Kung fu se nadaljuje

Pozdravljeni, bralci bloga Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Ob ustanovitvi našega društva pred petimi leti smo bili člani povabljeni, da tu delimo zgodbe, razmišljanja, mnenja, ocene in karkoli, kar bi lahko prispevalo k širjenju tajiquan kulture. Sama sem se takrat odzvala in moje razmišljanje si lahko preberete med prvimi prispevki na tem blogu. Ker je naše združenje po začetnem petletnem obdobju letos prestavilo v višjo prestavo z okrepljenim delom, sem se odločila ponovno napisati prispevek za ta blog. Tako sem ponovno tu, s svojimi pogledi.

Kot ste morda nekateri opazili, sem vadbo taijiquan-a prekinila za leto in pol. Mislila sem, da sem tej obliki treninga za vekomaj zaprla vrata. A po nekaj časa sem spoznala, da so bila vrata zgolj priprta: skozi to režo je svetloba vadbe začela postopoma pronicati vse močneje in gravitacija že osvojenega znanja me je v določenem trenutku nenadoma potegnila nazaj v ciklus redne vadbe. Veliko zaslug za mojo vrnitev gre pripisati mojima glavnima učiteljema, Biljani in Davidu: oba tako iz mojega odhoda kot ponovnega prihoda nista delala velike drame, pač pa sta me ljubeznivo in brez zamere sprejela nazaj v svoj krog delovanja. Hvala obema.

Taiji sopotniki

Pričujoče razmišljanje je naslovljeno “Kung fu se nadaljuje”: v kitajščini termin “kung fu” namreč ni zgolj splošen izraz za borilne veščine ampak se v svoji izvorni obliki nanaša na kakršenkoli študij, učenje ali vadbo, ki zahteva trdo delo, potrpežljivost, energijo in čas, da se nekaj doseže. Nekje sem prebrala, da kung fu pomeni tudi “težko pot”, kar zame vadba taijiquana zagotovo je.

Brez prevelikega dolgovezenja naj povem, da sem tudi ob začasnem odhodu skušala ostati zvesta etičnim principom, zapisanim v kodeksu našega združenja: svoji učiteljici sem obrazložila razloge za svojo odločitev in ji na ta način izkazala spoštovanje. Mislim, da sem s prenehanjem vadbe na nek način pokazala spoštovanje tudi do same veščine in načel, ki jih zagovarja družina Chen. V tistem času namreč nisem bila pripravljena poglobljeno vaditi sama doma, prav tako pa nisem bila sposobna sprejeti dejstva, da je taijiquan borilna veščina. S prihodom novega učitelja Chen Ziqiang-a se je namreč začel poudarjati predvsem ta vidik vadbe. No, vsaj tako sem jaz čutila. V sebi sem tudi občutila moralno razdvojenost ob dejstvu, da vlagam energijo v vadbo veščine, ki lahko nekomu škodi. Moja celotna življenjska filozofija je namreč tesno povezana s potjo iskanja Resnice, predanostjo duhovni poti in delovanjem po navdihu in utripu srca.

Že v svojem prvem razmišljanju sem zapisala, da je taijiquan lahko čudovito ogledalo tega, kje se nahajamo na svoji duhovni poti. V letu in pol oddiha od vadbe taiji-ja sem s pomočjo drugih tehnik skušala nadomestiti vadbo, pa sem, kot lahko vidite, pravzaprav zgolj hodila po krožnici. In kar gre okrog, se vrne…

Na duhovni poti ne dosežemo nič brez stroge discipline – nič se ne zgodi, če ne vztrajamo. Kljub temu s predahom ni nič narobe. Tudi to je del poti. Le paziti je treba, ali bežimo k ali bežimo proč. V mojem primeru je prenehanje vadbe vsekakor pomenilo beg proč: žal ne samo od taiji-ja, pač pa tudi proč od sebe. Pa sem kljub temu prišla nazaj in se soočila, oz. bolje rečeno se vsakič sproti s pomočjo vadbe soočam s svojimi demoni – s premagovanjem bolečine, s strahom, da za tradicijo nisem dovolj dobra… Sedaj skušam nadoknaditi zamujeno; na srečo imam učiteljico, ki hitro prepozna voljo do učenja in pomaga. Pomaga, da grem naprej odločno, a do svojega telesa spoštljivo. Kadar nastopi kriza in res nimam nobene volje in energije za vadbo, si rečem: “… bom samo stoječo meditacijo in malo navijanja svile. Če mi ne bo šlo, bom pa nehala…. ” Od kar to počnem, sem samo enkrat naredila zgolj stoječo meditacijo in kratko navijanje svile.

Vse se začne s stoječo meditacijo

Ko vadim, sem vse bolj pozorna, kako stoji moje telo in ali so posamezni deli telesa med seboj povezani. Chen Ziqiang je v enem od svojih prispevkov, ki ga je objavil David Gaffney, povedal, da je zunanja in notranja usklajenost gibov za pravilno in uspešno vadbo ključnega pomena. To zunanje pomeni povezanost kolkov z rameni, komolcev s koleni, zapestij z gležnji, da so kolki v eni ravnini, da nisi nagnjen naprej čez kolena, da sediš na kolkih, itd. Da se na koncu giblješ kot enotno, in ne kot prelomljeno telo; da se energija torej nikjer ne zatika. Ta princip sedaj vse bolj občutim v lastnem telesu in tako začenjam dojemati globok pomen teh enostavnih besed. Je pa to zame tudi najtežji del. Malce k temu prispeva moja slaba anatomska dota, ki je posledica otroških bolezni, padcev, ter kasnejše slabe drže. Dolgo časa so mi te ovire služile kot izgovori in opravičila, da sama pač ne morem  tako dobro vaditi, ker imam poškodovano in slabo postavljeno hrbtenico. V takih primerih vsekakor pride prav učitelj, ki ima za seboj prehojeno določeno duhovno (in taijiquan) pot in razume, da je treba prevzeti odgovornost zase, obrisati solze in se z izzivi soočiti. Jaz sama pa sem seveda morala dozoreti in stopiti korak naprej. Učitelj ga za nas ne more storiti. Lahko je le odličen svetovalec in tisti, ki spodbuja, a na koncu moramo korak k sebi storiti sami.

Trening forme

Res, na učitelja dam velik poudarek. Menim, da je pri vadbi kot je taiji učitelj ključnega pomena. Brez pravega učitelja, se vadba dotakne le površine, ali kakor pravi Biljana in v njenem materinem jeziku se sliši dosti bolje: “ocena 10 za umetnički dojam, ali taiji-ja nema…”. Učitelju moraš enostavno zaupati, da te pelje tja, kamor si se z vadbo namenil. Ne razumite me narobe, zame ni slabih učiteljev, so samo učitelji, ki nas mogoče ne bodo pripeljali tja, kamor bi z vadbo radi prišli. To pa seveda pomeni, da moramo vedeti, zakaj vadimo in si poiskati temu primernega učitelja. Vadba taiji-ja je zame kot ena velika čebula. Z vsakim letom vadbe odkrijem neko novo plast, ob tem pa pretočim tudi kakšno solzo.

Mogoče sem spet preveč “zabluzila”.. Ampak, poglejte, to je blog, tu lahko pišemo kar čutimo in mislimo – zato dajte tudi vi… pišite in delite vaša videnja vadbe in kako vam pomaga v življenju.

S srčnim pozdravom,

Alena Lipavec

 

Moja Tai ji izkušnja – trdna mehkoba ali mehka trdnost

Pot.

Prepuščanje in zaupanje, pozornost in opazovanje, skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju, pot k sebi. Verjetno to niso besede, katere vam najprej pridejo na misel, ko pomislite na taiji. In vendar bi vam rada preko svoje izkušnje pokazala, da je taiji lahko več kot samo vadba borilne veščine. Vse pa je odvisno od tega, kakšen je vaš pristop do te oblike gibanja. Vaš pristop do taiji-ja pa bo vsekakor odvisen od vašega pristopa do življenja. Kakor napredujete pri taiji-ju, tako lahko napredujete tudi v življenju. Življenje in taiji si podajata roke. Na koncu ne boste več vedeli, ali napredujete v življenju, ker vadite taiji, ali se vam spreminja življenje in to vnašate v vadbo. Pa vedite, ni bistveno. A nekje je vseeno treba začeti.

Taiji lahko izvajate mehanično in podobno, kot obrtnik izdeluje serijske reprodukcije umetnine, mehanično premikate roke, noge, trup. Vse skupaj bo izgledalo kot taiji, vendar to ne bo taiji, to bo imitacija taiji-ja. Lahko pa si zastavite za cilj izvajati taiji podobno, kot ustvarja umetnik, z osredotočenim zavedanjem in z vsakim gibom spoznavate, kaj vam ta oblika gibanja prinaša ter tako ustvarjate svojo, sebi lastno umetnino.

Sama sem pri vadbi te oblike gibanja z namenom, da postanem prava taiji-istka, spoznala naslednje:

V rokah učiteljice (foto: R. Bevc).

–Prepuščanje in zaupanje. V rokah učiteljice se pustim oblikovati kot glina: naučila sem se postati voljna in mehka navznoter, navzven pa ohranjati trdno formo. Zaupam ji, da me vodi v točko skladnosti, saj se taiji po njenih besedah izvaja pravilno, ko se celo telo giblje skladno, ko se deli telesa med seboj nevidno sporazumevajo. Ko se premakne rama, se premakne kolk; ko se giblje komolec, spremembo čuti koleno in se odzove; ko se premakne zapestje, skladno zavibrira stopalo. Skladno z vadbo se je začelo isto premikati v mojem življenju. Prej zategnjene in visoko nasajene rame, ki so bile posledica stalnega upiranja in borbe, so se začela spuščati in postajati bolj gibljive. Posledično sem se nehala upirati življenju in bolj zaupala vodstvu Vesolja. Temu primerno so se počasi začeli odzivati kolki in prej neznosne bolečine so izginile. Pred začetkom vadbe taiji-ja nisem bila sposobna stati pri miru več kot pol ure, saj so me kolki boleli, da mi je šlo na jok. Potem pa sem na vadbi čudežno lahko v stoječi meditaciji stala 15 do 20 minut brez bolečin.

Dantian (foto: R. Bevc).

–Pozornost in opazovanje. Da sem lahko sledila navodilom učiteljice in se še bolj prepuščala njenemu vodstvu, sem morala na urah vadbe postati bolj pozorna in opazovati, kaj se resnično dogaja znotraj mene. Na urah vadbe aktivno sodelujem in opazujem, ne samo gibe, ki se izvajajo, ampak tudi od kje prihaja vzvod za premik. Učiteljica nam stalno ponavlja, da vzvod za gib pride iz točke Dantian (po Kitajsko to pomeni »morje energije«, ki v telesu predstavlja točko, preko katere teče vsa telesna energija -či, prana). To je točka, ki jo moraš začutiti. Začutiš pa jo, če si pozoren in opazuješ. Razlika med premikom roke ali noge iz točke Dantian ali pa samo z mišicami je ogromna, ne da se je opisati z besedami. Premik z mišicami zahteva napor, premik iz Dantiana pa se zgodi spontano, brez napora, z mirom, zbranostjo. Ta premik sprošča. Verjemite mi, ko sem ta gib začutila prvič, sem zavriskala od veselja in od takrat naprej mi je vadba postala še v večje veselje. Verjetno vam že postaja jasno, da sta se po redni večletni vadbi, izboljšala tudi moja pozornost in opazovanje v življenju na sploh. Moja intuicija je zdaj še močnejša in ostrejša.

Voda in kamen (foto: R. Bevc).

-Skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju. Prej sem vam omenila, da princip taiji-ja, kot ga razumem sama, teži k temu, da se telo giblje skladno – da noben del telesa ne prevladuje, nadvlada ali se kakor koli drugače postavlja v vodilno pozicijo. To vse izvira iz dejstva, da vse gibe, kot si jih je zamislil prvi mož Chen sloga, vodi Dantian in ne mišice. Ta pa je po mojih izkušnjah povezan z našo zavestjo – s primarnim načinom delovanja in NE z našim egom – našim naknadno oblikovanim načinom delovanja. Ravno zaradi tega principa, je meni taiji kmalu po začetku vadbe postal največje darilo. Ker iščem duhovno resnico in sem kot taka nagnjena k odkritosti, sem iskala mehanizem, pri katerem ne bom mogla lagati, kje sem, kaj sem v določenem trenutku življenja ter koliko me še vodi ego. In vadba taiji-ja mi je to zagotovo omogočila. Prvi korak je bil, da sem postala bolj pozorna in opazovala tudi vse moje misli, ki so se ob vadbi porajale. Ne bom vam lagala, na začetku je bilo težko. Ali je bilo vredno ? Da. Nisem našla boljšega mehanizma, ki bi mi pokazal, katere misli, vzorci, prepričanja ne omogočajo, da bi energija neprestano, 100% tekla, da bi na taiji vadbi uživala, se sproščala in prihajala k svojemu bistvu. Po pameti sem mislila, da sem že dosegla svoj cilj, da je vse v najlepšem redu in da jaz tega sploh ne potrebujem. Principi taiji-ja so mi hitro začeli kazati, da temu ni tako in mi razkrili kopico obrambnih mehanizmov, ki so se posledično pokazali kot telesne težave ali pa kot težave v odnosih. Rame niso komunicirale s kolki, desni kolk je bil močnejši od levega, energija je zastajala v zapestju, nisem bila sposobna dovolj odpreti rok, roki nista komunicirali med seboj, pojavljale so se bolečine v kolenih, levem kolku. Še in še bi lahko naštevala. Pa sem se odločila, da se s posameznim delom ne bom ukvarjala posebej ampak bom še naprej zaupala nežnemu vodstvu učiteljice in težila k skladnosti, pa čeprav od začetka zelo majhni. Spoznala sem, da me taiji znotraj nežno mehča, kot voda spreminja obliko kamna, ko nežno teče čez njega dan na dan. Če bi na začetku uporabila preveč sile, bi se lahko zlomila, tako kot voda to stori kamnu, če ga želi na hitro spremeniti. Z udarno silo ga razbije na prafaktorje.

Med prijatelji (foto: R. Bevc).

-Pot k sebi. Vendar ni dovolj, da sem vse skupaj opazila, ugotovila, spoznala. Da sem lahko napredovala, sem morala za seboj puščati stare, neuporabne obrambne mehanizme, opuščati egove principe delovanja in njegov šepet, ki mi med stoječo meditacijo stalno prigovarja- »saj tega ne potrebujeva, saj to je izguba časa, raje pojdi domov na fotelj in uživaj, pa saj na koncu koncev ti tega sploh ne zmoreš, itd, itd,« . Z vsakim opuščenim obrambnim mehanizmom, vzorcem in egovo mislijo, prihajam bolj v stik s tistim pravim bistvom, ki ga vsi tako iščemo in postajam mirnejša, bolj radostna in sposobna izpolnjevati svoje življenjsko poslanstvo. Vse to sem opustila z odločitvijo, da taka kot sem bila, ne želim več biti in to je bilo dovolj. Vsekakor pa je pomagala stalna prisotnost učiteljice, ki je sama to že storila in s tem dajala in še daje, svetel vzgled nam vsem, da se splača.

Se splača Tai ji uporabiti kot mehanizem za približevanja k našemu pravemu notranjemu bistvu ? Moj odgovor je zagotovo da. Poleg vsega naštetega sem vam pozabila napisati, da se vse to dogaja v družbi zanimivih, isto mislečih ljudi in ta aspekt je tudi eden izmed mnogih razlogov, zakaj se k vadbi stalno vračam.

Vabim vas, da ste drzni in se nam pridružite.

Z ljubeznijo,

Alena Lipavec, resnicoljubka