Veliki Dao Taijiquana

(Rowena Božič)

Ločevanje in predalčkanje posameznih vidikov življenja je bilo in je še vedno prevladujoča tendenca na zahodu; prav zato se je tekom stoletij v evropski in iz nje izhajajočih kulturah udomačilo strogo ločevanje filozofije in religije ter umetnosti in znanosti. V vzhodnih kulturah je po drugi strani ločevanje filozofskih tradicij od religije, umetnosti, literature, znanosti… vprašljivo oz. nesprejemljivo. Kitajska in Japonska tako na primer do 20. stoletja nista poznali izraza za filozofijo, kot jo razume moderna zahodna družba, saj se je na njunem prostoru ohranjal mističen pristop, brez ostre ločnice med filozofijo in religijo.

Meditacija in filozofski uvid sta v vzhodnih kulturah neločljivo povezana: filozofija se tam razvija in izraža tako intelektualno, kot telesno, v vsakdanjem življenskem slogu. Resnično vedenje in modrost v omenjenem kontekstu ne pomenita zgolj sposobnost teoretskega razmišljanja – namesto tega je osnova daoistične, konfucijanske in budistične filozofije osebna kultivacija. Resnica se ne skriva v načinu mišljenja o svetu, temveč jo je moč spoznati le skozi način bivanja v njem.

Maja Miličinski v knjigi Azijske filozofije in religije trdi, da se kitajskemu načinu mišljenja, čustvovanju in doživljanju ter koeksistenci različnih življenjskih (pa tudi filozofskih, religioznih, umetniških in borilnih) slogov znotraj kitajske kulture ne moremo približati s pojmi grške filozofije: kot zapiše avtorica, nam evropska filozofska dediščina ne more služiti kot univerzalno filozofsko merilo, saj soočenje z drugimi kulturami pokaže številne omejitve tako lastne (evropske) filozofske paradigme kot tudi evropocentrizma.

Kitajski način razmišljanja je zelo drugačen od evropskega: je vzporeden, asociativen in intuitiven, medtem ko v zahodni misli prevladuje racionalen vidik ter linearna logika vzroka in posledice. V nasprotju z zahodnim principom ločevanja narave in kulture, kitajski um ohranja intuitivno povezanost z Daom narave, ki ga spoznava preko izkušnje in ne le z logičnim mišljenjem. Vednost je plod doživetja in razumevanja, ki izhaja iz intelektualne odličnosti, preverjene skozi izkušnjo.

Dao narave, upodobljen v delu Xu Fei, Vas ob vodi (2009)

Vsekakor je potrebno omeniti, da tudi zgodovina evropske filozofije pozna kar nekaj velikih mistikov in okultistov, kot so bili Platon, Dionizij Areopagit, Tereza Avilska, Mojster Echkart, Ivana Orleanska, Paracelsus in Helena Blavatska. Takšni posamezniki so tekom stoletij razumeli nesmisel zgoraj omenjenega “predalčkanja.” Tolstoj je tako v romanu Vstajenje napisal: »Vera brez mistike je praznoverje, a poezija brez mistike je proza.« I.M. Lewis nam podobno sporoča: »Verovanje, obredje in duhovna izkušnja so trije ogelni kamni religije in najmočnejši med njimi je zadnji.«

Ker se pričujoče razmišljanje ukvarja z veščino taiji-ja v relaciji do kitajskih in evropskih filozofskih praks, je potrebno na tem mestu na kratko orisati zgodovino koncepta veščina. Pred nastopom moderne dobe, to je vse do 16. stol., je bila tudi v Evropi umetnost pojmovana kot veščina. V antični Grčiji so tako umetnost razumeli kot veščino, spretnost, tehniko slikanja, kiparjenja in tudi tehniko bojevanja. Aristotel je v 5. stol. pr.n.š. na primer menil, da je umetnost zmožnost narediti nekaj s pravilnim razumevanjem ter da sta za umetnost potrebni tako telesna kot duhovna pripravljenost – torej spretnost in veščina. Tudi v srednjem veku je imela veščina (grško techne, latinsko ars) predvsem uporaben značaj: temeljila je na poznavanju pravil in predpisov raznih cehov in bila povezana z raznimi obrtmi, kot na primer gradbeništvom, krojaštvom, zdravilstvom ter tudi vojaščino.

Tudi taijiquan je veščina – v okviru kitajske kulture je označen za gongfu: omenjeni termin ne opisuje zgolj borilne, temveč kakršnokoli veščino, ki zahteva dolgoletni študij, potrpežljivost in predano trdo delo, da bi jo osvojili. Še več – taijiquan ni zgolj borilna veščina ampak tudi umetnost: kot veščina je sistem form, pravil in principov ter optimalnega gibanja v borbi, v fazi mojstrstva pa lahko rečemo, da postane borilna umetnost življenja.

V smislu zahodne estetike je taijiquan vizualno gibalna reprezentacija filozofskega sistema. V čutnem estetskem zaznavanju je taijiquan lepota zunanjega – vidnega harmoničnega gibanja, ki nam nudi ugodje in estetsko doživetje. Ta zunanja lepota, mehkoba in čvrstost, tekoča povezanost in usklajenost gibov je zunanji odraz notranje veščine, harmonije telesa, uma in duha ter tudi »žarčenje« življenjske energije, qi-ja, fizične moči, mentalne jasnosti in budnosti.

Šest harmonij, mojster Chen Ziqiang.

Taijiquan je notranja borilna veščina, ki kultivira karakter, duševno silo in telo. Zunanja oblika gibanja in notranja energija morata biti usklajeni. Vseh šest harmonij mora biti integriranih v medsebojno povezan sistem tako uma kot telesa, kot tudi njunih posamičnih delov in vidikov. Med enim in drugim telesnim gibom (vidnim navzven) se znotraj telesa zgodi množica (na zunaj nevidnih) sprememb.

Navznoter skuša taiji uravnovesiti perceptivni (čustveni) vidik uma, ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero, ki je yin. Navzven taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. Kot je na blogu Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan zapisala Biljana Dušić, je forma lahko navzven korektna, a hkrati tudi ‘prazna’, če je izvedena brez sile peng in ostalih aspektov notranje sile neijin. Izvor notranje moči je mehkoba, ki omogoča uravnovešenost med neupiranjem zunanji sili in notranjo ekspanzijo, ki ohranja telesno čvrstost, tako da zunanja sila ne prodre v notranji prostor. Brez povezave sproščenega ter uravnovešenega uma in telesa ni uravnovešenega pretoka notranje sile in posledično tudi ne pravega taijiquan-a.

“Nebo zgoraj, Zemlja spodaj in harmoničen Človek v sredini” iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan

Lepota, estetika taijiquana, je integralen del kitajske kulture in njene filozofije – izhaja iz harmonije človeka z naravo in kozmosom, harmonije Neba in Zemlje ter skladnosti mikrokozmosa in makrokozmosa. Kultivacija posameznikovega duha je v harmoniji z Daom, v ponotranjenosti narave, v enotnosti med nebom, človekom in Zemljo. Um in telo sta prepletena, tvorita en sam sistem in imata, tako kot Nebo in Zemlja, isti izvor.

Estetika in etika sta neločljivi tako v osebni kot družbeni kultivaciji vrlin, usmerjata »bojevnika«, tako v dvoboju, kot v vsakdanjem življenju – v odnosu do sobitij, kot tudi v odnosu do družbe. Veliki mojster Chen Xiaoxing pravi: »Bodi ponižen, zavzeto treniraj in ne kritiziraj drugih.« Vrednostno in moralno opredeljevanje tipa lepo-grdo v daoistični perspektivi pomeni odklon od skladnosti in enovitosti narave ter pelje v razcepljanje sveta. Z odpravo dualnega pogleda na svet, razsojanja in diferenciacije, postane um enovit in prazen.

Borilna veščina ravno tako zahteva prazen um – um, ki ne razmišlja in ne posveča osrednjo pozornost meču in nasprotniku. Enovitost uma in telesa pomeni, da um ne ovira roke, ki vihti meč; namesto tega se le-ta – miren in izpraznjen – prilagaja spremenljivemu dogajanju.

Chen Xiaowang , kaligrafija Knjiga in Meč – Shu & Jian,

Ta enovitost, združenje uma in telesa, človeka in narave, je pomembna tudi pri tradicionalnem kitajskem slikanju in kaligrafiji. Chen Xiaowang, mojster taijiquan-a ter priznani kaligraf, pravi, da je kaligrafija kot taijiquan s čopičem in taijiquan kaligrafija brez čopiča.  Pri obeh gre za prostorsko gibanje in za odraz avtorjevih duševnih zmožnosti in mojstrstva. Tekoče in prelivajoče gibanje omogoča ‘tekoči’ um, ki se ne zaustavlja v mislih. Pred premikom telesa ali čopiča v desno je potreben premik v levo, pred premikom navzgor gre najprej navzdol. V notranjih borilnih veščinah je središče fizične koordinacije gibanja telesa, telesnega zaznavanja in vodenja, v težišču telesa in energetskem centru, ki se v kitajskih borilnih veščinah kliče spodnji dantian: »Ko se premakne dantian, se premakne celo telo«.

Zato veliki mojster Chen Xiaoxing pravi, da je proces učenja taijiquana – od prvih principov do mojstrstva – lahko sinonim procesa razvoja od wuji-ja do taiji-ja, to je od stanja mirnega in homogenega kozmosa pred manifestacijo, do stanja kozmosa v procesu manifestacije, ko se razdvojita dve veliki sili yin in yang: »To je veliki Dao Taijiquana.«

(Pričujoča objava je povzetek seminarske naloge Rowene Božič, ki jo je leta 2017 spisala  pri predmetu Uvod v estetiko na Art House – Visoki šoli za slikanje in risanje v Ljubljani.)

“Veliki Dao taijiquana – prehod od wuji-ja v taiji”, ilustracija iz knjige Chen Xin-a “Illustrated Explanations of Chen Family Taijiquan”