač s kakšnim drugim gibom kaj potiska naprej, ali udari (v kakšen predmet, ali nasprotnika)..
Omenjene povezave, še posebej notranje, so ideal h kateremu po svojih najboljših močeh stremijo vsi praktiki taijiquan-a. Njihova kultivacija terja doživljensko delo. Telesne in umske danosti, življenske izbire in prioritete so pri vsakemu od nas različne – vse to nam narekuje različen tempo napredovanja. Vse, kar lahko naredimo, je, da mirno, vztrajno, disciplinirano ter z zaupanjem in radostjo nadaljujemo s svojo prakso pod vodstvom kakovostnega učitelja/učiteljev.
Chen taijiquan 