Ko sem rodila Elizo pred dobrimi osmimi leti, sem po treh tednih dobila eno čudno diagnozo. Pojma nisem imela, kaj je to. Že slišati je bilo eksotično. Idiopatska trombocitopenična purpura. Kmalu, ko sem si opomogla po porodu, sem najprej spremenila svojo službo, prej sem se veliko kazala ljudem.. Po tej izkušnji sem si želela stopiti korak nazaj. Oziroma naprej. Ena mojih prvih intervjuvank, začela sem namreč pisat za revijo Jana, je bila Otilija, znana slovenska permakulturnica, ki mi je kar takoj rekla, naj poiščem Biljano. Da bi bilo dobro, da jo spoznam. Našla sem jo. In s tem kmalu tudi prvi stik s tajčijem. Pravzaprav me je prevzela učiteljica, ne toliko tajči. Njej sem zaupala, a tedaj nisem prav dolgo zdržala. Nekaj me je vleklo, pa vedno kaj tudi zmotilo. Se pa spomnim, da sem se v tistem slabem letu vadbe prvič naučila, da lahko, ko se pogovarjam s sogovornikom, obdržim svojo energijo v sebi. Se ne zlivam in izgubljam v sogovornikovi. To sem potegnila od takrat in ta občutek ves čas nosila s sabo. Sem in tja sem še naredila stoječo meditacijo, ker mi je bilo všeč, ko se mi je po določenem času začela prerazporejati energija po telesu, ko se je občutek, da sem čisto po strani, zavita, poravnal po določenem času, ko sem začenjala čutiti, da se stopala vdirajo v podlago. Najprej eno, pa potem drugo. A se mi je vedno zdelo, da ne stojim prav. In tudi nisem, a občutek, da vztrajam, mi je bil všeč. Sicer pa sem se kmalu spet zapletla v stare vzorce. Se lotila kakšnega stresnega projekta. Težko sem rekla ‘ne’. In kmalu se je bolezen ponovila. Najprej enkrat, pa čez dobro leto še enkrat. Obakrat se mi je zdelo, da je prišla zato, ker se pravi čas nisem znala potegniti zase. Ker sem želela ugajati. Se dokazovati. Obakrat je šlo za las. Imunski sistem je kolapsiral. Spomnim se, da sem v bolnici pisala dnevnik, in takrat sem si obljubila, da, če pridem še enkrat živa ven, spet poiščem Biljano. In sem jo. Pa še vadba tajčija je bila v sosednji vasi, tako da so bile okoliščine več kot naklonjene.
O tajčiju ne vem veliko, pravzaprav nič. Prvič v življenju se učim poslušat navznoter. Komaj čakam na sredo in zdaj tudi na petek. Ker lahko preusmerim misli, ki se mi kopičijo čez dan. Bolj kot telo, se mi zdi, da krepim um. Vsaj tisto uro in pol. Se spomnim, da sem prve mesece gledala na uro, koliko časa je še, zdaj sem nehala. Všeč mi postaja, da se malo mučim. Rada raziskujem telo. Občutek, ko se mi kaka zakrnela mišica tali, premakne za milimeter, me opogumlja, da vztrajam. Veliko mi pomeni. Danes, ko to pišem, sem celo preskočila službeno obveznost v Drami in to monodramo, ki sem si jo zelo želela videti, vendar mi občutek mehkobe, ki po treningu traja vsaj še eno noč, pa tudi ljubezen, ki jo po treningu začutim do sebe in potem do vseh mojih doma, v tem življenjskem obdobju pomeni največ. Celo mož, ki me je še pred časom, ko je zopet prišla sreda in čas za tajči, vprašal: “…kam greš spet?”, me lažje spušča. Ker se vračam pomirjena, mehkejša, pa hkrati ostrejša, ali recimo odločnejša.
Presenečena sem, glede na to, da sem precej radovedne narave, da ne guglam, ne iščem, kaj je to tajči, vem, da premalo vem, ampak kot da ni še čas, oziroma, kot da prvič dobivam priložnost, da izkušnjo dobivam s telesom, ne z umom. Kaj pa vem. Ko grem na tajči, grem hkrati po sebe, tako sebe, ki jo šele spoznavam. Počasi se talim. Počasi se luščim. Ogromno je še balasta, žal mi je, da je tako, a tako je. Zlagano sem živela predolgo, a sem hvaležna za še eno priložnost za luščenje in odkrivanje jedra. Pa še enkrat. Sledim učiteljici. Zaupam. Ker vidim pred sabo rezultat in čutim energijo, ki me privlači in začara. O tem, kaj ti gibi, te poze, te povezave zunanje in notranje pomenijo, bom raziskovala, ko pride čas.
Pa še to. Pišem po vadbi. Ura je enajst. Ponavadi ob tem času že spim.
Urška Grubar-Krišelj
Chen taijiquan 