Category Archives: Intervju

“It’s easier to find a good teacher than to find a good student”: An interview with Davidine Siaw-Voon Sim


Davidine Siaw-Voon Sim held out her hand to me. As I took it, her gaze settled on me and she said, “You’re taller than I imagined”. It was a dark, cold and wet Friday afternoon, early in 2018. Students were slowly trickling into the warmth and light of the yoga centre, where she and her husband David sat on the couch, sipping tea, amiably chatting to everyone before the start of their intense, four-day Chen Taijiquan workshop.

The feeling of familiarity between Davidine and me was mutual: for several years now, we’d been in touch, on and off, through occasional emails. Come to think of it, the feeling must actually have been stronger on my part than hers; she’d been the voice that had succinctly, methodically and poetically described the many entangled physical and philosophical facets of Chen Taijiquan: “It’s just as important to learn how not to be as how to be.” “Always have a beginner’s mind.” “Concentrate on one thing and lose everything”. “Change ten thousand times without departing the original state.”

Her texts, woven around paradoxical statements such as those, would go on to explore Taijiquan’s link with traditional Chinese philosophy, medicine and ethics; after reading her blogposts, I’d often find myself returning to them, poring over them, marvelling at Taiji’s simplicity and complexity. Here was a writer with the skill to succinctly express some of the things I experienced through my own practice; who was able to unveil and demystify core Chinese concepts such as Qi, Dantian and Xin Yi which are so often misunderstood in the West; and who was able to inspire me to think and reflect more on my own practice.

Davidine straddles many worlds: she’s Chinese, and has a strong sense of her own cultural heritage despite having lived in the West since childhood. She has an enquiring mind, and teaches a martial art. She’s also a woman, in the predominantly male-orientated world of professional teachers of Taijiquan. All these dualities offer her, I believe, a unique position and the deep insight needed to write engagingly about a number of diverse Taiji topics.

Yet Davidine has, as a matter of principle, given no interviews. I imagine the reason for her decision is associated with her primary interest in “the art of Taijiquan, rather than the peripheral things connected with it”, as she says in the interview. I’m still not quite certain what made her change her mind, but when she agreed to take the time to answer my questions, I took the opportunity to ask her about her personal journey in exploring Taijiquan, her views on some core Taiji principles, and her take on the relationship between mind and skill.


Davidine Siaw-Voon Sim is a head of the official UK Branch of the Chen Village Taijiquan School (Chenjiagou Taijiquan Xue Xiao). The calligraphy in the background reads “Taiji”.

The personal journey

Davidine, whom do you consider your most important and influential Taijiquan teachers? How did you meet them? 

Every teacher I’ve trained with has had an impact on my Taijiquan journey. Some good, some not so good, and some significant. As I’ve learned through the years, it’s just as important to learn how not to be as how to be. The path wasn’t smooth all the way, but I persevered.

At different stages of my own development, I gained different things from different teachers. For me, the primary thing has always been the art of Taijiquan, rather than the peripheral things connected with it, such as teachers’ fame, plush training venues, geographical distance…

My first-ever contact with Taijiquan was the renowned teacher Huang Sheng Shyan, who lived a few doors away from my then family home. His Taijiquan was different from the “old people’s Taiji” we were accustomed to seeing. He showed the martial capabilities of the art, as well as the slow, soft side. As I was very young, he’d ‘chase’ me away when the adults started to play the ‘hard stuff’. But it planted in me the seed that Taijiquan is exciting, and can be used for self-defence and fighting.

The first Chen Taijiquan Master I met was Chen Xiaowang, in 1996 (I’d like to explain here that by ‘Master’, I mean an exponent who has devoted a lifetime to study of the art, and has attained proficiencies). I followed and studied with him right up to 2015, when he retired and returned to China.

He introduced me to his brother, Master Chen Xiaoxing, in 2003, as he thought I’d benefit more from personalised hands-on instruction than from seminar teaching in large groups. I’ve had the same personalised teaching from Chen Xiaoxing ever since, having set aside training time every year, either in Chenjiagou or at my home, or when he’s taught in Europe. Although I’ve had input from other teachers with whom I’ve trained, in order to acquire a broad picture of the art, I’d credit my Taijiquan ability to him for the most part.

CXW_sepia 2

Davidine training with Master Chen Xiaowang.

In my thirst for learning I’ve gone out of my way, over the last two decades and more – travelling far and wide in search of masters who could, I felt, enhance my understanding of the art. I trained with Master Chen Zhenglei on my first and two subsequent visits to China, in the latter half of the 1990s, and again each time he came to the UK (until 2012).

In 2000 I sought out Master Zhu Tiancai in Singapore, where he was resident at the time (I had family there), and trained with him each morning. In order to have more time to understand his take on Taijiquan, I later invited him to my home in the UK, and visited him again in Singapore.

In Beijing I met the late Grandmaster Feng Zhiqiang, whose kindness and openness left a lasting impression on me.

On separate visits, I trained with my only female teacher, Tian Jingmiao, in Beijing’s Purple Bamboo Park. She’s the only female disciple of Lei Muni, who’s an early disciple of Chen Fake.

I met Master Chen Yu, the son of Chen Zhaokui, in Chenjiagou and arranged to meet and train with him in Beijing. I wanted to explore his take on his father’s form, and the experience was illuminating.

Master Wang Xian came in much later on my Taijiquan journey. I wanted completion in the “Buddha’s Four Warrior Attendants” legend. I’m glad I met and trained with him in France and Spain, and also interviewed him; he has indeed earned his reputation as a great master.

I’ve also trained with Master Zhang Xuexin, a student of Chen Zhaokui and later disciple of Grandmaster Feng, who taught in Ireland and England in the late 1990s. He’s perhaps now less well known than the others.

I’ve also attended the classes of several developing teachers (such as Chen Ziqiang and Wang Haijun), as I feel it’s important to have as much input as possible, to “always have a beginner’s mind”, and to be open-minded to new ideas and approaches – provided they adhere to the traditional methods of Taijiquan practice. And it’s often beneficial to watch “unfinished products” at work, as subtleties less discernible in an accomplished master can often be seen more clearly; that can help to answer some questions. Younger teachers are often more able to show the route that needs to be taken to reach the destination, as they are within sight of you on the road.

That’s an astounding number of teachers that you’ve had an opportunity to learn from. I imagine their approches to teaching must be quite different?

My main teacher, Chen Xiaoxing, is a traditional old-school teacher. His method of teaching focuses very much on relentless training in the fundamentals, without which he says nothing can be built. Methodical, no frills, no excuses, no shortcuts, with an emphasis on self-motivation and self-realisation. He’s a man of few words during teaching; he guides with his hands, taking you through movements meticulously and patiently. The trust I’ve built up with him enables me to feel relaxed about my training session, knowing that he’ll do his best to guide me in the right way.


Being shown the way by her main teacher, Master Chen Xiaoxing.

Chen Xiaowang emphasises the importance of establishing a solid structure, supported in every direction with the dantian as the core. To that end he focuses on fixing the frame (posture correction), in the hope that learners come to understand the feeling of what it is to be centred and balanced, and replicate it in their own practice. Unfortunately, many of his followers, as a result of not fully understanding his aims, tend to focus on the dots rather than the joining of the dots.

From the late 1990s onwards I’ve followed him in many of his UK and European teaching tours, and feel I can understand what he’s trying to do. To be able to communicate with him in Chinese is a definite advantage; his limited English, which he has in recent years insisted on using, often cannot fully explain the complexities of Taijiquan theories.

I had a few years of input from Zhu Tiancai, in the UK, where I invited him to my home; I also travelled with him to Europe, and trained with him in Singapore. I found him a lively teacher who provided more explanations of theories and principles than most, as well as relating stories and anecdotes. His style is flamboyant; but as he explained, “Your form reflects your personality; an introverted person will not exhibit the same form as an extrovert”.

Feng Zhiqiang opened my mind to the importance of the cultivation and nurturing aspect of Taijiquan, at a time when I perhaps placed less emphasis on that side of training. In recent years, I’ve come to appreciate and value what he taught. Words that appeared vague when spoken often become illuminating and relevant at a later stage.

For that reason I won’t dismiss anything a teacher says just because I don’t understand it at the time; also, I try not to miss anything a teacher says, whether to me or to someone else. One of my pet hates is seeing people having their own conversations when a teacher is speaking.

Chen Zhenglei, during my time training with him (from 1998 to 2012 in China and in the UK), made few hands-on corrections. However he explained practice methods and body requirements systematically, and therefore played an important role for me at that particular point of my development.

I had the opportunity to train with Wang XiAn recently; I also interviewed him about his approach to Taijiquan training. He’s a thoughtful man, and is approachable and hands on. He constantly emphasises the importance of relaxation – “song” – and urges people to place their hands on his body, so that they can identify the points where their bodies should open or close. He talks about intentions and functionalities of movements, without which Taijiquan is non-existent.

Each person I train with has provided a piece, or pieces, in the great puzzle of Taijiquan, or has simply facilitated an insight into the big picture.

What about your own approach to training? Did it change over the years?

I was a fully committed learner from the beginning. I’ve travelled widely, and spent a lot of time in pursuit of Taijiquan, and in my search for good teachers. My quest has been relentless. For me it never mattered how many times I repeated the same basics; if I knew there was a class or workshop somewhere I’d be there, no matter what was being taught, as long as I believed the teacher had something to teach me. In the early days I feel that’s crucial; without it, such a complex and sophisticated discipline cannot be grasped.

That I have the cultural background and the language is a definite advantage. I never asked what the programme was, or told my teacher what to teach me. Every time I stood in a class, if I learned just one thing I was happy. I left it to my teacher to tell me what I needed to learn at any given time of my development. I showed respect to my teacher, by practising what had been taught, so that he didn’t feel his time was wasted, and by reading as widely as I could around the subject, so that I could understand what he was trying to tell me, and could ask appropriate questions. After a time, the teacher is there to fill in the gaps of one’s own knowledge.

At the beginning of one’s training the learning curve is steep, and many things are new and exciting: new form, a dynamic weapon form, challenging push-hand techniques. The curve gradually evens out, then reaches a plateau. That’s when many learners leave; they either feel they “know everything now”, “are not motivated any more”, or decide there’s still so much they don’t know that the task is insurmountable. Perseverance at this stage requires deep interest and commitment, as well as self-reliance and self-motivation.

Then the next layer: one that is just as challenging and fascinating. Taijiquan is much more than knowing movements and remembering forms. One comes to appreciate the fundamentals more and more, as everything is built upon them; and to understand that everything is inter-related. That wider Taiji philosophy is in every aspect of life: one has to look beyond the kicks and punches, to understand Taijiquan’s philosophical roots.

Taijiquan practice naturally changes and adapts over the course of a lifetime; it has to be age-appropriate, and is a demanding physical discipline. Yet relatively young people often train as if they were already old – afraid to stretch out, or make dynamic movements. Just as bad are out-of-shape middle-aged learners who fixate on fajin and applications, when they’d be better served by concentrating on improving their level of health and fitness first.

Borneo hills

People establish a relationship with Taijiquan on different levels. What aspect of Taijiquan is the most important for you personally?

Taijiquan has allowed me to connect in a very real way with my Chinese heritage, particularly as I’ve lived in the West since my teenage years. The Taiji philosophy is the bedrock of Chinese culture and world-view. A lot of that has been eroded through political upheavals in China itself, and through years of separation for the Chinese diaspora.

The philosophical/cultural side of Taijiquan, and matching its various elements to the physical discipline, are important to me. As Professor Yu Gongbao [a renowned Taijiquan researcher] has explained, “Taijiquan culture operates within a system that cannot be divided or isolated, but can be understood from many angles… the main focus is Taijiquan’s social element, as well as Taijiquan’s link with philosophy, the military, art, literature, medicine, religion, folk customs, and ethics.”

Your husband, David Gaffney, is, like you, a Taiji teacher and a prolific writer on various Taiji topics. What is your dynamic as a couple, when it comes to training, teaching and writing? For example, do you train together, and do you correct each other while training? And your writing commitments: do you split those between the two of you?

We travel together, to train with various teachers. While we do discuss different aspects of practice, we almost always train individually. Taijiquan is a discipline that requires you to engage your intention and pay close attention to your own posture, movements and energetic state. Tuishou is the exception; we’re fortunate we have a training partner whenever the need arises.

It works well with us as a couple, because we both have a deep interest in the art and everything that goes with it. We read widely on the subject and related topics, and often discuss what we read. We each have our separate blogposts, but collaborate on larger projects such as writing our books. We feel the collaboration has worked well.

At the moment we’re putting the final touches to our third book, “Chen Taijiquan: Masters and Methods”, which is a series of interviews with some members of the most accomplished older generation of Chen Taijiquan whom we have been fortunate enough to meet, train and speak with, including the late Feng Zhiqiang, Chen Xiaoxing, Chen Xiaowang, Wang Xian, Chen Zhenglei, Zhu Tiancai, Chen Yu and Yu Gongbao. It’s important to have their insights, as they trained at a time when there were no incentives of fame and fortune to motivate them.

A few years ago you started a blog, Chinese whispers, where you write and discuss diverse topics such as the transmission of the essence of Taijiquan; water and the big dao of Taiji; and identifying errors in ones own practice. How do you select the topics for your blogposts? What effect should a good Taiji blog aim to achieve in its readers, in your opinion?

I read a lot around the subject, and of course I have access to the Chinese Taijiquan community’s articles and discussions. My blog posts usually arise naturally from a topic I’m looking at; or I might comment on an aspect being taught or discussed in class, or address common misperceptions of Taijiquan and Taiji theories.

My aim with these short posts is not to fully answer all the questions, but to highlight certain areas in a way that encourages people to do further research of their own, or inspires them to go out and practise. Taijiquan is a multi-faceted art, and one that appeals to different people in different ways. My blogposts therefore include technical and training aspects, as well as Taijiquan’s philosophical and theoretical aspects.


A calligraphy by Master Chen Xiao Wang “Book and Sword” – representing the scholarly and martial contents of Taijiquan. 

 Teaching and Taiji principles

You initially came to Slovenia in 2015 and are now, along with David, a regular guest here. In terms of your Taijiquan path and teaching, what has left the greatest mark on you over the last three years?

The best reward for a teacher is the commitment and progress made by students. There are students who have attended from the outset, and who always turn up for the workshops and their regular classes. Some have challenges in their lives, often difficult ones, but have not lost motivation and focus.

It’s easy to tell which students have been training on a regular basis, either because they’ve noticeably improved, or because they’ve acquired fluency and familiarity. We have many beginners, but only a few stay; that’s the case everywhere, though. We’ve gradually built up a core group, which provides continuity and progression.

You spend part of the year travelling around the world, conducting workshops for people with different levels of Taiji knowledge and understanding. What essential principle or lesson would you like those attending your workshops to retain in their daily practice when youve left their country?

First of all, that students actually maintain a consistent training regime. Generally speaking, only a minority actually commit to daily practice. We constantly tell our students to do just a little Taijiquan every day. The aim is to make it a habitual part of their daily routine; more focused training may follow.

Many people have only a superficial interest in Taijiquan, and only practise in class; they rely on the teacher to motivate them. The teacher imparts the theory, and shows the practice method; but sustained, regular practice outside class and workshop/seminar time is vital, to reinforce learning.

We must all train step by step. The first stage is to learn the foundation form, because everything one needs to know about movement principles is within it. Familiarising oneself with sequences of movement, and adhering strictly to requirements, is essential.

Taijiquan postures are often complex in nature, and require the mind to be focused on several areas at once. Students must concentrate on coordination of upper and lower limbs; coordination of hands, eyes, body and feet; on body and structure being in the intended position; on the functionalities of every action and posture; on keeping the whole body relaxed and supple; and on coordinating movement with breathing and energy. In practical learning and training, determine the meaning of each action, its key points and specifications, and its yin-yang (complementary opposite) principles.

A new learner of Taijiquan doesn’t yet know how to work in concert, and tends to focus on one aspect and lose another. The key is in the slow practice method: don’t be in a hurry, and don’t be impatient. Be exact. Don’t be careless and settle for an approximation. Start from the simple, and work towards the complex.


During the workshop in Slovenia.

How does one train correctly and efficiently, then, in order to achieve a good end result?  

In the early stages, lay down a solid foundation and build upon it. The sequence of training is important, and familiarity is the stage of laying down a foundation; this is learning the taolu (form). Every move must be clear and exact, and not deviate from principle – because once a mistake is made it’s difficult to correct, and can lead to further mistakes. A good teacher will enable you to make progress.

Realisation and improvement depend on the dedicated practice of each individual. You need to slowly and gradually examine and feel the actions. First, intellectually understand the action (which may not take very long); then work it into the body (which will take longer). To achieve a good “end” result is a matter of allowing the skill that has been learnt to develop, and internalising it. It takes as long as it takes.

The encompassing qualities and therefore training approach is song (relaxed and devoid of stiffness), rou (pliant and elastic), man (slow and unhurried).

Is there a single most important thing we need to pay attention to while training?

I’d caution against looking for a “single most important thing”.  One thing and all things are of equal importance; it’s simply a matter of understanding the Taiji philosophy of inter-relationships and co-existence. “Concentrate on one thing and lose everything”.

At different stages of one’s Taijiquan journey, a certain aspect may take temporary precedence: for example, in the beginning, movements must be big and expansive (to let the joints stretch and let the Qi flow), and then at a certain point movements must be reduced and contained, and Qi gathered. It’s important to recognise that Taijiquan has no absolute.

From the outset, establish the “taiji modus operandi”: Taijiquan is a complete theoretical and operational system which has two objectives: first, to reform our usual way of thinking about our body; and second, to replace it with a Taiji body – by transforming the quality of the body, freeing the body of stiffness and rigidity, discarding physical strength, stabilising the root, and becoming soft and pliant.

Have a general understanding of the many facets of Taijiquan: first from a wide knowledge, and then through specific learning. That way you won’t lose your direction and succumb to misconceptions. Find a good teacher to help you understand and follow the right principle and method.

You summarised the training approach in Taiji as “song, rou, man.” What happens in the body when we achieve the state of fang song?

Fang song is translated as the act of letting out the body’s looseness and pliancy – a releasing of tension. It’s one of the most important and fundamental elements of Taijiquan, and is the ongoing goal of every Taijiquan player. Even with guidance from a good teacher, the state of song can be achieved only after a long period of self-discipline and correction, in which there is no end point. A multi-layered understanding of essential principles is required. Almost all the essentials of Taijiquan are directly or indirectly associated with fang song.

Song enables the body to settle and sink (chen). This sinking facilitates softness and pliancy, which in turn leads to lightness and agility. Lightness and agility results in extreme sensitivity of the whole body, which develops the neutralising skill that’s considered the highest level of Taijiquan.

No part of the body should have any trace of unnecessary musculoskeletal, mental or energetic tension. This is an extremely difficult thing to do. Any action that does not adhere to principle will affect the quality of song to some extent. For instance, if the body is not balanced and stable, the muscles and joints contract in order to restore balance during movements, using unnecessary strength as well as creating musculoskeletal tension. The mind becomes anxious, and attempts become frustrating, affecting mental calmness. Therefore, achieving balance and correct structure is one of the methods for achieving song. Addressing mental imbalance such as worry, stress, impatience etc. is another.

Song also leads to rootedness, as Qi sinks down into the ground through the heels and feet. This sinking must not be confused with bending the knees and lowering the body. It requires guidance, practice and experimentation. Rooting skill enables an incoming force to be directed down the legs to the ground, and an outgoing force to be generated from the ground.


Davidine leading her UK students in practice.

At the beginning, we try to establish the state of song in a static exercise of Zhan Zhuang. We then progress to maintaining this physical and mental relaxation when the body starts to move. One of the fundamental exercises helping a beginner to achieve this is chan si gong. How would you explain the purpose of this exercise in Chen Taijiquan?

Chan Si Gong exercises were devised for the purpose of understanding and training in the fundamental movement patterns and basic energetic route of Chen Taijiquan. In the past, people in the Chen village trained full time, and came to understand the movement system through sheer repetition; in more recent times, on the other hand, it was deemed necessary to devise some kind of basic exercises that would enable learners to grasp the spiralling and rotational movement principles of the system.

Through a set of repetitive and relatively simple exercises, learners are able to grasp the essential points, and then transfer them into training. For the same reason, they’re able to feel the energetic flow more quickly, which helps when they progress to the long form. The energy and power that result from Chan Si Gong (reeling silk exercises) is known as Chan Si Jin (reeling silk energy).

The eighteenth generation master Chen Zhaopi said that Taijiquan is in fact Chan Si Jin, without which it is not Taijiquan. Achieving it isn’t easy; it requires many repetitions and considerable focus. Hence the logic of the creation of the sets of exercises. However, many learners fail to appreciate their purpose, and view Chan Si Gong and the Taolu as separate entities.

What are the essential requirements to execute Chan Si Gong movements correctly?

The requirements are the same as that of the form, except that you are making a single movement repeatedly. Maintain a correct posture throughout, by fulfilling the rules for each part of the body: head suspended, shoulders relaxed, elbows sunk down etc. Know the exact time when weight shifts should take place. Know the positions of the arms and legs as they rotate within the parameters of your body.

The guideline is strict: the upper hand should be in line with your eyebrow, and the lower hand at the dantian level (fulfilling the functions of guarding the head and protecting the crotch and knees). The centre line of the body determines how far the hands should rotate inwards; at no time should they cross over (that is to say, the wrist shouldn’t pass the centre line).  Identify and maintain the body’s core (dantian). Keep the mind and mental state calm and focused, in order to use intention rather than strength to execute the movements and feel the sensations of each action.

Thus, based on correct body posture, the spiral and rotational movements of the whole body are trained to move through different sets of chan si gong, which cover basic directions, angles and dimensions: front, side, left, right, up, down, in, out etc., until the movement system – with dantian as the core, supported in every direction, a continuous sequence of actions linking joint to joint –  becomes natural and spontaneous (the default way to move).

Do you believe its important to continue practising Chan Si Gong once past the beginners stage, and if so, why?

As I mentioned earlier, the set of Chan Si Gong as practised today is a fairly recent addition. It was devised in order to offer a systematic introduction, a jibenggong (fundamental set of exercise) in line with other Chinese martial arts to people new to Chen style Taijiquan. In the past, the taolu (form) was the only medium through which to train in Chen Taijiquan’s movement system, Chan Si Gong, and its end product, Chan Si Jin.

With that in mind, it’s vitally important for practitioners not to deviate from the movement principle of Chan Si, even if they’re not doing the set pieces. If a movement in the form doesn’t feel right, examine it and decide whether it conforms to the fundamental principle. Single movements of the form have always been taken out and practised repeatedly, until they have the same end result.

Could you elaborate a bit on the energy we’re cultivating by training in Chan Si Gong?

Chan Si Gong is translated as “reeling silk exercise”; the energy that’s cultivated as a result is Chan Si Jin, or “reeling silk energy”. It’s an idea derived from the silk-gathering activity of silkworm farmers, in which movements are soft, so that the silk strands don’t break, while at the same time firm enough to prevent the thread from becoming entangled.

So the energy is the presence of both soft and hard strength. It’s a little difficult to translate Jin and Qi by a single word, so the term “energy” is used; they can, however, be viewed as something esoteric or metaphysical. Jin is trained strength, a state of instinctively knowing the appropriate strength to use for a given situation, based on practice and experience. The opposite would be inappropriate, uncontrolled (either excessive or deficient) strength, used in response to a situation (using a sledgehammer to crack a nut comes to mind). Eighteenth-generation master Chen Zhaopi, the teacher of most of Chenjiagou’s 19th-generation masters, explained Chan Si Jin as a state in which “all movements are circular, with no sharp angles or flat surfaces, no deficiencies or excesses”.  Actions are smooth and flowing, the outward gentle movements disguising a latent strength (as in silk gathering).

The rotational and spiral Jin cultivated from Chan Si Gong is the core power of Chen Taijiquan; its accuracy and usage are based on practice and experience, for example in Tuishou, Sanshou, Sanda. Its effectiveness has been seen when earlier generations used it in actual life-and-death situations.

We’ve talked extensively about the art itself, but I’d also like to ask you about your experience as a teacher. Comparing male and female students, have you noticed any differences in their approach to Taijiquan, their practice and/or their relationship with the skill?

I’ve observed that more women start, but more men stay. That may be because women are more sociable, and feel less intimidated about starting a group activity. At the same time, they’re generally more distracted by life outside practice, once it becomes more than just a casual pursuit.

The distraction is largely, in my opinion, a result of the demands placed on women at a societal level. Although much has been said about the equality of the sexes, women still shoulder more home responsibilities and child care, as well as holding down jobs. They tend to put family obligations first when it comes to the time that must be set aside for practice, attendance at classes and seminars, and travelling to deepen their skills, etc. They’re often faced with time constraints and financial limitations, through responsibilities for caring for children, elderly parents and dependent husbands/partners etc. This is a fairly universal situation, although more pronounced in some parts of the world than in others.

As for Taijiquan practice, it’s generally harder for men to realise song as they’re inherently less supple, again due to cultural expectation and socialisation. A female practitioner often needs to be encouraged to have more gang, as her postures and movements lack the base energetic quality required. So a male student should generally focus on removing stiff, hard strength from his musculature; the female student on developing more energy. Eventually, the quality of hard and soft, in combination, is reached by both men and women.

Is there a particular female practitioner/teacher whom you greatly admire? If so, why?

I’ve been almost exclusively taught by male teachers. The only female input is Tian Jingmiao, whom I met on separate visits to Beijing. She’s known to be the only female disciple of Lei Muni, a disciple of seventeenth-generation Chen master Chen Fa-Ke, who’s still teaching and actively promoting Chen Style Taijiquan. She has continued her practice without a break since she first started 40 years ago, through life-threatening illness and other challenges in life. She pointed out several aspects of training that apply only to female practitioners: placement of the upper limbs, due to anatomical differences between men and women; and approach to training that can be used during pregnancy and menstruation. (for Davidine’s interview with Tian Jingmiao, please see T’ai Chi: The International Magazine of Tai Chi Chuan: Vol. 30. No. 4, 2006, or Slovenian translation of the interview).

There are not enough female Chen Taijiquan “masters”. An old clip of a few very able Chen female practitioners was shown in a film about Chenjiagou in the 1980s; unfortunately, none were awarded the publicity and accolades enjoyed by their male counterparts, many of whom had gone on to become world-famous masters and grandmasters. An old decree in the Chen clan stipulated that transmission should only be through the male line. Although this no longer applies, the challenges for women practitioners are still very real, given expectations of a woman’s role.


Tian Jingmiao and Davidine Sim.

In his interview for our blog, Chen Ziqiang described the main characteristics of a good student as intelligence, diligence and perseverance. What, then, are the main characteristics of a good teacher, in your opinion?

There’s a well-known saying, “it’s easier to find a good teacher than a good student”. Also, “when a good student is ready, the teacher will appear”. Essentially, that means it’s very much a two-way thing. A good match between teacher and student depends on what the Chinese call yuan fen (natural affinity; predestined relationship; the luck that brings two people together).

Most students meet their teacher through a set of circumstances, the chief of which is the desire to learn a skill the teacher possesses. Whether the teacher is able to transmit the skill depends, on the one hand, on the training attitude of the student, and on the other, on genuine skill, and a willingness and commitment to teach, on the part of the teacher.

It’s not easy to determine a teacher’s or student’s aptitude at the start; that’s why, in Chinese martial arts, it’s said that anybody can teach a beginner. Traditionally, a teacher takes a disciple only after many years of contact and observation; if the disciple is accepted through introduction and connection, the teacher will first establish his or her commitment to learning, again through observation.

The position of a Shi Fu (“teacher father”) is based on the Chinese philosophical concept of the “mandate of heaven” (the circumstances under which a ruler rules: good rulers are given a mandate to rule, while despotic, unjust and unworthy rulers will have their mandate revoked). The social relationship of the teacher and student is based on the family unit: the student is a child to the master, two whom he/she owes respect and obedience. The teacher, as the parent, is responsible for the learning, wellbeing and development of his “children”. In this system of relationships, the teacher only has authority as long as he fulfils his duties and upholds his responsibilities to his “children”, through continuous development of his own skill, and by living a virtuous and moral life. So there are demands on both student and teacher.

Taijiquan and the mind

How important is it, in your view, to train ones mind as part of the Taiji routine?

Correct Taijiquan training calls for precise, accurate movement, and the fulfilment of movement rules and exact and changing requirements for every part of the body. Approximation is not acceptable. The mind must therefore be focused and engaged at all times; not on any single thing, but on the relationship between the different parts, and on their integration into a coherent whole. Taijiquan is a completely mind-driven discipline, and the inevitable result of training is the development of qualities such as calmness, perseverance and attention to detail.

Taijiquan’s mental training (xin yi) mainly trains the spirit, the mind intention, the energetic quality and the state of the body. It’s not easy to do! And it can’t be seen as a casual pursuit. Through a disciplined process of mental and physical adjustment, the conscious state which governs focus and intention progresses from the chaos of a chattering mind and scattered thoughts to a state of quietness and focused consciousness. And the physiological state which controls movements and actions progresses to enable blood and Qi to flow unobstructed, and the physical body to become free of tension and stiffness.

How can this be achieved? First and foremost, by accepting that it is a long-term cultivation of the body and mind: the student must continuously amend, modify and repair physical and mental states that don’t meet the requirements of Taijiquan principles. Also, constantly cultivate, nurture and breed the mental and physical requirements that are in accordance with Taijiquan principles. These processes must be implemented at all times, without exception. Physical and psychological adjustment are the prerequisite for internal mental cultivation. These are not tasks that are easy to achieve, but we must strive for these ideals.

In what ways is the cultivation of mind inherent to Taiji practice?

If trained in the correct way, cultivation of the mind is inherent to Taijiquan practice. Taijiquan theory states that movement arises from stillness. Each time one trains the form, the starting point is a state of mental calmness and physical balance. Practitioners are often in a hurry to get on to form practice, and don’t give mental preparation the same importance.

Zhan zhuang training represents a state of “movement within stillness”. To an observer, nothing may appear to be happening; and many misinterpret standing training as a kind of spaced-out self-indulgence. However, an experienced practitioner simultaneously maintains a deep sense of calmness, and an acute awareness of the internal sensations of his or her body and his or her environment.

How important a role do moral character and spiritual development play in ones progress in a martial arts skill?

All Chinese martial arts emphasise the dual approach of training the physical skill and cultivating the character.

In the past, when martial skills were used to defend oneself, the home and the clan (community), the moral character of a person was carefully observed before a skill was taught, in order to preserve the art and, more importantly, to ensure that it was not abused (i.e. not used against the community).

The downside was that many ancient martial arts were too closely guarded, and disappeared. Most martial arts systems, including Chen Taijiquan, have a moral code that has been written down, and transmitted through the ages, for the purpose of guiding the morals and ethics of its practitioners. Most of the codes can be observed in a practical way, and applied to one’s practice: impatience and arrogance must be curbed; acquired martial skills must not be used to bully and exploit;  modesty and magnanimity are key; etc. This is the much-talked-about but often overlooked wu de (martial virtue), without which one will fall short of the highest level of attainment.

Many Taiji teachers speak of applying Taiji principles to everyday life. Can you give us some examples of how you yourself use these outside the gym?

As far as possible, incorporate the wider Taiji principle into every aspect of daily life. First of all, we need to ensure our lifestyle and habits don’t contradict or conflict with the rules. For example, Taijiquan requires looseness, suppleness and calmness; in life, therefore, try to avoid tension and using unnecessary strength. Practise Taijiquan all the time – not just in the classroom. You can train when you’re standing in a queue, walking, driving, reading or chatting etc… Never be too far from your practice.

As Taijiquan trains both the body and the mind, anything that’s detrimental to the physical body and mental health is bad for its development. In traditional Chinese medicine, which is a big part of Taijiquan, external factors that cause physical weakness are excessive or untimely exposure to conditions such as wind, cold, heat, humidity and dryness. Also, habits such as unregulated food intake, irregular lifestyle, personal uncertainties, overwork or too much idle time. Mental stability is affected by extreme emotions such as anger, anxiety, brooding, grief and fear, as well as negative thoughts such as arrogance, envy, greed and pride etc.

Human nature is such that we fall constantly, but insight and mindful cultivation do help us to be aware of the pitfalls.

Forest practice

Do you have any aspirations in terms of your own personal development?

I hope that Taijiquan and the Taiji philosophy, the idea of complementary opposites to gain balance and harmony, will be a guide for how to lead my life.

It’s a matter of constantly being mindful, and not letting myself deviate too far from Taijiquan. The physical exercise will keep my body pliant and elastic, fit and free from injury, into the future as I age. I hope I’ll always keep a learner’s mind, and continue in my pursuit of its complexities.

It’s my wish to continue to study, translate and write about the subject, so that the wider Taijiquan community understand the true nature of Taijiquan.

Davidine, thank you.

Agni Prijatelj




“Če daš več, prejmeš več.” Interjvju z Wang Yan-om, glavnim inštruktorjem Chenjiagou Xue Xiao


Wang Yan - 1Wang Yan v Chenjiagou šoli, September 2017 (foto: Š. Kolenc)

Wang Yan je bil rojen leta 1990. Po baishi ceremoniji, s katero je bil sprejet v krog “notranjih učencev” svojega učitelja, mojstra Chen Ziqiang-a, je postal član 21. generacije družine Chen. Celo desetletje ga je njegov učitelj poučeval, usmerjal in bedel nad njegovim razvojem. Wang Yan namreč ni bil samo talentiran, temveč tudi zelo marljiv in predan učenec, sposoben vztrajnega napornega dela pri taijiquan vadbi. Postal je eden izmed najboljših borcev svoje generacije. Je državni prvak Kitajske v sanda borilni veščini, mednarodni prvak v taijiquan potiskanju rok in je dosegel doslej največje število zmag na tekmovanjih v zgodovini Chenjiagou taijiquan šole. Je tudi član organizacijskega odbora Chenjiagou Taiji Boxing, sodnik na državni ravni in eden izmed tim. Chenjiagou ˝devetih tigrov˝.

Kljub svoji mladosti ima že skoraj deset let izkušenj v poučevanju; v Chenjiagou taijiquan šoli je leta 2008 postal inštruktor – asistent, od leta 2013 dalje pa je prevzel dolžnosti glavnega inštruktorja. Leta 2011 je začel poučevati na seminarjih v tujini. Potoval je v Francijo, Nemčijo, Poljsko, Španijo, na Portugalsko, v Italijo in Uzbekistan.

V času mojega šestmesečnega bivanja v Chenjiagou šoli leta 2017 je bil Wang Yan moj glavni učitelj. Že od samega začetka sem opazila njegovo izredno predanost delu in dolžnostim v šoli. S poučevanjem je začel zjutraj ob 6.30, z delom pa zaključil zvečer ob 20.00 ali celo kasneje. V času svojega delavnika je bil vedno pripravljen pomagati komurkoli, ki ga je prosil za pomoč.

Kot učitelj je strog do otrok in mladostnikov, ter resen in zahteven do odraslih učencev. Če, na primer, ni bil zadovoljen z enim gibom, mi ni hotel pokazati naslednjega. Istočasno pa je bil zelo potrpežljiv in prijazen, saj je vedno znova popravljal mojo držo in gibe, da bi izboljšal raven moje veščine.

Doživela sem ga kot zelo prijateljskega in pozitivnega človeka, ki se iskreno zanima za ljudi okrog sebe in je odprt za nove ideje. Med odmori je bil zabaven in šaljiv ter se je vsakič želel naučiti nekaj novih angleških besed.

Njegova širokosrčnost do ljudi je name naredila velik vtis.

S tem, ko sem delala z njim pol leta, dan za dnem, nisem dobila samo priložnosti za izboljšanje veščine, temveč tudi za osebno rast. Po mojem mnenju je Wang Yan pri sebi razvil karakterne lastnosti bojevnika in te lastnosti so ga popeljale proti njegovim dosežkom.

Idejo, da bi z njim izvedla intervju, sem mu predstavila v juniju 2017. Najprej je bil presenečen, skorajda mu je bilo neprijetno, vendar je bil istočasno vesel. Tri mesece kasneje se je ta ideja končno uresničila.

Na začetku najinega pogovora je Wang Yan spregovoril o svojih prvih taiji korakih in opisal svojo dnevno rutino, v katero je bil vpet kot učenec Chenjiagou šole. Razložil je, kaj ga je motiviralo v času izredno težkih vsakodnevnih treningov in katere stvari je najtežje premagoval.

Prav tako je delil nekaj spominov na tekmovanja in na njihove priprave. Poudaril je, da je nujno potrebno trdo delati, da bi dosegli dobre rezultate. Poleg tega pa je vztrajal tudi na drugem temeljnem pogoju za uspeh v borbi: ohranjanju umirjenega uma, ki se ne prepušča nagnjenju k impulzivni jezi ali napadalnosti.

Na koncu intervjuja je opisal svoje dolžnosti in vlogo v Chenjiagou taijiquan šoli ter kakšna je trenutno, zaradi zasedenosti, njegova individualna vadba. Poudaril je, namreč, da je za vsakega učitelja nujno potrebno, da se poleg poučevanja posveča tudi lastni vadbi. Zaključil je s sporočilom, da je poleg vadbe prav tako pomembno poznati teorijo taijiquana. Njegovo mnenje je, da bi razmišljanje v okviru kitajskih tradicionalnih konceptov lahko zahodnjakom pomagalo, da bi lažje osvajali veščino.

O začetkih…

Wang Yan, prihajaš iz Wenxian-a, najbližjega mesta vasi Chenjiagou, torej je bilo zate zelo naravno, da si prišel v stik s taijiquan-om. Koliko si bil star, ko si začel vaditi? Kaj oz. kdo te je najbolj navdušil za vadbo in tudi podprl na samem začetku?

Moj oče je pogosto vadil taijiquan sam zase in tako sem tudi jaz postopoma dobil zanimanje za borilne veščine. Poleg tega sem imel v osnovni šoli v Wenxian-u učitelja za športno vzgojo, ki nas je poučeval taijiquan bolj v smislu promocije. Takrat sem bil star deset let. Večkrat me je prosil, da se postavim pred skupino ostalih učencev in jo vodim in to me je prav tako navdihnilo. Kasneje, ko sem bil star trinajst let, sem se pridružil Chenjiagou šoli in od takrat naprej se je začelo moje resno učenje, oz. vadba.

Ali je bil mojster Chen Ziqiang od samega začetka tvoj edini učitelj ali so bili prisotni še drugi učitelji, ki so te prav tako vodili?

Od samega začetka je bil mojster Chen Ziqiang moj glavni učitelj. V tistem času ni potoval toliko po tujini in zato me je lahko treniral dolgoročno, redno in dosledno. Poleg njega pa so seveda bili na šoli tudi drugi inštruktorji, ki so mi pomagali z različnimi vidiki vadbe. Učili so me na primer tudi zunanje borilne veščine, zlasti veščino sanda in šaolinski kungfu.

Wang Yan - 2Trening otrok v Chen vasi leta 2004 (vzhodni del kanala, Dong gou). Wang Yan stoji na sredini, oblečen v črtast pulover. (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali lahko opišeš svojo vadbeno rutino na začetku in kako se je vadba spreminjala v različnih obdobjih tvojega razvoja? Ali so kakšni elementi vadbe bili prisotni skozi vsa ta leta?

Naša dnevna rutina se je začela z jutranjim tekom in ogrevalnimi vajami. Potem smo na prvem jutranjem treningu vadili forme, drugi je bil namenjen vajam za moč, tretji potiskanju rok (tui shou) in vadbi brc, udarcev in ostalih tehnik samoobrambe. Na zadnjem, večernem treningu pa smo ponovno vadili potiskanje rok in včasih dviganje uteži.

Vadba potiskanja rok za otroke je bila zamišljena kot igra. Mi otroci smo se med sabo na ta način radi igrali. Tovrstni treningi za otroke niso bili namenjeni učenju specifičnih tehnik ali sistematičnemu raziskovanju veščine, temveč so bili bolj kot groba igra.

V nasprotju s tem pa so bile nekateri druge vrste vadbe zelo zahtevne: delali smo veliko dviganja uteži, raztezanja, prav tako pa tudi druge vaje za moč, z namenom, da bi pridobili kondicijo in razvili mišično moč in prožnost. Ko učenci postanejo malo starejši in dosežejo svoja pozna najstniška in zgodnja dvajseta leta, pa začne šola posvečati več pozornosti učenju form (taolu).

Obdobje med osemnajstim in enaindvajsetim letom je bilo zame najbolj intenzivno in zahtevno: težki treningi, tekmovanja in povrhu vsega sem v šoli postal še inštruktor – asistent.

Kaj te je vzpodbudilo, da si vztrajal v tem obdobju težkega vsakodnevnega dela? Ali si imel težave s tem, da si zadostil zahtevam vadbe v tem obdobju?

V tem obdobju sem bil med in po treningu velikokrat zelo izčrpan in preprosto naveličan. V teh trenutkih se je moja motivacija zamajala. To sem prebrodil s tem, da sem se v teh težkih trenutkih spominjal ciljev, ki sem si jih zadal. Osredotočil sem svoje misli na vizijo prihodnosti in to mi je pomagalo, da sem vztrajal. Poleg tega zame sploh ni bilo sprejemljivo, da bi odnehal – nisem želel razočarati svoje družine, še posebej ne svojega očeta, ki je verjel vame in imel taijiquan zelo rad.

Kaj so bili tvoji cilji v tistem času?

Zadal sem si, da bom postal prvak.

Wang Yan - 3Wang Yan (v oranžnem kimonu) z veliki mojstrom Chen Xiaowang-om leta 2007. Njegov oče je v drugi vrsti. (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali je trening za otroke in mladostnike danes drugačen, kot takrat, ko si bil ti učenec?

Ko sem bil mladostnik, je bil naš trening bolj naporen, kot je sedaj. Pristop se je danes spremenil – trening mladostnikov je postal nekoliko mehkejši. Današnji učenci prihajajo iz razmer, kjer vladajo udobnejši življenjski pogoji kot nekoč, in jih, na splošno rečeno, bolj zanimajo računalniške igrice kot resna vadba taijiquana.

Nekateri izmed njih se seveda iskreno in resno zanimajo za učenje taijiquan-a, med tem, ko so drugi leni in brez želje po resnejšem učenju. Metode vadbe pa se v osnovi skozi vsa ta leta niso spremenile.

Kaj je bilo v procesu učenja zate najtežje in kako si se s tem soočil?

Kot sem že omenil, so bili zame največji izziv občutki izčrpanosti in preobremenjenosti zaradi naporne vadbe. Ampak na srečo so bili ti občutki samo začasni in so minili, ko sem se po počitku umiril. V teh trenutkih sem se ‘držal pokonci’ tako, da sem pozornost osredotočil na svojo željo, da dosežem višjo raven veščine taijiquana. Zgoraj omenjeni izziv je bil pravzaprav bolj psihološke kot fizične narave. Motiviralo me je zavedanje, da sem sprejel zavestno odločitev, da dam od sebe največ, kar zmorem. Mislil sem si: ˝Moram iti preko tega, če bi rad zmagal na tekmovanju…˝ ipd.

Na Kitajskem imamo rek: ˝Narediti nekaj na pol je tako, kot da ne bi naredil nič.˝ Nisem hotel dovoliti, da bi se mi to zgodilo. Hotel sem zaključiti, kar sem začel. (V tistem času sem celo na družabnih omrežjih poimenoval samega sebe “Vztrajaj”.)

Wang Yan - 4Wang Yan med treningom s svojim mojstrom Chen Ziqiang-om leta 2016 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

O borbi…

Si eden izmed najuspešnejših taiji borcev svoje generacije. Poleg marljive vadbe pod vodstvom dobrega učitelja, katere lastnosti naj bi borec razvil, da bi bil sposoben izraziti največ svojih potencialnih sposobnosti?

Seveda potrebuješ talent, poleg tega pa tudi dobrega učitelja. Vsi učenci, celo tisti, ki so introvertirani in plašni, lahko postanejo dobri borci – če imajo malo talenta, dostop do dobrega učitelja in če trdo delajo. Torej, ne gre samo za talent, ampak za predanost trdemu delu! Mogoče sem bolj uspešen kot ostali borci, ker sem pripravljen dati več. Če daš več, prejmeš več…

Poleg tega imajo učenci, ki so po karakterju bolj umirjeni in dobrohotni, več možnosti za uspeh, kot pa tisti, ki so neučakani, ‘hitro vnetljivi’, pretirano ambiciozni ali maščevalni. Tisti, ki so vzkipljivi in nagnjeni k jezi, ki se na vse pretege trudijo za zmago, da bi postali slavni, praviloma ne bodo uspeli. Umirjen človek osredotočenega uma, ki je sočasno marljiv, ima več možnosti, da doseže boljši rezultat kot nekdo, ki se zanaša izključno na agresijo.

Ali nam lahko poveš nekaj o “Devetih taiji tigrih” Chen vasi? Kako in zakaj je skupina dobila to ime?

˝Devet taiji tigrov˝ je ime, ki je bilo dano skupini najboljših učencev mojstra Chen Ziqiang-a. Vse nas je mojster vodil od otroštva dalje. Smo generacija njegovih učencev, ki jo je redno treniral, preden so se začele njegove daljše odsotnosti zaradi potovanj v tujino. Nekateri smo se usmerili bolj proti taiji borbi, medtem ko so drugi postali najboljši v različnih taiji formah. Ime smo dobili leta 2013, kot neke vrste priznanje za doseženo visoko raven v veščini taijiquana, in ker smo bili uspešni na tekmovanjih.

Wang Yan - 5Devet tigrov˝ vasi Chenjiagou leta 2014 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali so bili pripravljalni treningi za tekmovanja drugačni od rednih treningov? Ali si takrat imel kakšno posebno dieto? Kako si se na splošno pripravljal za tekmovanja?

Dva meseca pred tekmovanjem se je povečala zahtevnost vadbe za tiste učence, ki so bili bolj talentirani in zagnani. V tem obdobju se je mojster Chen Ziqiang več posvečal nam kot ostalim učencem. Da bi razvili vzdržljivost, smo vadili žabje poskoke, tek v sključeni drži ali tek s sošolci na ramah – do točke, ko sem bil popolnoma izčrpan.

Ena metoda vadbe potiskanja rok je bila na primer, da sem bil v krogu s približno dvajsetimi sošolci, ki naj bi me izzvali, eden za drugim. Ko sem podrl prvega na tla, me je napadel naslednji in tako dalje, vse do zadnjega in potem se je vaja ponovila. Enako vajo sem vadil tudi tako, da sem imel čez oči povezo, da bi še bolje izostril telesne občutke. Včasih nas je v zimskem času mojster odpeljal ven, da smo, oblečeni samo v hlače, trenirali v snegu. Ena izmed vaj je bila ta, da je eden učenec držal drugega za noge, medtem, ko je drugi ˝hodil˝ z rokami po mrzlih ali zamrznjenih tleh.

Pred tui shou tekmovanji (tekmovanja v disciplini prostega potiskanja rok) sem vedno moral nadzirati svojo težo, zato sem v času priprav jedel manj in se izogibal začinjeni in mastni hrani. Po težkem treningu pa je bilo navsezadnje pomembno tudi to, da smo imeli dovolj časa za dober počitek.

Wang Yan - 6Zimski trening v Chenjiagou šoli leta 2011 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali lahko podeliš z nami nekaj svojih spominov iz tekmovanj?

Kljub naši naravni težnji po zmagi, smo sošolci med sabo vedno gojili tovarištvo in medsebojno spoštovanje. Bilo je popolnoma običajno, na primer, da smo preko spleta med seboj delili videoposnetke borbenega sloga novih nasprotnikov, še posebej, če so bile njihove sposobnosti na isti ravni, kot naše. Potem smo vsi lahko preučevali njihove gibe in borilni pristop že vnaprej…

Ker sem zmagal veliko tekmovanj, sem postal zelo dobro znan kot ognjevit borec. Tako se je pogosto dogajalo, da ko so nasprotniki ugotovili, da se bodo morali v ringu soočiti z menoj (pred tekmovanji so učenci različnih šol poskušali izvedeti čim več o tekmovanju: o vrstnem redu borb, o določenih parih nasprotnikov – in novice so se hitro širile), so ali našli izgovor, da so se temu izognili ali so zamenjali kategorijo telesne teže v kateri bodo nastopili. Te izkušnje so me naučile, da kasneje nisem več govoril o tem, v kateri kategoriji bom tekmoval, če pa so me že vprašali, nisem dajal jasno določenih odgovorov. Med tekmovanjem se je lahko pripetilo, da sem v ringu ponovno srečal nasprotnike, s katerimi sem se že boril na preteklih tekmovanjih – in nekateri izmed njih so se preprosto umaknili iz tekmovanja.

Med tekmovanjem Henan Jimiao Sai v letu 2010 (ali mogoče leto prej?) sem bil eno točko pred porazom. Potem pa mi je nekako uspelo narediti preobrat in na koncu sem ˝potolkel˝ nasprotnika s petnajstimi točkami razlike. To tekmovanje se mi je vtisnilo v spomin kot nepozabna izkušnja.

Wang Yan - 7Wang Yan-ova zmaga na tekmovanju v Chen vasi leta 2014 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Opazila sem, da so nekateri učenci pretirano navdušeni nad borilnim aspektom taijiquan-a in so hitro čustveno privzdignjeni in vznemirjeni. Koliko, po tvojem mnenju, to vpliva na njihovo vadbo in rezultate v borbi? Kako se ti soočaš s svojimi čustvi med vadbo in na tekmovanjih?

Dobro je, da so ljudje navdušeni v pozitivnem smislu – da so veseli, ko vadijo taiji. Vendar, pod tem mora um ostati umirjen. Sam sem poskušal gledati na tekmovanja, ki sem se jih udeleževal, kot da so neke vrste treninga in ta drža mi je pomagala, da sem uspel ohranjati notranji mir. Svoja čustva sem na ta način vedno nadzoroval, saj je med tekmovanjem najpomembnejša stvar, da skozi celotno borbo ostaneš miren.

V obdobju priprav na tekmovanje sem se zato izogibal situacijam, ki bi me lahko čustveno vznemirile. Dan pred tekmovanjem sem ugasnil mobilni telefon, nisem šel s prijatelji ven na pijačo itd.

Wang Yan - 8Wang Yan med treningom borbe leta 2016 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali pred odhodom v ring razmišljaš o možnosti poškodb? Ali si bil velikokrat poškodovan?

Poškodbe so neizogibne, ampak to ne vpliva na moje navdušenje nad borbo v ringu. Pravzaprav nikoli ne razmišljam o tem, ker je pred borbo moja pozornost drugje. Osredotočam se na borilne taktike, na borbeno delovanje, na svoj pristop do nasprotnika…

Enkrat sem si poškodoval obraz in prst, ampak ti poškodbi nista bili tako resni. V nekih drugih situacijah sem si zvil gleženj, ramo in kolk, to pa je kar bolelo. Ampak na srečo moje poškodbe nikoli niso bile tako resne, da bi moral za dalj časa prekiniti z vadbo. Zelo dobro se spomnim finala nekega tekmovanja: moj nasprotnik je bil štiri kilograme težji od mene in ko sem ga poskušal vreči po tleh, sem si pretegnil ramo…

O poučevanju taijiquan-a…

Kljub temu, da si še mlad, si že usposobljen učitelj. Kdaj si začel s poučevanjem in kaj je tvoje sedanje delo v Chenjiagou šoli?

Ko sem bil star osemnajst let, sem v šoli postal inštruktor-asistent. Takrat sem bil še vedno samo eden izmed učencev, vendar sem začel pomagati v šoli s poučevanjem. Pred tremi, štirimi leti, pa sem postal glavni inštruktor. To pomeni, da sem, kar se tiče dolžnosti in obveznosti v šoli, najbližji sodelavec mojstra Chen Ziqiang-a. On je odgovoren za trening odraslih učencev, med tem ko jaz treniram otroke in mladostnike.

To delo zahteva tudi potovanja v tujino in poučevanje na seminarjih. Ponavadi imava z mojstrom razdeljene obveznosti tako, da sem jaz prisoten v šoli, ko je on v tujini in obratno: ko on pride nazaj in prevzame dolžnosti v šoli, potujem jaz.

Moje delo prav tako vsebuje upravljanje in usklajevanje vsebin in dela, ki morajo biti narejene v šoli. Na primer, organiziram in usklajujem učence, da opravijo neko potrebno delo ali – ko se naši učenci udeležijo tekmovanj, je moja dolžnost, da navežem stik z organizatorjem in da poskrbim za vse formalnosti, ki morajo biti urejene v zvezi s tem. Prav tako je moja dolžnost, da organiziram in sestavim program za različne dogodke, ki potekajo v okviru šole, da dajem intervjuje in pripravim informacije za medije itd…

Wang Yan - 9Wang Yan vodi svojo skupino učencev, september 2017 (foto: Š.Kolenc)

Ali bi se strinjal s tem, da poučevanje pomaga posamezniku doseči globlje razumevanje taijiquan-a?

Da, definitivno. Poučevanje je zelo dragoceno orodje, s katerim lahko posameznik preveri, kaj se je že naučil. Ampak, najbolj pomembno je nadaljevati s svojo lastno vadbo, da sam dosežeš dobro raven taijiquan-a. Na ta način učitelj vedno ohranja višjo stopnjo znanja, kot njegovi učenci in zato jim lahko nudi verodostojno vodstvo. Če samo poučuješ in ne vadiš, obstaja možnost, da tvoji učenci postanejo boljši od tebe. Poučevanje je zato lahko dober pripomoček pri vadbi, ne more pa biti njen nadomestek.

Poučuješ od zgodnjega jutra do večera. Glede na ta urnik, ali lahko najdeš čas tudi za vadbo? Ker si časovno omejen, na kaj se osredotočaš v svoji vadbi?

Ker za delo v šoli porabim večino svojega časa in je le-to precej dinamično, z nenehno spreminjajočim se urnikom, nimam določene ure za lastno vadbo. Glede tega moram biti prilagodljiv. Ko so učenci zasedeni s svojim treningom ali pa, če nek drug učitelj prevzame uro, najdem nekaj trenutkov za svojo vadbo. Obstaja rek: ˝Če zgrešiš en dan vadbe, bo tvoja veščina nazadovala za tri dni.˝ Zato poskrbim, da vadim vsak dan. To pomeni, da grem vsaj skozi forme. Ko pa imam nekaj več časa, delam tudi vaje za moč in kondicijo kot sta npr. tek in dviganje uteži.

Wang Yan - 10Wang Yan daje navodila svojim učencem, september 2017 (foro: Š. Kolenc)

Katera je tvoja najljubša disciplina?

Rad vadim vse oblike form in tehnik. Ampak najbolj uživam v zahtevnih pripravah za tekmovanja (iz) potiskanja rok. Še posebej v kondicijskih vajah, ter v vadbi samoobrambnih tehnik.

Ali se ti zdi pomembno preučevati tudi teorijo taijiquana, da bi izboljšali raven vadbe? V kolikšni meri redni učenci Chenjiagou šole preučujejo taiji teorijo? Ali se od njih zahteva, da berejo kakšne knjige ali besedila v zvezi s tem?

Teorija je zelo pomembna. Pravzaprav je bistvena za pravilno učenje taijiquan-a. Ampak od otrok v šoli se ne zahteva, da bi preučevali teorijo, ker so premladi, da bi jo razumeli. Pri teh letih bi ta zahteva lahko tudi zmanjšala njihovo zanimanje za taijiquan. V šoli nimamo posebej organiziranih teoretičnih ur, vendar pa skozi vsakodnevno poučevanje učencem razložim tudi teoretične podrobnosti, ki so pomembne za njihovo dejansko vadbo. Kasneje, če kdo od njih pokaže več zanimanja, sami berejo besedila.

V času mojega bivanja v Chenjiagou šoli sem opazila, da kitajski učenci osvajajo tehnike taijiquan-a lažje in hitreje kot zahodnjaki. Kaj je, po tvojem mnenju, razlog za to razliko?

Nekatere temeljne lastnosti, ki naj bi jih taiji vadba razvila pri vadečih (in ki so hkrati tudi osnovne značilnosti taijiquan-a), kot so: omejiti pretirano razmišljanje, gibati se naravno in pri tem ohranjati ravnovesje itd., so že del kitajske kulture. Daoizem in budizem, na primer, poudarjata enake vrednote v posameznikovem življenju. Tako so na Kitajskem ti koncepti že del jezika in kolektivne podzavesti. Mogoče je to razlog, da kitajski učenci osvajajo veščino lažje kot zahodnjaki. Na splošno, ampak ne vedno, je to res lažje Kitajcem. Po mojem mnenju Kitajci tudi nosimo odgovornost, da osvojimo taijiquan in njegove koncepte, da bi ohranili svojo kulturo.

Ali misliš, da bi odrasli in starejši učenci prav tako morali vložiti nekaj truda v vaje za kondicijo in moč, kot je na primer tek, da bi izboljšali svojo veščino taijiquan-a?

Večina odraslih in starejših učencev ima na voljo le omejeno količino časa za vadbo, zato ni nujno, da bi se dodatno posvečali teku, razteznim in drugim kondicijskim vajam. Taijiquan je že sam po sebi zelo dober in popoln sistem vaj. Seveda pa zdrav razum narekuje, da se vsak predhodno ogreje in s tem pripravi telo na vadbo, še posebej sklepe.

Wang Yan - 11Demonstracija učencev Chenjiagou taijiquan šole pred muzejem Chen taijiquan-a, Avgust 2017 (foto: E. Dorfman)

Kaj je glavna kvaliteta taijiquan-a? Kaj pomeni tebi?

Taijiquan je v prvi vrsti zelo učinkovita borilna veščina. Predstavlja visoko razvit sistem vaj, ki temelji na starodavni filozofiji in kitajski kulturi. Taijiquan ni niti šport, niti rekreacijska disciplina. Je praktično preučevanje Narave same in njenih principov. Ravno zato se posameznikova vadba nikoli ne konča – ni omejitev, kako globoko lahko greš na poti razumevanja taijiquana.

Vadba taijiquan-a je tudi koristna in uporabna v modernem svetu. Je dragoceno orodje, ki nam pomaga, da se spopademo s stresom, zaskrbljenostjo, slabim zdravjem, visokim krvnim pritiskom in lahko izboljša posameznikovo splošno dobro počutje. Ima dobrodejen vpliv na človeka v sodobni družbi, lahko ga duševno in telesno uravnoveša.

Ali imaš kakšne načrte ali želje za prihodnost? Kaj bi rad počel v prihajajočih letih?

Preprosto bi rad nadaljeval s tem, kar že počnem. Poleg tega pa si želim, da bi malo več potoval po tujini. Poučevanje na seminarjih v tujih državah me veseli, je zame pustolovščina. Poučeval sem v nekaj tujih državah in najljubše mi je bilo okolje v Nemčiji. Enkrat bi prav tako rad potoval v Združene države – še nikoli nisem bil tam.

Wang Yan - 12Wang Yan med poučevanjem v Kölnu (Nemčija), december 2017 (foto: Wang Yan-ov osebni arhiv)

Ali lahko za zaključek tega intervjuja daš nasvet, ki bi lahko bil popotnica in navdih učencem taijiquan-a?

Najbolj pomembno je vztrajati.


Ta intervju je bil izveden na dveh srečanjih z Wang Yan-om v začetku septembra 2017, v Chenjiagou taijiquan šoli. Kasneje sem preko spletne komunikacije z Wang Yan-om intervjuju dodala še nekaj podrobnosti.

Najprej bi se rada zahvalila Wang Yan-u za njegov čas, dobro voljo in potrpežljivost, ko je odgovarjal na moja vprašanja, ker mi je prijazno odstopil nekaj svojih osebnih fotografij in delil dodatne informacije preko spleta, da sem lahko intervju dopolnila.

Posebne zahvale gredo tudi Joe Davey-u, dolgoletnemu učencu mojstra Chen Ziqiang-a, ki je bil v Chenjiagou šoli med poletjem 2017. Vsa moja vprašanja je prevedel v kitajščino in Wang Yan-ove odgovore nazaj v angleščino. Joe-u sem prav tako hvaležna za dodatne prevode dopolnitev intervjuja, ki sem jih pozneje pridobila z komunikacijo z Wang Yan-om preko spleta.

Joe pozna Wang Yan-a od njegovega začetka v Chenjiagou šoli in je zadnjih štirinajst let spremljal njegov razvoj. Med našimi srečanji je pomagal Wang Yan-u priklicati v spomin nekaj preteklih dogodkov in posledično so tako nekateri odgovori v intervjuju bolj izdelani in zanimivi.

Brez Joe-ove pomoči mi tega intervjuja ne bi uspelo izvesti.

Zahvaljujem se tudi Elani Dorfman, ki je prav tako trenirala v Chen vasi med poletjem 2017 in mi prijazno dovolila, da objavim eno izmed njenih fotografij v tem intervjuju.

Na koncu se zahvaljujem še Biljani Dušić, ki je popravila angleško in slovensko besedilo intervjuja, in Davidine Sim, ki je lektorirala angleško besedilo.

Špela Kolenc

Tian Jinmiao o treningu z Lei Muni-jem


Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.

V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.

Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.

Tian Jinmiao in Lei Muni

Tian Jinmiao in Lei Muni

Prvo srečanje z Lei Muni-jem

„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.

Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.

Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”

Lei Muni-jevo poučevanje

„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.

V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”

Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”

Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”

Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.

Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.


Tian Jinmiao v enojnem biču.

Tian Jinmiao v Enojnem biču.

Pomembnost “Wu Xing-a”

Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.

Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“

Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“

Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“

Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”

Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin

Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“

Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Odnos do taijiquana

Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.

Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.

Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.

Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“

Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“

Ženske in taijiquan

Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.

Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.

Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.

Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.

To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“

Davidine Siaw-Voon Sim

(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)

“Imej pravilen pristop; bodi vztrajen v vadbi; in nadaljuj z iskanjem in učenjem,” intervju z mojstrom Chen Ziqiang-om

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang je član dvajsete generacije družine Chen z resnično impresivno genealogijo: njegov oče je velemojster Chen Xiaoxing, njegov stric velemojster Chen Xiaowang in njegov praded sam legendarni Chen Fake. Kljub temu pa je postal tekom zadnjih dvajsetih let Chen Ziqiang  v svetu Chen taijiquan-a priznan zgolj zaradi lastnih dosežkov. Od svojih dvajsetih let dalje se je namreč – v skladu s tradicijo borilnih veščin – meril na uradnih in neuradnih turnirjih s komerkoli, ki bi mu upal stati nasproti. Izboril si je nešteto zmag in z njimi pridobil sloves ognjevitega borca.

Chen Ziqiang, odločen ohraniti resnično bistvo družinske veščine in popolnoma predan ohranjanju družinskega izročila, skupaj z očetom v domači vasi vodi Chenjiagou šolo Chen taijiquan-a (Chen Taijiquan Xuexiao). Dva do tri mesece letno preživi tudi na poti po Evropi in ZDA, kjer predaja svoje obsežno znanje veščine zahodnjakom.

Tekom njegove turneje leta 2013, je Chen Ziqiang prvič vodil delavnico tudi v Sloveniji in tako skupini učencev, zbranih z vseh koncev Evrope, ponudil izjemno priložnost, da izkusijo kvalitete njegovega poučevanja. Ziqiang se je v telovadnici med energičnimi ogrevalnimi vajami, neštetimi ponovitvami form in dinamičnimi (ter vedno zabavnimi!) drili potiskanja rok izkazal kot strog in neutruden učitelj s sokoljim očesom za napake. S svojo močno in navdihujočo prisotnostjo je motiviral vse učence, da so še bolj zavzeto delali in potisnili lastne meje še dlje.

Chen Ziqiang med delavnico nadzoruje skupino (foto: J. Suhadolnik)

Kot potrpežljiv in velikodušen učitelj je Chen Ziqiang delil z nami lastne izkušnje in znanje o taijiquan-u tudi izven telovadnice. Da bi odgovoril na vprašanja učencev, je v poznih večernih urah za mizo spregovoril o lastnem učenju, izkušnjah, pridobljenih s poučevanjem ter lastnih pogledih na specifične vidike Gongfu-ja. Med pogovorom se je spomnil lastnega otroštva v vasi, kjer je taijiquan tesno vpleten v dnevne in letne ritme življenja in kjer zgodbe in legende o taiji mojstrih še vedno burijo otroško domišljijo. Opisal je tudi, kako sta tekom let njegova motivacija in volja do treninga postopoma postajali vse močnejši, enako kot tudi njegova odločenost ohraniti družinsko veščino v svoji izvorni obliki.

Med pogovorom o izkušnji poučevanja se je Ziqiang dotaknil vsakodnevnih obveznosti, povezanih z vodenjem šole. Opisal je tudi prihodnost učencev po formalnem zaključku treninga. Spregovoril je tudi o specifičnih vidikih Gongfu-ja, raznolikih izzivih, povezanih z učenjem in poučevanjem ter razliko v pristopu do veščine, katero opaža med kitajskimi učenci in zahodnjaki.

Nekateri najbolj pomenljivi Ziqiang-ovi odgovori so bili tudi najbolj jedrnati, podani z enako preciznostjo, kot jo mojster uporablja v borilnem ringu. Podobno kot številni mojstri pred njim, je Chen Ziqiang poudaril, da v taijiquan-u bljižnjic ni. Enako pomemben in pomenljiv je bil tudi njegov odgovor, da za uspeh učenca zadostujeta že samo pridnost in vztrajnost.

Pogovor s Ziqiangom smo pričeli z vprašanjem o njegovem otroštvu.

Učenje veščine

Mojster Ziqiang, koliko ste bili stari, ko ste pričeli trenirati in kaj je takrat tvorilo vaš trening? Kakšen je bil vaš odnos do taijiquan-a na samem začetku?

Poučevati so me začeli, ko sem bil star tri leta. Večinoma sem moral vaditi stoječo meditacijo (Zhan Zhuang). Na samem začetku šolanja seveda nisem imel nobenega posebnega odnosa do veščine, razen da sem čutil, da mi krade moj čas za igranje.

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Kdo so bili vaši učitelji tekom let in kakšna je bila vaša pot v taijiquan-u?

Moj učitelj je bil moj oče, Chen Xiaoxing. Kadarkoli bi imel čas, bi oče nadzoroval mojo stoječo meditacijo in popravil mojo držo. Enako je bilo tudi z mojimi prostoročnimi formami in treningom z orožji.

Ali ste kot mladostnik v domači vasi prisostvovali dogodkom (ne nujno dvobojem), kateri bi razkrili mojstrstvo učiteljev v vasi? Kako so takšni dogodki vplivali na vas?

V vasi sem videl mnogo takšnih dogodkov in zato nisem mislil, da so kaj posebnega. Bili so del mojega vsakdana. V tem smislu zato niso imeli posebnega vpliva name.

Svet taijiquna-a in še posebej vas Chenjiagou sta polna zgodb o legendarnih mojstrih in njihovih dosežkih. Vam je kakšna od teh še posebej ljuba?

Vsaka generacija v moji družini ima fantastične zgodbe. Všeč so mi vse, še posebej tiste, ki govorijo o resničnem mojstrstvu v borilni veščini. Obstajajo tudi zgodbe, osnovane na legendah, katerih namen je navdihovati.

Mojster Ziqiang, kaj vas motivira pri vašem treningu? Se je vaša motivacija tekom let spreminjala in kako?

Kot otrok nisem bil močno motiviran – vadil in treniral sem zaradi pričakovanj in zahtev staršev. Ko sem bil star trinajst let, pa sem nenadoma postal odločen, da začnem resno trenirati. Ker sem bil majhne postave, sem želel postati močan. Poleg tega sem se pričel zavedati, da je to edinstvena borilna veščina, katera se je v naši družini [stoletja] prenašala iz roda v rod. Spoznal sem, da bo veščina znotraj družine izgubljena, če ne nadaljujem. To zavedanje je ostalo z mano in se ni spremenilo – izpolniti moram obvezo.

Ali še vedno trenirate z očetom in kako pogosto? Glede na izjemno visok nivo vašega znanja, kako pomembno se vam zdi še naprej trenirati z mojstri starejše generacije, da bi napredovali v veščini?

Seveda še vedno treniram pod vodstvom svojega očeta. Čeprav to ni več trening, pri katerem bi me oče dnevno nadziral, vedno poiščem njegovo pomoč, ko naletim na točko, katera potrebuje pojasnilo, ali kadar naletim na kaj, česar ne razumem. Tudi v bodoče bo tako.

Kako torej poteka vaš trening? Kako dolgo na primer trenirate vsak dan, kdaj običajno vadite in kaj zaobsega vaš običajni trening?

Vsak dan treniram zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem doma, to pomeni približno osem ur na dan. Treniram vse znotraj sistema – Taolu (prostoročne forme), orožja in Tuishou (potiskanje rok).

Je kakšen vidik treninga, ki vam je še posebej všeč? Zakaj?

Rad preučujem skupne točke Taolu (prostoročnih form) in dejanske borbe. Samo na ta način lahko razumem razloge za posamične gibe v Taolu, njihovo namembnost in cilj.

Chenjiagou šola Chen taijiquan-a in poučevanje 

Sedaj torej z očetom vodite šolo. Kakšne so vaše zadolžitve znotraj šole?

Moja glavna zadolžitev v šoli je poučevanje. Odgovoren sem za trening in pripravo učencev na tekmovanja.

Nam lahko poveste kaj več o svojih učencih? Koliko jih je v uku? Od kod prihajajo? Kako dolgo običajno ostanejo v šoli? Kakšne so njihove poti, ko zapustijo šolo?

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

V šoli imamo več kot 300 registriranih učencev. Učenci prihajajo iz vasi Chenjiagou, z raznih koncev Kitajske in nekateri tudi iz tujine. Nekateri učenci so v šoli krajši čas (od nekaj tednov do šest mesecev), spet drugi ostajajo v uku dlje (od dveh do deset let).

Večina učencev, ki zaključi večletni program, pride v šolo še kot otroci z namenom, da bi postali učitelji borilnih veščin. Nekateri odidejo tudi med varnostnike, v policijo ali vojsko. Učenci, ki so pri nas krajš čas, so večinoma odrasli z lastnim poklicom, ki bi se radi izučili Chen taijiquan-a, ali pa učitelji taijiquan-a iz drugih šol, ki pridejo, da bi dopolnili in dvignili nivo lastnega znanja.

Bi se strinjali s trditvijo, da učenje ne pomaga napredovati zgolj učencu, temveč izboljša tudi veščino samega učitelja? Katere elemente učiteljeve veščine, po vašem mnenju, mojstri poučevanje drugih?

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Če je metoda poučevanja pravilna, bo nedvomno dvignila standard tako učenca kot učitelja. Učitelj mora težiti k nenehnemu raziskovanju in preučevanju pravilne metode in pravilne poti, kar bo zagotovo vidno tudi v nivoju veščine njegovih učencev. Na ta način se zvišuje standard razumevanja in prakse v Chen veščini tako učitelja kot učenca.

Kako bi opisali proces učenja v taijquan-u?

Učenec mora imeti dobrega učitelja ter prizadevno in vztrajno vaditi.

Bi rekli da se, če redno vadiš pod nadzorom dobrega učitelja, napredek v Gongfu (veščini) vedno zgodi postopoma in korak za korakom, ali je v določenih primerih preskok v znanju lahko tudi nenaden in hiter?

Kvantumski skok je nemogoč – to je le fantazija in nemogoča želja. Bljižnic ni!

Ali, ko učenec doseže višje nivoje znanja, vsak naslednji nivo zahteva dlje časa in je težje dosegljiv? Zakaj je temu tako?

Višji nivoji veščine niso nujno težje dosegljivi. Če se učenec ne priuči pravilne metode in ne izbere pravilne poti, težje napreduje.Napredek ni pogojen z vprašanjem časa. Kar je ključno je, ali si pridobil tehnično sposobnost/veščino, katera ti omogoči napredovati na višji nivo.

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Kaj so, po vašem menju, lastnosti dobrega učenca?

Dober učenec naj bi imel tri lastnosti: inteligenco, pridnost in dispozicijo. Imeti vse tri je redko. Običajno sta že pridnost in vztrajnost dovolj.

Ali obstajajo razlike do pristopa in vadbe taijiquan-a med kitajskimi učenci in zahodnjaki?

Določene koncepte, kateri so del kitajskega duha in kitajske kulture, zahodnjaki težje dojamejo. Na trenutke se to zdi celo nemogoče, saj zahodnjaki skušajo interpretirati kitajske ideje s pomočjo lastnih konceptov. V pristopu in vadbi kitajski učenci delajo, zahodnjaki sprašujejo. Medtem ko kitajski učenci skušajo začutiti gibe, se zahodnjaki ukvarjajo z mehaniko in kinetiko gibov.

Taijiquan in Gongfu

Kaj se vam zdi najpomembnejši element vadbe v taijiquan-u za izgradnjo Gongfu-ja (veščine)?

Treniranje osnov in Taolu (form), nato Tuishou (potiskanje rok) ter zatem Sanshou (prosta borba). Vsi trije sklopi so med seboj povezani in vsak sklop gradi na temeljih predhodnega.

Omenili ste, da obstajajo trije razlogi za vadbo taijiquan-a. Jih lahko še enkrat naštejete in opišete njihova razmerja?

Prvič: ohranjanje zdravja. Drugič: izgradnja telesa. In tretjič: taijiquan kot borilna veščina. Ne glede na cilj, mora učenec slediti principom borilne veščine pri svojem treningu. Na ta način taijiquan pomaga izgraditi telo in tudi ohranjati zdravje. Sčasoma taijiquan postane tudi dejanska borilna veščina.

Kaj pa so stopnje in metode v Tuishou (potiskanju rok)?

Tuishou lahko kategoriziramo v štiri stopnje, pet metod in tri vzorce. Štiri stopnje so: ohranjati kondicijo, študij/eksperimentiranje, aplikacije in borba. Pet metod vključuje enoročno potiskanje rok, dvoročno potiskanje rok, korakanje naprej in nazaj, potiskanje rok v nizki preži (da lu), ter prosto korakanje. Trije vzorci v potiskanju rok so horizontalni, vertikalni in poševni vzorec.

Kaj so vaši upi za prihodnost Chen taijiquan-a?

Želim si, da v procesu širjenja in popularizacije taijiquan ne izgubi svojega bistva.

Bi lahko za konec povedali še kaj, kar lahko služi učencem kot navdih pri treningu taijiquan-a? Bi priporočili kakšne posebne koncepte in metode za izboljšanje veščine (Gongfu)?

Potrebno je zaupati. Vztrajaj na svoji poti, da bi dosegel končni cilj. Imej pravilno idejo, bodi dosleden v vadbi ter nadaljuj z iskanjem in učenjem.

Mojster Chen Ziqiang, hvala za pogovor.

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Zahvale: Pričujoči intervju ne bi bil mogoč brez odprtih src in velikodušne pomoči številnih prijateljev in taiji navdušencev. Rada bi se zahvalila mojstru Chen Ziqiang-u, da je – raje kot da bi počival v poznih večernih urah – potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja učencev Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Prav tako bi se rada zahvalila izjemni učiteljici taijiquan-a Davidine Siaw-Voon Sim, katera je vprašanja prevedla v kitajščino ter nato mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Brez njene pomoči ideja za ta intervju ne bi nikoli zaživela. Neskončno hvaležna sem tudi prijateljici in lektorici Claire O’Kell, katera se redno bori z mojo angleščino in s svojim pretanjenim občutkom za jezik vedno uspe moje angleške tekste spremeniti v zanimivo branje. Zelo sem hvaležna tudi vsem fotografom, ki so odstopili fotografije za objavo na blogu, ne da bi zanje pričakovali plačilo.

 Velika hvala poklicnemu fotografu Jožetu Suhadolniku, ki je dokumentiral delavnico v Ljubljani in ustvaril serijo izjemnih fotografij. Celotna serija je dostopna v zavihku Galerija na našem blogu.
 Prav tako bi se rada iskreno zahvalila poklicni fotografinji Androniki Christodoulou, katera nam je dovolila objaviti dve njeni fotografiji. Če bi želeli izkusti življenje v vasi Chenjiagou skozi njeno izjemno reportažno fotografijo, si oglejte spletno stran Androniki Christodoulou Photography.
 Zahvala tudi Michaelu Vorwerk-u, ki je z avtom pripotoval iz Kaslla (Nemčija), da bi treniral z mostrom Ziqiang-om in med treningom našel tudi čas – in najboljšo svetlobo – da bi ustvaril nekaj izjemnih portetov. Izbor le-teh si lahko ogledate v zavihku Galerija na našem blogu.
 Nazadnje velika hvala še prijateljici Lai Marsh, katera je spomladi 2013 obiskala vas Chenjiagou in mi dovolila objaviti eno izmed svojih fotografij v tem intervjuju.
Agni Prijatelj

»Počasna pot je najhitrejša.« Intervju z Davidom Gaffneyem

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Oktobra lani smo imeli ob gostovanju Davida Gaffneya v Sloveniji priložnost zaprositi vodjo Chen šole iz Manchestra (VB) in avtorja dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u za intervju. David se je povabilu z veseljem odzval in v pogovoru izpostavil predvsem dva vidika veščine: borilni aspekt kot taijiquan-ovo primarno naravo ter nujo, da znanje poglabljamo naravno in postopno.

David, koliko si bil star, ko si se začel ukvarjati z borilnimi veščinami in kaj te je takrat motiviralo?

Borilne veščine sem začel trenirati, ko sem bil star petnajst let. Takrat smo živeli v Moss Side-u, nevarnem središčnem okrožju Manchestra, kjer je bil poulični kriminal nekaj običajnega. Prav zato sem borilne veščine videl sprva izključno kot sredstvo samoobrambe.

Katere sloge si treniral tekom let ter kakšne so tvoje izkušnje z vsakim od teh slogov?

Zunanje borilne veščine sem treniral petnajst ali šestnajst let. Začel sem z Wado Ryu karatejem in nato nadaljeval s šaolinskim Nam Pai Chuan-om (severno in južno pestjo) ter kickboksom. Od leta 1996 treniram izključno Chen taijiquan.

Zdaj torej treniraš in poučuješ Chen taijiquan. Ali nam lahko za začetek orišeš svoje ozadje v taiji-ju? Kdaj si prvič spoznal Chen slog? Kaj te je pritegnilo v tem sistemu, kar nisi našel nikjer drugje? Kdo so bili tvoji učitelji in kaj si se od njih naučil?

Chen taijiquan sem spoznal sredi devetdesetih in kmalu zatem prvikrat srečal Chen Xiaowang-a. Zame je bil to ključen trenutek. Chen Xiaowang je imel predavanje v mrzli dvorani sredi Manchestra: po predavanju je vstal, si slekel suknjič, odvezal kravato in izvedel fantastično serijo fajin-ov. Do tistega trenutka sem videl mnoge mojstre, vendar pa je bilo to nekaj povsem drugega. Od takrat dalje sem se posvetil treningu izključno Chen taijiquan-a in prepotoval Veliko Britanijo, Evropo in Kitajsko, da bi mu lahko sledil. Tekom let sem mnogokrat odpotoval na Kitajsko, da bi treniral z največjimi mojstri 19. generacije družine Chen. Leta 2003 je naša Šola popeljala prvo skupino angleških učencev na Kitajsko, da bi lahko v vasi Chenjiagou intenzivno trenirali s Chen Xiaoxing-om. Tja se redno vračamo vsaj enkrat, občasno tudi dvakrat letno. Leta 2008 mi je Chenjiagou taijiquan šola podelila certifikat učitelja. V Manchestru imamo tudi to srečo, da tu zadnjih deset let biva zelo dober učitelj Chen sloga, Wang Haijun. Naša šola se tudi trudi pripeljati v Veliko Britanijo najboljše mojstre Chen taijiquan-a in na ta način dvigniti nivo znanja tukaj. Smo edina britanska šola, katerja je gostila kar tri izmed »štirih Budinih bojevnikov«. V Veliki Britaniji smo tudi kot prvi gostili Zhu Tiancai-a, Chen Xioaxing-a in Chen Ziqiang-a. Tekom let sem srečal kar nekaj izjemnih učiteljev, ki so odigrali pomembno vlogo v mojem razvoju. Omenil bi delo s Chen Zhenglei-em med mojimi prvimi obiski Kitajske, pa Feng Zhiqiang-a, Tian Jingmiao-a in druge… Pogled vsakega od teh učiteljev je doprinesel k mojemu bolj celostnemu razumevanju veščine.

Kakšna je tvoja vsakodnevna vadba; kako dolgo, na primer, treniraš vsak dan, kdaj običajno vadiš, kakšen je tvoj običajni vsakodnevni režim?

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Moj vsakodnevni trening je odvisen od mojega urnika. Med tednom vodim veliko tečajev in pri teh, namesto da bi stal spredaj in zgolj govoril, rad tudi sam sodelujem. Ob na polno zasedenih dnevih tako opravim tudi do sedem ali osem ponovitev forme Laojia Yilu, navijanje svile, stoječo meditacijo in podobno, še predno se lotim lastnega treninga. Običajno skušam opraviti vsaj nekaj ur samostojne vadbe – tudi več, če le nisem prezaposlen. Večino časa namenim vadbi Laojia Yilu, katera predstavlja gongfu formo Chen taijiquan-a – številnim generacijam učencev v Chen vasi ta forma, poleg Zhan Zhuang-a (stoječe meditacije) in vaj navijanja svile, namreč služi kot tradicionalna metoda razvijanja lastne veščine. Potiskanje rok (tako rutine kot prosti slog) običajno treniram nekajkrat na teden. Paocui, forme z orožji, vaje z dolgo palico in podobno opravljam po občutku, vendar običajno po koncu treningov na dneve, ko imam več časa.

Za trening nimam določenih fiksnih ur. Vem, da veliko ljudi govori o kitajskem običaju, da se trening opravi zjutraj. Sam pravim učencem, da v resnici ni pomembno, kdaj vadiš, temveč da redno vadiš.

Kaj so po tvojem mnenju ključni vidiki učenja/treniranja taijiquan-a, še posebej, če veščino primerjaš z drugimi borilnimi veščinami, katere si treniral v preteklosti?

Menim, da so najpomembnejši vidiki pri učenju taijiquan-a na eni strani nivo motivacije učencev ter sposobnost in pripravljenost učiteljev posredovati naprej veščino na drugi. Vadba mora biti urejena in sistematična. V tem taijiquan ni prav nič drugačen od ostalih borilnih veščin. Da bi dosegel dober nivo znanja, mora učenec najprej osvojiti osnove. V Chen taijiquan-u moramo najprej pričeti s treningom bistvenih vidikov telesne strukture in gibanja. Ti vidiki morajo postati del naravnega telesnega spomina in ne zgolj slepo naučeni in mehansko ponavljani. Ljudje, katerim se mudi, da bi čim prej prišli do »dobrih stvari«, redko dosežejo visok nivo v taiji-ju. Pomanjkanje potrpežljivosti za trening osnov je lahko velik problem. Ljudje mislijo, da se lahko, ker so trenirali že deset ali petnajst let, začnejo ukvarjati z naprednejšimi vidiki vadbe. Če imajo (oni ali njihov učitelj) priložnost delati z učiteljem zgolj enkrat ali dvakrat letno, ostaja njihov nivo znanja zelo nizek.

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Siaw-Voon Sim).

V vasi Chenjiagou pogosto rečejo, da kvantiteta porodi kvaliteto. Mojster Chen Xiaoxing večkrat govori o nujnosti, da do veščine pridemo z drilom, torej je očitno pomembno, da je učenec motiviran in resno vadi tiste vidike veščine, ki so primerni njegovi stopnji razvoja. Učenci morajo zaupati svojemu učitelju in metodi. Glede tega imajo učenci v vasi Chenjiagou veliko prednost. Lahko namreč vidijo ljudi na vseh stopnjah razvoja, od popolnih začetnikov do velemojstrov. Na Zahodu se začetniki pogosto zaženejo v vadbo z velikim entuziazmom, vendar kasneje začnejo dvomiti v metodo in skušajo dopolniti lasten trening z različnimi stvarmi, za katere verjamejo, da jih bodo naredile bolj uspešne. V končni fazi je počasna pot najhitrejša za dosego resnične veščine. Šele če bo učenec najprej osvojil pravilno telesno strukturo, pravilno navijanje svile in pravilen energetski občutek (lahkosti v zgornjem delu telesa, teže v spodnjem delu, ekspanzije od vznotraj navzven in tako naprej), bo dejansko lahko praktično uporabil sistem, ko bo začel raziskovati možnosti v dvoboju. Kdor zbira forme in tehnike ne da bi najprej zgradil temelje, najverjetneje ne bo uspešen v praktičnem preizkusu pod pritiskom.

V zvezi s specifičnimi razlikami med Chan taijiquan-om in ostalimi borilnimi veščinami – glavne razlike so poudarek na razvoju krožnega principa in zakoreninjenosti v Chen taijiquan-u kot osnova za uspeh v dvoboju. Pomembno je tudi razumeti telo kot sistem in ne zgolj slediti drilu vnaprej dogovorjenih oblik napada in obrambe. V Chen taijiquan-u je za borbo osrednja ideja spontanosti in trening s ciljem, da odreagiraš v skladu s situacijo.

Kaj je po tvojem mnenju resnično bistvo in končni cilj taijiquan-a? Se je njegovo bistvo spreminjalo skozi čas in ali se ti zdi, da je danes njegovo bistvo drugačno kot je bilo nekdaj?

Heksagram11, Tai.

Heksagram11, Tai.

Samo ime sistema kaže na njegovo bistvo. Quan pomeni boks ali borilno veščino, Taiji pa je osrednja ideja Ijing-a. Rečemo lahko torej, da taijiquan prenaša princip Taiji-ja v borilno veščino. Taiji je iskanje ravnovesja. Navznoter skuša Taiji uravnovesiti emocionalni vidik uma (xin), ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero (yi), katera je yin; navzven Taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. To velja tako danes kot je veljalo nekdaj. Je pa res, da so danes tečaji taiji-ja vsepovsod, čeprav je vprašanje, koliko ljudi, ki te tečaje vodijo, dejansko razume bistvo sistema.

Kako je učenje taijiquan-a vplivalo na tvoje telo in tvoj um?

Vpliv na oba je bil velik! V taijiquan-u se osrednja metodologija treniranja vrti okrog treh konceptov: »song, rou« in »man«. Gre za trening telesa s pomočjo metode počasnosti s ciljem, da telo postane sproščeno in odzivno. Počasnost je potrebna, da smo lahko pozorni na vse aspekte fizičnega in mentalnega. Sledenje tej metodi neizogibno porodi večjo mentalno umirjenost in osredotočenost. Ko me ljudje vprašajo, kaj mi je taijiquan dal, je prva stvar, katero najprej omenim, občutek udobnosti in domačnosti v lastnem telesu.

Ali vadiš Qigong?

Ne. Taijiquan je sam po sebi sofisticirana oblika energetske vadbe. Podobno kot pri vseh tradicionalnih borilnih veščinah, je tudi Chen Wangting, ko je razvil sistem skoraj štiristo let nazaj, vanj vključil Jingluo teorijo iz tradicionalne kitajske medicine, Ying-Yang teorijo iz Ijing-a, kot tudi starodavni metodi Daoyin (zbiranje in usmerjanje energije) in Tu-Na (dobesedno vdihovanje in izdihovanje).

Ali se ti zdi pomembno, da ljudje, ki vadijo taijiquan, poznajo energetski sistem, akupunkturne točke in meridiane?

Najprej je potrebno poudariti, da se učimo taijiquan in ne študiramo z namenom, da bi postali zdravniki kitajske tradicionalne medicine. Seveda pa je potrebno, če želimo razumeti zapuščino mojstrov preteklih generacij, poznati osnove kitajske medicine. Zato pomaga, če poznamo nekatere akupunkturne točke, katere so povezane z vadbo taijiquan-a.

Kaj pa teoretični vidiki sistema? Kako pomembno se ti zdi poznati in študirati teoretična dela, kot na primer Chen Xin-ov Ilustrirani kanon taijiquan-a družine Chen? Kdaj, se ti zdi, bi moral učenec začeti vključevati ta vidik v svoj študij, če sploh?

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xino-vega dela.

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xin-ovega dela.

Pomembno je, da poznaš dovolj relevantne teorije za lastno stopnjo razvoja. Za začetnika je dovolj, če pozna osnovne zahteve – poravnano telo, sproščen um in v razkoraku zaokrožene noge (kot da bi med njimi držal veliko žogo; op. avt.). Na tej stopnji bi lahko preveč kompleksni teoretični aspekti celo zavirali učenčev razvoj. Na primer, če bi poskušal zapreti prsni koš medtem ko je telo še vedno togo in neporavnano v vertikalni osi, bi zgolj povročil še več napačnih odklonov v telesu. Bolje je, da pristopimo k treningu z logičnim in potrpežljivim pristopom. Branje Shakespeare-ja ne more koristiti otroku v osnovni šoli. Podobno mora tudi učenec taijiquan-a iti skozi vse stopnje razvoja in trenirati njemu primerne vidike sistema. Kitajski učenci imajo to prednost, da lažje razumejo določene koncepte, saj imajo ti jasne kulturne reference. Besede kot na primer qi, peng, lu, ji, an imajo za zahodnjake prizvok misterioznosti, medtem ko so nekaj povsem običajnega na Kitajskem. Zaradi tega je morda bolj pomembno za zahodnjake, da prebirajo tudi razna dela o taijiquan-u. Prav tako je pomembno, da sledijo in zaupajo kompetentnemu učitelju in ne postanejo neučakani ter silijo v učenje nečesa, za kar še niso pripravljeni.

Bi se strinjal z mnenjem, da je veščina vsake nove generacije slabša od poprejšnje in da zato taijiquan postopoma usiha?

Mislim, da to ne drži. Veliko stvari vpliva na relativni nivo znanja različnih generacij in celo različnih ljudi znotraj iste generacije. Dobro znan rek pravi, da ne moreš doseči visok nivo znanja, če si prebogat ali prereven. Ljudje iz preteklih generacij so bili dejansko ob različnih priložnostih kot vojaki, varuhi trgovskih karavan ali lastnih skupnosti pozvani, da uporabijo veščino v situacijah na življenje in smrt. To je bila seveda močna motivacija za dosego visokega nivoja v veščini. V spet drugih časih hude revščine je bila prioriteta golo preživetje. Zabeleženo je, kako se je Chen Zhaopi, učitelj trenutne generacije velemojstrov, ob povratku v Chenjiagou zgrozil, ko je videl, da je veščina v lastnem rojstnem kraju na robu izumrtja. Lakota in naravne katastrofe prav gotovo ne zagotavljajo primernega okolja za razvoj veščine. Danes so ljudje bolj izobraženi in imajo boljše življenjske pogoje kot pretekle generacije, imajo pa tudi možnosti izbire in zabave, katere prej niso bile na voljo. Vsekakor pa bo imela, vse dokler se metoda treninga pravilno prenaša naprej, vsaka generacija svoje velemojstre.

Kakšno je tvoje mnenje o načrtovanem razvoju vasi Chenjiagou?

V Chenjiagou sem prišel prvikrat leta 1997. Od takrat se je marsikaj spremenilo, nekaj na bolje, in nekaj na slabše. Najnovejši načrti za razvoj vasi me spominjajo na komercializacijo šaoliskega templja. Vendar pa se je razvoj, kot sem nazadnje slišal, ustavil zaradi problemov s financiranjem.

Ali si kdaj treniral tudi full contact borbo ali sodeloval na tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o tem vidiku borilnih veščin?

Tekom let sem pogosto tekmoval v tradicionalnem karateju in kasneje v semi- in full contact kickboxu. To se mi zdi dragocena izkušnja v smislu preizkusiti se pod pritiskom. Saj je v redu govoriti o tej ali oni tehniki, ampak zmoreš nadaljevati borbo, ko si enkrat poškodovan? Si sposoben kontrolirati svoja čustva, ko si enkrat soočen z močnim nasprotnikom? Se zavedaš, koliko fizične bolečine lahko preneseš ti ali tvoj nasprotnik, ne da bi jo občutil, ko teče adrenalin? Odgovori na ta vprašanja ti dajo samozavest in doprinesejo k občutju resničnosti tvojega treninga. V taijiquan-u sem bil uspešen na številnih tekmovanjih v potiskanju rok – dosegel sem tudi prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Internal Arts International Atlantic Cup v Veliki Britaniji, kjer so sodelovali tudi tekmovalci iz Hong Konga in ZDA.

Je navijanje svile (Chan Si Jin) značilno samo za Chen slog, ali ga poznajo tudi drugi slogi taijiquan-a?

Vse glavne šole taijiquan-a si delijo določene principe in ideje. Ker pa sem sam študiral zgolj Chen slog, ne bi želel razpravljati o podrobnostih drugih slogov.

Kaj se ti zdi ključni del taijiquan vadbe v smislu gradnje gongfu-ja (veščine)?

Chen Changxing.

Chen Changxing, oče Laojia form.

Ključno je, da natančno in pazljivo slediš razvoju pravilne telesne strukture. V vasi Chenjiagou pravijo, da je Laojia Yilu »gongfu forma« in da je trening te forme »trening okvirja«. Ko govorimo o strukturi, govorimo najprej o pravilni postavitvi vseh sklepov v telesu in posledično o vzniku zavedanja, da je Dantian center telesa. Pravilna struktura ne sme biti prisotna zgolj v statičnih položajih, ampak tudi v gibanju, saj lahko šele takrat izpolniš zahtevo biti »podprt v osmih straneh«.

David, kako bi opisal Peng Jin?

Peng je običajno opisan na dva načina. Prvič: poleg lu, ji, an, cai, lie,zhou in kao, je peng eden od temeljnih osmih jin-ov (notranjih sil, op. avt.). V tem smislu peng opisuje tip tehnike odbijanja. Drugič: peng predstavlja najpomembnejšo kvaliteto, brez katere ni taijiquan-a. Telo v stanju peng lahko primerjamo z napihnjeno žogo, saj je elastično in s prekipevajočim fizičnim občutkom moči ter ekspanzije od znotraj navzven. Peng je osrednji jin oziroma kultivirana sila v taijiquan-u in je zato vedno prisoten, ko se gibljemo spiralno, nevtraliziramo ali napadamo. Vsi ostali primarni jin-i morajo biti podprti s peng-om. Iz tega seveda sledi, da če nimaš peng jin-a, ne moreš imeti niti preostalih jin-ov.

Kako lahko učenec zgradi in ojača Peng Jin?

Peng Jin je moč zgraditi le skozi dolgotrajno notranjo kultivacijo. Za gradnjo in ojačanje Peng Jin-a so potrebni številni dejavniki. S kultivacijo moramo doseči takšno stanje uma, v katerem je ta umirjen, a čuječ. Telo mora preko treninga osvojiti občutek lahkosti in senzitivnosti v zgornjem delu in sočasno izjemne teže in povezave s tlemi v spodnjem delu. S pazljivim uravnavanjem telesa lahko prebijemo blokade v energetskih poteh, vse dokler či ne postane močnejši, polnejši in napolni Dantian. Nato uporabimo spiralno gibanje, ki sledi principom navijanja svile, da zbrana energija zaokroži skozi telo.

Če bi imel priložnost srečati kateregakoli – živega ali mrtvega – mojstra borilnih veščin, kdo bi to bil in zakaj?

Srečati enega od pokojnih legendarnih mojstrov iz vasi Chenjiagou ter videti, kako se lahko naše znanje danes primerja s taijiquan-om nekdaj, bi bilo res fascinantno. Če bi moral izbrati le enega mojstra, bi se verjetno odločil za Chen Changxing-a. Bil je namreč prvi, ki je učil tudi nekoga izven klana Chen in tudi tisti, ki je preklasificiral izvorne forme Chen Wangtinga v Laojia formi, katere vadimo danes – zanimivo bi bilo videti, kaj bi si mislil o širjenju družinske veščine po vsem svetu.

Kakšni pa so tvoji upi in želje glede tvojega razvoja v bodoče?

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pri taijiquan-u ne gre toliko za doseganje dokončnih ciljev, ampak za pot. Vse, kar si želim, je nadaljevati trening z izjemnimi učitelji, slediti tradicionalnim metodam iz vasi Chenjiagou in še naprej naravno razvijati lastno veščino.

Bi želel povedati še kaj, kar bi lahko služilo drugim kot navdih za trening taijiquan-a? Bi morda želel učencem priporočiti kakšne specifične koncepte ali metode za razvijanje njihovega gongfu-ja (veščine)?

K procesu učenja je potrebno vse od prvega stika s Chen taijiquan-om pristopiti logično in sistematično. Prav vsi različni učni vidiki Chen taijiquna-a so med seboj povezani in potrebni. Pomembno je, da stopimo na pot učenja z zaupanjem. Veščina bo naravno rasla – če se bomo v učenju gibali od enostavnega h kompleksnemu in od površinskega h globjemu. Z leti in leti konstantnega treninga lahko napredujemo preko različnih nivojev gongfu-ja in pri tem pridobimo nova spoznanja na vsakem od osvojenih nivojev. Vsakdo prične z različne izhodiščne točke, toda prav vsi lahko na ta način bistveno napredujemo. Znan Malezijski taijiquan mojster je nekoč svetoval: »Ne bodi zadovoljen zgolj s tem, da si učenec mojstra – naj postane mojstrska tvoja lastna veščina.«