Category Archives: Razmišljanja

Življenje v taijiquan šoli v vasi Chenjiagou

Standardno

Moje bivanje v Chen vasi se je pričelo sredi maja: za pol leta sem se nastanila v šoli taijiquan-a, ki jo vodita mojstra Chen Ziqiang in njegov oče, Chen Xiaoxing. Pred odhodom nisem imela večjih pričakovanj, kako naj bi učni proces potekal, mojster Chen Ziqiang pa mi je že vnaprej povedal, da me bo poučeval Wang Yan – njegov učenec ter glavni inštruktor šole. Moja namera je bila, da »se vrnem h koreninam«; da skozi intenzivno vadbo še malo »nabrusim« um in telo in na ta način postavim trdnejše temelje svoji nadaljnji praksi.

 

1

Sl. 1 Jutranji pozdrav.

Kmalu bodo minili trije meseci, odkar sem prišla v Chenjiagou. V tem času sem doživela toliko novega, da imam občutek, kot da sem tukaj veliko dlje – navkljub temu, da sem v resnici počela pretežno samo dve stvari: intenzivno sem vadila in se sočasno prilagajala novemu okolju. V tokratnem prispevku bom tako na kratko razložila, kakšna je struktura šole in kako izgleda tukajšnji vsakdanjik. Z vami bom delila svoja opažanja glede vadbe v šoli, lastnega procesa učenja in mojih izkušenj pri delu z učitelji. Na koncu na kratko predstavljam še navdihujočo zgodbo izjemne učenke, ki je svojo taiji zgodbo začela pri«rosnih« šestinšestdesetih letih. Zdaj, po petih letih, vadba taiji-ja še vedno ostaja njena največja strast.

2

Sl. 2 Vhod v stari kompleks šole, kjer poteka naš vsakdanjik in kjer smo nastanjeni tako učenci kot večina učiteljev. Pred nekaj leti je bila, nekaj vstran od omenjenega kompleksa, zgrajena še nova, sedemnadstropna stavba, ki pa je in bo namenjena predvsem seminarjem in posebej organiziranim dogodkom

Taiji šolo Chenjiagou Taijiquan Xue Xiao od leta 1980 vodi veliki mojster Chen Xiaoxing. Leta 1996 se mu je pridružil še njegov sin, mojster Chen Ziqiang, ki je danes tudi glavni trener šole. Tu se je od začetka pa vse do danes izobraževalo več tisoč učencev. Mnogi izmed njih so, tako na Kitajskem, kot tudi v tujini, ustanovili svoje šole, od katerih so nekatere postale tudi uradne podružnice matične Chenjiagou šole. V šoli se trenutno pod okriljem omenjenih mojstrov in več kot desetih inštruktorjev šola okrog 200 otrok in 100 odraslih. Poleti, v času dopusta in počitnic, je učencev več; nekateri otroci v spremstvu staršev pridejo na poletni taiji tabor, odrasli pa izkoristijo svoj dopust za intenzivno izpopolnjevanje. V rednem, celoletnem programu se šola le okrog 100 otrok. Odrasli prihajajo priložnostno in ostanejo po nekaj tednov, mesecev ali celo let, nekateri se tudi redno vračajo.

3

Sl. 3 Popoldansko ogrevanje.

Otroci pogosto začnejo s šolanjem pri treh, štirih, petih, šestih letih, lahko pa tudi bistveno kasneje, saj šola ne postavlja starostnih omejitev. Šolajo se različno dolgo, nekateri tudi več kot deset let. Poleg taijiquana imajo na programu še splošne predmete, ki jih obiskujejo tja do osemnajstega leta in ki med drugim vključujejo tudi matematiko, literaturo in angleščino. Njihovi vsakodnevni treningi so fizično zelo zahtevni in namenjeni temu, da po več letih usposabljanja postanejo sposobni obvladati veščino na zelo visoki ravni, predvsem v borilnem smislu. Po končanem šolanju se učenci pogosto zaposlijo kot učitelji taijiquana, nekaj pa jih dobi službo tudi v vojski, policiji ali na področju varovanja.

4

Sl. 4 Pouk matematike.

Odrasli pridejo v šolo iz različnih vzgibov: medtem ko si nekateri želijo povrniti ali ohraniti zdravje, pa je največ takih, ki jih močno pritegne veščina sama. Takšnim posameznikom veščina pogosto služi ko pot »iskanja samega sebe«. To, da so prišli v rojstno vas taijiquana, ima za večino praktikantov globok pomen, zato so tudi pripravljeni trdo delati, da bi napredovali. Med njimi so tako popolni začetniki, kot tudi zelo napredni in prav vse generacije, od mladih, do »mladih po srcu«. Dozdaj smo bili tukaj nastanjeni največ štirje učenci iz tujine, danes, 15. avgusta, ko zaključujem s pisanjem tega prispevka, pa jih je prišlo kar naenkrat 26, od tega kar dve skupini iz Argentine. Več tukajšnjih sošolcev mi je omenilo, da vadijo taiji, ker bi preprosto radi postali »močnejši«, tako v duševnem kot v fizičnem smislu. Dobila sem tudi občutek, da je taijiquan v kitajski kulturi tako pomemben, da ga nekateri obravnavajo kot vrednoto. Zelo ponosni so na to, da vadijo. Tukaj so cele družine, ki preživljajo svoj dopust v šoli.

5

Sl. 5 Skupina odraslih med vadbo.

Naš vsakodnevni urnik je sledeč: večina ljudi vstaja ob 6.00, nekateri pa se pojavijo na šolskem dvorišču tudi že ob 5.00 (če želiš ujeti vsaj malo tišine in zasebnosti pri vadbi, je ta ura priporočljiva). Ob 6.30 se začne jutranje ogrevanje za otroke in mladostnike in ob 7.00 zajtrk. Od 9.00 do 11.30 dopoldanski trening, ob 12.00 kosilo in počitek, od 14.30 do 17.30 popoldanski trening in ob 18.00 večerja. Po večerji še dodaten trening za otroke (med šolskim letom imajo otroci v dopoldanskem času na urniku splošne predmete, med poletnimi počitnicami pa taiji trening). Vsako jutro od 8.00 do 8.30 poteka tudi neobvezujoča vadba stoječega stebra z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Ob nedeljah smo prosti.Dnevi so si med seboj zelo podobni: vadba, hranjenje, spanje, pa spet vadba, hranjenje, spanje…vse ostalo se suče okrog tega.

V času treningov šolsko dvorišče spominja na pravo mravljišče; učenci so razporejeni po skupinah in vsaka skupina vadi pod vodstvom svojega inštruktorja. Odrasli se tako zjutraj skupaj ogrejejo in vadijo bazične stvari, kot so stoječi steber, navijanje svile in staro formo. Po osnovah se vadba nadaljuje bodisi individualno, bodisi v manjših skupinicah. Nekateri vadijo prostoročne forme, spet drugi forme z orožjem … in toliko kot je ljudi, toliko je tudi različnih načinov vadenja. Ko se razgledaš po dvorišču, lahko vidiš posameznike, ki zelo hitro, neprekinjeno in z usklajenimi gibi ponavljajo forme. Spet drugi so v procesu učenja novih gibov; ali sledijo inštruktorju ali pa naprednejšemu sošolcu. Tretji se poglabljajo v že poznane gibe in vadijo zelo počasi… Nekateri pa preprosto delajo kondicijske vaje, se razgibavajo ali klepetajo…Skozi pogovor in opazovanje sem večkrat dobila vtis, da so kitajskim učencem taiji principi dosti bolj samoumevni in da zelo hitro zapopadejo veščino. Zelo so sproščeni. Tudi če pri začetnikih telo in gibi sploh še niso na svojem mestu, ohranjajo sproščenost. Ne osredotočajo se pretirano na fizično telo in ne analizirajo ali stojijo prav, ali so posamezni deli telesa med sabo povezani itd. Njihovo zunanjo strukturo v glavnem gradi notranji občutek. Veščino osvajajo s ponavljanjem in s sposobnostjo čutenja tega, kar pokaže učitelj. Ko enkrat gibe osvojijo, vadijo samostojno. Sem in tja dobijo popravke od učitelja ali pa za pomoč prosijo napredne sošolce.

6

Sl. 6 Borbeno vzdušje pred pisarno.

Kot sem že omenila, imajo otroci in mladostniki vsakodnevno zelo zahteven trening, ki pa je deloma drugačen, kot ga imamo odrasli in kot si ga ponavadi predstavljamo, ko zaslišimo izraz »vadba taijiquana«. Osnovni namen njihovega treninga je, da bi postali sposobni obvladati taijiquan z borilnega vidika. Poudarek je na postopnem in sistematičnem izgrajevanju fizičnega telesa. Program je jasno začrtan in se tekom šolanja spreminja in nadgrajuje. Vsako jutro začnejo z ogrevalnimi vajami, kot so tek, razne raztezne vaje, poskoki, sklece itd. Tekom dneva mladostniki nadaljujejo s še zahtevnejšimi vajami: dviganje uteži, boks, udarci z nogo, hoja po rokah, eden drugega nosijo na ramenih, prevračajo bagerske gume, tečejo in pri tem vlečejo za sabo avtomobilske gume itd. Otroci vadijo na podoben način kot mladostniki s to razliko, da na programu nimajo fizično prezahtevnih aktivnosti. V njihovi vadbi je, še posebej pri najmlajših otrocih, ki so tukaj samo poleti, več igre, starejši otroci pa se učijo tudi borilnih prijemov, premetov in vadbe z orožjem. Med odmori je med mlajšimi otroki vedno polno navdušenja, drvenja in vreščanja. Kljub neprestani aktivnosti so mnogi izmed njih še ob koncu dneva polni energije.

7

Sl. 7 Vsakodnevnemu drilu ni konca.

Tako starejši otroci kot tudi mladostniki, namenijo nekaj časa tudi ponavljanju in učenju novih form. To, kar vidim, je, da v glavnem sledijo učitelju in ponavljajo za njim. Ne dobijo toliko detajlnih in pogostih popravkov, kot smo jih deležni odrasli. Preprosto ubirajo pot z druge strani: skozi vsakodnevni dril utrjujejo občutek, ki izgrajuje zunanjo strukturo, učitelj pa jih sem in tja popravi. Po večih letih rednega treninga se telo postavi na svoje mesto. Osnovnim vajam, kot so stoječi steber in navijanje svile, ne dajejo pretiranega poudarka, za njih so bistvene zgoraj omenjene vaje.

8

Sl. 8 Sklece.

Nekoč sem se iz radovednosti postavila v vrsto, kjer so dvigala uteži dekleta; ta ponavadi delajo več hitrih zaporednih dvigov in spustov, kjer utež celo malo zaplapola v zraku. Ko sem poskusila sama, sem utež lahko dvigovala samo počasi in še to samo do polovične višine. J Šele takrat sem spoznala, kako močna, trpežna in navsezadnje ob koncu dneva tudi utrujena so telesa teh otrok in mladostnikov. Nekateri od njih imajo že v osnovi močno telesno zgradbo, nekaj pa je tudi suhljatih in fizično šibkejših, za katere se včasih sprašujem, kako zmorejo prenesti vse te napore. Mnoge otroke in mladostnike ta režim zagotovo tudi osebnostno podpira, vendar pa je takšnih, ki so zelo nadarjeni in hkrati uspejo ohranjati voljo in navdušenje na dolgi rok, zelo malo. Odrasli smo prišli sem zaradi lastnega notranjega vzgiba in odločitve, veliko otrok pa ne – ali so tukaj zaradi želje staršev, ali pa zaradi drugih okoliščin in zato sta posledično njihova naravnanost in motivacija drugačni.

9

Sl. 9 Nastop učencev na predstavitvi šole v Wenxianu. 

Kako pa so dosedaj potekali moji treningi? Kot sem že omenila na začetku, me je vzel pod svoje okrilje učitelj Wang Yan, Chen Ziqiang-ov dolgoletni učenec, ki je med drugim tudi navdušen in zelo uspešen borec. Ker sam poučuje skupino mladostnikov, ki vadijo na drugačen način kot odrasli, dela že od samega začetka z menoj individualno; njegovi skupini sem se večkrat priključila le na začetku popoldanskega treninga, da smo skupaj ponavljali staro formo. Ima podoben način poučevanja, kot smo ga doživeli v Sloveniji na zadnjem seminarju z mojstrom Ziqiang-om. Najprej gib parkrat ponoviva skupaj, nato me nekajkrat popravi in pusti, da vadim sama. Čez čas se vrne in me zopet popravi. Je zelo natančen in potrpežljiv učitelj, z veliko mero pozitivne naravnanosti. Sprva sem bila kar malo presenečena nad njegovo zavzetostjo in velikim številom popravkov, ki mi jih še vedno daje, kljub temu, da me je pri nekaterih gibih popravil že stokrat. Zelo je samoiniciativen tudi na drugih področjih – še preden sploh potrebujem pomoč, mi jo on že ponudi.

Na začetku sem nekaj dni vadila samo stoječi steber in navijanje svile, nato pa še staro formo. Wang Yan mi je vsak dan pokazal po en novi gib, če je bil seveda zadovoljen s prejšnjim. Ker že po naravi bolj počasi osvajam gibe, sem potrebovala precej časa, da sem se res natančno naučila zunanje strukture, izvedba po mojstru Ziqiang-u se tudi delno razlikuje od načina, ki sem ga bila vajena v Sloveniji. Pri učenju mi je bila v veliko pomoč sodobna tehnologija: vsakič sem učiteljevo demonstracijo posnela in tako ustvarila serijo »učnih videov«, ki sem jih preučevala, vse dokler mi gibi niso približno sedli v telo. To, da sem po enem mesecu lahko izvedla formo samostojno, od začetka do konca, je bila zame prava mala zmaga in tudi olajšanje, ker mi o gibih ni bilo potrebno več razmišljati in sem se končno lahko začela bolj poglabljati navznoter.

11

Sl. 10 Učitelj Wang Yan.

Sočasno je potekal (in še vedno poteka) proces reorganizacije v telesu; najprej ozaveščanje »napačnih« položajev telesa, ki jih sprva nisem prepoznala. Nato počasno »vgrajevanje« učiteljevih popravkov, v obliki ponavljanj krajših enot giba in skozi nekajminutno vztrajanje v posameznih figurah. Na začetku tega procesa je bilo moje telo zelo nestabilno, položaji sklepov dostikrat niso bili pravilno postavljeni in zato sem posledično čutila veliko obremenitev v kolenih. Kasneje se je to izboljšalo, še vedno pa me takoj, ko nekaj ne delam prav, na to telo tudi opozori.

Dosedaj sem običajno vadila približno osem ur na dan. V okviru tega še jogo, kondicijske vaje v povezavi z gibi iz forme in krajši tek. Te dodatne aktivnosti so me in me še vedno pri taijiquanu zelo podpirajo; telo je prožnejše, močnejše, sklepi bolj odprti, še posebej rame tekom vadbe ostajajo bolj sproščene. Veliko pozornosti namenim tudi ogrevanju. Osem ur na dan se zdi zelo veliko, vendar že samo redni treningi znašajo skoraj šest ur. Prepričana sem, da bi marsikdo za isti rezultat potreboval manj časa. Kvantiteta torej ne pogojuje vedno kvalitete, vendar pa se mi zdi, da stojim na točki, ko moram v vadbo preprosto vlagati veliko energije. Moj pristop in odnos do vadbe se še naprej spreminjata. Razumevanje in velik navdih dobivam tudi, ko prebiram knjige o taijiquan-u in objave na blogih. In čeprav je zapisano samo teorija, me ta na marsikaj spomni in navdihne do te mere, da lahko včasih v praksi nekaj drastično spremenim.

Velika šola zame so tudi tukajšnji pogoji vadenja. Že prvi dan me je Wang Yan postavil v avlo, pred Chen Ziqiangovo pisarno, in od takrat neprestano vadim kar tam. Ta lokacija je zelo ugodna, ker me ima učitelj najbolj na očeh in me lahko tudi popravi. Po drugi strani pa je v avli tudi veliko hrupa in gneče, v tej stavbi poteka vsa administracija, otroci se med odmori podijo sem in tja, skratka, kot bi vadila na želeniški postaji… Sem redno zahajajo turisti in še preden si me ogledajo od nog od glave, že brskajo za telefonom, da bi me fotografirali. Prav tako je nekaj običajnega, da si med vadbo neprestano opazovan s strani sošolcev. Ker izgledam zelo drugače, se Kitajci vedno znova čudijo in strmijo vame, kot da sem prišla iz drugega planeta; pa naj bo to v šoli, na ulici ali v restavraciji, vedno in povsod sem opazovana, ogovorjena in dokumentirana. Vse to je bil in je še vedno velik izziv, ki me uči potrpežljivosti do ljudi in uri mojo pozornost, da se med vadbo ne zapleta v te zunanje dražljaje. Mir in tišina v zunanjih razmerah tukaj ne obstajata. To me še bolj sili, da ju iščem navznoter.

12

Sl. 11 Nešteti popravki..

Vadba mi trenutno pomeni veliko več kot vse drugo. Pa ne zato, ker bi me tako zelo privlačila zunanja forma taijiquan-a, ampak ker me pritegne raziskovanje energije, ki stoji izza. Vadba je torej orodje, preko katerega zbiram svojo pozornost, raziskujem, kako moj psihofizični sistem deluje in gradim globji stik s sabo. Je nekaj, kar me ohranja pokonci. Po treningu sem velikokrat zadovoljna in polna življenja. Ko pa to počasi začne ugašati, je na programu že naslednji trening! Ko vadim taijiquan, najbolj vadim svoj um. Učim se, kako ga povezovati s telesom in zavestno ustvarjati miselne slike ter hkrati osvobajati kontrole, predstav in konceptov ter misli in občutkov, ki iznenada privrejo na površje.

V tem obdobju sem imela opravka tudi s procesi, ki niso bili ravno prijetni in so me vzpodbudili, da sem še bolj pozorna na to, kaj se v meni dogaja in da pravočasno odreagiram. Učim se poti ravnovesja, da ne rinem z glavo skozi zid in da si vzamem tudi čas za počitek. V nasprotnem primeru: bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, vročina v telesu… Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem po vadbi še cel dan in celo noč čutila močan pretok energije skozi telo, ki mi je povzročal slabost, nespečnost, miselni nemir in zmedo. In po pravici povedano, sem bila nad tem dogajanjem vsakič znova navdušena, saj sem ga dojemala kot pomemben korak naprej…

13

Sl. 12  Spiralna pot

Odkar sem v Chen vasi, se veliko bolj zavedam ponavljajočih se ciklov, skozi katere prehajam. Uvidevam jih preko vadbe, vsakodnevnih dogajanj, preko ljudi, s katerimi sem obkrožena in ki neprestano prihajajo in odhajajo. Nov začetek enega izmed ciklov je zame pomenilo ponovno srečanje z mojstrom Chen Ziqiang-om, ko se je konec junija zopet vrnil domov. Odtakrat me mimogrede popravlja tudi on in navdušuje s kratkimi demonstracijami. Čutiti je, kot da je prinesel svež veter na celo šolo. Je zelo velika avtoriteta vsem po vrsti, kljub temu, da se nikomur ne dokazuje. Ostaja skromen, predan svojemu delu in širi svojo gostoljubnost.

Najbolj mi je ostala v spominu prva lekcija z njim. Zaradi Wang Yan-ove odsotnosti sem zanjo izvedela pet minut pred začetkom. Štartala sva s stoječim stebrom: najprej me je za nekaj minut nastavil v optimalen, dokaj znosen, položaj, nato pa začel spuščati, dokler postopoma nisem prišla v popolnoma »sedeč« položaj, ko so meča postavljena pravokotno na tla. Znoj mi je kapljal s komolcev in zalival oči, on pa z nasmeškom na obrazu vpraša:«Hot?« Po dobrih petih minutah mi je velel, naj vstanem. Komaj da sem nekajkrat vdihnila in izdihnila (videla sem vse sivo, da nog sploh ne omenjam…), mi je že namignil: »Laojia yilu?« S še tresočimi rokami sem začela in si sama pri sebi mislila: »ah, saj me bo itak ustavil po nekaj gibih…« Pa me ni – stal je nepremično celih petnajst minut in opazoval mojo izvedbo forme. Kar naenkrat sem bila zmožna maksimalne koncentracije, tako da mi je formo uspelo izvesti do konca brez ustavljanja… nazadnje pa sem si končno oddahnila. Občutek je bil tak, kot bi ravnokar izvedla zahteven in pomemben solistični koncert… in zgodilo se je prvič, da sem samostojno, brez sledenja učitelju, izvedla formo od začetka do konca. Nato sva jo ponovila še enkrat skupaj in mojster Ziqiang me je opomnil na gibe, ki so najbolj potrebni popravkov.

Ker dobivam popravke od obeh učiteljev, me to velikokrat uči fleksibilnosti in odprtosti, saj me vsak od njiju popravi na svoj način. Počasi dojemam in sprejemam forme taijiquana kot žive »tvorbe«, ki dihajo in se po zunanji strukturi in namembnosti tudi deloma spreminjajo. Potreba, da se pretirano, do milimetra natančno oprijemam zunanjih podrobnosti gibov oz. si jih v svoji glavi »fiksiram«, je zbledela.

14.jpg

Sl. 13 Vse se začne s stoječim stebrom.

Zgodil se je še en, pomemben začetek novih izkušenj – stik z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Odkar sem prispela v vas, sem razmišljala, da bi se pridružila skupini, ki pod njegovim vodstvom vsako jutro izvaja tridesetminutni »stoječi steber«. Sprva sem načrtovala, da počakam dva ali tri tedne, dokler malo ne ojačam. Pripravljala sem se tako, da sem vajo izvajala dvakrat ali trikrat na dan, po deset, petnajst minut. Že to je bil velik zalogaj in nisem si mogla predstavljati, kako bi zdržala tam pol ure, zato sem zbrala pogum, da se pridružim supini, šele po dveh mesecih. Prvič sem imela velik odpor in tremo. Vnaprej sem se psihološko pripravljala na polurno »umiranje«, na koncu pa tega umiranja sploh ni bilo! Ko je veliki mojster zaploskal in oznanil konec, sem bila prepričana, da smo šele na polovici… No, napor v nogah se je potem z vsakim dnem bolj in bolj stopnjeval, tako da mi je bilo kljub vsemu zadoščeno. Moram pa reči, da se je od tedaj naprej moj odnos do te vaje zelo spremenil. Prej je bil odpor, zdaj se je celo veselim! Med izvajanjem se počutim bližje sebi, kot bi se na nek način ponovno rojevala, ponovno sestavljala. Bolečine v mišicah samo povečujejo prisotnost v trenutku…vsakič je drugače in vsakič nekaj posebnega… S tem, da ne bi mogla vzdržati pol ure, nimam težav. Opcija, da se vmes dvignem iz položaja, v moji glavi ne obstaja. In mislim, da je ravno v tem trik…potrebno je pretentati um!

Mojster Chen Xiaoxing me je najbolj fasciniral s svojim dotikom, preko katerega vedno tako jasno in subtilno pokaže pot. Popravi nas dvakrat in to zelo hitro in elegantno. Način, kako me popravi in tudi položaj v katerega me nastavi, se mi zdita zelo drugačna, kot ju izkušam pri ostalih dveh učiteljih. Zaenkrat pač opazujem in ostajam fleksibilna… Lahko samo še enkrat poudarim, da sem navdušena nad to izkušnjo in nad spremembami, ki jih je ta vaja že ustvarila v mojem umu in telesu.

15

Sl. 14 Gospa Wang v svoji vsakdanji tradicionalni opravi

Za konec pa še kratka inspirativna zgodba: mesec dni za mano je v šolo prišla tudi gospa Wang. Hitro mi je padla v oči, saj si je vadbeni prostor izbrala točno nasproti mojega, kakšnih 40 metrov proč. Videla sem resno, dolgoletno praktikantko v tradicionalni opravi, ki bi ji na daleč, po njenem lahkotnem gibanju sodeč, prisodila največ 60 let. Zelo me je pritegnila in čez nekaj časa sva se tudi spoznali. Povedala mi je, da prihaja iz Šanghaja, kjer se je pred petimi leti po naključju spoznala s Chen taijiquan-om; na enega izmed rednih treningov jo je povabila njena hči, ki je ravno tako začela vaditi. Gospa Wang je bila nad vadbo tako navdušena, da se je odločila svoj čas in energijo posvetiti tej veščini. Sama zase pravi, da kar počne, to počne z vsem srcem in to tudi dokonča. Omenila mi je, da ni imela lahke mladosti: bila je posvojen otrok in že v otroštvu je garala na poljih, da je njena družina sploh lahko preživela. Prepričana je, da ji je ravno ta izkušnja izgradila močno telo in delovne navade, ki jih sedaj s pridom uporablja tudi pri vadbi. Gospa Wang je danes stara 71 let. Taijiquan je njena prioriteta in vadi preko celega dneva. Včasih jo vidim že ob šestih zjutraj ob boksarski vreči… Naj omenim še to, da zna izvesti preko dvajset form! V Chen vas je prišla že tretjič zapored, tokrat ima namen ostati šest mesecev. Pot se torej nadaljuje. Veselim se nadaljnjega dela in sem hvaležna, da sem lahko prisotna v samem »srcu« taijiquan-a.

 

 

 

 

 

“Ko grem na tajči, grem po sebe.”

Standardno

Ko sem rodila Elizo pred dobrimi osmimi leti, sem po treh tednih dobila eno čudno diagnozo. Pojma nisem imela, kaj je to. Že slišati je bilo eksotično. Idiopatska trombocitopenična purpura. Kmalu, ko sem si opomogla po porodu, sem najprej spremenila svojo službo, prej sem se veliko kazala ljudem.. Po tej izkušnji sem si želela stopiti korak nazaj. Oziroma naprej. Ena mojih prvih intervjuvank, začela sem namreč pisat za revijo Jana, je bila Otilija, znana slovenska permakulturnica, ki mi je kar takoj rekla, naj poiščem Biljano. Da bi bilo dobro, da jo spoznam. Našla sem jo. In s tem kmalu tudi prvi stik s tajčijem. Pravzaprav me je prevzela učiteljica, ne toliko tajči. Njej sem zaupala, a tedaj nisem prav dolgo zdržala. Nekaj me je vleklo, pa vedno kaj tudi zmotilo. Se pa spomnim, da sem se v tistem slabem letu vadbe prvič naučila, da lahko, ko se pogovarjam s sogovornikom, obdržim svojo energijo v sebi. Se ne zlivam in izgubljam v sogovornikovi. To sem potegnila od takrat in ta občutek ves čas nosila s sabo. Sem in tja sem še naredila stoječo meditacijo, ker mi je bilo všeč, ko se mi je po določenem času začela prerazporejati energija po telesu, ko se je občutek, da sem čisto po strani, zavita, poravnal po določenem času, ko sem začenjala čutiti, da se stopala vdirajo v podlago. Najprej eno, pa potem drugo. A se mi je vedno zdelo, da ne stojim prav. In tudi nisem, a občutek, da vztrajam, mi je bil všeč. Sicer pa sem se kmalu spet zapletla v stare vzorce. Se lotila kakšnega stresnega projekta. Težko sem rekla ‘ne’. In kmalu se je bolezen ponovila. Najprej enkrat, pa čez dobro leto še enkrat. Obakrat se mi je zdelo, da je prišla zato, ker se pravi čas nisem znala potegniti zase. Ker sem želela ugajati. Se dokazovati. Obakrat je šlo za las. Imunski sistem je kolapsiral. Spomnim se, da sem v bolnici pisala dnevnik, in takrat sem si obljubila, da, če pridem še enkrat živa ven, spet poiščem Biljano. In sem jo. Pa še vadba tajčija je bila v sosednji vasi, tako da so bile okoliščine več kot naklonjene.

U3_cb

O tajčiju ne vem veliko, pravzaprav nič. Prvič v življenju se učim poslušat navznoter. Komaj čakam na sredo in zdaj tudi na petek. Ker lahko preusmerim misli, ki se mi kopičijo čez dan. Bolj kot telo, se mi zdi, da krepim um. Vsaj tisto uro in pol. Se spomnim, da sem prve mesece gledala na uro, koliko časa je še, zdaj sem nehala. Všeč mi postaja, da se malo mučim. Rada raziskujem telo. Občutek, ko se mi kaka zakrnela mišica tali, premakne za milimeter, me opogumlja, da vztrajam. Veliko mi pomeni. Danes, ko to pišem, sem celo preskočila službeno obveznost v Drami in to monodramo, ki sem si jo zelo želela videti, vendar mi občutek mehkobe, ki po treningu traja vsaj še eno noč, pa tudi ljubezen, ki jo po treningu začutim do sebe in potem do vseh mojih doma, v tem življenjskem obdobju pomeni največ. Celo mož, ki me je še pred časom, ko je zopet prišla sreda in čas za tajči, vprašal: “…kam greš spet?”, me lažje spušča. Ker se vračam pomirjena, mehkejša, pa hkrati ostrejša, ali recimo odločnejša.

Presenečena sem, glede na to, da sem precej radovedne narave, da ne guglam, ne iščem, kaj je to tajči, vem, da premalo vem, ampak kot da ni še čas, oziroma, kot da prvič dobivam priložnost, da izkušnjo dobivam s telesom, ne z umom. Kaj pa vem. Ko grem na tajči, grem hkrati po sebe, tako sebe, ki jo šele spoznavam. Počasi se talim. Počasi se luščim. Ogromno je še balasta, žal mi je, da je tako, a tako je. Zlagano sem živela predolgo, a sem hvaležna za še eno priložnost za luščenje in odkrivanje jedra. Pa še enkrat. Sledim učiteljici. Zaupam. Ker vidim pred sabo rezultat in čutim energijo, ki me privlači in začara. O tem, kaj ti gibi, te poze, te povezave zunanje in notranje pomenijo, bom raziskovala, ko pride čas.

Pa še to. Pišem po vadbi. Ura je enajst. Ponavadi ob tem času že spim.

Urška Grubar-Krišelj

Kung fu se nadaljuje

Standardno

Pozdravljeni, bralci bloga Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Ob ustanovitvi našega društva pred petimi leti smo bili člani povabljeni, da tu delimo zgodbe, razmišljanja, mnenja, ocene in karkoli, kar bi lahko prispevalo k širjenju tajiquan kulture. Sama sem se takrat odzvala in moje razmišljanje si lahko preberete med prvimi prispevki na tem blogu. Ker je naše združenje po začetnem petletnem obdobju letos prestavilo v višjo prestavo z okrepljenim delom, sem se odločila ponovno napisati prispevek za ta blog. Tako sem ponovno tu, s svojimi pogledi.

Kot ste morda nekateri opazili, sem vadbo taijiquan-a prekinila za leto in pol. Mislila sem, da sem tej obliki treninga za vekomaj zaprla vrata. A po nekaj časa sem spoznala, da so bila vrata zgolj priprta: skozi to režo je svetloba vadbe začela postopoma pronicati vse močneje in gravitacija že osvojenega znanja me je v določenem trenutku nenadoma potegnila nazaj v ciklus redne vadbe. Veliko zaslug za mojo vrnitev gre pripisati mojima glavnima učiteljema, Biljani in Davidu: oba tako iz mojega odhoda kot ponovnega prihoda nista delala velike drame, pač pa sta me ljubeznivo in brez zamere sprejela nazaj v svoj krog delovanja. Hvala obema.

ALENA7

Taiji sopotniki

Pričujoče razmišljanje je naslovljeno “Kung fu se nadaljuje”: v kitajščini termin “kung fu” namreč ni zgolj splošen izraz za borilne veščine ampak se v svoji izvorni obliki nanaša na kakršenkoli študij, učenje ali vadbo, ki zahteva trdo delo, potrpežljivost, energijo in čas, da se nekaj doseže. Nekje sem prebrala, da kung fu pomeni tudi “težko pot”, kar zame vadba taijiquana zagotovo je.

Brez prevelikega dolgovezenja naj povem, da sem tudi ob začasnem odhodu skušala ostati zvesta etičnim principom, zapisanim v kodeksu našega združenja: svoji učiteljici sem obrazložila razloge za svojo odločitev in ji na ta način izkazala spoštovanje. Mislim, da sem s prenehanjem vadbe na nek način pokazala spoštovanje tudi do same veščine in načel, ki jih zagovarja družina Chen. V tistem času namreč nisem bila pripravljena poglobljeno vaditi sama doma, prav tako pa nisem bila sposobna sprejeti dejstva, da je taijiquan borilna veščina. S prihodom novega učitelja Chen Ziqiang-a se je namreč začel poudarjati predvsem ta vidik vadbe. No, vsaj tako sem jaz čutila. V sebi sem tudi občutila moralno razdvojenost ob dejstvu, da vlagam energijo v vadbo veščine, ki lahko nekomu škodi. Moja celotna življenjska filozofija je namreč tesno povezana s potjo iskanja Resnice, predanostjo duhovni poti in delovanjem po navdihu in utripu srca.

Že v svojem prvem razmišljanju sem zapisala, da je taijiquan lahko čudovito ogledalo tega, kje se nahajamo na svoji duhovni poti. V letu in pol oddiha od vadbe taiji-ja sem s pomočjo drugih tehnik skušala nadomestiti vadbo, pa sem, kot lahko vidite, pravzaprav zgolj hodila po krožnici. In kar gre okrog, se vrne…

Na duhovni poti ne dosežemo nič brez stroge discipline – nič se ne zgodi, če ne vztrajamo. Kljub temu s predahom ni nič narobe. Tudi to je del poti. Le paziti je treba, ali bežimo k ali bežimo proč. V mojem primeru je prenehanje vadbe vsekakor pomenilo beg proč: žal ne samo od taiji-ja, pač pa tudi proč od sebe. Pa sem kljub temu prišla nazaj in se soočila, oz. bolje rečeno se vsakič sproti s pomočjo vadbe soočam s svojimi demoni – s premagovanjem bolečine, s strahom, da za tradicijo nisem dovolj dobra… Sedaj skušam nadoknaditi zamujeno; na srečo imam učiteljico, ki hitro prepozna voljo do učenja in pomaga. Pomaga, da grem naprej odločno, a do svojega telesa spoštljivo. Kadar nastopi kriza in res nimam nobene volje in energije za vadbo, si rečem: “… bom samo stoječo meditacijo in malo navijanja svile. Če mi ne bo šlo, bom pa nehala…. ” Od kar to počnem, sem samo enkrat naredila zgolj stoječo meditacijo in kratko navijanje svile.

ALENA3

Vse se začne s stoječo meditacijo

Ko vadim, sem vse bolj pozorna, kako stoji moje telo in ali so posamezni deli telesa med seboj povezani. Chen Ziqiang je v enem od svojih prispevkov, ki ga je objavil David Gaffney, povedal, da je zunanja in notranja usklajenost gibov za pravilno in uspešno vadbo ključnega pomena. To zunanje pomeni povezanost kolkov z rameni, komolcev s koleni, zapestij z gležnji, da so kolki v eni ravnini, da nisi nagnjen naprej čez kolena, da sediš na kolkih, itd. Da se na koncu giblješ kot enotno, in ne kot prelomljeno telo; da se energija torej nikjer ne zatika. Ta princip sedaj vse bolj občutim v lastnem telesu in tako začenjam dojemati globok pomen teh enostavnih besed. Je pa to zame tudi najtežji del. Malce k temu prispeva moja slaba anatomska dota, ki je posledica otroških bolezni, padcev, ter kasnejše slabe drže. Dolgo časa so mi te ovire služile kot izgovori in opravičila, da sama pač ne morem  tako dobro vaditi, ker imam poškodovano in slabo postavljeno hrbtenico. V takih primerih vsekakor pride prav učitelj, ki ima za seboj prehojeno določeno duhovno (in taijiquan) pot in razume, da je treba prevzeti odgovornost zase, obrisati solze in se z izzivi soočiti. Jaz sama pa sem seveda morala dozoreti in stopiti korak naprej. Učitelj ga za nas ne more storiti. Lahko je le odličen svetovalec in tisti, ki spodbuja, a na koncu moramo korak k sebi storiti sami.

ALENA6

Trening forme

Res, na učitelja dam velik poudarek. Menim, da je pri vadbi kot je taiji učitelj ključnega pomena. Brez pravega učitelja, se vadba dotakne le površine, ali kakor pravi Biljana in v njenem materinem jeziku se sliši dosti bolje: “ocena 10 za umetnički dojam, ali taiji-ja nema…”. Učitelju moraš enostavno zaupati, da te pelje tja, kamor si se z vadbo namenil. Ne razumite me narobe, zame ni slabih učiteljev, so samo učitelji, ki nas mogoče ne bodo pripeljali tja, kamor bi z vadbo radi prišli. To pa seveda pomeni, da moramo vedeti, zakaj vadimo in si poiskati temu primernega učitelja. Vadba taiji-ja je zame kot ena velika čebula. Z vsakim letom vadbe odkrijem neko novo plast, ob tem pa pretočim tudi kakšno solzo.

Mogoče sem spet preveč “zabluzila”.. Ampak, poglejte, to je blog, tu lahko pišemo kar čutimo in mislimo – zato dajte tudi vi… pišite in delite vaša videnja vadbe in kako vam pomaga v življenju.

S srčnim pozdravom,

Alena Lipavec

 

Vse ob svojem času

Standardno

Po 33 urah potovanja iz Chen vasi nazaj v Slovenijo sva s prijateljem in učencem, Alešem Tomažinom, končno prispela na ljubljansko letališče. Dolge ure na letalu in še daljše na letališčih bi težje prenesla brez rezultatov naporne, a izredno plodne vadbe, ki se je po 10 dneh končala v nedeljo, 23. oktobra 2016.

V meni so od vsega doživetega najbolj živi vtisi in predvsem telesni odtisi dnevnih detajlnih korekcij velikega mojstra Chen Xiaoxing-a. Teh smo bili med dopoldnevno in popoldnevno vadbo stoječega stebra (vsakič po pol ure), vajami navijanja svile (po pol ure dopoldan in popoldan) ter študijem posamičnih gibov iz forme deležni vsi.

f1_cut

Korekcije – vodniki na poti k novim spoznanjem

Po dolgem potovanju iz Evrope in kar nekajurnem čakanju na večji del skupine, ki je na Zhengzhou letališče priletela iz Nanjing-a, smo v Chenjiagou prispeli s tremi kombiji okoli 21.30.

f2

Končno skupaj na Zhengzhou letališču

 

f3_cut

Intenzivno vsakodnevno delo

 

Program naslednjega in vseh ostalih dni: 7.30 zajtrk, 9.30 – 12.00 dopoldanska vadba, 12.10 kosilo, počitek, 15.00 – 17.30 popoldanska vadba, večerja in počitek…

Verjemite, med našim obiskom Chenjiagou vasi ni bilo ne časa ne energije za karkoli drugega kot za vadbo, obroke, počitek in krajše večerne sprehode po vaških ulicah …do taiji trgovinic, kjer včasih kar mrgoli ljudi, učencev iz Chen taijiquan šol. … do novega dela vasi, ki je čudežno zrastel v le parih letih. …do ordinacije zdravnika kitajske tradicionalne medicine dr. Chena (kjer se je telo s pomočjo tuina masaže razbremenilo odtisov napora). … do vaške lekarne po mazila za utrujene mišice in sklepe. …do splošne vaške trgovinice po kakšno metlo, lepilni trak, pitno vodo, kakšno suho sadje, oreščke, ali kaj drugega. Prav neverjetno je, kako takšna mala trgovinica uspe biti založena s praktično vsem – od hrane in pijače do posode, toaletnih potrebščin, igrač, oblačil, drobnarij, kot so lepilni trakovi (ki jih nismo našli niti v novoodprtem in veeelikem supermarketu v novem delu vasi!) – ter čistil, pripomočkov za čiščenje, itd.

f4

Stari del vasi, vhod v stari kompleks šole Chenjiagou Taijiquan

 

f5_bw

Novi del vasi, ki raste v mesto

f6

Del družinskega pokopališča

 

…in popoldan šestega dne vadbe, še do Chen družinskega svetišča in pokopališča,  do taijiquan muzeja in do ploščadi s parkom kamnitih kipov, ki ponazarjajo Chen taijiquan, oz. taiji boks (‘quan‘ pomeni ‘pest’) kot veščino trinajstih gibov – to je osmih osnovnih sil (bā fa): peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kau ter petih osnovnih smeri gibanja: naprej, nazaj, v desno, v levo in osrediščenje oz. mirovanje.

f7_cut

Pogled iz starega dela družinskega svetišča proti parku in muzeju taijiquana

f8_cut

Chen taijiquan, upodobljen kot veščina trinajstih gibov

Dnevi so minevali mirno in počasi, do roba zapolnjeni z delom. Vadba je bila tako intenzivna, da so vsi vnaprejšnji koncepti ali pričakovanja morali prej ali slej odpasti, da bi lahko naredili psihološki prostor za maksimalno vzdržljivost, sveža spoznanja, ki si prihajala ena za drugim in tišino, ki je potrebna za stabilizacijo naučenega.

img_5704_bw

Laojia Yilu

Modrost mirnega in neizprosnega vztrajanja velikega mojstra Chen Xiao Xing-a na osnovah ter njegovi detajlni vpogledi v vsak posamičen gib prve oblike stare forme (Laojia Yilu), ki smo jo pod njegovim vodstvom preučevali vseh deset dni – potem, ko smo zaključili z temeljnimi vajami Zhong Zhuang (središčni, stoječi steber) in Chan Si Gong (vaje navijanja svile) – so dali rezultate. Telo je postalo močnejše, inteligentnejše, vitalnejše, pri resnih iskalcih so se odstirale nove plasti razumevanja. Naravno in sami od sebe so se sestavljali novi in širši uvidi, zaradi katerih so gibi postali lahkotnejši in spontanejši. Odgovori na nezastavljena vprašanja so prišli sami od sebe.

Ob tem se je ponovno okrepilo spoznanje, kako lahko leta takšne intenzivne vadbe, ki se prične že v otroštvu, preoblikujejo posameznike, narejene “iz pravega testa”, v vrhunske mojstre Chen taijiquana. In tudi, kako je veriga prednikov, ki so veščino ustvarjali in ohranjali, živa nit, ki vsakega resničnega učenca obogati in poveže z veščino kot z živim bitjem, pa tudi z vsemi njenimi sedanjimi in preteklimi nosilci.

f11_cut

Neprekinjen tok

Nekdo je med našim bivanjem poprosil mojstra, da pojasni borilno namembnost določenega giba… Odgovor je bil moder, jasen in kratek: “…Vse ob svojem času… najprej naj delo na (vsaj) zunanjih telesnih povezavah prinese vidne rezultate, šele potem bo čas za vpogled v borilne potenciale gibov…”.

IMG_5368_cut.jpg

Je že čas za orožje?

Ob mojstrovem odgovoru mi na misel pridejo tudi besede Davida Gaffney-a, našega rednega učitelja in tudi organizatorja tokratnega obiska Chen vasi: “… Deset dni vadbe da rezultate desetih dni, eno leto vadbe – enega leta, šestnajst let vadbe šestnajstih let in desetletja desetletij…”.

Vse teče naprej po večni poti časa in minevanja. Gora nastane iz neštetih zrnc peska, ki se – ne da bi povpraševala, kdaj bo konec – neprestano nalagajo, sledeč zakonom svoje narave in celote, ki ji pripadajo.

dao

Pot

 

 

 

Po februarski delavnici z Davidom Gaffney-em

Standardno
David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Za nami je februarska delavnica z Davidom Gaffney-em, zato tokrat objavljamo nekaj vtisov o izkušnji treninga z Davidom; tako začetnikov, kot tudi tistih, ki vadite že več let. O seminarju ste povedali:

Štefanija:

Hvala za čudovit sobotni učni dan in novo izkušnjo. Obžalujem, da sem zamudila petkov del seminarja. David je neverjeten in biti udeleženec njegove delavnice je privilegij. Njegova metoda poučevanja mi omogoča lažje učenje kompleksne veščine. Hvala David, hvala Biljana.

Vlado:

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječi meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Všeč mi je bila sama zasnova seminarja. Najprej zgodovinska utemeljitev, potem izvajanje forme s korekcijami in nazadnje še uporaba taijiquan-a kot borilne veščine. Zanimive nove občutke sem imel priložnost izkusiti tako pri učenju napada kot obrambe. Seminar se je pri meni nadaljeval še izven uradnega programa. Ko sem se namreč naslednji dan prebudil v zasneženo jutro, sem z lopato v roki naredil nekaj fajin-ov levo-desno in pot je bila čista. Ugotavljam, da taiji ni samo borilna, ampak tudi delovna veščina.

Aleš:

Za dobro jutro smo dobili stavek, da smo razvajeni in naj gremo malce stati v sneg 🙂 – Nekateri nismo imeli superg, pa smo omenili mraz 🙂 Ko smo prišli do štirih temeljnih sil je taiji dobil zame čisto novo razsežnost: kako z minimalnim naporom iz pravilne drže sprostiti takšno energijo. Malce rokodelskih prijemov in lomljenja kosti je dodatno sprostilo vzdušje 🙂 Vsekakor brez stoječe meditacije ne gre.

Drago:

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Chen taijiquan vadim tretje leto. Moram priznati, da mi (v tem trenutku) taiji ni prva prioriteta v življenju, kar se odraža tudi pri vadbi, saj se moj napredek stopnjuje s polžjo hitrostjo – razlog pa je seveda povsem preprost: tej plemeniti veščini posvečam premalo časa. Je pa (taiji namreč) v moje življenje prinesel povsem novo, mogočno razsežnost, ki je neizbrisna in katere dimenzije bi zaman poskušal opisati z besedami.

Da je temu tako, gre poleg neprecenljive vloge naše predane ˝učiteljice˝ Biljane zahvala tudi Mojstru Davidu Gaffney-u, katerega seminarja sem se tokrat udeležil tretjič. Umirjen in preprost človek neverjetnih notranjih moči ter nekaj desetletnih izkušenj, je z nami delil svoje resnično bogato znanje na način, ki je blizu tako tistim, katerih življenja so že dolga leta tesno povezana in prepletena s taiji-jem, kot tistim, ki se s to veščino šele ˝spogledujejo˝. Trdno verjamem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil tako nad Davidom kot nad novim znanjem preprosto navdušen in iskreno hvaležen za neponovljivo izkušnjo. Kot vsa srečanja z Davidom je bilo zame tudi zadnje v Tržiču nepozabno doživetje in hkrati dragocen, bleščeč kamenček v mozaiku življenja.

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Irena:

Vsakič, ko pride David v Slovenijo, se z velikim veseljem udeležim njegove delavnice. Poleg tega, da je odličen mojster, je še boljši učitelj, kar je za nas, udeležence delavnic, nadvse pomembno. Na lestvici učiteljev, pri katerih sem se že učila (Chen Xiaowang, Chen Jun, Oscar Munoz, Armin Fabian, Li Jun Feng) ga lahko brez vseh zadržkov uvrstim na prvo mesto, upoštevajoč pristop do učenca, kvaliteto in način podajanja.

Ne morem pa, da ne bi izpostavila še eno, v mojih očeh, pomembno prednost te delavnice. To je za učitelja obvladljivo število udeležencev, saj se je mojster David lahko posvetil tako rekoč vsakomur. Na takšnih delavnicah je napredek udeleženca lahko izjemen, zato se jih bom še udeleževala.

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Špela:

Moje dojemanje in obvladovanje taiji-ja je po dveh mesecih treninga še ˝v plenicah˝, zato je bil zame ta seminar predvsem priložnost za opazovanje. Vsak udeleženec mi je bil na nek način vodič, lahko sem začutila prakso in izkušnje začetnikov in tistih, ki vadijo že dalj časa.

Ko je David Gaffney nazorno demonstriral posamezne elemente, me je zelo fascinirala usklajenost energije v njegovem telesu. S svojim zgledom mi je dal potrditev, da se preko vztrajnosti in trdega dela sposobnosti duha lahko realizirajo v telesu.

Alena:

Petek je bil posvečen potiskanju rok, ki se izvaja v paru. Osebno mi je ta oblika vadbe najljubša in hkrati najtežja. Najljubša zato, ker se dogaja v paru in je prisotnega več gibanja in dinamike, tudi trening za noge je najbolj intenziven.

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Pri tej obliki treninga vadba dobi malo več smisla, saj je taiji ne nazadnje borilna veščina, pri kateri je namen, da se ubraniš napada druge osebe. No, in s tem je povezan del, ki mi je najmanj všeč in to je, da, če z osebo, ki s teboj deluje v paru, ne moreš vzpostaviti harmoničnega odnosa in energija ne teče, vadba postane napor. Takrat se moraš ukvarjati z notranjim vidikom sebe, kaj je za spustiti in ozavestiti, da bi se harmonija izboljšala in moraš to hkrati prenašati tudi v gibe. Včasih ti pač ne uspe in si srečen, ko David reče »menjamo partnerje«.  To pot se na srečo to ni zgodilo. Opazila pa sem, ko je bilo potrebno vklopiti malce več borilnega duha, da naenkrat nisem znala več uporabljati ne principa ne gibov. No, bomo pa na tem še delali.

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Sobota nam je ponudila zunaj pestro vreme, znotraj pa vročino, ki je bila posledica trdega poglabljanja v princip taiji-ja. David s svojo zdravo samozavestjo, ki jo ni treba dokazovati, nežno posreduje informacije o gibih in nas popravlja. V enem momentu me je popravil samo za nekaj milimetrov, a v sebi sem čutila močan pretok energije- kot da bi nekdo odprl pipo in bi toplota stekla v vse dele telesa. Občutek je bil fenomenalen. Princip se poglablja, ramena sodelujejo s kolki, komolci s koleni, zapestja z gležnji. Veselica, če seveda zunaj ne bi zapadlo 15 cm snega in ne bi bilo treba priti še v Ljubljano. Naši učiteljici povem, da je življenje z njo resnično pustolovščina : )

Nedelja – ah, kaj bi zgubljala besede. Malce pade samozavest, ko ugotoviš, da je princip, za katerega  je v soboto kazalo, da je že globoko sedel, ob učenju novih gibov, izpuhtel neznano kam J Učili smo se forme Laojia Erlu, ki je bolj eksplozivna kot Laojia Yilu. Forma je zanimiva in dinamična. Že mogoče, ampak zame bo taka morda v prihodnosti – zaenkrat mi »koreografija« povzroča še preveč težav, da bi lahko aplicirala tudi princip. A bistveno je, da ne odneham in ker je premalo priložnosti za vadbo z učitelji, izkoristim vsako priložnost za učenje principa kot tudi novih gibov. In na koncu ugotovim, da novih gibov v resnici ni, da se zares poglablja samo princip. Pa smo spet pri tistem, da je »princip isti, sve su ostalo nianse«.

V grobem, povzetek seminarja je, da smo se imeli lepo, delovno. Spoznala sem tudi, da me čaka še veliko dela.  David je zakon – simpatičen, potrpežljiv učitelj, vodstvu katerega se z veseljem prepuščam.

Skupinska.

Skupinska.

Blog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel

Standardno

BILJANABlog Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan je zaživel in rada bi vas povabila, da si ga ogledate: v bodoče boste na njem lahko prebirali teoretične prispevke, intervjuje, vtise in razmišljanja o Chen taijiquan-u ter si ogledali fotografije in videoposnetke z naših delavnic. Rada bi vas opogumila, da ne ostanete zgolj bralci našega bloga, pač pa postanete tudi njegovi soustvarjalci. Veseli bomo tako komentarjev objavljenih prispevkov kot tudi vaših lastnih razmišljanj.

Ko so se pred trinajstimi leti pričela redna gostovanja učiteljev družine Chen v Sloveniji, se je pisani druščini s celega sveta na Rogli pridružila tudi peščica slovenskih zanesenjakov. Žejno smo vpijali podano znanje in začenjali s prvimi negotovi koraki v svet Chen taijiquana. Skupina, v kateri sem sama pričela s treningom Chen taijiquana, se je v tem času nekajkrat preoblikovala, toda zaradi fizične zahtevnosti vadbe nikoli ni bila zelo številna. Vsem, ki navkljub vsakodnevnim obveznostim vztrajate, v tem uvodnem razmišljanju čestitam in izrekam spoštovanje do vloženega trdega dela. Zaradi lastne izkušnje vem, da lahko premagaš ovire ter napreduješ šele takrat, ko zares zagrizeš v to čudovito, a naporno vadbo z gorečo motivacijo in pod zanesljivim vodstvom kvalitetnih učiteljev. Takšna trnova pot izkleše tudi človekovo skromnost in omogoči človeku, da začne resnično ceniti vloženo delo vseh sovadečih. Vse tiste, ki še niste poskusili, vabim k vadbi, ki veliko zahteva in veliko daje.

The_Essence_of_TaijiquanNaš blog pričenjamo z dvema prispevkoma. V prvem bo o Chen taijiquan-u, osebnem pogledu na veščino ter lastni izkušnji spregovoril David Gaffney, ki bo od 8. do 10. februarja 2013 v Tržiču vodil seminar Chen taijiquana. David je priznan učitelj in vodja Chen šole iz Manchestra (VB) in eden redkih Evropejcev, katerim je Chen taijiquan šola iz vasi Chenjiagou (osrednja šola v rojstni vasi veščine) podelila certifikat učitelja. Je tudi eden od danes najpomembnejših kronistov zgodovine veščine in skupaj z ženo Davidine Siaw-Voon Sim avtor dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u: Chen Style Taijiquan: The Source of Taiji Boxing, 2002 in The Essence of Taijiquan, 2010. Ker gostuje v Sloveniji pod okriljem Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan vsaj dvakrat letno, se boste Davidu lahko na seminarjih pridružili tudi v bodoče.

Kot protipol izkušnji učitelja objavljamo v drugem prispevku razmišljanje ene od učenk Slovenskega društva za Chenjiagou taijiquan. Alena Lipavec je pričela z vadbo taijiquan-a že leta  2007. V svojem razmišljanu odkrito spregovori o osebnih izzivih, s katerimi jo je soočil Chen taijiquan. Ob prebiranju njenega prispevka boste videli, kako naporna je lahko borba z iluzijami, katere zavirajo napredek tako v veščini kot v življenju nasploh. Alena tudi spregovori o duhovnih darovih, ki pridejo z vloženo vadbo in trudom. Morda za nekatere sporna tema, je za nas dejstvo, podprto z jedrnatim izrekom starih Grkov: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

Upamo, da se nam pridružite na blogu ali v telovadnici,

Biljana Dušić

Moja Tai ji izkušnja – trdna mehkoba ali mehka trdnost

Standardno

PotPot.

Prepuščanje in zaupanje, pozornost in opazovanje, skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju, pot k sebi. Verjetno to niso besede, katere vam najprej pridejo na misel, ko pomislite na taiji. In vendar bi vam rada preko svoje izkušnje pokazala, da je taiji lahko več kot samo vadba borilne veščine. Vse pa je odvisno od tega, kakšen je vaš pristop do te oblike gibanja. Vaš pristop do taiji-ja pa bo vsekakor odvisen od vašega pristopa do življenja. Kakor napredujete pri taiji-ju, tako lahko napredujete tudi v življenju. Življenje in taiji si podajata roke. Na koncu ne boste več vedeli, ali napredujete v življenju, ker vadite taiji, ali se vam spreminja življenje in to vnašate v vadbo. Pa vedite, ni bistveno. A nekje je vseeno treba začeti.

Taiji lahko izvajate mehanično in podobno, kot obrtnik izdeluje serijske reprodukcije umetnine, mehanično premikate roke, noge, trup. Vse skupaj bo izgledalo kot taiji, vendar to ne bo taiji, to bo imitacija taiji-ja. Lahko pa si zastavite za cilj izvajati taiji podobno, kot ustvarja umetnik, z osredotočenim zavedanjem in z vsakim gibom spoznavate, kaj vam ta oblika gibanja prinaša ter tako ustvarjate svojo, sebi lastno umetnino.

Sama sem pri vadbi te oblike gibanja z namenom, da postanem prava taiji-istka, spoznala naslednje:

V rokah učiteljice (foto: R. Bevc)V rokah učiteljice (foto: R. Bevc).

Prepuščanje in zaupanje. V rokah učiteljice se pustim oblikovati kot glina: naučila sem se postati voljna in mehka navznoter, navzven pa ohranjati trdno formo. Zaupam ji, da me vodi v točko skladnosti, saj se taiji po njenih besedah izvaja pravilno, ko se celo telo giblje skladno, ko se deli telesa med seboj nevidno sporazumevajo. Ko se premakne rama, se premakne kolk; ko se giblje komolec, spremembo čuti koleno in se odzove; ko se premakne zapestje, skladno zavibrira stopalo. Skladno z vadbo se je začelo isto premikati v mojem življenju. Prej zategnjene in visoko nasajene rame, ki so bile posledica stalnega upiranja in borbe, so se začela spuščati in postajati bolj gibljive. Posledično sem se nehala upirati življenju in bolj zaupala vodstvu Vesolja. Temu primerno so se počasi začeli odzivati kolki in prej neznosne bolečine so izginile. Pred začetkom vadbe taiji-ja nisem bila sposobna stati pri miru več kot pol ure, saj so me kolki boleli, da mi je šlo na jok. Potem pa sem na vadbi čudežno lahko v stoječi meditaciji stala 15 do 20 minut brez bolečin.

Dantian (foto: R. Bevc)Dantian (foto: R. Bevc).

Pozornost in opazovanje. Da sem lahko sledila navodilom učiteljice in se še bolj prepuščala njenemu vodstvu, sem morala na urah vadbe postati bolj pozorna in opazovati, kaj se resnično dogaja znotraj mene. Na urah vadbe aktivno sodelujem in opazujem, ne samo gibe, ki se izvajajo, ampak tudi od kje prihaja vzvod za premik. Učiteljica nam stalno ponavlja, da vzvod za gib pride iz točke Dantian (po Kitajsko to pomeni »morje energije«, ki v telesu predstavlja točko, preko katere teče vsa telesna energija -či, prana). To je točka, ki jo moraš začutiti. Začutiš pa jo, če si pozoren in opazuješ. Razlika med premikom roke ali noge iz točke Dantian ali pa samo z mišicami je ogromna, ne da se je opisati z besedami. Premik z mišicami zahteva napor, premik iz Dantiana pa se zgodi spontano, brez napora, z mirom, zbranostjo. Ta premik sprošča. Verjemite mi, ko sem ta gib začutila prvič, sem zavriskala od veselja in od takrat naprej mi je vadba postala še v večje veselje. Verjetno vam že postaja jasno, da sta se po redni večletni vadbi, izboljšala tudi moja pozornost in opazovanje v življenju na sploh. Moja intuicija je zdaj še močnejša in ostrejša.

Voda in kamen (foto: R. Bevc)Voda in kamen (foto: R. Bevc).

-Skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju. Prej sem vam omenila, da princip taiji-ja, kot ga razumem sama, teži k temu, da se telo giblje skladno – da noben del telesa ne prevladuje, nadvlada ali se kakor koli drugače postavlja v vodilno pozicijo. To vse izvira iz dejstva, da vse gibe, kot si jih je zamislil prvi mož Chen sloga, vodi Dantian in ne mišice. Ta pa je po mojih izkušnjah povezan z našo zavestjo – s primarnim načinom delovanja in NE z našim egom – našim naknadno oblikovanim načinom delovanja. Ravno zaradi tega principa, je meni taiji kmalu po začetku vadbe postal največje darilo. Ker iščem duhovno resnico in sem kot taka nagnjena k odkritosti, sem iskala mehanizem, pri katerem ne bom mogla lagati, kje sem, kaj sem v določenem trenutku življenja ter koliko me še vodi ego. In vadba taiji-ja mi je to zagotovo omogočila. Prvi korak je bil, da sem postala bolj pozorna in opazovala tudi vse moje misli, ki so se ob vadbi porajale. Ne bom vam lagala, na začetku je bilo težko. Ali je bilo vredno ? Da. Nisem našla boljšega mehanizma, ki bi mi pokazal, katere misli, vzorci, prepričanja ne omogočajo, da bi energija neprestano, 100% tekla, da bi na taiji vadbi uživala, se sproščala in prihajala k svojemu bistvu. Po pameti sem mislila, da sem že dosegla svoj cilj, da je vse v najlepšem redu in da jaz tega sploh ne potrebujem. Principi taiji-ja so mi hitro začeli kazati, da temu ni tako in mi razkrili kopico obrambnih mehanizmov, ki so se posledično pokazali kot telesne težave ali pa kot težave v odnosih. Rame niso komunicirale s kolki, desni kolk je bil močnejši od levega, energija je zastajala v zapestju, nisem bila sposobna dovolj odpreti rok, roki nista komunicirali med seboj, pojavljale so se bolečine v kolenih, levem kolku. Še in še bi lahko naštevala. Pa sem se odločila, da se s posameznim delom ne bom ukvarjala posebej ampak bom še naprej zaupala nežnemu vodstvu učiteljice in težila k skladnosti, pa čeprav od začetka zelo majhni. Spoznala sem, da me taiji znotraj nežno mehča, kot voda spreminja obliko kamna, ko nežno teče čez njega dan na dan. Če bi na začetku uporabila preveč sile, bi se lahko zlomila, tako kot voda to stori kamnu, če ga želi na hitro spremeniti. Z udarno silo ga razbije na prafaktorje.

Med prijatelji (foto: R. Bevc)Med prijatelji (foto: R. Bevc).

-Pot k sebi. Vendar ni dovolj, da sem vse skupaj opazila, ugotovila, spoznala. Da sem lahko napredovala, sem morala za seboj puščati stare, neuporabne obrambne mehanizme, opuščati egove principe delovanja in njegov šepet, ki mi med stoječo meditacijo stalno prigovarja- »saj tega ne potrebujeva, saj to je izguba časa, raje pojdi domov na fotelj in uživaj, pa saj na koncu koncev ti tega sploh ne zmoreš, itd, itd,« . Z vsakim opuščenim obrambnim mehanizmom, vzorcem in egovo mislijo, prihajam bolj v stik s tistim pravim bistvom, ki ga vsi tako iščemo in postajam mirnejša, bolj radostna in sposobna izpolnjevati svoje življenjsko poslanstvo. Vse to sem opustila z odločitvijo, da taka kot sem bila, ne želim več biti in to je bilo dovolj. Vsekakor pa je pomagala stalna prisotnost učiteljice, ki je sama to že storila in s tem dajala in še daje, svetel vzgled nam vsem, da se splača.

Se splača Tai ji uporabiti kot mehanizem za približevanja k našemu pravemu notranjemu bistvu ? Moj odgovor je zagotovo da. Poleg vsega naštetega sem vam pozabila napisati, da se vse to dogaja v družbi zanimivih, isto mislečih ljudi in ta aspekt je tudi eden izmed mnogih razlogov, zakaj se k vadbi stalno vračam.

Vabim vas, da ste drzni in se nam pridružite.

Z ljubeznijo,

Alena Lipavec, resnicoljubka