Tian Jinmiao o treningu z Lei Muni-jem

Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.

V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.

Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.

Tian Jinmiao in Lei Muni

Prvo srečanje z Lei Muni-jem

„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.

Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.

Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”

Lei Muni-jevo poučevanje

„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.

V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”

Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”

Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”

Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.

Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.

 

Tian Jinmiao v Enojnem biču.

Pomembnost “Wu Xing-a”

Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.

Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“

Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“

Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“

Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”

Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin

Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“

Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Odnos do taijiquana

Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.

Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.

Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.

Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“

Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“

Ženske in taijiquan

Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.

Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.

Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.

Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.

To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“

Davidine Siaw-Voon Sim

(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)

»Počasna pot je najhitrejša.« Intervju z Davidom Gaffneyem

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Oktobra lani smo imeli ob gostovanju Davida Gaffneya v Sloveniji priložnost zaprositi vodjo Chen šole iz Manchestra (VB) in avtorja dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u za intervju. David se je povabilu z veseljem odzval in v pogovoru izpostavil predvsem dva vidika veščine: borilni aspekt kot taijiquan-ovo primarno naravo ter nujo, da znanje poglabljamo naravno in postopno.

David, koliko si bil star, ko si se začel ukvarjati z borilnimi veščinami in kaj te je takrat motiviralo?

Borilne veščine sem začel trenirati, ko sem bil star petnajst let. Takrat smo živeli v Moss Side-u, nevarnem središčnem okrožju Manchestra, kjer je bil poulični kriminal nekaj običajnega. Prav zato sem borilne veščine videl sprva izključno kot sredstvo samoobrambe.

Katere sloge si treniral tekom let ter kakšne so tvoje izkušnje z vsakim od teh slogov?

Zunanje borilne veščine sem treniral petnajst ali šestnajst let. Začel sem z Wado Ryu karatejem in nato nadaljeval s šaolinskim Nam Pai Chuan-om (severno in južno pestjo) ter kickboksom. Od leta 1996 treniram izključno Chen taijiquan.

Zdaj torej treniraš in poučuješ Chen taijiquan. Ali nam lahko za začetek orišeš svoje ozadje v taiji-ju? Kdaj si prvič spoznal Chen slog? Kaj te je pritegnilo v tem sistemu, kar nisi našel nikjer drugje? Kdo so bili tvoji učitelji in kaj si se od njih naučil?

Chen taijiquan sem spoznal sredi devetdesetih in kmalu zatem prvikrat srečal Chen Xiaowang-a. Zame je bil to ključen trenutek. Chen Xiaowang je imel predavanje v mrzli dvorani sredi Manchestra: po predavanju je vstal, si slekel suknjič, odvezal kravato in izvedel fantastično serijo fajin-ov. Do tistega trenutka sem videl mnoge mojstre, vendar pa je bilo to nekaj povsem drugega. Od takrat dalje sem se posvetil treningu izključno Chen taijiquan-a in prepotoval Veliko Britanijo, Evropo in Kitajsko, da bi mu lahko sledil. Tekom let sem mnogokrat odpotoval na Kitajsko, da bi treniral z največjimi mojstri 19. generacije družine Chen. Leta 2003 je naša Šola popeljala prvo skupino angleških učencev na Kitajsko, da bi lahko v vasi Chenjiagou intenzivno trenirali s Chen Xiaoxing-om. Tja se redno vračamo vsaj enkrat, občasno tudi dvakrat letno. Leta 2008 mi je Chenjiagou taijiquan šola podelila certifikat učitelja. V Manchestru imamo tudi to srečo, da tu zadnjih deset let biva zelo dober učitelj Chen sloga, Wang Haijun. Naša šola se tudi trudi pripeljati v Veliko Britanijo najboljše mojstre Chen taijiquan-a in na ta način dvigniti nivo znanja tukaj. Smo edina britanska šola, katerja je gostila kar tri izmed »štirih Budinih bojevnikov«. V Veliki Britaniji smo tudi kot prvi gostili Zhu Tiancai-a, Chen Xioaxing-a in Chen Ziqiang-a. Tekom let sem srečal kar nekaj izjemnih učiteljev, ki so odigrali pomembno vlogo v mojem razvoju. Omenil bi delo s Chen Zhenglei-em med mojimi prvimi obiski Kitajske, pa Feng Zhiqiang-a, Tian Jingmiao-a in druge… Pogled vsakega od teh učiteljev je doprinesel k mojemu bolj celostnemu razumevanju veščine.

Kakšna je tvoja vsakodnevna vadba; kako dolgo, na primer, treniraš vsak dan, kdaj običajno vadiš, kakšen je tvoj običajni vsakodnevni režim?

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Moj vsakodnevni trening je odvisen od mojega urnika. Med tednom vodim veliko tečajev in pri teh, namesto da bi stal spredaj in zgolj govoril, rad tudi sam sodelujem. Ob na polno zasedenih dnevih tako opravim tudi do sedem ali osem ponovitev forme Laojia Yilu, navijanje svile, stoječo meditacijo in podobno, še predno se lotim lastnega treninga. Običajno skušam opraviti vsaj nekaj ur samostojne vadbe – tudi več, če le nisem prezaposlen. Večino časa namenim vadbi Laojia Yilu, katera predstavlja gongfu formo Chen taijiquan-a – številnim generacijam učencev v Chen vasi ta forma, poleg Zhan Zhuang-a (stoječe meditacije) in vaj navijanja svile, namreč služi kot tradicionalna metoda razvijanja lastne veščine. Potiskanje rok (tako rutine kot prosti slog) običajno treniram nekajkrat na teden. Paocui, forme z orožji, vaje z dolgo palico in podobno opravljam po občutku, vendar običajno po koncu treningov na dneve, ko imam več časa.

Za trening nimam določenih fiksnih ur. Vem, da veliko ljudi govori o kitajskem običaju, da se trening opravi zjutraj. Sam pravim učencem, da v resnici ni pomembno, kdaj vadiš, temveč da redno vadiš.

Kaj so po tvojem mnenju ključni vidiki učenja/treniranja taijiquan-a, še posebej, če veščino primerjaš z drugimi borilnimi veščinami, katere si treniral v preteklosti?

Menim, da so najpomembnejši vidiki pri učenju taijiquan-a na eni strani nivo motivacije učencev ter sposobnost in pripravljenost učiteljev posredovati naprej veščino na drugi. Vadba mora biti urejena in sistematična. V tem taijiquan ni prav nič drugačen od ostalih borilnih veščin. Da bi dosegel dober nivo znanja, mora učenec najprej osvojiti osnove. V Chen taijiquan-u moramo najprej pričeti s treningom bistvenih vidikov telesne strukture in gibanja. Ti vidiki morajo postati del naravnega telesnega spomina in ne zgolj slepo naučeni in mehansko ponavljani. Ljudje, katerim se mudi, da bi čim prej prišli do »dobrih stvari«, redko dosežejo visok nivo v taiji-ju. Pomanjkanje potrpežljivosti za trening osnov je lahko velik problem. Ljudje mislijo, da se lahko, ker so trenirali že deset ali petnajst let, začnejo ukvarjati z naprednejšimi vidiki vadbe. Če imajo (oni ali njihov učitelj) priložnost delati z učiteljem zgolj enkrat ali dvakrat letno, ostaja njihov nivo znanja zelo nizek.

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Siaw-Voon Sim).

V vasi Chenjiagou pogosto rečejo, da kvantiteta porodi kvaliteto. Mojster Chen Xiaoxing večkrat govori o nujnosti, da do veščine pridemo z drilom, torej je očitno pomembno, da je učenec motiviran in resno vadi tiste vidike veščine, ki so primerni njegovi stopnji razvoja. Učenci morajo zaupati svojemu učitelju in metodi. Glede tega imajo učenci v vasi Chenjiagou veliko prednost. Lahko namreč vidijo ljudi na vseh stopnjah razvoja, od popolnih začetnikov do velemojstrov. Na Zahodu se začetniki pogosto zaženejo v vadbo z velikim entuziazmom, vendar kasneje začnejo dvomiti v metodo in skušajo dopolniti lasten trening z različnimi stvarmi, za katere verjamejo, da jih bodo naredile bolj uspešne. V končni fazi je počasna pot najhitrejša za dosego resnične veščine. Šele če bo učenec najprej osvojil pravilno telesno strukturo, pravilno navijanje svile in pravilen energetski občutek (lahkosti v zgornjem delu telesa, teže v spodnjem delu, ekspanzije od vznotraj navzven in tako naprej), bo dejansko lahko praktično uporabil sistem, ko bo začel raziskovati možnosti v dvoboju. Kdor zbira forme in tehnike ne da bi najprej zgradil temelje, najverjetneje ne bo uspešen v praktičnem preizkusu pod pritiskom.

V zvezi s specifičnimi razlikami med Chan taijiquan-om in ostalimi borilnimi veščinami – glavne razlike so poudarek na razvoju krožnega principa in zakoreninjenosti v Chen taijiquan-u kot osnova za uspeh v dvoboju. Pomembno je tudi razumeti telo kot sistem in ne zgolj slediti drilu vnaprej dogovorjenih oblik napada in obrambe. V Chen taijiquan-u je za borbo osrednja ideja spontanosti in trening s ciljem, da odreagiraš v skladu s situacijo.

Kaj je po tvojem mnenju resnično bistvo in končni cilj taijiquan-a? Se je njegovo bistvo spreminjalo skozi čas in ali se ti zdi, da je danes njegovo bistvo drugačno kot je bilo nekdaj?

Heksagram11, Tai.

Samo ime sistema kaže na njegovo bistvo. Quan pomeni boks ali borilno veščino, Taiji pa je osrednja ideja Ijing-a. Rečemo lahko torej, da taijiquan prenaša princip Taiji-ja v borilno veščino. Taiji je iskanje ravnovesja. Navznoter skuša Taiji uravnovesiti emocionalni vidik uma (xin), ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero (yi), katera je yin; navzven Taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. To velja tako danes kot je veljalo nekdaj. Je pa res, da so danes tečaji taiji-ja vsepovsod, čeprav je vprašanje, koliko ljudi, ki te tečaje vodijo, dejansko razume bistvo sistema.

Kako je učenje taijiquan-a vplivalo na tvoje telo in tvoj um?

Vpliv na oba je bil velik! V taijiquan-u se osrednja metodologija treniranja vrti okrog treh konceptov: »song, rou« in »man«. Gre za trening telesa s pomočjo metode počasnosti s ciljem, da telo postane sproščeno in odzivno. Počasnost je potrebna, da smo lahko pozorni na vse aspekte fizičnega in mentalnega. Sledenje tej metodi neizogibno porodi večjo mentalno umirjenost in osredotočenost. Ko me ljudje vprašajo, kaj mi je taijiquan dal, je prva stvar, katero najprej omenim, občutek udobnosti in domačnosti v lastnem telesu.

Ali vadiš Qigong?

Ne. Taijiquan je sam po sebi sofisticirana oblika energetske vadbe. Podobno kot pri vseh tradicionalnih borilnih veščinah, je tudi Chen Wangting, ko je razvil sistem skoraj štiristo let nazaj, vanj vključil Jingluo teorijo iz tradicionalne kitajske medicine, Ying-Yang teorijo iz Ijing-a, kot tudi starodavni metodi Daoyin (zbiranje in usmerjanje energije) in Tu-Na (dobesedno vdihovanje in izdihovanje).

Ali se ti zdi pomembno, da ljudje, ki vadijo taijiquan, poznajo energetski sistem, akupunkturne točke in meridiane?

Najprej je potrebno poudariti, da se učimo taijiquan in ne študiramo z namenom, da bi postali zdravniki kitajske tradicionalne medicine. Seveda pa je potrebno, če želimo razumeti zapuščino mojstrov preteklih generacij, poznati osnove kitajske medicine. Zato pomaga, če poznamo nekatere akupunkturne točke, katere so povezane z vadbo taijiquan-a.

Kaj pa teoretični vidiki sistema? Kako pomembno se ti zdi poznati in študirati teoretična dela, kot na primer Chen Xin-ov Ilustrirani kanon taijiquan-a družine Chen? Kdaj, se ti zdi, bi moral učenec začeti vključevati ta vidik v svoj študij, če sploh?

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xin-ovega dela.

Pomembno je, da poznaš dovolj relevantne teorije za lastno stopnjo razvoja. Za začetnika je dovolj, če pozna osnovne zahteve – poravnano telo, sproščen um in v razkoraku zaokrožene noge (kot da bi med njimi držal veliko žogo; op. avt.). Na tej stopnji bi lahko preveč kompleksni teoretični aspekti celo zavirali učenčev razvoj. Na primer, če bi poskušal zapreti prsni koš medtem ko je telo še vedno togo in neporavnano v vertikalni osi, bi zgolj povročil še več napačnih odklonov v telesu. Bolje je, da pristopimo k treningu z logičnim in potrpežljivim pristopom. Branje Shakespeare-ja ne more koristiti otroku v osnovni šoli. Podobno mora tudi učenec taijiquan-a iti skozi vse stopnje razvoja in trenirati njemu primerne vidike sistema. Kitajski učenci imajo to prednost, da lažje razumejo določene koncepte, saj imajo ti jasne kulturne reference. Besede kot na primer qi, peng, lu, ji, an imajo za zahodnjake prizvok misterioznosti, medtem ko so nekaj povsem običajnega na Kitajskem. Zaradi tega je morda bolj pomembno za zahodnjake, da prebirajo tudi razna dela o taijiquan-u. Prav tako je pomembno, da sledijo in zaupajo kompetentnemu učitelju in ne postanejo neučakani ter silijo v učenje nečesa, za kar še niso pripravljeni.

Bi se strinjal z mnenjem, da je veščina vsake nove generacije slabša od poprejšnje in da zato taijiquan postopoma usiha?

Mislim, da to ne drži. Veliko stvari vpliva na relativni nivo znanja različnih generacij in celo različnih ljudi znotraj iste generacije. Dobro znan rek pravi, da ne moreš doseči visok nivo znanja, če si prebogat ali prereven. Ljudje iz preteklih generacij so bili dejansko ob različnih priložnostih kot vojaki, varuhi trgovskih karavan ali lastnih skupnosti pozvani, da uporabijo veščino v situacijah na življenje in smrt. To je bila seveda močna motivacija za dosego visokega nivoja v veščini. V spet drugih časih hude revščine je bila prioriteta golo preživetje. Zabeleženo je, kako se je Chen Zhaopi, učitelj trenutne generacije velemojstrov, ob povratku v Chenjiagou zgrozil, ko je videl, da je veščina v lastnem rojstnem kraju na robu izumrtja. Lakota in naravne katastrofe prav gotovo ne zagotavljajo primernega okolja za razvoj veščine. Danes so ljudje bolj izobraženi in imajo boljše življenjske pogoje kot pretekle generacije, imajo pa tudi možnosti izbire in zabave, katere prej niso bile na voljo. Vsekakor pa bo imela, vse dokler se metoda treninga pravilno prenaša naprej, vsaka generacija svoje velemojstre.

Kakšno je tvoje mnenje o načrtovanem razvoju vasi Chenjiagou?

V Chenjiagou sem prišel prvikrat leta 1997. Od takrat se je marsikaj spremenilo, nekaj na bolje, in nekaj na slabše. Najnovejši načrti za razvoj vasi me spominjajo na komercializacijo šaoliskega templja. Vendar pa se je razvoj, kot sem nazadnje slišal, ustavil zaradi problemov s financiranjem.

Ali si kdaj treniral tudi full contact borbo ali sodeloval na tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o tem vidiku borilnih veščin?

Tekom let sem pogosto tekmoval v tradicionalnem karateju in kasneje v semi- in full contact kickboxu. To se mi zdi dragocena izkušnja v smislu preizkusiti se pod pritiskom. Saj je v redu govoriti o tej ali oni tehniki, ampak zmoreš nadaljevati borbo, ko si enkrat poškodovan? Si sposoben kontrolirati svoja čustva, ko si enkrat soočen z močnim nasprotnikom? Se zavedaš, koliko fizične bolečine lahko preneseš ti ali tvoj nasprotnik, ne da bi jo občutil, ko teče adrenalin? Odgovori na ta vprašanja ti dajo samozavest in doprinesejo k občutju resničnosti tvojega treninga. V taijiquan-u sem bil uspešen na številnih tekmovanjih v potiskanju rok – dosegel sem tudi prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Internal Arts International Atlantic Cup v Veliki Britaniji, kjer so sodelovali tudi tekmovalci iz Hong Konga in ZDA.

Je navijanje svile (Chan Si Jin) značilno samo za Chen slog, ali ga poznajo tudi drugi slogi taijiquan-a?

Vse glavne šole taijiquan-a si delijo določene principe in ideje. Ker pa sem sam študiral zgolj Chen slog, ne bi želel razpravljati o podrobnostih drugih slogov.

Kaj se ti zdi ključni del taijiquan vadbe v smislu gradnje gongfu-ja (veščine)?

Chen Changxing, oče Laojia form.

Ključno je, da natančno in pazljivo slediš razvoju pravilne telesne strukture. V vasi Chenjiagou pravijo, da je Laojia Yilu »gongfu forma« in da je trening te forme »trening okvirja«. Ko govorimo o strukturi, govorimo najprej o pravilni postavitvi vseh sklepov v telesu in posledično o vzniku zavedanja, da je Dantian center telesa. Pravilna struktura ne sme biti prisotna zgolj v statičnih položajih, ampak tudi v gibanju, saj lahko šele takrat izpolniš zahtevo biti »podprt v osmih straneh«.

David, kako bi opisal Peng Jin?

Peng je običajno opisan na dva načina. Prvič: poleg lu, ji, an, cai, lie,zhou in kao, je peng eden od temeljnih osmih jin-ov (notranjih sil, op. avt.). V tem smislu peng opisuje tip tehnike odbijanja. Drugič: peng predstavlja najpomembnejšo kvaliteto, brez katere ni taijiquan-a. Telo v stanju peng lahko primerjamo z napihnjeno žogo, saj je elastično in s prekipevajočim fizičnim občutkom moči ter ekspanzije od znotraj navzven. Peng je osrednji jin oziroma kultivirana sila v taijiquan-u in je zato vedno prisoten, ko se gibljemo spiralno, nevtraliziramo ali napadamo. Vsi ostali primarni jin-i morajo biti podprti s peng-om. Iz tega seveda sledi, da če nimaš peng jin-a, ne moreš imeti niti preostalih jin-ov.

Kako lahko učenec zgradi in ojača Peng Jin?

Peng Jin je moč zgraditi le skozi dolgotrajno notranjo kultivacijo. Za gradnjo in ojačanje Peng Jin-a so potrebni številni dejavniki. S kultivacijo moramo doseči takšno stanje uma, v katerem je ta umirjen, a čuječ. Telo mora preko treninga osvojiti občutek lahkosti in senzitivnosti v zgornjem delu in sočasno izjemne teže in povezave s tlemi v spodnjem delu. S pazljivim uravnavanjem telesa lahko prebijemo blokade v energetskih poteh, vse dokler či ne postane močnejši, polnejši in napolni Dantian. Nato uporabimo spiralno gibanje, ki sledi principom navijanja svile, da zbrana energija zaokroži skozi telo.

Če bi imel priložnost srečati kateregakoli – živega ali mrtvega – mojstra borilnih veščin, kdo bi to bil in zakaj?

Srečati enega od pokojnih legendarnih mojstrov iz vasi Chenjiagou ter videti, kako se lahko naše znanje danes primerja s taijiquan-om nekdaj, bi bilo res fascinantno. Če bi moral izbrati le enega mojstra, bi se verjetno odločil za Chen Changxing-a. Bil je namreč prvi, ki je učil tudi nekoga izven klana Chen in tudi tisti, ki je preklasificiral izvorne forme Chen Wangtinga v Laojia formi, katere vadimo danes – zanimivo bi bilo videti, kaj bi si mislil o širjenju družinske veščine po vsem svetu.

Kakšni pa so tvoji upi in želje glede tvojega razvoja v bodoče?

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pri taijiquan-u ne gre toliko za doseganje dokončnih ciljev, ampak za pot. Vse, kar si želim, je nadaljevati trening z izjemnimi učitelji, slediti tradicionalnim metodam iz vasi Chenjiagou in še naprej naravno razvijati lastno veščino.

Bi želel povedati še kaj, kar bi lahko služilo drugim kot navdih za trening taijiquan-a? Bi morda želel učencem priporočiti kakšne specifične koncepte ali metode za razvijanje njihovega gongfu-ja (veščine)?

K procesu učenja je potrebno vse od prvega stika s Chen taijiquan-om pristopiti logično in sistematično. Prav vsi različni učni vidiki Chen taijiquna-a so med seboj povezani in potrebni. Pomembno je, da stopimo na pot učenja z zaupanjem. Veščina bo naravno rasla – če se bomo v učenju gibali od enostavnega h kompleksnemu in od površinskega h globjemu. Z leti in leti konstantnega treninga lahko napredujemo preko različnih nivojev gongfu-ja in pri tem pridobimo nova spoznanja na vsakem od osvojenih nivojev. Vsakdo prične z različne izhodiščne točke, toda prav vsi lahko na ta način bistveno napredujemo. Znan Malezijski taijiquan mojster je nekoč svetoval: »Ne bodi zadovoljen zgolj s tem, da si učenec mojstra – naj postane mojstrska tvoja lastna veščina.«