Author Archives: biljanadusic

Še nekaj pomembnih področij in točk na srednjem in spodnjem delu telesa (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 7)

Standardno

Osnovna in temeljna zahteva v taijiquan-u je, da ohranjamo telo in um ves čas sproščena. Specifične zahteve za posamična telesna področja se lahko ‘nacepijo’ samo na to temeljno sproščenost. Še enkrat naj tako poudarim, da je glava ves čas pokončna in telo popolnoma sproščeno (glej lekcijo št. 4). Takšno vzdrževanje sproščenosti celega telesa nam omogoča da najprej začutimo in (po letih vzpostavljanja vse bolj jasne zaznave) potem med gibanjem tudi ves čas ohranjamo svojo središčno os (kit. zhong ding) nepretrgano: po tej subtilni vertikalni osi se namreč pretaka centralni qi (kit. zhong qi), ki povezuje spodnji, srednji in zgornji dantian.

zhong qi

Shematični prikaz pomenbnosti centralne osi v taiji-ju (avtor: Anthony Cheung, Brisbane Chen Taiji)

Šele ko smo osvojili kontinuirano splošno sproščenost telesa med prakso, lahko ob korekcijah učitelja preusmerjamo mirno pozornost na posamična področja in doživljamo stanje in občutke v njih. V tokratni lekciji Male šole taijiquan-a se bomo tako posvetili zlasti srednjemu in spodnjemu delu telesa.

Izraz “pas” (kit. yao), ki se pogosto uporablja v razlagi taiji gibanja, za kitajske avtorje pomeni ledveni predel, oz. predel na zadnji plati telesa med medničnim grebenom in spodnjim robom 12. rebra. To je pravzaprav projekcija področja, ki ga zapolnjuje qi iz spodnjega dantiana, na hrbtno plat telesa. Pas je tisti predel, ki povezuje spodnji in zgornji del telesa: njegova sproščenost je nujno potrebna, da bi qi iz spodnjega dantian-a lahko stekel navzgor. Sproščen pas je predpogoj za tri elemente dobre taiji prakse:

  1. ohranjanje stabilnosti;
  2. ohranjanje pretoka centralnega qi-ja med spodnjim in zgornjim delom telesa ter
  3. učinkovito obračanje telesa v pasu, pri katerem qi lahko teče iz zadnjega dela telesa proti sprednjemu, in obratno.

Obračanje pasu tako torej pomeni potiskanje qi-ja iz spodnjega dantiana s celim levim ali desnim ledvenim delom, in ne vrtenje pasu “v prazno”, kot običajno na Zahodu razumemo ta izraz.

yao

Yao ali pas.

 

V središču pasu (yao), nekako približno nasproti popka oz. malo višje, med drugim in tretjim ledvenim vretencem, se nahaja zelo pomembna mingmen točka (DU4), ki jo med prakso ves čas ohranjamo odprto in “polno”, to je z občutkom razširjanja v tem predelu. V kitajski tradicionalni medicini je mingmen sečišče treh izrednih (neparnih) kanalov, oz. meridianov: glavnega vertikalnega yang meridiana – du mai, meridiana pasu – dai mai ter prodirajočega meridianachong mai. 

mingmen

Mingmen.

Du mai kanal poteka po hrbtni plati telesa od trtice (oz. presredka) navzgor vzdolž hrbtenice. Meridian pasu (dai mai)  je edini horizontalni kanal v kitajski tradicionalni medicini: na hrbtni strani telesa objema telo v višini med drugim in tretjim ledvenim vretencem, nato se spušča, in po sprednji strani objame telo nekako v sredini med popkom in sramno kostjo – torej v področju spodnjega dantiana. Chong mai kanal izvira iz mingmen točke, se spušča po sredini trebušne votline proti huiyin točki presredka, potem se dviga navzgor proti dimljam, in naprej vse do glave.

VSI

Du mai, dai mai in chong mai

Mingmen je torej točka, ki omogoča uravnovešanje horizontalne in vertikalne ravni telesa, in pretok qi-ja ne le v smereh gor-dol, ampak tudi naprej-nazaj. Zaradi tega se reče, da mingmen točka “kontrolira, upravlja” pretok qi-ja. Spreminjanje med yin in yang fazami gibanja v taijiquan-u (pretakanje centralnega qi-ja proti sprednji in zadnji plati telesa) je brez odprtosti te točke neobstoječe, oz. onemogočeno, zato so gibi “prazni”.

Z besedo “kua” kitajski avtorji označujejo predel dimelj, oz. področje izza dimeljskih vezi, kjer se nahaja kolčni sklep in vse mišice, vezi, in kanali okoli njega, zato se pogosto “kua” prevaja kot ‘kolk’. Kua predel mora biti ves čas sproščen, da bi se vzpostavila povezava s pasom (yao); kua in yao namreč delujeta kot funkcionalna celota. Resnična sproščenost v predelu kua je nezgrešjiva – ko jo dosežemo, se obremenitev nog dramatično poveča in to je poglavitni razlog, zakaj jo je tako težko doseči in še bolj težko ohranjati. Prav za ta del telesa še kako velja rek, da pri taijiquan vadbi ‘kvantiteta rojeva kvaliteto’: vztrajanje v sproščenosti kua predela omogoča počasno in mukotrpno krepitev nog; močnejše ko so noge, bolj je možno napredovati k še večji sproščenosti v dimeljskem predelu in na ta način odkrivati globlje razsežnosti notranjih povezav v taijiquan-u.

Sproščeni kolki (kua) nadalje omogočajo, da je lok mednožja (kit. dang) ‘okrogel’ (brez ostrega kota!) in odprt, kar je predpogoj za neovirano delo nog in za sposobnost tega loka da prevaja qi iz nog proti dantianu in obratno. V predelu loka mednožja se na sredini presredka nahaja pomembna huiyin točka, kjer se srečata dva osrednja vertikalna meridiana: dumai kanal, ki gre od huiyin točke do trtice, in nato naprej po sredini hrbtenice navzgor, ter renmai kanal, ki se po sredini sprednjega dela telesa spušča navzdol do huiyin točke. Ob sproščenem pasu (yao) in kolkih oz. dimljah (kua) se ritnice, sledeč gravitaciji, spustijo navzdol, medtem ko se v huiyin točki vzpostavi spontani občutek rahlega dviganja navzgor.

dang

Dang  in stoječi steber (avtor: Anthony Cheung, Brisbane Chen Taiji)

 

Dantian, or “The Elixir Field”

Standardno

In Chinese medicine, the energy anatomy of the human body is described as a combination of a channel, or meridian ( jingluo in Chinese), network; acupuncture points; and several energy fields – the upper, middle and lower dantians which are also essential to the practice of taijiquan. While the literal translation of the term dantian as “elixir field”, or “luminous field”, reflects the nature of energy centres as fields with a high energy charge, each of the three dantians has its own distinct energy quality.

1412143105-686x1024

Acupuncture points and meridian network

The upper dantian is located in the centre of the skull, between the nape of the neck and the forehead. On the front of the body, it is represented by the median point between the upper middle point of the forehead (DU24) and the nose tip (DU25) – namely, the point between the eyebrows. The area of the upper dantian is associated with the mind; more specifically, it is linked with the faculty of the mind to focus attention on something, with the mind’s intent (yi). This field, then, contributes to all pervading qi our capability to intend, and quality of our attention.

 

dnt

The upper, middle and lower dantians

The middle dantian is found in the centre of our chest. On the front of the body, it is represented by the danzhong point (RN17),  referred in traditional texts as  “ocean of tranquillity”.  The point is located at the centre of the line connecting the two nipples. This field can be understood as the life-centre, solar fire of our existence, and the meeting point of the spiritual and emotional layers of our being. While its energy quality is associated with one’s spirit and emotions, the middle dantian expands all pervading qi through our body.

When the intent (yi) descends and connects with the heart (xin), a connection is established between the upper and middle dantian; thus, one of the three internal harmonies is created. It is within this particular area that the subtle energy layers of intent, emotions and spirit connect with our physical body. When the heart has imbibed the blood with its powerful and integrated energy field, the blood, by expanding from the heart in all directions to the body’s periphery, carries the mental and spiritual quality of the qi (i.e. the intent and spirit) towards the muscles. In this way, the second internal harmony between the qi and the body’s muscle power (li) is activated.

While it is subtle and reflects our psyche, this connection also relies on our physical bodily structure: in order for the connection between the upper and middle dantian to be optimal, the head must be held upright, and the back of the skull, neck, collar bones and shoulders relaxed.

The lower dantian is arguably the most important energy field for taijiquan practitioners, given its association with physical vitality. On the front of the body, it is represented by the qihai point (RN6), some 3 to 4 cm or 3 finger-widths below the navel. The centre is a storehouse or reservoir of physical vitality and central qi (zhong qi) within the abdominal area (we should note here that traditional Chinese treatises on tajiquan locate the abdomen in the area below the navel).

In order for the lower dantian to be able to transmit physical vitality upwards and into the peripheral parts of the body, the lower abdomen must remain fully relaxed at all times. This feeling is further complemented by the sensations of solidity and fullness: in his “Treatise on Taijiquan”, Chen Changxing, compares it with the abdomen being kept ‘closed’. While the described states of being “relaxed”, “solid” and “closed” may be perceived as contradictory and paradoxical by a western analytical mind, they are, in fact, concurrent and complementary sensations that one needs to develop when working with the lower dantian. Much like, for example, soap bubble, which is perceived like something very subtle and barely substantial: it is filled with non-solid air, but within its very delicate and fine membrane there is enormous force of surface tension, which enables the bubble to contain the air within its boundaries.

The third internal harmony between body fascia, muscle tendons and bones is established only when all three “glowing fields” (dantians) are interconnected – when our intent, spirit, and physical energy work as one. In order for the upper two regions to be connected and integrated with the lower dantian, the waist must be relaxed, and mingmen point open; also kua and crotch (dang) must be relaxed. Further,  in order that the lower dantian can be connected with limitless reservoir of physical force of earth, tail bone, buttocks and perineum (huiyin point) must be kept relaxed as well. This will be discussed in greater detail in our next post.

 

Dantian ali “polje, ki žari” (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 6)

Standardno

V kitajskem izročilu je energijska zgradba telesa opisana s pomočjo sistema energijskih kanalov ali meridianov (kit. jingluo), akupunkturnih točk ter več energijskih polj. Med le-temi so za tajiquan ključna tri, poimenovana zgornji, srednji in spodnji dantian (beremo: ‘dantjen’). V dobesednem prevodu je “dantian” polje, ki se blešči ali sveti in tudi polje eliksirja.” Omenjena energijska polja imajo namreč izredno velik energetski naboj, ki ima v vsakem od treh dantian-ov različno kvaliteto.

1412143105-686x1024

Sistem meridianov in akupunkturnih točk v tradicionalni kitajski medicini

Zgornji dantian se nahaja v središču lobanje, med tilnikom in čelom. Na sprednji strani telesa ga predstavlja sredina med točkama na vrhu sredine čela (DU24) in na vrhu nosu (DU25) – to je točka med obrvmi. V področju zgornjega dantian-a je doma naš um, oz. natančneje naša sposobnost usmerjati pozornost, oz. nameravati (kit. yi). Kvaliteta tega polja, oz. energijske plasti, ki jo prispeva k qi-ju, je mentalna kvaliteta, to je sposobnost osredotočene namere.

dnt

Zgornji, srednji in spodnji dantian

Srednji dantian najdemo v sredini prsnega koša, v predelu srca. Na sprednji plati telesa mu ustreza točka danzhong (beremo: ‘dandžong’) (RN17), kar se prevaja kot “ocean miru”. Ta točka se nahaja na sredini linije, ki povezuje prsni bradavici. Tu je središče življenja, sončni ogenj našega obstoja, kjer se srečata duhovna in duševna energijska plast qi-ja, zato je to izredno močno polje. Energijska kvaliteta srednjega dantian-a je duhovno-duševna, njegova temeljna lastnost pa je ekspanzija.

Ko se namera (kit. yi) spusti in poveže s srcem (kit. xin), se povežeta tudi zgornji in srednji dantian, kar ustvari eno izmed notranjih harmonij (glej lekcijo št. 5). Prav v srcu se naša namera, oz. duševno-duhovna plast qi-ja poveže s telesno ravnjo: preko krvi iz srca steče po celem telesu, vse do mišic. S tem je omogočena tudi druga notranja harmonija – povezava med qi-jem in mišicami. Povezava med zgornjim in srednjim dantianom, oz. med namero (yi) in srcem (xin), ima, čeprav je subtilna in odraz naše notranjosti, tudi svojo telesno plat: da bi bila optimalna, morajo biti mišice na zadnji strani vratu sproščene, glava pokončna, ključnici in ramena pa ravno tako sproščeni.

Spodnji dantian je za taijiquan ključno energijsko polje, ki ima opravka s fizično kvaliteto qi-ja, oz. s fizično vitalnostjo. Na sprednji strani telesa mu ustreza točka qihai (RN6), “ocean qi-ja”, ki se nahaja na srednji liniji telesa, nekje 3-4 cm oz. približno tri prste pod popkom. Ta center lahko razumemo kot zbirališče, nekakršen rezervoar fizične vitalnosti, oz. osrednjega qi-ja (kit. zhong qi) v predelu trebuha; pri tem je seveda potrebno upoštevati, da v tradicionalnih tajiquan tekstih ‘trebuh’označuje predel od popka navzdol.

Da bi spodnji dantian lahko posredoval fizično vitalnost navzgor in proti periferiji telesa, sprednja trebušna stena ne sme biti napeta. Sočasno s sproščenostjo zazanavamo v predelu spodnjega dantiana občutek polnosti, trdnosti in vsebnosti, kar Chen Changxing v svoji “Razpravi o taijiquan-u” opiše z izrazom, da je trebuh “zaprt”. Kljub temu da za zahodni analitični um to predstavlja paradoks, si omenjena atributa, oz. občutka nista nasprotna, ampak sočasna in komplementarna. To lahko ponazorimo z milnim mehurčkom, ki ga doživljamo kot nekaj zelo subtilnega: mehurček je napolnjen z zrakom znotraj zelo fino in nežne opne, v kateri deluje izredna močna sila površinske napetosti.

Tretja notranja harmonija, to je povezava med mišičnimi kitami, vlakni in kostmi, se zgodi šele, ko so vsa tri “svetlobna polja” povezana med seboj – ko skupaj, in kot eno delujejo naša namera, naš duh in naša fizična plat. Da bi se dva zgornja dantian-a povezala s spodnjim, moramo  pas, dimlje in predel mednožja ohranjati sproščene ter točko mingmen odprto. Da bi fizična plast qi-ja iz spodnjega dantian-a bila povezana z zemljo in njenim rezervoarjem energije, pa morajo biti sproščeni trtica, ritnice in presredek. O tem bomo spregovorili v naslednji lekciji.

Telesna drža in šest harmonij (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 5)

Standardno

Pokončno in sproščeno telo je temeljna zahteva telesne drže v taijiquan-u. Ko takšno držo dokaj uspešno osvojimo in stabiliziramo (kar najpogosteje zahteva leta), se odpre polje novih notranjih zaznav. Prav o teh bomo spregovorili v tokratni lekciji naše Male šole taijiquan-a.

Vrh glave, teme, se v tradicionalni kitajski medicini imenuje točka bai hui. V tej točki je naša namera usmerjena navzgor. Na dnu sproščene hrbtenice, na koncu trtice, po drugi strani čutimo vlek težnosti navzdol. Sproščena hrbtenica je tako raztegnjena med dvema nasprotnima silama, medvretenčni prostori so odprti, usločenost hrbtenice v vratnem in ledvenem predelu do določene mere zmanjšana, oziroma “poravnana”. Zaradi vleka težnosti navzdol v predelu vrha trtice, se v točki presredka (hui yin) čuti rahel dvig navzgor.

SILI_1

Nasprotujoči si sili namere in težnosti, ki uravnavata hrbtenico.

Osrednji qi, zhong qi, pri takšni poravnanosti hrbtenice lahko nemoteno cirkulira, sledeč svoji naravi. Telo tako postane zgoraj (glava, vrat in ramenski pas) lahko, v srednjem delu (trup) “prazno” in razširjeno ter v spodnjem delu (medenični pas in noge) polno, “težko” in povezano z zemljo. Občutek polnosti, “teže,” v spodnjem delu telesa nikakor ne gre razumeti kot krč ali zategnjenost. Telo je namreč ves čas sproščeno, vendar pa ima qi v spodnjem delu telesa naravno kvaliteto gostote, ki jo – ob zadostitvi osnovnih zahtev pri drži telesa – vadeči tudi sam intenzivno občuti. (Zagata pri razlagi konceptov energijskih zahtev v taijiquan-u, intelektualni predstavi o njih ter dejanskim doživljanjem teh zaznav predstavlja svojevrsten paradoks, ki je rešljiv edino z vztrajno prakso in umiritvijo intelekta.)

SKELET

Pravilna poravnanost hrbtenice.

Omenjena trojnost (zgoraj, spodaj in sredina) ima paralele v tradicionalnem vzhodnjaškem razumevanju človekovega življenja in njegove vpetosti v kozmos: nebo (lahko, svetlo, yang) je zgoraj, zemlja (težko, temno, yin) spodaj, vmes pa je človek (razširjenost, ekspanzija), ki ta dva pola povezuje.

Nadaljujmo z našo temo: v sproščenem telesu se torej med vztrajno vadbo po zgoraj omenjenih smernicah naravno vzpostavljajo določene zunanje in notranje povezave ali harmonije. Obstajajo tri zunanje in tri notranje povezave.
Tri zunanje harmonije vzpostavijo povezanost med udi telesa in njihovimi glavnimi sklepi. Prva zunanja povezava je med sklepi ramen (zgoraj) in kolkov (spodaj), sledi povezava med komolci in koleni, in kot zadnja povezava med zapestji in gležnji (rokami in stopali).

HARMONIJE

Chen Jun med demonstracijo forme. Pravilna povezanost udov in sklepov ustvarja tri zunanje harmonije.

Notranje harmonije v taijiquan-u, ki z dolgoletno in predano prakso nastajajo prav tako spontano, so:
a) povezanost med umom, namero (yi) in srcem (xin),
b) povezanost med qi-jem in telesno, mišično močjo (li) ter
c) povezava med kitami, fascijami in kostmi.

V kitajski tradiciji je srce sedež inteligence ter ekspanzivne duhovne zavesti. Povezano je tako z našimi emocijami, kot tudi z duhom in duhovno naravo človeka. V paru yi-xin (um-srce), je xin vodnik in yi pomočnik. Povezanost med umom in srcem med drugim pomeni doseganje mirnega in sproščenega stanja duha, pri katerem je 50% naše pozornosti mirno in razširjeno prisotno navznotraj, 50% pa usmerjeno navzven z namero, ki vodi qi.

Kar se v srcu odločimo, prevzame namera, ki aktivira gibanje qi-ja, umirjeno stanje duha pa omogoči, da se qi kar se da popolno poveže z mišicami in izvede udarec ali določen gib. Mišična moč pravilno izvedenega giba naprej vpliva na energijski pretok po fascijah (v katere so mišice ovite, oz. med katerimi so mišice vmeščene) in kitah, kar se prenese in poveže s kostmi, ki postanejo močne in prežete z najfinejšim qi-jem.

FASCIJE

Spiralna povezanost fascij v telesu, kot je prikazana v taiji priročniku Chen Xin-a, “Ilustrirana razlaga Chen taijiquan-a”.

Če je um nemiren, če neprestano misli in bega, ni povezan s srcem, ni pod njegovo ingerenco. Takrat je tudi qi razpršen, gibi pa so v praksi neučinkoviti in brez skoncentrirane mišične moči. To posledično pomeni odsotnost “jasnega” pretoka po kitah in fascijah in zatorej tudi onemogočenost tretje notranje harmonije. Prav zato je pomembno, da vadeči med vsakim gibom svojo namero uskladi z namembnostjo giba: recimo da z določenim gibom nekaj odriva, ali pač s kakšnim drugim gibom kaj potiska naprej, ali udari (v kakšen predmet, ali nasprotnika)..

Omenjene povezave, še posebej notranje, so ideal h kateremu po svojih najboljših močeh stremijo vsi praktiki taijiquan-a. Njihova kultivacija terja doživljensko delo. Telesne in umske danosti, življenske izbire in prioritete so pri vsakemu od nas različne – vse to nam narekuje različen tempo napredovanja. Vse, kar lahko naredimo, je, da mirno, vztrajno, disciplinirano ter z zaupanjem in radostjo nadaljujemo s svojo prakso pod vodstvom kakovostnega učitelja/učiteljev.

Osnove telesne drže v taijiquan-u (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 4)

Standardno

Osnovni zahtevi telesne drže v taijiquan-u, kar zadeva začetnike, sta, da je glava pokončna ter zavest umirjena in uravnotežena. To posledično omogoča, da je telo sproščeno in dihanje naravno in umirjeno.

Pokončna glava pomeni, da vratna hrbtenica sledi navpični liniji ostalih delov hrbtenice; pri pravilnem upoštevanju te zahteve pride nos v isto ravnino kot popek. Občutek v vratu je sproščen in kot bi se rahlo, bolj z zavestno namero, kot z mišicami ob vratni hrbtenici, hrbetnica raztegovala navzgor – podobno občutku, ko na vrhu glave nosimo knjigo ali žogo.

akupunkt tocke3

Pravilna telesna drža in temeljne akupunkturne točke.

Tako sproščeno telo, v nasprotju s pogosto napačnim razumevanjem te zahteve, nikakor ni mlahavo. Sproščenost (kit. song) je namreč rezultat umirjenega in uravnoteženega uma, povezanega s telesom. V telesu se postopoma veča zaznavanje občutka subtilne razširjenosti in razbremenjenosti, kar je primerljivo z občutenjem odpiranja finega notranjega prostora. Znotraj tega notranjega prostora hrbtenica počasi začne zaznavati s svojim spodnjim delom vlek sile težnosti navzdol in z vrhom glave vlek zavesti, oziroma namere, navzgor. Med tema dvema nasprotnima vlekoma se medvretenčni prostori – počasi in tekom dolgoletne vadbe – odpirajo v vse smeri in tako omogočajo vse večji pretok središčnega qi-ja (kit. zhong qi) po hrbtenici, od koder se potem ta širi po trupu in proti okončinam telesa. Sočasno z večjo sproščenostjo hrbtenice popušča tudi zategnjenost drugod po telesu in omogoča vse večjo energijsko pretočnost tudi v preostalih energijskih kanalih. Telo postane mehko, živo, budno in močno.

Povezanost zavesti s telesom, ki se z leti vadbe poglablja, omogoča poleg prej omenjene energijske pretočnosti telesa, tudi tvorjenje in postopno večanje sile peng, ki je poznana kot sila notranje polnosti, ekspanzije in odbojne moči. Sila peng je temelj vseh vzhodnjaških borilnih veščin: privzgojena in vtrenirana v telo tekom dolgih let vadbe, na primer omogoča, da lahko shaolinski borci na predstavah širom sveta ostanejo nepoškodovani, ko s trebuhom in prsnim košem ležijo na ostrih sulicah, ki jih navzgor dvigajo njihovi tovariši. V priljubljenih vzhodnjaških akcijskih filmih v katerih nastopajo npr. Jet Li, Jackie Chen, Donnie Yen in Bruce Lee med borbami pogosto slišimo prav določen zvok, kot bi se udarec nasprotnika nekoliko odbijal od telesa borca – ta zvok prav tako ponazarja silo peng.

Wang Haijun, dolgoletni učenec mojstra Chen Zhenglei-ja in trikratni wushu prvak Kitajske (forme, orožje in potiskanje rok) pravi takole o tej temeljni sili: “Peng pridobimo tekom mnogih let vadbe osnov, zlasti prostoročnih form, kar omogoča, da se občutek notranje sile (neijin) kultivira in vdela v telo. Peng jin občutimo v telesu kot fizični občutek razširjanja navzven in odbojne moči. V taijiquan-u je peng jin dosežen, ko vadeči pridobi sposobnost takšne energijske uravnovešenosti, da se zunanji sili ne upira, niti ji ne dovoli, da ga nadvlada…”

WANG HAIJUN

Wang Haijun med demonstracijo forme.

Pojma ‘mehko’ in ‘močno’ sta, še posebej za zahodnjake, pogosto izključujoča, zato veliko navdušencev nad borilnimi veščinami kljub letom vadbe nikoli ne prestopi te prve stopnice v razvoju notranje sile (neijin). Forma je tako lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng (in ostalih aspektov notranje sile neijin). Nezmožnost da sprejmemo mehkobo, kot ‘mater’ notranje moči, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in ravno pravšnjo ekspanzijo, da zunanja sila ne prodre v naš notranji prostor, tako posledično ohranja telesno trdoto, in kljub disciplinirani redni vadbi, onemogoča nadaljnji razvoj in razumevanje taijiquan-a. Prav zato je rek da je taijiquan vadba, ki kultivira tako karakter, duševno silo, kot tudi telo, oz. notranjo telesno silo tako pomemben: brez integracije sproščenega in uravnovešenega uma in telesa namreč ni uravnovešenega pretoka notranje sile – in posledično tudi ne taijiquan-a.

Kratka zgodovina mojstrov družine Chen (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 3)

Standardno

V zadnjem delu zgodovinskega pregleda razvoja Chen taijiquan-a se osredotočamo na predstavitev ključnih mojstrov iz obdobja od 19. stoletja do danes. Kot prvega tako omenjamo mojstra Chen Xin-a (1849-1929) iz 16. generacije družine Chen. Xin, poznan tudi pod imenom Pinsan, je spisal izredno obsežno, globoko in pomembno delo “Ilustrirana razlaga Chen taijiquana (Chen Shi Taijiquan Tushuo )”. Omenjena razprava, ki jo je avtor pisal na roko kar dvanajst let, sodi med klasike taijiquan-a: Chen Xin v štirih knjigah razpravlja o Yin in Yang premenah v Chen taijiquan-u, borilnih aplikacijah vseh gibov, teoriji meridianov, principih navijanja svile ter neijin (notranji sili).

CHEN XIN

Ilustracija iz Chen Xin-ovega dela “Ilustrirana razlaga Chen taijiquana”

Iz naslednje, 17. generacije družine Chen izhaja izredni praktik Chen taijiquana, mojster Chen Fake (1887-1957). Fake je znan je kot avtor prve in druge rutine (Yilu in Erlu) tim. “nove forme” – Xinjia, in kot izjemno sposoben borec z legendarnim slovesom. Na povabilo Chen Zhaopei-ja, se je iz vasi Chenjiagou preselil v prestolnico Kitajske, Beijing, kjer je živel in poučeval skoraj 30 let. Tam je tudi ustvaril Xinjia formo. Iz kroga njegovih učencev je izšlo več pomembnih mojstrov, ki so nato v Beijingu posredovali Chen taijiquan novim generacijem učencev.

CHEN FAKE

Chen Fake (1887-1957).

Fake-jev najmlajši sin, Chen Zhaokui (1928-1981), mojster 18. generacije družine Chen, je zaslužen za to, da je forma Xinjia, katero je njegov oče ustvaril v Beijingu, postala del rednega repertoarja v vasi Chenjiagou: Zhaokui je tako novo formo demonstriral v vasi leta 1965 in jo nato ob zaporednih obiskih vasi v 70. letih 20. stoletja tam tudi intenzivno poučeval.

 

CHEN ZHAOKUI

Chen Zhaokui (1928-1981).

Za razvoj in neokrnjeno kontinuiteto Chen taijiquan-a je izredno pomemben še en pripadnik 18. generacije družine Chen – to je že prej omenjeni mojster Chen Zhaopei (1893-1972), znan tudi po vzdevku Chen Jifu. Zhaopei je zapustil rodno vas nekaj let pred Chen Fake-jem in nato Chen taijiquan poučeval po raznih krajih Kitajske, med drugim tudi v Nanjing-u, kjer je ustvaril formo z dvojnim mečem. Leta 1928 je povabil Chen Fake-ja v Beijing. Leta 1958 pa se je, star 65 let in zaskrbljen , da bo veščina izumrla v rodni vasi, vrnil v Chenjiagou. Prav njemu gre največ zaslug za popularizacijo in obujanje prakse Chen taijiquana v Chen vasi v težkih časih med kulturno revolucijo, ko je bilo prakticiranje te veščine kot ostanka ‘kontrarevolucionarnih in nazadnjaških časov’, kruto kaznovano.

CHEN ZHAOPEI

Chen Zhaopei (1893-1972).

Pod njegovim vodstvom in naskrivaj so tako kljub prepovedi trenirali tudi najbolj znani mojstri 19. generacije, ki so poznani kot ‘štirje Budini bojevniki’ – Chen Xiaowang, Zhu Tiancai, Wang Xian, in Chen Zhenglei. Kot izredna mojstra in pripadnika 19. generacije družine Chen izpostavimo še velikega mojstra Chen Xiaoxing-a, ki še naprej živi v Chen vasi, in Chen Yu-ja, ki se je iz vasi, s katero ohranja stike, preselil v Beijing. Od pripadnikov najmlajše, 20. generacije Chen družine omenimo tokrat le ‘našega’ mojstra Chen Ziqiang-a (najstarejši sin velikega mojstra Chen Xiaoxing-a), in mojstra Chen Bing-a, ki oba prav tako živita v Chen vasi. V zadnjih letih je med pripadniki družine Chen tako opazen dvojen trend: medtem ko se nekateri člani družine, kot na primer Chen Xiaowang, predvsem posvečajo popularizaciji in širjenju veščine po vsem svetu, spet drugi, kot na primer Chen Xiaoxing in Chen Ziqiang, skrbijo za ohranjanje standardov in visoke ravni veščine v njenem rojstnem kraju.

1965_HISTORY

Mojstri  18. in 19. generacije družine Chen. Prvi z desne v drugi vrsti –  mojster Chen Zhaopei; drugi z leve v srednji vrsti –  mojster Chen Zhaokui (sin mojstra Chen Fake-ja). Čepeči spredaj, od desne proti levi:  mojstri Chen Xiaowang, Zhu Tiancai in Chen Xiaoxing.

Kratka zgodovina mojstrov družine Chen (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 2)

Standardno

Kot že omenjeno v prvi lekciji Male šole Chen taijiquan-a, velja Chen Wangting, pripadnik 9. generacije družine Chen in v Chenjiagou vasi znan tudi pod imenom Zhouting, za očeta taijiquan-a. Okoli leta 1670 je oblikoval borilno veščino in jo poimenoval “Prva metoda”. V njegovi pesnitvi o novonastali veščini med drugim piše, da “se moč ustvarja notranje, in ta notranja energija poganja (in prehaja v) zunanjo moč mišic”. Chen Wangting je ustvaril več prostoročnih form (Taolu), veščino potiskanja rok (Tui Shou) in tudi formo s sulico na dolgi palici.

Chen_Wanting

Kip Chen Wanting-a (1580-1660) pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto:  Estevam Ribeiro).

Naslednji pomemben mojster, ki ga pozna vsak resen učenec Chen taijiquan-a, je Chen Changxing (1771-1853) iz 14. generacije družine Chen, v Chenjiagou poznan tudi kot Yunting. Chen Changxing je strnil številne prostoročne forme, ki so bile zapuščina Chen Wangting-a, v na novo definirano formo, danes znano kot ‘stara forma’ oz. Laojia.  Changxing je določil Laojia dve varianti oziroma obliki –  prvo (Yilu) in drugo (Erlu). Omenjeni obliki se med seboj dopolnjujeta: medtem ko je prva oblika nekoliko bolj počasna in umirjena, je druga hitrejša in bolj eksplozivna. Ker vse do danes poznane taijiquan forme vseh šol izhajajo iz osnov Laojia forme, lahko trdimo, da je Changxing ne samo revolucionarno preoblikoval Chen taiji, pač pa tudi postavil temelje, na katerih so gradile vse mlajše šole taijiquan-a.

Chen Changxing

Chen Changxing.

Mojster Chen Changxing je znan tudi po tem, da je kot prvi v zgodovini družine Chen poučeval učenca, ki ni pripadal družini. Mladi Yang Luchan je v Chen vas prišel iz severne Hebei province z namenom, da se nauči Chen taijiquan-a. S svojo vztrajnostjo, marljivo vadbo, talentom in disciplino si je pridobil zaupanje mojstra Chen Changxing-a. Ta ga je vzel k sebi v uk, in ga podučil v vseh temeljnih metodah in tehnikah Chen taijiquan-a. Ko se je mladi učenec po končanem uku  vrnil v svoj rodni kraj, je tam razširjati osvojeno veščino. Taijiquan, kot ga je poučeval Luchan, je sčasoma pridobil nekaj novih značilnosti  in po svojem ‘očetu’ ime Yang šola taijiquana.

Yang_Luchan

Yang Luchan (1799-1872),  prvi učenec, ki ni izšel iz družine Chen.

Iz 14. generacije družine Chen izhaja še en pomemben mojster – Chen Youben. Podobno kot Changxing je tudi Youben preoblikoval Wangtingove izvorne prostoročne forme: iz teh je izpustil vse težje gibe in nekaj eksplozivnih (Fajin) gibov in ustvaril novo prostoročno formo, ki je – da bi se razlikovala od Changxingove Laojia forme – dobila ime Xinjia oz. ‘nova forma’. Kasneje je bila Youben-ova forma preimenovana – danes je tako v Chen vasi znana kot ‘mala’ oblika ali Xiaojia.

Na tem mestu je vredno omeniti, da dandanašnji kot novo formo oz. Xinjia poimenujemo formo, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja ustvaril Chen Fake, mojster 17. generacije družine Chen; toda o tem kaj več v tretji lekciji.

 

 

Mala šola Chen taijiquan-a: CHEN TAIJIQUAN: ZAČETKI (Lekcija 1)

Standardno

Večina raziskovalcev zgodovine kitajskih borilnih veščin (kit. Wushu) se strinja, da sega pričetek borilnih veščin v vasi Chen (kit. Chenjiagou) še v čas pred 17. stoletjem in torej v obdobje pred Chen Wangting-om. Ker je Chenjiagou dokaj blizu Shaolinskega templja, se domneva, da se je v vasi takrat verjetno uporabljala katera od borilnih metod, ki so jih poučevali v templju. Pisni viri za to obdobje ne obstajajo, zato vse omenjene domneve temeljijo na podlagi kasnejših zapisov, ko so člani družine beležili ustna izročila o družinskih prednikih in tudi o slovesu Chen klana. Ta je bil že dolgo pred Wangting-om znan kot “paocui Chen družina” oz. Chen družina topovske pesti.

V 17. stoletju je Chen Wangting (1600-1680), oče Chen taijiquan-a, postavil uradne temelje Chen veščini. Wangting, v Chen vasi znan tudi kot Zouting, ni bil zgolj izvrsten borec, ampak tudi velik izobraženec svojega časa. Sprva je služil kot oficir v vojski dinastije Ming in kasneje, ko je omenjena dinastija propadla, kot varuh trgovskih karavan pred razbojniki, zlasti v provincah Henan in Shandong. Chen Wangting je izoblikoval novo borilno veščino v prvih desetletjih vladavine mandžurske dinastije Qing, ki je ostala na oblasti do padca zadnjega kitajskega cesarja leta 1911. Wangting je poimenoval novoustvarjeno veščino “Prva metoda” in v njej združil več temeljnih medicinskih in filozofskih naukov z esenco mnogih, že obstoječih borilnih veščin. V Chen veščini je tako moč prepoznati:

  1. daoistični nauk Yin Yang;
  2. tehnike Daoyin pri katerih se energijo zavestno vodi in usmerja z umom in namero;
  3. tehnike Tu Na  pri katerih z dihom povlečemo energijo vase in jo izdihom usmerimo iz telesa;
  4. teorijo kitajske tradicionalne medicine o energijskih kanalih telesa oz. meridijanih (Jingluo) ter
  5. teorijo več obstoječih borilnih tehnik (tako prostoročnih kot z orožjem), ki jih je sredi 16. stoletja v priročniku “Nova knjiga učinkovitih tehnik” zbral in komentiral slavni general tedanjega časa Qi Jiguang.

Chen taijiquan je bil tako že od samega začetka borilna veščina, ki ni kultivirala zgolj telo, temveč tudi um in srce: sistem namreč temelji na redni in vztrajni vadbi osnov, form in aplikacij, in podobno kot številne druge kitajske borilne veščine (kit. Wushu), prepleta borilne tehnike s filozofijo, tradicionalno medicino in etiko.

zmaj

Vse ob svojem času

Standardno

Po 33 urah potovanja iz Chen vasi nazaj v Slovenijo sva s prijateljem in učencem, Alešem Tomažinom, končno prispela na ljubljansko letališče. Dolge ure na letalu in še daljše na letališčih bi težje prenesla brez rezultatov naporne, a izredno plodne vadbe, ki se je po 10 dneh končala v nedeljo, 23. oktobra 2016.

V meni so od vsega doživetega najbolj živi vtisi in predvsem telesni odtisi dnevnih detajlnih korekcij velikega mojstra Chen Xiaoxing-a. Teh smo bili med dopoldnevno in popoldnevno vadbo stoječega stebra (vsakič po pol ure), vajami navijanja svile (po pol ure dopoldan in popoldan) ter študijem posamičnih gibov iz forme deležni vsi.

f1_cut

Korekcije – vodniki na poti k novim spoznanjem

Po dolgem potovanju iz Evrope in kar nekajurnem čakanju na večji del skupine, ki je na Zhengzhou letališče priletela iz Nanjing-a, smo v Chenjiagou prispeli s tremi kombiji okoli 21.30.

f2

Končno skupaj na Zhengzhou letališču

 

f3_cut

Intenzivno vsakodnevno delo

 

Program naslednjega in vseh ostalih dni: 7.30 zajtrk, 9.30 – 12.00 dopoldanska vadba, 12.10 kosilo, počitek, 15.00 – 17.30 popoldanska vadba, večerja in počitek…

Verjemite, med našim obiskom Chenjiagou vasi ni bilo ne časa ne energije za karkoli drugega kot za vadbo, obroke, počitek in krajše večerne sprehode po vaških ulicah …do taiji trgovinic, kjer včasih kar mrgoli ljudi, učencev iz Chen taijiquan šol. … do novega dela vasi, ki je čudežno zrastel v le parih letih. …do ordinacije zdravnika kitajske tradicionalne medicine dr. Chena (kjer se je telo s pomočjo tuina masaže razbremenilo odtisov napora). … do vaške lekarne po mazila za utrujene mišice in sklepe. …do splošne vaške trgovinice po kakšno metlo, lepilni trak, pitno vodo, kakšno suho sadje, oreščke, ali kaj drugega. Prav neverjetno je, kako takšna mala trgovinica uspe biti založena s praktično vsem – od hrane in pijače do posode, toaletnih potrebščin, igrač, oblačil, drobnarij, kot so lepilni trakovi (ki jih nismo našli niti v novoodprtem in veeelikem supermarketu v novem delu vasi!) – ter čistil, pripomočkov za čiščenje, itd.

f4

Stari del vasi, vhod v stari kompleks šole Chenjiagou Taijiquan

 

f5_bw

Novi del vasi, ki raste v mesto

f6

Del družinskega pokopališča

 

…in popoldan šestega dne vadbe, še do Chen družinskega svetišča in pokopališča,  do taijiquan muzeja in do ploščadi s parkom kamnitih kipov, ki ponazarjajo Chen taijiquan, oz. taiji boks (‘quan‘ pomeni ‘pest’) kot veščino trinajstih gibov – to je osmih osnovnih sil (bā fa): peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kau ter petih osnovnih smeri gibanja: naprej, nazaj, v desno, v levo in osrediščenje oz. mirovanje.

f7_cut

Pogled iz starega dela družinskega svetišča proti parku in muzeju taijiquana

f8_cut

Chen taijiquan, upodobljen kot veščina trinajstih gibov

Dnevi so minevali mirno in počasi, do roba zapolnjeni z delom. Vadba je bila tako intenzivna, da so vsi vnaprejšnji koncepti ali pričakovanja morali prej ali slej odpasti, da bi lahko naredili psihološki prostor za maksimalno vzdržljivost, sveža spoznanja, ki si prihajala ena za drugim in tišino, ki je potrebna za stabilizacijo naučenega.

img_5704_bw

Laojia Yilu

Modrost mirnega in neizprosnega vztrajanja velikega mojstra Chen Xiao Xing-a na osnovah ter njegovi detajlni vpogledi v vsak posamičen gib prve oblike stare forme (Laojia Yilu), ki smo jo pod njegovim vodstvom preučevali vseh deset dni – potem, ko smo zaključili z temeljnimi vajami Zhong Zhuang (središčni, stoječi steber) in Chan Si Gong (vaje navijanja svile) – so dali rezultate. Telo je postalo močnejše, inteligentnejše, vitalnejše, pri resnih iskalcih so se odstirale nove plasti razumevanja. Naravno in sami od sebe so se sestavljali novi in širši uvidi, zaradi katerih so gibi postali lahkotnejši in spontanejši. Odgovori na nezastavljena vprašanja so prišli sami od sebe.

Ob tem se je ponovno okrepilo spoznanje, kako lahko leta takšne intenzivne vadbe, ki se prične že v otroštvu, preoblikujejo posameznike, narejene “iz pravega testa”, v vrhunske mojstre Chen taijiquana. In tudi, kako je veriga prednikov, ki so veščino ustvarjali in ohranjali, živa nit, ki vsakega resničnega učenca obogati in poveže z veščino kot z živim bitjem, pa tudi z vsemi njenimi sedanjimi in preteklimi nosilci.

f11_cut

Neprekinjen tok

Nekdo je med našim bivanjem poprosil mojstra, da pojasni borilno namembnost določenega giba… Odgovor je bil moder, jasen in kratek: “…Vse ob svojem času… najprej naj delo na (vsaj) zunanjih telesnih povezavah prinese vidne rezultate, šele potem bo čas za vpogled v borilne potenciale gibov…”.

IMG_5368_cut.jpg

Je že čas za orožje?

Ob mojstrovem odgovoru mi na misel pridejo tudi besede Davida Gaffney-a, našega rednega učitelja in tudi organizatorja tokratnega obiska Chen vasi: “… Deset dni vadbe da rezultate desetih dni, eno leto vadbe – enega leta, šestnajst let vadbe šestnajstih let in desetletja desetletij…”.

Vse teče naprej po večni poti časa in minevanja. Gora nastane iz neštetih zrnc peska, ki se – ne da bi povpraševala, kdaj bo konec – neprestano nalagajo, sledeč zakonom svoje narave in celote, ki ji pripadajo.

dao

Pot

 

 

 

Blog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel

Standardno

BILJANABlog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel in rada bi vas povabila, da si ga ogledate: v bodoče boste na njem lahko prebirali teoretične prispevke, intervjuje, vtise in razmišljanja o Chen taijiquan-u ter si ogledali fotografije in videoposnetke z naših delavnic. Rada bi vas opogumila, da ne ostanete zgolj bralci našega bloga, pač pa postanete tudi njegovi soustvarjalci. Veseli bomo tako komentarjev objavljenih prispevkov kot tudi vaših lastnih razmišljanj.

Ko so se pred trinajstimi leti pričela redna gostovanja učiteljev družine Chen v Sloveniji, se je pisani druščini s celega sveta na Rogli pridružila tudi peščica slovenskih zanesenjakov. Žejno smo vpijali podano znanje in začenjali s prvimi negotovi koraki v svet Chen taijiquana. Skupina, v kateri sem sama pričela s treningom Chen taijiquana, se je v tem času nekajkrat preoblikovala, toda zaradi fizične zahtevnosti vadbe nikoli ni bila zelo številna. Vsem, ki navkljub vsakodnevnim obveznostim vztrajate, v tem uvodnem razmišljanju čestitam in izrekam spoštovanje do vloženega trdega dela. Zaradi lastne izkušnje vem, da lahko premagaš ovire ter napreduješ šele takrat, ko zares zagrizeš v to čudovito, a naporno vadbo z gorečo motivacijo in pod zanesljivim vodstvom kvalitetnih učiteljev. Takšna trnova pot izkleše tudi človekovo skromnost in omogoči človeku, da začne resnično ceniti vloženo delo vseh sovadečih. Vse tiste, ki še niste poskusili, vabim k vadbi, ki veliko zahteva in veliko daje.

The_Essence_of_TaijiquanNaš blog pričenjamo z dvema prispevkoma. V prvem bo o Chen taijiquan-u, osebnem pogledu na veščino ter lastni izkušnji spregovoril David Gaffney, ki bo od 8. do 10. februarja 2013 v Tržiču vodil seminar Chen taijiquana. David je priznan učitelj in vodja Chen šole iz Manchestra (VB) in eden redkih Evropejcev, katerim je Chen taijiquan šola iz vasi Chenjiagou (osrednja šola v rojstni vasi veščine) podelila certifikat učitelja. Je tudi eden od danes najpomembnejših kronistov zgodovine veščine in skupaj z ženo Davidine Siaw-Voon Sim avtor dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u: Chen Style Taijiquan: The Source of Taiji Boxing, 2002 in The Essence of Taijiquan, 2010. Ker gostuje v Sloveniji pod okriljem Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan vsaj dvakrat letno, se boste Davidu lahko na seminarjih pridružili tudi v bodoče.

Kot protipol izkušnji učitelja objavljamo v drugem prispevku razmišljanje ene od učenk Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan. Alena Lipavec je pričela z vadbo taijiquan-a že leta  2007. V svojem razmišljanu odkrito spregovori o osebnih izzivih, s katerimi jo je soočil Chen taijiquan. Ob prebiranju njenega prispevka boste videli, kako naporna je lahko borba z iluzijami, katere zavirajo napredek tako v veščini kot v življenju nasploh. Alena tudi spregovori o duhovnih darovih, ki pridejo z vloženo vadbo in trudom. Morda za nekatere sporna tema, je za nas dejstvo, podprto z jedrnatim izrekom starih Grkov: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

Upamo, da se nam pridružite na blogu ali v telovadnici,

Biljana Dušić