Vse ob svojem času

Po 33 urah potovanja iz Chen vasi nazaj v Slovenijo sva s prijateljem in učencem, Alešem Tomažinom, končno prispela na ljubljansko letališče. Dolge ure na letalu in še daljše na letališčih bi težje prenesla brez rezultatov naporne, a izredno plodne vadbe, ki se je po 10 dneh končala v nedeljo, 23. oktobra 2016.

V meni so od vsega doživetega najbolj živi vtisi in predvsem telesni odtisi dnevnih detajlnih korekcij velikega mojstra Chen Xiaoxing-a. Teh smo bili med dopoldnevno in popoldnevno vadbo stoječega stebra (vsakič po pol ure), vajami navijanja svile (po pol ure dopoldan in popoldan) ter študijem posamičnih gibov iz forme deležni vsi.

Korekcije – vodniki na poti k novim spoznanjem

Po dolgem potovanju iz Evrope in kar nekajurnem čakanju na večji del skupine, ki je na Zhengzhou letališče priletela iz Nanjing-a, smo v Chenjiagou prispeli s tremi kombiji okoli 21.30.

Končno skupaj na Zhengzhou letališču

 

Intenzivno vsakodnevno delo

 

Program naslednjega in vseh ostalih dni: 7.30 zajtrk, 9.30 – 12.00 dopoldanska vadba, 12.10 kosilo, počitek, 15.00 – 17.30 popoldanska vadba, večerja in počitek…

Verjemite, med našim obiskom Chenjiagou vasi ni bilo ne časa ne energije za karkoli drugega kot za vadbo, obroke, počitek in krajše večerne sprehode po vaških ulicah …do taiji trgovinic, kjer včasih kar mrgoli ljudi, učencev iz Chen taijiquan šol. … do novega dela vasi, ki je čudežno zrastel v le parih letih. …do ordinacije zdravnika kitajske tradicionalne medicine dr. Chena (kjer se je telo s pomočjo tuina masaže razbremenilo odtisov napora). … do vaške lekarne po mazila za utrujene mišice in sklepe. …do splošne vaške trgovinice po kakšno metlo, lepilni trak, pitno vodo, kakšno suho sadje, oreščke, ali kaj drugega. Prav neverjetno je, kako takšna mala trgovinica uspe biti založena s praktično vsem – od hrane in pijače do posode, toaletnih potrebščin, igrač, oblačil, drobnarij, kot so lepilni trakovi (ki jih nismo našli niti v novoodprtem in veeelikem supermarketu v novem delu vasi!) – ter čistil, pripomočkov za čiščenje, itd.

Stari del vasi, vhod v stari kompleks šole Chenjiagou Taijiquan

 

Novi del vasi, ki raste v mesto

Del družinskega pokopališča

 

…in popoldan šestega dne vadbe, še do Chen družinskega svetišča in pokopališča,  do taijiquan muzeja in do ploščadi s parkom kamnitih kipov, ki ponazarjajo Chen taijiquan, oz. taiji boks (‘quan‘ pomeni ‘pest’) kot veščino trinajstih gibov – to je osmih osnovnih sil (bā fa): peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kau ter petih osnovnih smeri gibanja: naprej, nazaj, v desno, v levo in osrediščenje oz. mirovanje.

Pogled iz starega dela družinskega svetišča proti parku in muzeju taijiquana

Chen taijiquan, upodobljen kot veščina trinajstih gibov

Dnevi so minevali mirno in počasi, do roba zapolnjeni z delom. Vadba je bila tako intenzivna, da so vsi vnaprejšnji koncepti ali pričakovanja morali prej ali slej odpasti, da bi lahko naredili psihološki prostor za maksimalno vzdržljivost, sveža spoznanja, ki si prihajala ena za drugim in tišino, ki je potrebna za stabilizacijo naučenega.

Laojia Yilu

Modrost mirnega in neizprosnega vztrajanja velikega mojstra Chen Xiao Xing-a na osnovah ter njegovi detajlni vpogledi v vsak posamičen gib prve oblike stare forme (Laojia Yilu), ki smo jo pod njegovim vodstvom preučevali vseh deset dni – potem, ko smo zaključili z temeljnimi vajami Zhong Zhuang (središčni, stoječi steber) in Chan Si Gong (vaje navijanja svile) – so dali rezultate. Telo je postalo močnejše, inteligentnejše, vitalnejše, pri resnih iskalcih so se odstirale nove plasti razumevanja. Naravno in sami od sebe so se sestavljali novi in širši uvidi, zaradi katerih so gibi postali lahkotnejši in spontanejši. Odgovori na nezastavljena vprašanja so prišli sami od sebe.

Ob tem se je ponovno okrepilo spoznanje, kako lahko leta takšne intenzivne vadbe, ki se prične že v otroštvu, preoblikujejo posameznike, narejene “iz pravega testa”, v vrhunske mojstre Chen taijiquana. In tudi, kako je veriga prednikov, ki so veščino ustvarjali in ohranjali, živa nit, ki vsakega resničnega učenca obogati in poveže z veščino kot z živim bitjem, pa tudi z vsemi njenimi sedanjimi in preteklimi nosilci.

Neprekinjen tok

Nekdo je med našim bivanjem poprosil mojstra, da pojasni borilno namembnost določenega giba… Odgovor je bil moder, jasen in kratek: “…Vse ob svojem času… najprej naj delo na (vsaj) zunanjih telesnih povezavah prinese vidne rezultate, šele potem bo čas za vpogled v borilne potenciale gibov…”.

Je že čas za orožje?

Ob mojstrovem odgovoru mi na misel pridejo tudi besede Davida Gaffney-a, našega rednega učitelja in tudi organizatorja tokratnega obiska Chen vasi: “… Deset dni vadbe da rezultate desetih dni, eno leto vadbe – enega leta, šestnajst let vadbe šestnajstih let in desetletja desetletij…”.

Vse teče naprej po večni poti časa in minevanja. Gora nastane iz neštetih zrnc peska, ki se – ne da bi povpraševala, kdaj bo konec – neprestano nalagajo, sledeč zakonom svoje narave in celote, ki ji pripadajo.

Pot

 

 

 

Po februarski delavnici z Davidom Gaffney-em

David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Za nami je februarska delavnica z Davidom Gaffney-em, zato tokrat objavljamo nekaj vtisov o izkušnji treninga z Davidom; tako začetnikov, kot tudi tistih, ki vadite že več let. O seminarju ste povedali:

Štefanija:

Hvala za čudovit sobotni učni dan in novo izkušnjo. Obžalujem, da sem zamudila petkov del seminarja. David je neverjeten in biti udeleženec njegove delavnice je privilegij. Njegova metoda poučevanja mi omogoča lažje učenje kompleksne veščine. Hvala David, hvala Biljana.

Vlado:

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Všeč mi je bila sama zasnova seminarja. Najprej zgodovinska utemeljitev, potem izvajanje forme s korekcijami in nazadnje še uporaba taijiquan-a kot borilne veščine. Zanimive nove občutke sem imel priložnost izkusiti tako pri učenju napada kot obrambe. Seminar se je pri meni nadaljeval še izven uradnega programa. Ko sem se namreč naslednji dan prebudil v zasneženo jutro, sem z lopato v roki naredil nekaj fajin-ov levo-desno in pot je bila čista. Ugotavljam, da taiji ni samo borilna, ampak tudi delovna veščina.

Aleš:

Za dobro jutro smo dobili stavek, da smo razvajeni in naj gremo malce stati v sneg 🙂 – Nekateri nismo imeli superg, pa smo omenili mraz 🙂 Ko smo prišli do štirih temeljnih sil je taiji dobil zame čisto novo razsežnost: kako z minimalnim naporom iz pravilne drže sprostiti takšno energijo. Malce rokodelskih prijemov in lomljenja kosti je dodatno sprostilo vzdušje 🙂 Vsekakor brez stoječe meditacije ne gre.

Drago:

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Chen taijiquan vadim tretje leto. Moram priznati, da mi (v tem trenutku) taiji ni prva prioriteta v življenju, kar se odraža tudi pri vadbi, saj se moj napredek stopnjuje s polžjo hitrostjo – razlog pa je seveda povsem preprost: tej plemeniti veščini posvečam premalo časa. Je pa (taiji namreč) v moje življenje prinesel povsem novo, mogočno razsežnost, ki je neizbrisna in katere dimenzije bi zaman poskušal opisati z besedami.

Da je temu tako, gre poleg neprecenljive vloge naše predane ˝učiteljice˝ Biljane zahvala tudi Mojstru Davidu Gaffney-u, katerega seminarja sem se tokrat udeležil tretjič. Umirjen in preprost človek neverjetnih notranjih moči ter nekaj desetletnih izkušenj, je z nami delil svoje resnično bogato znanje na način, ki je blizu tako tistim, katerih življenja so že dolga leta tesno povezana in prepletena s taiji-jem, kot tistim, ki se s to veščino šele ˝spogledujejo˝. Trdno verjamem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil tako nad Davidom kot nad novim znanjem preprosto navdušen in iskreno hvaležen za neponovljivo izkušnjo. Kot vsa srečanja z Davidom je bilo zame tudi zadnje v Tržiču nepozabno doživetje in hkrati dragocen, bleščeč kamenček v mozaiku življenja.

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Irena:

Vsakič, ko pride David v Slovenijo, se z velikim veseljem udeležim njegove delavnice. Poleg tega, da je odličen mojster, je še boljši učitelj, kar je za nas, udeležence delavnic, nadvse pomembno. Na lestvici učiteljev, pri katerih sem se že učila (Chen Xiaowang, Chen Jun, Oscar Munoz, Armin Fabian, Li Jun Feng) ga lahko brez vseh zadržkov uvrstim na prvo mesto, upoštevajoč pristop do učenca, kvaliteto in način podajanja.

Ne morem pa, da ne bi izpostavila še eno, v mojih očeh, pomembno prednost te delavnice. To je za učitelja obvladljivo število udeležencev, saj se je mojster David lahko posvetil tako rekoč vsakomur. Na takšnih delavnicah je napredek udeleženca lahko izjemen, zato se jih bom še udeleževala.

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Špela:

Moje dojemanje in obvladovanje taiji-ja je po dveh mesecih treninga še ˝v plenicah˝, zato je bil zame ta seminar predvsem priložnost za opazovanje. Vsak udeleženec mi je bil na nek način vodič, lahko sem začutila prakso in izkušnje začetnikov in tistih, ki vadijo že dalj časa.

Ko je David Gaffney nazorno demonstriral posamezne elemente, me je zelo fascinirala usklajenost energije v njegovem telesu. S svojim zgledom mi je dal potrditev, da se preko vztrajnosti in trdega dela sposobnosti duha lahko realizirajo v telesu.

Alena:

Petek je bil posvečen potiskanju rok, ki se izvaja v paru. Osebno mi je ta oblika vadbe najljubša in hkrati najtežja. Najljubša zato, ker se dogaja v paru in je prisotnega več gibanja in dinamike, tudi trening za noge je najbolj intenziven.

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Pri tej obliki treninga vadba dobi malo več smisla, saj je taiji ne nazadnje borilna veščina, pri kateri je namen, da se ubraniš napada druge osebe. No, in s tem je povezan del, ki mi je najmanj všeč in to je, da, če z osebo, ki s teboj deluje v paru, ne moreš vzpostaviti harmoničnega odnosa in energija ne teče, vadba postane napor. Takrat se moraš ukvarjati z notranjim vidikom sebe, kaj je za spustiti in ozavestiti, da bi se harmonija izboljšala in moraš to hkrati prenašati tudi v gibe. Včasih ti pač ne uspe in si srečen, ko David reče »menjamo partnerje«.  To pot se na srečo to ni zgodilo. Opazila pa sem, ko je bilo potrebno vklopiti malce več borilnega duha, da naenkrat nisem znala več uporabljati ne principa ne gibov. No, bomo pa na tem še delali.

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Sobota nam je ponudila zunaj pestro vreme, znotraj pa vročino, ki je bila posledica trdega poglabljanja v princip taiji-ja. David s svojo zdravo samozavestjo, ki jo ni treba dokazovati, nežno posreduje informacije o gibih in nas popravlja. V enem momentu me je popravil samo za nekaj milimetrov, a v sebi sem čutila močan pretok energije- kot da bi nekdo odprl pipo in bi toplota stekla v vse dele telesa. Občutek je bil fenomenalen. Princip se poglablja, ramena sodelujejo s kolki, komolci s koleni, zapestja z gležnji. Veselica, če seveda zunaj ne bi zapadlo 15 cm snega in ne bi bilo treba priti še v Ljubljano. Naši učiteljici povem, da je življenje z njo resnično pustolovščina : )

Nedelja – ah, kaj bi zgubljala besede. Malce pade samozavest, ko ugotoviš, da je princip, za katerega  je v soboto kazalo, da je že globoko sedel, ob učenju novih gibov, izpuhtel neznano kam J Učili smo se forme Laojia Erlu, ki je bolj eksplozivna kot Laojia Yilu. Forma je zanimiva in dinamična. Že mogoče, ampak zame bo taka morda v prihodnosti – zaenkrat mi »koreografija« povzroča še preveč težav, da bi lahko aplicirala tudi princip. A bistveno je, da ne odneham in ker je premalo priložnosti za vadbo z učitelji, izkoristim vsako priložnost za učenje principa kot tudi novih gibov. In na koncu ugotovim, da novih gibov v resnici ni, da se zares poglablja samo princip. Pa smo spet pri tistem, da je »princip isti, sve su ostalo nianse«.

V grobem, povzetek seminarja je, da smo se imeli lepo, delovno. Spoznala sem tudi, da me čaka še veliko dela.  David je zakon – simpatičen, potrpežljiv učitelj, vodstvu katerega se z veseljem prepuščam.

Skupinska.