Veliki Dao Taijiquana

(Rowena Božič)

Ločevanje in predalčkanje posameznih vidikov življenja je bilo in je še vedno prevladujoča tendenca na zahodu; prav zato se je tekom stoletij v evropski in iz nje izhajajočih kulturah udomačilo strogo ločevanje filozofije in religije ter umetnosti in znanosti. V vzhodnih kulturah je po drugi strani ločevanje filozofskih tradicij od religije, umetnosti, literature, znanosti… vprašljivo oz. nesprejemljivo. Kitajska in Japonska tako na primer do 20. stoletja nista poznali izraza za filozofijo, kot jo razume moderna zahodna družba, saj se je na njunem prostoru ohranjal mističen pristop, brez ostre ločnice med filozofijo in religijo.

Meditacija in filozofski uvid sta v vzhodnih kulturah neločljivo povezana: filozofija se tam razvija in izraža tako intelektualno, kot telesno, v vsakdanjem življenskem slogu. Resnično vedenje in modrost v omenjenem kontekstu ne pomenita zgolj sposobnost teoretskega razmišljanja – namesto tega je osnova daoistične, konfucijanske in budistične filozofije osebna kultivacija. Resnica se ne skriva v načinu mišljenja o svetu, temveč jo je moč spoznati le skozi način bivanja v njem.

Maja Miličinski v knjigi Azijske filozofije in religije trdi, da se kitajskemu načinu mišljenja, čustvovanju in doživljanju ter koeksistenci različnih življenjskih (pa tudi filozofskih, religioznih, umetniških in borilnih) slogov znotraj kitajske kulture ne moremo približati s pojmi grške filozofije: kot zapiše avtorica, nam evropska filozofska dediščina ne more služiti kot univerzalno filozofsko merilo, saj soočenje z drugimi kulturami pokaže številne omejitve tako lastne (evropske) filozofske paradigme kot tudi evropocentrizma.

Kitajski način razmišljanja je zelo drugačen od evropskega: je vzporeden, asociativen in intuitiven, medtem ko v zahodni misli prevladuje racionalen vidik ter linearna logika vzroka in posledice. V nasprotju z zahodnim principom ločevanja narave in kulture, kitajski um ohranja intuitivno povezanost z Daom narave, ki ga spoznava preko izkušnje in ne le z logičnim mišljenjem. Vednost je plod doživetja in razumevanja, ki izhaja iz intelektualne odličnosti, preverjene skozi izkušnjo.

Dao narave, upodobljen v delu Xu Fei, Vas ob vodi (2009)

Vsekakor je potrebno omeniti, da tudi zgodovina evropske filozofije pozna kar nekaj velikih mistikov in okultistov, kot so bili Platon, Dionizij Areopagit, Tereza Avilska, Mojster Echkart, Ivana Orleanska, Paracelsus in Helena Blavatska. Takšni posamezniki so tekom stoletij razumeli nesmisel zgoraj omenjenega “predalčkanja.” Tolstoj je tako v romanu Vstajenje napisal: »Vera brez mistike je praznoverje, a poezija brez mistike je proza.« I.M. Lewis nam podobno sporoča: »Verovanje, obredje in duhovna izkušnja so trije ogelni kamni religije in najmočnejši med njimi je zadnji.«

Ker se pričujoče razmišljanje ukvarja z veščino taiji-ja v relaciji do kitajskih in evropskih filozofskih praks, je potrebno na tem mestu na kratko orisati zgodovino koncepta veščina. Pred nastopom moderne dobe, to je vse do 16. stol., je bila tudi v Evropi umetnost pojmovana kot veščina. V antični Grčiji so tako umetnost razumeli kot veščino, spretnost, tehniko slikanja, kiparjenja in tudi tehniko bojevanja. Aristotel je v 5. stol. pr.n.š. na primer menil, da je umetnost zmožnost narediti nekaj s pravilnim razumevanjem ter da sta za umetnost potrebni tako telesna kot duhovna pripravljenost – torej spretnost in veščina. Tudi v srednjem veku je imela veščina (grško techne, latinsko ars) predvsem uporaben značaj: temeljila je na poznavanju pravil in predpisov raznih cehov in bila povezana z raznimi obrtmi, kot na primer gradbeništvom, krojaštvom, zdravilstvom ter tudi vojaščino.

Tudi taijiquan je veščina – v okviru kitajske kulture je označen za gongfu: omenjeni termin ne opisuje zgolj borilne, temveč kakršnokoli veščino, ki zahteva dolgoletni študij, potrpežljivost in predano trdo delo, da bi jo osvojili. Še več – taijiquan ni zgolj borilna veščina ampak tudi umetnost: kot veščina je sistem form, pravil in principov ter optimalnega gibanja v borbi, v fazi mojstrstva pa lahko rečemo, da postane borilna umetnost življenja.

V smislu zahodne estetike je taijiquan vizualno gibalna reprezentacija filozofskega sistema. V čutnem estetskem zaznavanju je taijiquan lepota zunanjega – vidnega harmoničnega gibanja, ki nam nudi ugodje in estetsko doživetje. Ta zunanja lepota, mehkoba in čvrstost, tekoča povezanost in usklajenost gibov je zunanji odraz notranje veščine, harmonije telesa, uma in duha ter tudi »žarčenje« življenjske energije, qi-ja, fizične moči, mentalne jasnosti in budnosti.

Šest harmonij, mojster Chen Ziqiang.

Taijiquan je notranja borilna veščina, ki kultivira karakter, duševno silo in telo. Zunanja oblika gibanja in notranja energija morata biti usklajeni. Vseh šest harmonij mora biti integriranih v medsebojno povezan sistem tako uma kot telesa, kot tudi njunih posamičnih delov in vidikov. Med enim in drugim telesnim gibom (vidnim navzven) se znotraj telesa zgodi množica (na zunaj nevidnih) sprememb.

Navznoter skuša taiji uravnovesiti perceptivni (čustveni) vidik uma, ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero, ki je yin. Navzven taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. Kot je na blogu Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan zapisala Biljana Dušić, je forma lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng in ostalih aspektov notranje sile neijin. Izvor notranje moči je mehkoba, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in notranjo ekspanzijo, ki ohranja telesno čvrstost, tako da zunanja sila ne prodre v notranji prostor. Brez povezave sproščenega ter uravnovešenega uma in telesa ni uravnovešenega pretoka notranje sile in posledično tudi ne pravega taijiquan-a.

“Nebo zgoraj, Zemlja spodaj in harmoničen Človek v sredini” iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan

Lepota, estetika taijiquana, je integralen del kitajske kulture in njene filozofije – izhaja iz harmonije človeka z naravo in kozmosom, harmonije Neba in Zemlje ter skladnosti mikrokozmosa in makrokozmosa. Kultivacija posameznikovega duha je v harmoniji z Daom, v ponotranjenosti narave, v enotnosti med nebom, človekom in Zemljo. Um in telo sta prepletena, tvorita en sam sistem in imata, tako kot Nebo in Zemlja, isti izvor.

Estetika in etika sta neločljivi tako v osebni kot družbeni kultivaciji vrlin, usmerjata »bojevnika«, tako v dvoboju, kot v vsakdanjem življenju – v odnosu do sobitij, kot tudi v odnosu do družbe. Veliki mojster Chen Xiaoxing pravi: »Bodi ponižen, zavzeto treniraj in ne kritiziraj drugih.« Vrednostno in moralno opredeljevanje tipa lepo-grdo v daoistični perspektivi pomeni odklon od skladnosti in enovitosti narave ter pelje v razcepljanje sveta. Z odpravo dualnega pogleda na svet, razsojanja in diferenciacije, postane um enovit in prazen.

Borilna veščina ravno tako zahteva prazen um – um, ki ne razmišlja in ne posveča osrednjo pozornost meču in nasprotniku. Enovitost uma in telesa pomeni, da um ne ovira roke, ki vihti meč; namesto tega se le-ta – miren in izpraznjen – prilagaja spremenljivemu dogajanju.

Chen Xiaowang , kaligrafija Knjiga in Meč – Shu & Jian,

Ta enovitost, združenje uma in telesa, človeka in narave, je pomembna tudi pri tradicionalnem kitajskem slikanju in kaligrafiji. Chen Xiaowang, mojster taijiquan-a ter priznani kaligraf, pravi, da je kaligrafija kot taijiquan s čopičem in taijiquan kaligrafija brez čopiča.  Pri obeh gre za prostorsko gibanje in za odraz avtorjevih duševnih zmožnosti in mojstrstva. Tekoče in prelivajoče gibanje omogoča ‘tekoči’ um, ki se ne zaustavlja v mislih. Pred premikom telesa ali čopiča v desno je potreben premik v levo, pred premikom navzgor gre najprej navzdol. V notranjih borilnih veščinah je središče fizične koordinacije gibanja telesa, telesnega zaznavanja in vodenja, v težišču telesa in energetskem centru, ki se v kitajskih borilnih veščinah kliče spodnji dantian: »Ko se premakne dantian, se premakne celo telo«.

Zato veliki mojster Chen Xiaoxing pravi, da je proces učenja taijiquana – od prvih principov do mojstrstva – lahko sinonim procesa razvoja od wuji-ja do taiji-ja, to je od stanja mirnega in homogenega kozmosa pred manifestacijo, do stanja kozmosa v procesu manifestacije, ko se razdvojita dve veliki sili yin in yang: »To je veliki Dao Taijiquana.«

(Pričujoča objava je povzetek seminarske naloge Rowene Božič, ki jo je leta 2017 spisala  pri predmetu Uvod v estetiko na Art House – Visoki šoli za slikanje in risanje v Ljubljani.)

“Veliki Dao taijiquana – prehod od wuji-ja v taiji”, ilustracija iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan”

 

 

 

 

Telesna drža in šest harmonij (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 5)

Pokončno in sproščeno telo je temeljna zahteva telesne drže v taijiquan-u. Ko takšno držo dokaj uspešno osvojimo in stabiliziramo (kar najpogosteje zahteva leta), se odpre polje novih notranjih zaznav. Prav o teh bomo spregovorili v tokratni lekciji naše Male šole taijiquan-a.

Vrh glave, teme, se v tradicionalni kitajski medicini imenuje točka bai hui. V tej točki je naša namera usmerjena navzgor. Na dnu sproščene hrbtenice, na koncu trtice, po drugi strani čutimo vlek težnosti navzdol. Sproščena hrbtenica je tako raztegnjena med dvema nasprotnima silama, medvretenčni prostori so odprti, usločenost hrbtenice v vratnem in ledvenem predelu do določene mere zmanjšana, oziroma “poravnana”. Zaradi vleka težnosti navzdol v predelu vrha trtice, se v točki presredka (hui yin) čuti rahel dvig navzgor.

Nasprotujoči si sili namere in težnosti, ki uravnavata hrbtenico.

Osrednji qi, zhong qi, pri takšni poravnanosti hrbtenice lahko nemoteno cirkulira, sledeč svoji naravi. Telo tako postane zgoraj (glava, vrat in ramenski pas) lahko, v srednjem delu (trup) “prazno” in razširjeno ter v spodnjem delu (medenični pas in noge) polno, “težko” in povezano z zemljo. Občutek polnosti, “teže,” v spodnjem delu telesa nikakor ne gre razumeti kot krč ali zategnjenost. Telo je namreč ves čas sproščeno, vendar pa ima qi v spodnjem delu telesa naravno kvaliteto gostote, ki jo – ob zadostitvi osnovnih zahtev pri drži telesa – vadeči tudi sam intenzivno občuti. (Zagata pri razlagi konceptov energijskih zahtev v taijiquan-u, intelektualni predstavi o njih ter dejanskim doživljanjem teh zaznav predstavlja svojevrsten paradoks, ki je rešljiv edino z vztrajno prakso in umiritvijo intelekta.)

Pravilna poravnanost hrbtenice.

Omenjena trojnost (zgoraj, spodaj in sredina) ima paralele v tradicionalnem vzhodnjaškem razumevanju človekovega življenja in njegove vpetosti v kozmos: nebo (lahko, svetlo, yang) je zgoraj, zemlja (težko, temno, yin) spodaj, vmes pa je človek (razširjenost, ekspanzija), ki ta dva pola povezuje.

Nadaljujmo z našo temo: v sproščenem telesu se torej med vztrajno vadbo po zgoraj omenjenih smernicah naravno vzpostavljajo določene zunanje in notranje povezave ali harmonije. Obstajajo tri zunanje in tri notranje povezave.
Tri zunanje harmonije vzpostavijo povezanost med udi telesa in njihovimi glavnimi sklepi. Prva zunanja povezava je med sklepi ramen (zgoraj) in kolkov (spodaj), sledi povezava med komolci in koleni, in kot zadnja povezava med zapestji in gležnji (rokami in stopali).

Chen Jun med demonstracijo forme. Pravilna povezanost udov in sklepov ustvarja tri zunanje harmonije.

Notranje harmonije v taijiquan-u, ki z dolgoletno in predano prakso nastajajo prav tako spontano, so:
a) povezanost med umom, namero (yi) in srcem (xin),
b) povezanost med qi-jem in telesno, mišično močjo (li) ter
c) povezava med kitami, fascijami in kostmi.

V kitajski tradiciji je srce sedež inteligence ter ekspanzivne duhovne zavesti. Povezano je tako z našimi emocijami, kot tudi z duhom in duhovno naravo človeka. V paru yi-xin (um-srce), je xin vodnik in yi pomočnik. Povezanost med umom in srcem med drugim pomeni doseganje mirnega in sproščenega stanja duha, pri katerem je 50% naše pozornosti mirno in razširjeno prisotno navznotraj, 50% pa usmerjeno navzven z namero, ki vodi qi.

Kar se v srcu odločimo, prevzame namera, ki aktivira gibanje qi-ja, umirjeno stanje duha pa omogoči, da se qi kar se da popolno poveže z mišicami in izvede udarec ali določen gib. Mišična moč pravilno izvedenega giba naprej vpliva na energijski pretok po fascijah (v katere so mišice ovite, oz. med katerimi so mišice vmeščene) in kitah, kar se prenese in poveže s kostmi, ki postanejo močne in prežete z najfinejšim qi-jem.

Spiralna povezanost fascij v telesu, kot je prikazana v taiji priročniku Chen Xin-a, “Ilustrirana razlaga Chen taijiquan-a”.

Če je um nemiren, če neprestano misli in bega, ni povezan s srcem, ni pod njegovo ingerenco. Takrat je tudi qi razpršen, gibi pa so v praksi neučinkoviti in brez skoncentrirane mišične moči. To posledično pomeni odsotnost “jasnega” pretoka po kitah in fascijah in zatorej tudi onemogočenost tretje notranje harmonije. Prav zato je pomembno, da vadeči med vsakim gibom svojo namero uskladi z namembnostjo giba: recimo da z določenim gibom nekaj odriva, ali pač s kakšnim drugim gibom kaj potiska naprej, ali udari (v kakšen predmet, ali nasprotnika)..

Omenjene povezave, še posebej notranje, so ideal h kateremu po svojih najboljših močeh stremijo vsi praktiki taijiquan-a. Njihova kultivacija terja doživljensko delo. Telesne in umske danosti, življenske izbire in prioritete so pri vsakemu od nas različne – vse to nam narekuje različen tempo napredovanja. Vse, kar lahko naredimo, je, da mirno, vztrajno, disciplinirano ter z zaupanjem in radostjo nadaljujemo s svojo prakso pod vodstvom kakovostnega učitelja/učiteljev.

Osnove telesne drže v taijiquan-u (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 4)

Osnovni zahtevi telesne drže v taijiquan-u, kar zadeva začetnike, sta, da je glava pokončna ter zavest umirjena in uravnotežena. To posledično omogoča, da je telo sproščeno in dihanje naravno in umirjeno.

Pokončna glava pomeni, da vratna hrbtenica sledi navpični liniji ostalih delov hrbtenice; pri pravilnem upoštevanju te zahteve pride nos v isto ravnino kot popek. Občutek v vratu je sproščen in kot bi se rahlo, bolj z zavestno namero, kot z mišicami ob vratni hrbtenici, hrbetnica raztegovala navzgor – podobno občutku, ko na vrhu glave nosimo knjigo ali žogo.

Pravilna telesna drža in temeljne akupunkturne točke.

Tako sproščeno telo, v nasprotju s pogosto napačnim razumevanjem te zahteve, nikakor ni mlahavo. Sproščenost (kit. song) je namreč rezultat umirjenega in uravnoteženega uma, povezanega s telesom. V telesu se postopoma veča zaznavanje občutka subtilne razširjenosti in razbremenjenosti, kar je primerljivo z občutenjem odpiranja finega notranjega prostora. Znotraj tega notranjega prostora hrbtenica počasi začne zaznavati s svojim spodnjim delom vlek sile težnosti navzdol in z vrhom glave vlek zavesti, oziroma namere, navzgor. Med tema dvema nasprotnima vlekoma se medvretenčni prostori – počasi in tekom dolgoletne vadbe – odpirajo v vse smeri in tako omogočajo vse večji pretok središčnega qi-ja (kit. zhong qi) po hrbtenici, od koder se potem ta širi po trupu in proti okončinam telesa. Sočasno z večjo sproščenostjo hrbtenice popušča tudi zategnjenost drugod po telesu in omogoča vse večjo energijsko pretočnost tudi v preostalih energijskih kanalih. Telo postane mehko, živo, budno in močno.

Povezanost zavesti s telesom, ki se z leti vadbe poglablja, omogoča poleg prej omenjene energijske pretočnosti telesa, tudi tvorjenje in postopno večanje sile peng, ki je poznana kot sila notranje polnosti, ekspanzije in odbojne moči. Sila peng je temelj vseh vzhodnjaških borilnih veščin: privzgojena in vtrenirana v telo tekom dolgih let vadbe, na primer omogoča, da lahko shaolinski borci na predstavah širom sveta ostanejo nepoškodovani, ko s trebuhom in prsnim košem ležijo na ostrih sulicah, ki jih navzgor dvigajo njihovi tovariši. V priljubljenih vzhodnjaških akcijskih filmih v katerih nastopajo npr. Jet Li, Jackie Chen, Donnie Yen in Bruce Lee med borbami pogosto slišimo prav določen zvok, kot bi se udarec nasprotnika nekoliko odbijal od telesa borca – ta zvok prav tako ponazarja silo peng.

Wang Haijun, dolgoletni učenec mojstra Chen Zhenglei-ja in trikratni wushu prvak Kitajske (forme, orožje in potiskanje rok) pravi takole o tej temeljni sili: “Peng pridobimo tekom mnogih let vadbe osnov, zlasti prostoročnih form, kar omogoča, da se občutek notranje sile (neijin) kultivira in vdela v telo. Peng jin občutimo v telesu kot fizični občutek razširjanja navzven in odbojne moči. V taijiquan-u je peng jin dosežen, ko vadeči pridobi sposobnost takšne energijske uravnovešenosti, da se zunanji sili ne upira, niti ji ne dovoli, da ga nadvlada…”

Wang Haijun med demonstracijo forme.

Pojma ‘mehko’ in ‘močno’ sta, še posebej za zahodnjake, pogosto izključujoča, zato veliko navdušencev nad borilnimi veščinami kljub letom vadbe nikoli ne prestopi te prve stopnice v razvoju notranje sile (neijin). Forma je tako lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng (in ostalih aspektov notranje sile neijin). Nezmožnost da sprejmemo mehkobo, kot ‘mater’ notranje moči, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in ravno pravšnjo ekspanzijo, da zunanja sila ne prodre v naš notranji prostor, tako posledično ohranja telesno trdoto, in kljub disciplinirani redni vadbi, onemogoča nadaljnji razvoj in razumevanje taijiquan-a. Prav zato je rek da je taijiquan vadba, ki kultivira tako karakter, duševno silo, kot tudi telo, oz. notranjo telesno silo tako pomemben: brez integracije sproščenega in uravnovešenega uma in telesa namreč ni uravnovešenega pretoka notranje sile – in posledično tudi ne taijiquan-a.

Kratka zgodovina mojstrov družine Chen (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 3)

V zadnjem delu zgodovinskega pregleda razvoja Chen taijiquan-a se osredotočamo na predstavitev ključnih mojstrov iz obdobja od 19. stoletja do danes. Kot prvega tako omenjamo mojstra Chen Xin-a (1849-1929) iz 16. generacije družine Chen. Xin, poznan tudi pod imenom Pinsan, je spisal izredno obsežno, globoko in pomembno delo “Ilustrirana razlaga Chen taijiquana (Chen Shi Taijiquan Tushuo )”. Omenjena razprava, ki jo je avtor pisal na roko kar dvanajst let, sodi med klasike taijiquan-a: Chen Xin v štirih knjigah razpravlja o Yin in Yang premenah v Chen taijiquan-u, borilnih aplikacijah vseh gibov, teoriji meridianov, principih navijanja svile ter neijin (notranji sili).

Ilustracija iz Chen Xin-ovega dela “Ilustrirana razlaga Chen taijiquana”

Iz naslednje, 17. generacije družine Chen izhaja izredni praktik Chen taijiquana, mojster Chen Fake (1887-1957). Fake je znan je kot avtor prve in druge rutine (Yilu in Erlu) tim. “nove forme” – Xinjia, in kot izjemno sposoben borec z legendarnim slovesom. Na povabilo Chen Zhaopei-ja, se je iz vasi Chenjiagou preselil v prestolnico Kitajske, Beijing, kjer je živel in poučeval skoraj 30 let. Tam je tudi ustvaril Xinjia formo. Iz kroga njegovih učencev je izšlo več pomembnih mojstrov, ki so nato v Beijingu posredovali Chen taijiquan novim generacijem učencev.

Chen Fake (1887-1957).

Fake-jev najmlajši sin, Chen Zhaokui (1928-1981), mojster 18. generacije družine Chen, je zaslužen za to, da je forma Xinjia, katero je njegov oče ustvaril v Beijingu, postala del rednega repertoarja v vasi Chenjiagou: Zhaokui je tako novo formo demonstriral v vasi leta 1965 in jo nato ob zaporednih obiskih vasi v 70. letih 20. stoletja tam tudi intenzivno poučeval.

 

Chen Zhaokui (1928-1981).

Za razvoj in neokrnjeno kontinuiteto Chen taijiquan-a je izredno pomemben še en pripadnik 18. generacije družine Chen – to je že prej omenjeni mojster Chen Zhaopei (1893-1972), znan tudi po vzdevku Chen Jifu. Zhaopei je zapustil rodno vas nekaj let pred Chen Fake-jem in nato Chen taijiquan poučeval po raznih krajih Kitajske, med drugim tudi v Nanjing-u, kjer je ustvaril formo z dvojnim mečem. Leta 1928 je povabil Chen Fake-ja v Beijing. Leta 1958 pa se je, star 65 let in zaskrbljen , da bo veščina izumrla v rodni vasi, vrnil v Chenjiagou. Prav njemu gre največ zaslug za popularizacijo in obujanje prakse Chen taijiquana v Chen vasi v težkih časih med kulturno revolucijo, ko je bilo prakticiranje te veščine kot ostanka ‘kontrarevolucionarnih in nazadnjaških časov’, kruto kaznovano.

Chen Zhaopei (1893-1972).

Pod njegovim vodstvom in naskrivaj so tako kljub prepovedi trenirali tudi najbolj znani mojstri 19. generacije, ki so poznani kot ‘štirje Budini bojevniki’ – Chen Xiaowang, Zhu Tiancai, Wang Xian, in Chen Zhenglei. Kot izredna mojstra in pripadnika 19. generacije družine Chen izpostavimo še velikega mojstra Chen Xiaoxing-a, ki še naprej živi v Chen vasi, in Chen Yu-ja, ki se je iz vasi, s katero ohranja stike, preselil v Beijing. Od pripadnikov najmlajše, 20. generacije Chen družine omenimo tokrat le ‘našega’ mojstra Chen Ziqiang-a (najstarejši sin velikega mojstra Chen Xiaoxing-a), in mojstra Chen Bing-a, ki oba prav tako živita v Chen vasi. V zadnjih letih je med pripadniki družine Chen tako opazen dvojen trend: medtem ko se nekateri člani družine, kot na primer Chen Xiaowang, predvsem posvečajo popularizaciji in širjenju veščine po vsem svetu, spet drugi, kot na primer Chen Xiaoxing in Chen Ziqiang, skrbijo za ohranjanje standardov in visoke ravni veščine v njenem rojstnem kraju.

Mojstri  18. in 19. generacije družine Chen. Prvi z desne v drugi vrsti –  mojster Chen Zhaopei; drugi z leve v srednji vrsti –  mojster Chen Zhaokui (sin mojstra Chen Fake-ja). Čepeči spredaj, od desne proti levi:  mojstri Chen Xiaowang, Zhu Tiancai in Chen Xiaoxing.

Kratka zgodovina mojstrov družine Chen (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 2)

Kot že omenjeno v prvi lekciji Male šole Chen taijiquan-a, velja Chen Wangting, pripadnik 9. generacije družine Chen in v Chenjiagou vasi znan tudi pod imenom Zhouting, za očeta taijiquan-a. Okoli leta 1670 je oblikoval borilno veščino in jo poimenoval “Prva metoda”. V njegovi pesnitvi o novonastali veščini med drugim piše, da “se moč ustvarja notranje, in ta notranja energija poganja (in prehaja v) zunanjo moč mišic”. Chen Wangting je ustvaril več prostoročnih form (Taolu), veščino potiskanja rok (Tui Shou) in tudi formo s sulico na dolgi palici.

Kip Chen Wanting-a (1580-1660) pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto:  Estevam Ribeiro).

Naslednji pomemben mojster, ki ga pozna vsak resen učenec Chen taijiquan-a, je Chen Changxing (1771-1853) iz 14. generacije družine Chen, v Chenjiagou poznan tudi kot Yunting. Chen Changxing je strnil številne prostoročne forme, ki so bile zapuščina Chen Wangting-a, v na novo definirano formo, danes znano kot ‘stara forma’ oz. Laojia.  Changxing je določil Laojia dve varianti oziroma obliki –  prvo (Yilu) in drugo (Erlu). Omenjeni obliki se med seboj dopolnjujeta: medtem ko je prva oblika nekoliko bolj počasna in umirjena, je druga hitrejša in bolj eksplozivna. Ker vse do danes poznane taijiquan forme vseh šol izhajajo iz osnov Laojia forme, lahko trdimo, da je Changxing ne samo revolucionarno preoblikoval Chen taiji, pač pa tudi postavil temelje, na katerih so gradile vse mlajše šole taijiquan-a.

Chen Changxing.

Mojster Chen Changxing je znan tudi po tem, da je kot prvi v zgodovini družine Chen poučeval učenca, ki ni pripadal družini. Mladi Yang Luchan je v Chen vas prišel iz severne Hebei province z namenom, da se nauči Chen taijiquan-a. S svojo vztrajnostjo, marljivo vadbo, talentom in disciplino si je pridobil zaupanje mojstra Chen Changxing-a. Ta ga je vzel k sebi v uk, in ga podučil v vseh temeljnih metodah in tehnikah Chen taijiquan-a. Ko se je mladi učenec po končanem uku  vrnil v svoj rodni kraj, je tam razširjati osvojeno veščino. Taijiquan, kot ga je poučeval Luchan, je sčasoma pridobil nekaj novih značilnosti  in po svojem ‘očetu’ ime Yang šola taijiquana.

Yang Luchan (1799-1872),  prvi učenec, ki ni izšel iz družine Chen.

Iz 14. generacije družine Chen izhaja še en pomemben mojster – Chen Youben. Podobno kot Changxing je tudi Youben preoblikoval Wangtingove izvorne prostoročne forme: iz teh je izpustil vse težje gibe in nekaj eksplozivnih (Fajin) gibov in ustvaril novo prostoročno formo, ki je – da bi se razlikovala od Changxingove Laojia forme – dobila ime Xinjia oz. ‘nova forma’. Kasneje je bila Youben-ova forma preimenovana – danes je tako v Chen vasi znana kot ‘mala’ oblika ali Xiaojia.

Na tem mestu je vredno omeniti, da dandanašnji kot novo formo oz. Xinjia poimenujemo formo, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja ustvaril Chen Fake, mojster 17. generacije družine Chen; toda o tem kaj več v tretji lekciji.

 

 

Mala šola Chen taijiquan-a: CHEN TAIJIQUAN: ZAČETKI (Lekcija 1)

Večina raziskovalcev zgodovine kitajskih borilnih veščin (kit. Wushu) se strinja, da sega pričetek borilnih veščin v vasi Chen (kit. Chenjiagou) še v čas pred 17. stoletjem in torej v obdobje pred Chen Wangting-om. Ker je Chenjiagou dokaj blizu Shaolinskega templja, se domneva, da se je v vasi takrat verjetno uporabljala katera od borilnih metod, ki so jih poučevali v templju. Pisni viri za to obdobje ne obstajajo, zato vse omenjene domneve temeljijo na podlagi kasnejših zapisov, ko so člani družine beležili ustna izročila o družinskih prednikih in tudi o slovesu Chen klana. Ta je bil že dolgo pred Wangting-om znan kot “paocui Chen družina” oz. Chen družina topovske pesti.

V 17. stoletju je Chen Wangting (1600-1680), oče Chen taijiquan-a, postavil uradne temelje Chen veščini. Wangting, v Chen vasi znan tudi kot Zouting, ni bil zgolj izvrsten borec, ampak tudi velik izobraženec svojega časa. Sprva je služil kot oficir v vojski dinastije Ming in kasneje, ko je omenjena dinastija propadla, kot varuh trgovskih karavan pred razbojniki, zlasti v provincah Henan in Shandong. Chen Wangting je izoblikoval novo borilno veščino v prvih desetletjih vladavine mandžurske dinastije Qing, ki je ostala na oblasti do padca zadnjega kitajskega cesarja leta 1911. Wangting je poimenoval novoustvarjeno veščino “Prva metoda” in v njej združil več temeljnih medicinskih in filozofskih naukov z esenco mnogih, že obstoječih borilnih veščin. V Chen veščini je tako moč prepoznati:

1. daoistični nauk Yin Yang;
2. tehnike Daoyin pri katerih se energijo zavestno vodi in usmerja z umom in namero;
3. tehnike Tu Na  pri katerih z dihom povlečemo energijo vase in jo izdihom usmerimo iz telesa;
4. teorijo kitajske tradicionalne medicine o energijskih kanalih telesa oz. meridijanih (Jingluo) ter
5. teorijo več obstoječih borilnih tehnik (tako prostoročnih kot z orožjem), ki jih je sredi 16. stoletja v priročniku “Nova knjiga učinkovitih tehnik” zbral in komentiral slavni general tedanjega časa Qi Jiguang.

Chen taijiquan je bil tako že od samega začetka borilna veščina, ki ni kultivirala zgolj telo, temveč tudi um in srce: sistem namreč temelji na redni in vztrajni vadbi osnov, form in aplikacij, in podobno kot številne druge kitajske borilne veščine (kit. Wushu), prepleta borilne tehnike s filozofijo, tradicionalno medicino in etiko.

Tian Jinmiao o treningu z Lei Muni-jem

Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.

V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.

Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.

Tian Jinmiao in Lei Muni

Prvo srečanje z Lei Muni-jem

„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.

Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.

Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”

Lei Muni-jevo poučevanje

„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.

V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”

Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”

Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”

Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.

Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.

 

Tian Jinmiao v Enojnem biču.

Pomembnost “Wu Xing-a”

Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.

Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“

Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“

Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“

Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”

Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin

Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“

Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Odnos do taijiquana

Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.

Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.

Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.

Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“

Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“

Ženske in taijiquan

Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.

Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.

Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.

Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.

To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“

Davidine Siaw-Voon Sim

(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)

»Počasna pot je najhitrejša.« Intervju z Davidom Gaffneyem

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Oktobra lani smo imeli ob gostovanju Davida Gaffneya v Sloveniji priložnost zaprositi vodjo Chen šole iz Manchestra (VB) in avtorja dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u za intervju. David se je povabilu z veseljem odzval in v pogovoru izpostavil predvsem dva vidika veščine: borilni aspekt kot taijiquan-ovo primarno naravo ter nujo, da znanje poglabljamo naravno in postopno.

David, koliko si bil star, ko si se začel ukvarjati z borilnimi veščinami in kaj te je takrat motiviralo?

Borilne veščine sem začel trenirati, ko sem bil star petnajst let. Takrat smo živeli v Moss Side-u, nevarnem središčnem okrožju Manchestra, kjer je bil poulični kriminal nekaj običajnega. Prav zato sem borilne veščine videl sprva izključno kot sredstvo samoobrambe.

Katere sloge si treniral tekom let ter kakšne so tvoje izkušnje z vsakim od teh slogov?

Zunanje borilne veščine sem treniral petnajst ali šestnajst let. Začel sem z Wado Ryu karatejem in nato nadaljeval s šaolinskim Nam Pai Chuan-om (severno in južno pestjo) ter kickboksom. Od leta 1996 treniram izključno Chen taijiquan.

Zdaj torej treniraš in poučuješ Chen taijiquan. Ali nam lahko za začetek orišeš svoje ozadje v taiji-ju? Kdaj si prvič spoznal Chen slog? Kaj te je pritegnilo v tem sistemu, kar nisi našel nikjer drugje? Kdo so bili tvoji učitelji in kaj si se od njih naučil?

Chen taijiquan sem spoznal sredi devetdesetih in kmalu zatem prvikrat srečal Chen Xiaowang-a. Zame je bil to ključen trenutek. Chen Xiaowang je imel predavanje v mrzli dvorani sredi Manchestra: po predavanju je vstal, si slekel suknjič, odvezal kravato in izvedel fantastično serijo fajin-ov. Do tistega trenutka sem videl mnoge mojstre, vendar pa je bilo to nekaj povsem drugega. Od takrat dalje sem se posvetil treningu izključno Chen taijiquan-a in prepotoval Veliko Britanijo, Evropo in Kitajsko, da bi mu lahko sledil. Tekom let sem mnogokrat odpotoval na Kitajsko, da bi treniral z največjimi mojstri 19. generacije družine Chen. Leta 2003 je naša Šola popeljala prvo skupino angleških učencev na Kitajsko, da bi lahko v vasi Chenjiagou intenzivno trenirali s Chen Xiaoxing-om. Tja se redno vračamo vsaj enkrat, občasno tudi dvakrat letno. Leta 2008 mi je Chenjiagou taijiquan šola podelila certifikat učitelja. V Manchestru imamo tudi to srečo, da tu zadnjih deset let biva zelo dober učitelj Chen sloga, Wang Haijun. Naša šola se tudi trudi pripeljati v Veliko Britanijo najboljše mojstre Chen taijiquan-a in na ta način dvigniti nivo znanja tukaj. Smo edina britanska šola, katerja je gostila kar tri izmed »štirih Budinih bojevnikov«. V Veliki Britaniji smo tudi kot prvi gostili Zhu Tiancai-a, Chen Xioaxing-a in Chen Ziqiang-a. Tekom let sem srečal kar nekaj izjemnih učiteljev, ki so odigrali pomembno vlogo v mojem razvoju. Omenil bi delo s Chen Zhenglei-em med mojimi prvimi obiski Kitajske, pa Feng Zhiqiang-a, Tian Jingmiao-a in druge… Pogled vsakega od teh učiteljev je doprinesel k mojemu bolj celostnemu razumevanju veščine.

Kakšna je tvoja vsakodnevna vadba; kako dolgo, na primer, treniraš vsak dan, kdaj običajno vadiš, kakšen je tvoj običajni vsakodnevni režim?

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Moj vsakodnevni trening je odvisen od mojega urnika. Med tednom vodim veliko tečajev in pri teh, namesto da bi stal spredaj in zgolj govoril, rad tudi sam sodelujem. Ob na polno zasedenih dnevih tako opravim tudi do sedem ali osem ponovitev forme Laojia Yilu, navijanje svile, stoječo meditacijo in podobno, še predno se lotim lastnega treninga. Običajno skušam opraviti vsaj nekaj ur samostojne vadbe – tudi več, če le nisem prezaposlen. Večino časa namenim vadbi Laojia Yilu, katera predstavlja gongfu formo Chen taijiquan-a – številnim generacijam učencev v Chen vasi ta forma, poleg Zhan Zhuang-a (stoječe meditacije) in vaj navijanja svile, namreč služi kot tradicionalna metoda razvijanja lastne veščine. Potiskanje rok (tako rutine kot prosti slog) običajno treniram nekajkrat na teden. Paocui, forme z orožji, vaje z dolgo palico in podobno opravljam po občutku, vendar običajno po koncu treningov na dneve, ko imam več časa.

Za trening nimam določenih fiksnih ur. Vem, da veliko ljudi govori o kitajskem običaju, da se trening opravi zjutraj. Sam pravim učencem, da v resnici ni pomembno, kdaj vadiš, temveč da redno vadiš.

Kaj so po tvojem mnenju ključni vidiki učenja/treniranja taijiquan-a, še posebej, če veščino primerjaš z drugimi borilnimi veščinami, katere si treniral v preteklosti?

Menim, da so najpomembnejši vidiki pri učenju taijiquan-a na eni strani nivo motivacije učencev ter sposobnost in pripravljenost učiteljev posredovati naprej veščino na drugi. Vadba mora biti urejena in sistematična. V tem taijiquan ni prav nič drugačen od ostalih borilnih veščin. Da bi dosegel dober nivo znanja, mora učenec najprej osvojiti osnove. V Chen taijiquan-u moramo najprej pričeti s treningom bistvenih vidikov telesne strukture in gibanja. Ti vidiki morajo postati del naravnega telesnega spomina in ne zgolj slepo naučeni in mehansko ponavljani. Ljudje, katerim se mudi, da bi čim prej prišli do »dobrih stvari«, redko dosežejo visok nivo v taiji-ju. Pomanjkanje potrpežljivosti za trening osnov je lahko velik problem. Ljudje mislijo, da se lahko, ker so trenirali že deset ali petnajst let, začnejo ukvarjati z naprednejšimi vidiki vadbe. Če imajo (oni ali njihov učitelj) priložnost delati z učiteljem zgolj enkrat ali dvakrat letno, ostaja njihov nivo znanja zelo nizek.

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Siaw-Voon Sim).

V vasi Chenjiagou pogosto rečejo, da kvantiteta porodi kvaliteto. Mojster Chen Xiaoxing večkrat govori o nujnosti, da do veščine pridemo z drilom, torej je očitno pomembno, da je učenec motiviran in resno vadi tiste vidike veščine, ki so primerni njegovi stopnji razvoja. Učenci morajo zaupati svojemu učitelju in metodi. Glede tega imajo učenci v vasi Chenjiagou veliko prednost. Lahko namreč vidijo ljudi na vseh stopnjah razvoja, od popolnih začetnikov do velemojstrov. Na Zahodu se začetniki pogosto zaženejo v vadbo z velikim entuziazmom, vendar kasneje začnejo dvomiti v metodo in skušajo dopolniti lasten trening z različnimi stvarmi, za katere verjamejo, da jih bodo naredile bolj uspešne. V končni fazi je počasna pot najhitrejša za dosego resnične veščine. Šele če bo učenec najprej osvojil pravilno telesno strukturo, pravilno navijanje svile in pravilen energetski občutek (lahkosti v zgornjem delu telesa, teže v spodnjem delu, ekspanzije od vznotraj navzven in tako naprej), bo dejansko lahko praktično uporabil sistem, ko bo začel raziskovati možnosti v dvoboju. Kdor zbira forme in tehnike ne da bi najprej zgradil temelje, najverjetneje ne bo uspešen v praktičnem preizkusu pod pritiskom.

V zvezi s specifičnimi razlikami med Chan taijiquan-om in ostalimi borilnimi veščinami – glavne razlike so poudarek na razvoju krožnega principa in zakoreninjenosti v Chen taijiquan-u kot osnova za uspeh v dvoboju. Pomembno je tudi razumeti telo kot sistem in ne zgolj slediti drilu vnaprej dogovorjenih oblik napada in obrambe. V Chen taijiquan-u je za borbo osrednja ideja spontanosti in trening s ciljem, da odreagiraš v skladu s situacijo.

Kaj je po tvojem mnenju resnično bistvo in končni cilj taijiquan-a? Se je njegovo bistvo spreminjalo skozi čas in ali se ti zdi, da je danes njegovo bistvo drugačno kot je bilo nekdaj?

Heksagram11, Tai.

Samo ime sistema kaže na njegovo bistvo. Quan pomeni boks ali borilno veščino, Taiji pa je osrednja ideja Ijing-a. Rečemo lahko torej, da taijiquan prenaša princip Taiji-ja v borilno veščino. Taiji je iskanje ravnovesja. Navznoter skuša Taiji uravnovesiti emocionalni vidik uma (xin), ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero (yi), katera je yin; navzven Taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. To velja tako danes kot je veljalo nekdaj. Je pa res, da so danes tečaji taiji-ja vsepovsod, čeprav je vprašanje, koliko ljudi, ki te tečaje vodijo, dejansko razume bistvo sistema.

Kako je učenje taijiquan-a vplivalo na tvoje telo in tvoj um?

Vpliv na oba je bil velik! V taijiquan-u se osrednja metodologija treniranja vrti okrog treh konceptov: »song, rou« in »man«. Gre za trening telesa s pomočjo metode počasnosti s ciljem, da telo postane sproščeno in odzivno. Počasnost je potrebna, da smo lahko pozorni na vse aspekte fizičnega in mentalnega. Sledenje tej metodi neizogibno porodi večjo mentalno umirjenost in osredotočenost. Ko me ljudje vprašajo, kaj mi je taijiquan dal, je prva stvar, katero najprej omenim, občutek udobnosti in domačnosti v lastnem telesu.

Ali vadiš Qigong?

Ne. Taijiquan je sam po sebi sofisticirana oblika energetske vadbe. Podobno kot pri vseh tradicionalnih borilnih veščinah, je tudi Chen Wangting, ko je razvil sistem skoraj štiristo let nazaj, vanj vključil Jingluo teorijo iz tradicionalne kitajske medicine, Ying-Yang teorijo iz Ijing-a, kot tudi starodavni metodi Daoyin (zbiranje in usmerjanje energije) in Tu-Na (dobesedno vdihovanje in izdihovanje).

Ali se ti zdi pomembno, da ljudje, ki vadijo taijiquan, poznajo energetski sistem, akupunkturne točke in meridiane?

Najprej je potrebno poudariti, da se učimo taijiquan in ne študiramo z namenom, da bi postali zdravniki kitajske tradicionalne medicine. Seveda pa je potrebno, če želimo razumeti zapuščino mojstrov preteklih generacij, poznati osnove kitajske medicine. Zato pomaga, če poznamo nekatere akupunkturne točke, katere so povezane z vadbo taijiquan-a.

Kaj pa teoretični vidiki sistema? Kako pomembno se ti zdi poznati in študirati teoretična dela, kot na primer Chen Xin-ov Ilustrirani kanon taijiquan-a družine Chen? Kdaj, se ti zdi, bi moral učenec začeti vključevati ta vidik v svoj študij, če sploh?

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xin-ovega dela.

Pomembno je, da poznaš dovolj relevantne teorije za lastno stopnjo razvoja. Za začetnika je dovolj, če pozna osnovne zahteve – poravnano telo, sproščen um in v razkoraku zaokrožene noge (kot da bi med njimi držal veliko žogo; op. avt.). Na tej stopnji bi lahko preveč kompleksni teoretični aspekti celo zavirali učenčev razvoj. Na primer, če bi poskušal zapreti prsni koš medtem ko je telo še vedno togo in neporavnano v vertikalni osi, bi zgolj povročil še več napačnih odklonov v telesu. Bolje je, da pristopimo k treningu z logičnim in potrpežljivim pristopom. Branje Shakespeare-ja ne more koristiti otroku v osnovni šoli. Podobno mora tudi učenec taijiquan-a iti skozi vse stopnje razvoja in trenirati njemu primerne vidike sistema. Kitajski učenci imajo to prednost, da lažje razumejo določene koncepte, saj imajo ti jasne kulturne reference. Besede kot na primer qi, peng, lu, ji, an imajo za zahodnjake prizvok misterioznosti, medtem ko so nekaj povsem običajnega na Kitajskem. Zaradi tega je morda bolj pomembno za zahodnjake, da prebirajo tudi razna dela o taijiquan-u. Prav tako je pomembno, da sledijo in zaupajo kompetentnemu učitelju in ne postanejo neučakani ter silijo v učenje nečesa, za kar še niso pripravljeni.

Bi se strinjal z mnenjem, da je veščina vsake nove generacije slabša od poprejšnje in da zato taijiquan postopoma usiha?

Mislim, da to ne drži. Veliko stvari vpliva na relativni nivo znanja različnih generacij in celo različnih ljudi znotraj iste generacije. Dobro znan rek pravi, da ne moreš doseči visok nivo znanja, če si prebogat ali prereven. Ljudje iz preteklih generacij so bili dejansko ob različnih priložnostih kot vojaki, varuhi trgovskih karavan ali lastnih skupnosti pozvani, da uporabijo veščino v situacijah na življenje in smrt. To je bila seveda močna motivacija za dosego visokega nivoja v veščini. V spet drugih časih hude revščine je bila prioriteta golo preživetje. Zabeleženo je, kako se je Chen Zhaopi, učitelj trenutne generacije velemojstrov, ob povratku v Chenjiagou zgrozil, ko je videl, da je veščina v lastnem rojstnem kraju na robu izumrtja. Lakota in naravne katastrofe prav gotovo ne zagotavljajo primernega okolja za razvoj veščine. Danes so ljudje bolj izobraženi in imajo boljše življenjske pogoje kot pretekle generacije, imajo pa tudi možnosti izbire in zabave, katere prej niso bile na voljo. Vsekakor pa bo imela, vse dokler se metoda treninga pravilno prenaša naprej, vsaka generacija svoje velemojstre.

Kakšno je tvoje mnenje o načrtovanem razvoju vasi Chenjiagou?

V Chenjiagou sem prišel prvikrat leta 1997. Od takrat se je marsikaj spremenilo, nekaj na bolje, in nekaj na slabše. Najnovejši načrti za razvoj vasi me spominjajo na komercializacijo šaoliskega templja. Vendar pa se je razvoj, kot sem nazadnje slišal, ustavil zaradi problemov s financiranjem.

Ali si kdaj treniral tudi full contact borbo ali sodeloval na tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o tem vidiku borilnih veščin?

Tekom let sem pogosto tekmoval v tradicionalnem karateju in kasneje v semi- in full contact kickboxu. To se mi zdi dragocena izkušnja v smislu preizkusiti se pod pritiskom. Saj je v redu govoriti o tej ali oni tehniki, ampak zmoreš nadaljevati borbo, ko si enkrat poškodovan? Si sposoben kontrolirati svoja čustva, ko si enkrat soočen z močnim nasprotnikom? Se zavedaš, koliko fizične bolečine lahko preneseš ti ali tvoj nasprotnik, ne da bi jo občutil, ko teče adrenalin? Odgovori na ta vprašanja ti dajo samozavest in doprinesejo k občutju resničnosti tvojega treninga. V taijiquan-u sem bil uspešen na številnih tekmovanjih v potiskanju rok – dosegel sem tudi prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Internal Arts International Atlantic Cup v Veliki Britaniji, kjer so sodelovali tudi tekmovalci iz Hong Konga in ZDA.

Je navijanje svile (Chan Si Jin) značilno samo za Chen slog, ali ga poznajo tudi drugi slogi taijiquan-a?

Vse glavne šole taijiquan-a si delijo določene principe in ideje. Ker pa sem sam študiral zgolj Chen slog, ne bi želel razpravljati o podrobnostih drugih slogov.

Kaj se ti zdi ključni del taijiquan vadbe v smislu gradnje gongfu-ja (veščine)?

Chen Changxing, oče Laojia form.

Ključno je, da natančno in pazljivo slediš razvoju pravilne telesne strukture. V vasi Chenjiagou pravijo, da je Laojia Yilu »gongfu forma« in da je trening te forme »trening okvirja«. Ko govorimo o strukturi, govorimo najprej o pravilni postavitvi vseh sklepov v telesu in posledično o vzniku zavedanja, da je Dantian center telesa. Pravilna struktura ne sme biti prisotna zgolj v statičnih položajih, ampak tudi v gibanju, saj lahko šele takrat izpolniš zahtevo biti »podprt v osmih straneh«.

David, kako bi opisal Peng Jin?

Peng je običajno opisan na dva načina. Prvič: poleg lu, ji, an, cai, lie,zhou in kao, je peng eden od temeljnih osmih jin-ov (notranjih sil, op. avt.). V tem smislu peng opisuje tip tehnike odbijanja. Drugič: peng predstavlja najpomembnejšo kvaliteto, brez katere ni taijiquan-a. Telo v stanju peng lahko primerjamo z napihnjeno žogo, saj je elastično in s prekipevajočim fizičnim občutkom moči ter ekspanzije od znotraj navzven. Peng je osrednji jin oziroma kultivirana sila v taijiquan-u in je zato vedno prisoten, ko se gibljemo spiralno, nevtraliziramo ali napadamo. Vsi ostali primarni jin-i morajo biti podprti s peng-om. Iz tega seveda sledi, da če nimaš peng jin-a, ne moreš imeti niti preostalih jin-ov.

Kako lahko učenec zgradi in ojača Peng Jin?

Peng Jin je moč zgraditi le skozi dolgotrajno notranjo kultivacijo. Za gradnjo in ojačanje Peng Jin-a so potrebni številni dejavniki. S kultivacijo moramo doseči takšno stanje uma, v katerem je ta umirjen, a čuječ. Telo mora preko treninga osvojiti občutek lahkosti in senzitivnosti v zgornjem delu in sočasno izjemne teže in povezave s tlemi v spodnjem delu. S pazljivim uravnavanjem telesa lahko prebijemo blokade v energetskih poteh, vse dokler či ne postane močnejši, polnejši in napolni Dantian. Nato uporabimo spiralno gibanje, ki sledi principom navijanja svile, da zbrana energija zaokroži skozi telo.

Če bi imel priložnost srečati kateregakoli – živega ali mrtvega – mojstra borilnih veščin, kdo bi to bil in zakaj?

Srečati enega od pokojnih legendarnih mojstrov iz vasi Chenjiagou ter videti, kako se lahko naše znanje danes primerja s taijiquan-om nekdaj, bi bilo res fascinantno. Če bi moral izbrati le enega mojstra, bi se verjetno odločil za Chen Changxing-a. Bil je namreč prvi, ki je učil tudi nekoga izven klana Chen in tudi tisti, ki je preklasificiral izvorne forme Chen Wangtinga v Laojia formi, katere vadimo danes – zanimivo bi bilo videti, kaj bi si mislil o širjenju družinske veščine po vsem svetu.

Kakšni pa so tvoji upi in želje glede tvojega razvoja v bodoče?

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pri taijiquan-u ne gre toliko za doseganje dokončnih ciljev, ampak za pot. Vse, kar si želim, je nadaljevati trening z izjemnimi učitelji, slediti tradicionalnim metodam iz vasi Chenjiagou in še naprej naravno razvijati lastno veščino.

Bi želel povedati še kaj, kar bi lahko služilo drugim kot navdih za trening taijiquan-a? Bi morda želel učencem priporočiti kakšne specifične koncepte ali metode za razvijanje njihovega gongfu-ja (veščine)?

K procesu učenja je potrebno vse od prvega stika s Chen taijiquan-om pristopiti logično in sistematično. Prav vsi različni učni vidiki Chen taijiquna-a so med seboj povezani in potrebni. Pomembno je, da stopimo na pot učenja z zaupanjem. Veščina bo naravno rasla – če se bomo v učenju gibali od enostavnega h kompleksnemu in od površinskega h globjemu. Z leti in leti konstantnega treninga lahko napredujemo preko različnih nivojev gongfu-ja in pri tem pridobimo nova spoznanja na vsakem od osvojenih nivojev. Vsakdo prične z različne izhodiščne točke, toda prav vsi lahko na ta način bistveno napredujemo. Znan Malezijski taijiquan mojster je nekoč svetoval: »Ne bodi zadovoljen zgolj s tem, da si učenec mojstra – naj postane mojstrska tvoja lastna veščina.«