Veliki Dao Taijiquana

(Rowena Božič)

Ločevanje in predalčkanje posameznih vidikov življenja je bilo in je še vedno prevladujoča tendenca na zahodu; prav zato se je tekom stoletij v evropski in iz nje izhajajočih kulturah udomačilo strogo ločevanje filozofije in religije ter umetnosti in znanosti. V vzhodnih kulturah je po drugi strani ločevanje filozofskih tradicij od religije, umetnosti, literature, znanosti… vprašljivo oz. nesprejemljivo. Kitajska in Japonska tako na primer do 20. stoletja nista poznali izraza za filozofijo, kot jo razume moderna zahodna družba, saj se je na njunem prostoru ohranjal mističen pristop, brez ostre ločnice med filozofijo in religijo.

Meditacija in filozofski uvid sta v vzhodnih kulturah neločljivo povezana: filozofija se tam razvija in izraža tako intelektualno, kot telesno, v vsakdanjem življenskem slogu. Resnično vedenje in modrost v omenjenem kontekstu ne pomenita zgolj sposobnost teoretskega razmišljanja – namesto tega je osnova daoistične, konfucijanske in budistične filozofije osebna kultivacija. Resnica se ne skriva v načinu mišljenja o svetu, temveč jo je moč spoznati le skozi način bivanja v njem.

Maja Miličinski v knjigi Azijske filozofije in religije trdi, da se kitajskemu načinu mišljenja, čustvovanju in doživljanju ter koeksistenci različnih življenjskih (pa tudi filozofskih, religioznih, umetniških in borilnih) slogov znotraj kitajske kulture ne moremo približati s pojmi grške filozofije: kot zapiše avtorica, nam evropska filozofska dediščina ne more služiti kot univerzalno filozofsko merilo, saj soočenje z drugimi kulturami pokaže številne omejitve tako lastne (evropske) filozofske paradigme kot tudi evropocentrizma.

Kitajski način razmišljanja je zelo drugačen od evropskega: je vzporeden, asociativen in intuitiven, medtem ko v zahodni misli prevladuje racionalen vidik ter linearna logika vzroka in posledice. V nasprotju z zahodnim principom ločevanja narave in kulture, kitajski um ohranja intuitivno povezanost z Daom narave, ki ga spoznava preko izkušnje in ne le z logičnim mišljenjem. Vednost je plod doživetja in razumevanja, ki izhaja iz intelektualne odličnosti, preverjene skozi izkušnjo.

Dao narave, upodobljen v delu Xu Fei, Vas ob vodi (2009)

Vsekakor je potrebno omeniti, da tudi zgodovina evropske filozofije pozna kar nekaj velikih mistikov in okultistov, kot so bili Platon, Dionizij Areopagit, Tereza Avilska, Mojster Echkart, Ivana Orleanska, Paracelsus in Helena Blavatska. Takšni posamezniki so tekom stoletij razumeli nesmisel zgoraj omenjenega “predalčkanja.” Tolstoj je tako v romanu Vstajenje napisal: »Vera brez mistike je praznoverje, a poezija brez mistike je proza.« I.M. Lewis nam podobno sporoča: »Verovanje, obredje in duhovna izkušnja so trije ogelni kamni religije in najmočnejši med njimi je zadnji.«

Ker se pričujoče razmišljanje ukvarja z veščino taiji-ja v relaciji do kitajskih in evropskih filozofskih praks, je potrebno na tem mestu na kratko orisati zgodovino koncepta veščina. Pred nastopom moderne dobe, to je vse do 16. stol., je bila tudi v Evropi umetnost pojmovana kot veščina. V antični Grčiji so tako umetnost razumeli kot veščino, spretnost, tehniko slikanja, kiparjenja in tudi tehniko bojevanja. Aristotel je v 5. stol. pr.n.š. na primer menil, da je umetnost zmožnost narediti nekaj s pravilnim razumevanjem ter da sta za umetnost potrebni tako telesna kot duhovna pripravljenost – torej spretnost in veščina. Tudi v srednjem veku je imela veščina (grško techne, latinsko ars) predvsem uporaben značaj: temeljila je na poznavanju pravil in predpisov raznih cehov in bila povezana z raznimi obrtmi, kot na primer gradbeništvom, krojaštvom, zdravilstvom ter tudi vojaščino.

Tudi taijiquan je veščina – v okviru kitajske kulture je označen za gongfu: omenjeni termin ne opisuje zgolj borilne, temveč kakršnokoli veščino, ki zahteva dolgoletni študij, potrpežljivost in predano trdo delo, da bi jo osvojili. Še več – taijiquan ni zgolj borilna veščina ampak tudi umetnost: kot veščina je sistem form, pravil in principov ter optimalnega gibanja v borbi, v fazi mojstrstva pa lahko rečemo, da postane borilna umetnost življenja.

V smislu zahodne estetike je taijiquan vizualno gibalna reprezentacija filozofskega sistema. V čutnem estetskem zaznavanju je taijiquan lepota zunanjega – vidnega harmoničnega gibanja, ki nam nudi ugodje in estetsko doživetje. Ta zunanja lepota, mehkoba in čvrstost, tekoča povezanost in usklajenost gibov je zunanji odraz notranje veščine, harmonije telesa, uma in duha ter tudi »žarčenje« življenjske energije, qi-ja, fizične moči, mentalne jasnosti in budnosti.

Šest harmonij, mojster Chen Ziqiang.

Taijiquan je notranja borilna veščina, ki kultivira karakter, duševno silo in telo. Zunanja oblika gibanja in notranja energija morata biti usklajeni. Vseh šest harmonij mora biti integriranih v medsebojno povezan sistem tako uma kot telesa, kot tudi njunih posamičnih delov in vidikov. Med enim in drugim telesnim gibom (vidnim navzven) se znotraj telesa zgodi množica (na zunaj nevidnih) sprememb.

Navznoter skuša taiji uravnovesiti perceptivni (čustveni) vidik uma, ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero, ki je yin. Navzven taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. Kot je na blogu Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan zapisala Biljana Dušić, je forma lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng in ostalih aspektov notranje sile neijin. Izvor notranje moči je mehkoba, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in notranjo ekspanzijo, ki ohranja telesno čvrstost, tako da zunanja sila ne prodre v notranji prostor. Brez povezave sproščenega ter uravnovešenega uma in telesa ni uravnovešenega pretoka notranje sile in posledično tudi ne pravega taijiquan-a.

“Nebo zgoraj, Zemlja spodaj in harmoničen Človek v sredini” iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan

Lepota, estetika taijiquana, je integralen del kitajske kulture in njene filozofije – izhaja iz harmonije človeka z naravo in kozmosom, harmonije Neba in Zemlje ter skladnosti mikrokozmosa in makrokozmosa. Kultivacija posameznikovega duha je v harmoniji z Daom, v ponotranjenosti narave, v enotnosti med nebom, človekom in Zemljo. Um in telo sta prepletena, tvorita en sam sistem in imata, tako kot Nebo in Zemlja, isti izvor.

Estetika in etika sta neločljivi tako v osebni kot družbeni kultivaciji vrlin, usmerjata »bojevnika«, tako v dvoboju, kot v vsakdanjem življenju – v odnosu do sobitij, kot tudi v odnosu do družbe. Veliki mojster Chen Xiaoxing pravi: »Bodi ponižen, zavzeto treniraj in ne kritiziraj drugih.« Vrednostno in moralno opredeljevanje tipa lepo-grdo v daoistični perspektivi pomeni odklon od skladnosti in enovitosti narave ter pelje v razcepljanje sveta. Z odpravo dualnega pogleda na svet, razsojanja in diferenciacije, postane um enovit in prazen.

Borilna veščina ravno tako zahteva prazen um – um, ki ne razmišlja in ne posveča osrednjo pozornost meču in nasprotniku. Enovitost uma in telesa pomeni, da um ne ovira roke, ki vihti meč; namesto tega se le-ta – miren in izpraznjen – prilagaja spremenljivemu dogajanju.

Chen Xiaowang , kaligrafija Knjiga in Meč – Shu & Jian,

Ta enovitost, združenje uma in telesa, človeka in narave, je pomembna tudi pri tradicionalnem kitajskem slikanju in kaligrafiji. Chen Xiaowang, mojster taijiquan-a ter priznani kaligraf, pravi, da je kaligrafija kot taijiquan s čopičem in taijiquan kaligrafija brez čopiča.  Pri obeh gre za prostorsko gibanje in za odraz avtorjevih duševnih zmožnosti in mojstrstva. Tekoče in prelivajoče gibanje omogoča ‘tekoči’ um, ki se ne zaustavlja v mislih. Pred premikom telesa ali čopiča v desno je potreben premik v levo, pred premikom navzgor gre najprej navzdol. V notranjih borilnih veščinah je središče fizične koordinacije gibanja telesa, telesnega zaznavanja in vodenja, v težišču telesa in energetskem centru, ki se v kitajskih borilnih veščinah kliče spodnji dantian: »Ko se premakne dantian, se premakne celo telo«.

Zato veliki mojster Chen Xiaoxing pravi, da je proces učenja taijiquana – od prvih principov do mojstrstva – lahko sinonim procesa razvoja od wuji-ja do taiji-ja, to je od stanja mirnega in homogenega kozmosa pred manifestacijo, do stanja kozmosa v procesu manifestacije, ko se razdvojita dve veliki sili yin in yang: »To je veliki Dao Taijiquana.«

(Pričujoča objava je povzetek seminarske naloge Rowene Božič, ki jo je leta 2017 spisala  pri predmetu Uvod v estetiko na Art House – Visoki šoli za slikanje in risanje v Ljubljani.)

“Veliki Dao taijiquana – prehod od wuji-ja v taiji”, ilustracija iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan”

 

 

 

 

Middle and lower torso – some important points and parts of the body

The main and fundamental requirement in taijiquan practice is to keep both, body and mind relaxed at all times. All other specific requirements for particular parts of the body can only be added to this general relaxation, and not substituted for it. Maintaining this fundamental relaxation enables us to slowly work our way towards sensing our central axis (Chin. zhong ding), which should be kept ‘unbroken’.

Fig. 1  The importance of central vertical axis in taijiquan (author: Anthony Cheung, Brisbane Chen Taiji)

Once we manage to keep this general relaxation continuous during the practice, we can begin – by following teacher’s corrections – redirecting our quiet attention towards particular body parts, and explore them. Within this lesson of our “Little Taijiquan School”, we aim to discuss taiji requirements associated with the middle and lower torso.

In taijiquan theory, the term “waist” (Chin. yao) is commonly used by Chinese authors to denote the lumbar area. Relaxation of this region is necessary requirement for:

1. stability of the body;
2. functional circulation of central qi (zhong qi) between the lower and upper part of the body; and
3. effective body turning, during which qi is circulating also from the back to the front part of the body, and vice versa.

Turning of the waist therefore implies effective transmission of qi (with the whole lumbar area) from the lower dantian towards other body parts – and not “empty” turning of the waist, as commonly misunderstood in the western culture.

 Fig. 2 Yao or waist.

A very important mingmen (DU4) point is located in the middle of the waist (Chin. yao), between the second and third lumbar vertebrae. The point can be visualized as an approximate projection of the belly button on the back of the body, and needs to be kept open and “full” (i.e. with feeling of expansion) at all times during the practice. Within mingmen, three extraordinary meridians cross and interact: the main vertical yang meridian (du mai), belt meridian (dai mai), and penetrating meridian (chong mai), which stems outwards from the mingmen point.

Fig. 3 Mingmen  point

Du mai meridian runs vertically from coccyx and huiyin point upwards along the spine. Dai mai channel, on the other hand, is the only horizontal meridian in Chinese traditional medicine, encircling the body like a belt (note Fig. 4!). Chong mai meridian starts from the mingmen point, goes downwards and forwards towards the huiyin point, then bifurcates, with left and right branches turning upwards and passing through both kua areas.

Fig. 4 Du mai, dai mai and chong mai channels

Mingmen point, then, balances vertical and horizontal body axes, and enables qi to flow not only upwards/downwards, but also forwards/backwards, and, as a matter of fact, in any direction, combining both spatial axes. Consequently, a common saying in taijiquan and Chinese traditional medicine states that “mingmen point controls and governs flow of the qi”. Without openness and expansion in this point, changing from yin to yang phase of any movement in taijiquan  is not possible, or is at least hindered, and consequently, the taiji movements are empty.

Another important region associated with the lower torso is kua. While this Chinese term is commonly translated as a ‘hip’, it denotes a number of bodily structures behind the inguinal crease, including hip joint, ligaments and muscles connecting the joint with adjacent structures. Like mingmen, kua is kept relaxed – this allows the lower dantian to connect with the ground and enables pumping up the energy from the ground to the lower dantian (i.e. also known as “rooting oneself”). In addition, relaxed kua is necessary for establishing a connection with yao (waist), as these two should work as functional unit.

Deep relaxation of the kua cannot be mistaken – when it is achieved, burden on the legs dramatically increases. This is the main reason why this particular relaxation is so difficult to achieve, and even more difficult to maintain. Taijiquan saying that “quantity gives birth to quality” is very much relevant for this body region.  Deep relaxation of kua, slowly and painfully enables legs to become stronger, and this effectively enables us to explore subtle layers of qi flow and connections.

Relaxed kua allows one to keep the crotch (Chin. dang) rounded and open. Further, rounded and open dang enables free footwork, and is also necessary for the above mentioned communication between the ground and the lower dantian.

 

Po februarski delavnici z Davidom Gaffney-em

David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Za nami je februarska delavnica z Davidom Gaffney-em, zato tokrat objavljamo nekaj vtisov o izkušnji treninga z Davidom; tako začetnikov, kot tudi tistih, ki vadite že več let. O seminarju ste povedali:

Štefanija:

Hvala za čudovit sobotni učni dan in novo izkušnjo. Obžalujem, da sem zamudila petkov del seminarja. David je neverjeten in biti udeleženec njegove delavnice je privilegij. Njegova metoda poučevanja mi omogoča lažje učenje kompleksne veščine. Hvala David, hvala Biljana.

Vlado:

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Všeč mi je bila sama zasnova seminarja. Najprej zgodovinska utemeljitev, potem izvajanje forme s korekcijami in nazadnje še uporaba taijiquan-a kot borilne veščine. Zanimive nove občutke sem imel priložnost izkusiti tako pri učenju napada kot obrambe. Seminar se je pri meni nadaljeval še izven uradnega programa. Ko sem se namreč naslednji dan prebudil v zasneženo jutro, sem z lopato v roki naredil nekaj fajin-ov levo-desno in pot je bila čista. Ugotavljam, da taiji ni samo borilna, ampak tudi delovna veščina.

Aleš:

Za dobro jutro smo dobili stavek, da smo razvajeni in naj gremo malce stati v sneg 🙂 – Nekateri nismo imeli superg, pa smo omenili mraz 🙂 Ko smo prišli do štirih temeljnih sil je taiji dobil zame čisto novo razsežnost: kako z minimalnim naporom iz pravilne drže sprostiti takšno energijo. Malce rokodelskih prijemov in lomljenja kosti je dodatno sprostilo vzdušje 🙂 Vsekakor brez stoječe meditacije ne gre.

Drago:

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Chen taijiquan vadim tretje leto. Moram priznati, da mi (v tem trenutku) taiji ni prva prioriteta v življenju, kar se odraža tudi pri vadbi, saj se moj napredek stopnjuje s polžjo hitrostjo – razlog pa je seveda povsem preprost: tej plemeniti veščini posvečam premalo časa. Je pa (taiji namreč) v moje življenje prinesel povsem novo, mogočno razsežnost, ki je neizbrisna in katere dimenzije bi zaman poskušal opisati z besedami.

Da je temu tako, gre poleg neprecenljive vloge naše predane ˝učiteljice˝ Biljane zahvala tudi Mojstru Davidu Gaffney-u, katerega seminarja sem se tokrat udeležil tretjič. Umirjen in preprost človek neverjetnih notranjih moči ter nekaj desetletnih izkušenj, je z nami delil svoje resnično bogato znanje na način, ki je blizu tako tistim, katerih življenja so že dolga leta tesno povezana in prepletena s taiji-jem, kot tistim, ki se s to veščino šele ˝spogledujejo˝. Trdno verjamem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil tako nad Davidom kot nad novim znanjem preprosto navdušen in iskreno hvaležen za neponovljivo izkušnjo. Kot vsa srečanja z Davidom je bilo zame tudi zadnje v Tržiču nepozabno doživetje in hkrati dragocen, bleščeč kamenček v mozaiku življenja.

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Irena:

Vsakič, ko pride David v Slovenijo, se z velikim veseljem udeležim njegove delavnice. Poleg tega, da je odličen mojster, je še boljši učitelj, kar je za nas, udeležence delavnic, nadvse pomembno. Na lestvici učiteljev, pri katerih sem se že učila (Chen Xiaowang, Chen Jun, Oscar Munoz, Armin Fabian, Li Jun Feng) ga lahko brez vseh zadržkov uvrstim na prvo mesto, upoštevajoč pristop do učenca, kvaliteto in način podajanja.

Ne morem pa, da ne bi izpostavila še eno, v mojih očeh, pomembno prednost te delavnice. To je za učitelja obvladljivo število udeležencev, saj se je mojster David lahko posvetil tako rekoč vsakomur. Na takšnih delavnicah je napredek udeleženca lahko izjemen, zato se jih bom še udeleževala.

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Špela:

Moje dojemanje in obvladovanje taiji-ja je po dveh mesecih treninga še ˝v plenicah˝, zato je bil zame ta seminar predvsem priložnost za opazovanje. Vsak udeleženec mi je bil na nek način vodič, lahko sem začutila prakso in izkušnje začetnikov in tistih, ki vadijo že dalj časa.

Ko je David Gaffney nazorno demonstriral posamezne elemente, me je zelo fascinirala usklajenost energije v njegovem telesu. S svojim zgledom mi je dal potrditev, da se preko vztrajnosti in trdega dela sposobnosti duha lahko realizirajo v telesu.

Alena:

Petek je bil posvečen potiskanju rok, ki se izvaja v paru. Osebno mi je ta oblika vadbe najljubša in hkrati najtežja. Najljubša zato, ker se dogaja v paru in je prisotnega več gibanja in dinamike, tudi trening za noge je najbolj intenziven.

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Pri tej obliki treninga vadba dobi malo več smisla, saj je taiji ne nazadnje borilna veščina, pri kateri je namen, da se ubraniš napada druge osebe. No, in s tem je povezan del, ki mi je najmanj všeč in to je, da, če z osebo, ki s teboj deluje v paru, ne moreš vzpostaviti harmoničnega odnosa in energija ne teče, vadba postane napor. Takrat se moraš ukvarjati z notranjim vidikom sebe, kaj je za spustiti in ozavestiti, da bi se harmonija izboljšala in moraš to hkrati prenašati tudi v gibe. Včasih ti pač ne uspe in si srečen, ko David reče »menjamo partnerje«.  To pot se na srečo to ni zgodilo. Opazila pa sem, ko je bilo potrebno vklopiti malce več borilnega duha, da naenkrat nisem znala več uporabljati ne principa ne gibov. No, bomo pa na tem še delali.

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Sobota nam je ponudila zunaj pestro vreme, znotraj pa vročino, ki je bila posledica trdega poglabljanja v princip taiji-ja. David s svojo zdravo samozavestjo, ki jo ni treba dokazovati, nežno posreduje informacije o gibih in nas popravlja. V enem momentu me je popravil samo za nekaj milimetrov, a v sebi sem čutila močan pretok energije- kot da bi nekdo odprl pipo in bi toplota stekla v vse dele telesa. Občutek je bil fenomenalen. Princip se poglablja, ramena sodelujejo s kolki, komolci s koleni, zapestja z gležnji. Veselica, če seveda zunaj ne bi zapadlo 15 cm snega in ne bi bilo treba priti še v Ljubljano. Naši učiteljici povem, da je življenje z njo resnično pustolovščina : )

Nedelja – ah, kaj bi zgubljala besede. Malce pade samozavest, ko ugotoviš, da je princip, za katerega  je v soboto kazalo, da je že globoko sedel, ob učenju novih gibov, izpuhtel neznano kam J Učili smo se forme Laojia Erlu, ki je bolj eksplozivna kot Laojia Yilu. Forma je zanimiva in dinamična. Že mogoče, ampak zame bo taka morda v prihodnosti – zaenkrat mi »koreografija« povzroča še preveč težav, da bi lahko aplicirala tudi princip. A bistveno je, da ne odneham in ker je premalo priložnosti za vadbo z učitelji, izkoristim vsako priložnost za učenje principa kot tudi novih gibov. In na koncu ugotovim, da novih gibov v resnici ni, da se zares poglablja samo princip. Pa smo spet pri tistem, da je »princip isti, sve su ostalo nianse«.

V grobem, povzetek seminarja je, da smo se imeli lepo, delovno. Spoznala sem tudi, da me čaka še veliko dela.  David je zakon – simpatičen, potrpežljiv učitelj, vodstvu katerega se z veseljem prepuščam.

Skupinska.