Tag Archives: Peng Jin

»Počasna pot je najhitrejša.« Intervju z Davidom Gaffneyem

Standardno
Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Oktobra lani smo imeli ob gostovanju Davida Gaffneya v Sloveniji priložnost zaprositi vodjo Chen šole iz Manchestra (VB) in avtorja dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u za intervju. David se je povabilu z veseljem odzval in v pogovoru izpostavil predvsem dva vidika veščine: borilni aspekt kot taijiquan-ovo primarno naravo ter nujo, da znanje poglabljamo naravno in postopno.

David, koliko si bil star, ko si se začel ukvarjati z borilnimi veščinami in kaj te je takrat motiviralo?

Borilne veščine sem začel trenirati, ko sem bil star petnajst let. Takrat smo živeli v Moss Side-u, nevarnem središčnem okrožju Manchestra, kjer je bil poulični kriminal nekaj običajnega. Prav zato sem borilne veščine videl sprva izključno kot sredstvo samoobrambe.

Katere sloge si treniral tekom let ter kakšne so tvoje izkušnje z vsakim od teh slogov?

Zunanje borilne veščine sem treniral petnajst ali šestnajst let. Začel sem z Wado Ryu karatejem in nato nadaljeval s šaolinskim Nam Pai Chuan-om (severno in južno pestjo) ter kickboksom. Od leta 1996 treniram izključno Chen taijiquan.

Zdaj torej treniraš in poučuješ Chen taijiquan. Ali nam lahko za začetek orišeš svoje ozadje v taiji-ju? Kdaj si prvič spoznal Chen slog? Kaj te je pritegnilo v tem sistemu, kar nisi našel nikjer drugje? Kdo so bili tvoji učitelji in kaj si se od njih naučil?

Chen taijiquan sem spoznal sredi devetdesetih in kmalu zatem prvikrat srečal Chen Xiaowang-a. Zame je bil to ključen trenutek. Chen Xiaowang je imel predavanje v mrzli dvorani sredi Manchestra: po predavanju je vstal, si slekel suknjič, odvezal kravato in izvedel fantastično serijo fajin-ov. Do tistega trenutka sem videl mnoge mojstre, vendar pa je bilo to nekaj povsem drugega. Od takrat dalje sem se posvetil treningu izključno Chen taijiquan-a in prepotoval Veliko Britanijo, Evropo in Kitajsko, da bi mu lahko sledil. Tekom let sem mnogokrat odpotoval na Kitajsko, da bi treniral z največjimi mojstri 19. generacije družine Chen. Leta 2003 je naša Šola popeljala prvo skupino angleških učencev na Kitajsko, da bi lahko v vasi Chenjiagou intenzivno trenirali s Chen Xiaoxing-om. Tja se redno vračamo vsaj enkrat, občasno tudi dvakrat letno. Leta 2008 mi je Chenjiagou taijiquan šola podelila certifikat učitelja. V Manchestru imamo tudi to srečo, da tu zadnjih deset let biva zelo dober učitelj Chen sloga, Wang Haijun. Naša šola se tudi trudi pripeljati v Veliko Britanijo najboljše mojstre Chen taijiquan-a in na ta način dvigniti nivo znanja tukaj. Smo edina britanska šola, katerja je gostila kar tri izmed »štirih Budinih bojevnikov«. V Veliki Britaniji smo tudi kot prvi gostili Zhu Tiancai-a, Chen Xioaxing-a in Chen Ziqiang-a. Tekom let sem srečal kar nekaj izjemnih učiteljev, ki so odigrali pomembno vlogo v mojem razvoju. Omenil bi delo s Chen Zhenglei-em med mojimi prvimi obiski Kitajske, pa Feng Zhiqiang-a, Tian Jingmiao-a in druge… Pogled vsakega od teh učiteljev je doprinesel k mojemu bolj celostnemu razumevanju veščine.

Kakšna je tvoja vsakodnevna vadba; kako dolgo, na primer, treniraš vsak dan, kdaj običajno vadiš, kakšen je tvoj običajni vsakodnevni režim?

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Moj vsakodnevni trening je odvisen od mojega urnika. Med tednom vodim veliko tečajev in pri teh, namesto da bi stal spredaj in zgolj govoril, rad tudi sam sodelujem. Ob na polno zasedenih dnevih tako opravim tudi do sedem ali osem ponovitev forme Laojia Yilu, navijanje svile, stoječo meditacijo in podobno, še predno se lotim lastnega treninga. Običajno skušam opraviti vsaj nekaj ur samostojne vadbe – tudi več, če le nisem prezaposlen. Večino časa namenim vadbi Laojia Yilu, katera predstavlja gongfu formo Chen taijiquan-a – številnim generacijam učencev v Chen vasi ta forma, poleg Zhan Zhuang-a (stoječe meditacije) in vaj navijanja svile, namreč služi kot tradicionalna metoda razvijanja lastne veščine. Potiskanje rok (tako rutine kot prosti slog) običajno treniram nekajkrat na teden. Paocui, forme z orožji, vaje z dolgo palico in podobno opravljam po občutku, vendar običajno po koncu treningov na dneve, ko imam več časa.

Za trening nimam določenih fiksnih ur. Vem, da veliko ljudi govori o kitajskem običaju, da se trening opravi zjutraj. Sam pravim učencem, da v resnici ni pomembno, kdaj vadiš, temveč da redno vadiš.

Kaj so po tvojem mnenju ključni vidiki učenja/treniranja taijiquan-a, še posebej, če veščino primerjaš z drugimi borilnimi veščinami, katere si treniral v preteklosti?

Menim, da so najpomembnejši vidiki pri učenju taijiquan-a na eni strani nivo motivacije učencev ter sposobnost in pripravljenost učiteljev posredovati naprej veščino na drugi. Vadba mora biti urejena in sistematična. V tem taijiquan ni prav nič drugačen od ostalih borilnih veščin. Da bi dosegel dober nivo znanja, mora učenec najprej osvojiti osnove. V Chen taijiquan-u moramo najprej pričeti s treningom bistvenih vidikov telesne strukture in gibanja. Ti vidiki morajo postati del naravnega telesnega spomina in ne zgolj slepo naučeni in mehansko ponavljani. Ljudje, katerim se mudi, da bi čim prej prišli do »dobrih stvari«, redko dosežejo visok nivo v taiji-ju. Pomanjkanje potrpežljivosti za trening osnov je lahko velik problem. Ljudje mislijo, da se lahko, ker so trenirali že deset ali petnajst let, začnejo ukvarjati z naprednejšimi vidiki vadbe. Če imajo (oni ali njihov učitelj) priložnost delati z učiteljem zgolj enkrat ali dvakrat letno, ostaja njihov nivo znanja zelo nizek.

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Siaw-Voon Sim).

V vasi Chenjiagou pogosto rečejo, da kvantiteta porodi kvaliteto. Mojster Chen Xiaoxing večkrat govori o nujnosti, da do veščine pridemo z drilom, torej je očitno pomembno, da je učenec motiviran in resno vadi tiste vidike veščine, ki so primerni njegovi stopnji razvoja. Učenci morajo zaupati svojemu učitelju in metodi. Glede tega imajo učenci v vasi Chenjiagou veliko prednost. Lahko namreč vidijo ljudi na vseh stopnjah razvoja, od popolnih začetnikov do velemojstrov. Na Zahodu se začetniki pogosto zaženejo v vadbo z velikim entuziazmom, vendar kasneje začnejo dvomiti v metodo in skušajo dopolniti lasten trening z različnimi stvarmi, za katere verjamejo, da jih bodo naredile bolj uspešne. V končni fazi je počasna pot najhitrejša za dosego resnične veščine. Šele če bo učenec najprej osvojil pravilno telesno strukturo, pravilno navijanje svile in pravilen energetski občutek (lahkosti v zgornjem delu telesa, teže v spodnjem delu, ekspanzije od vznotraj navzven in tako naprej), bo dejansko lahko praktično uporabil sistem, ko bo začel raziskovati možnosti v dvoboju. Kdor zbira forme in tehnike ne da bi najprej zgradil temelje, najverjetneje ne bo uspešen v praktičnem preizkusu pod pritiskom.

V zvezi s specifičnimi razlikami med Chan taijiquan-om in ostalimi borilnimi veščinami – glavne razlike so poudarek na razvoju krožnega principa in zakoreninjenosti v Chen taijiquan-u kot osnova za uspeh v dvoboju. Pomembno je tudi razumeti telo kot sistem in ne zgolj slediti drilu vnaprej dogovorjenih oblik napada in obrambe. V Chen taijiquan-u je za borbo osrednja ideja spontanosti in trening s ciljem, da odreagiraš v skladu s situacijo.

Kaj je po tvojem mnenju resnično bistvo in končni cilj taijiquan-a? Se je njegovo bistvo spreminjalo skozi čas in ali se ti zdi, da je danes njegovo bistvo drugačno kot je bilo nekdaj?

Heksagram11, Tai.

Heksagram11, Tai.

Samo ime sistema kaže na njegovo bistvo. Quan pomeni boks ali borilno veščino, Taiji pa je osrednja ideja Ijing-a. Rečemo lahko torej, da taijiquan prenaša princip Taiji-ja v borilno veščino. Taiji je iskanje ravnovesja. Navznoter skuša Taiji uravnovesiti emocionalni vidik uma (xin), ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero (yi), katera je yin; navzven Taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. To velja tako danes kot je veljalo nekdaj. Je pa res, da so danes tečaji taiji-ja vsepovsod, čeprav je vprašanje, koliko ljudi, ki te tečaje vodijo, dejansko razume bistvo sistema.

Kako je učenje taijiquan-a vplivalo na tvoje telo in tvoj um?

Vpliv na oba je bil velik! V taijiquan-u se osrednja metodologija treniranja vrti okrog treh konceptov: »song, rou« in »man«. Gre za trening telesa s pomočjo metode počasnosti s ciljem, da telo postane sproščeno in odzivno. Počasnost je potrebna, da smo lahko pozorni na vse aspekte fizičnega in mentalnega. Sledenje tej metodi neizogibno porodi večjo mentalno umirjenost in osredotočenost. Ko me ljudje vprašajo, kaj mi je taijiquan dal, je prva stvar, katero najprej omenim, občutek udobnosti in domačnosti v lastnem telesu.

Ali vadiš Qigong?

Ne. Taijiquan je sam po sebi sofisticirana oblika energetske vadbe. Podobno kot pri vseh tradicionalnih borilnih veščinah, je tudi Chen Wangting, ko je razvil sistem skoraj štiristo let nazaj, vanj vključil Jingluo teorijo iz tradicionalne kitajske medicine, Ying-Yang teorijo iz Ijing-a, kot tudi starodavni metodi Daoyin (zbiranje in usmerjanje energije) in Tu-Na (dobesedno vdihovanje in izdihovanje).

Ali se ti zdi pomembno, da ljudje, ki vadijo taijiquan, poznajo energetski sistem, akupunkturne točke in meridiane?

Najprej je potrebno poudariti, da se učimo taijiquan in ne študiramo z namenom, da bi postali zdravniki kitajske tradicionalne medicine. Seveda pa je potrebno, če želimo razumeti zapuščino mojstrov preteklih generacij, poznati osnove kitajske medicine. Zato pomaga, če poznamo nekatere akupunkturne točke, katere so povezane z vadbo taijiquan-a.

Kaj pa teoretični vidiki sistema? Kako pomembno se ti zdi poznati in študirati teoretična dela, kot na primer Chen Xin-ov Ilustrirani kanon taijiquan-a družine Chen? Kdaj, se ti zdi, bi moral učenec začeti vključevati ta vidik v svoj študij, če sploh?

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xino-vega dela.

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xin-ovega dela.

Pomembno je, da poznaš dovolj relevantne teorije za lastno stopnjo razvoja. Za začetnika je dovolj, če pozna osnovne zahteve – poravnano telo, sproščen um in v razkoraku zaokrožene noge (kot da bi med njimi držal veliko žogo; op. avt.). Na tej stopnji bi lahko preveč kompleksni teoretični aspekti celo zavirali učenčev razvoj. Na primer, če bi poskušal zapreti prsni koš medtem ko je telo še vedno togo in neporavnano v vertikalni osi, bi zgolj povročil še več napačnih odklonov v telesu. Bolje je, da pristopimo k treningu z logičnim in potrpežljivim pristopom. Branje Shakespeare-ja ne more koristiti otroku v osnovni šoli. Podobno mora tudi učenec taijiquan-a iti skozi vse stopnje razvoja in trenirati njemu primerne vidike sistema. Kitajski učenci imajo to prednost, da lažje razumejo določene koncepte, saj imajo ti jasne kulturne reference. Besede kot na primer qi, peng, lu, ji, an imajo za zahodnjake prizvok misterioznosti, medtem ko so nekaj povsem običajnega na Kitajskem. Zaradi tega je morda bolj pomembno za zahodnjake, da prebirajo tudi razna dela o taijiquan-u. Prav tako je pomembno, da sledijo in zaupajo kompetentnemu učitelju in ne postanejo neučakani ter silijo v učenje nečesa, za kar še niso pripravljeni.

Bi se strinjal z mnenjem, da je veščina vsake nove generacije slabša od poprejšnje in da zato taijiquan postopoma usiha?

Mislim, da to ne drži. Veliko stvari vpliva na relativni nivo znanja različnih generacij in celo različnih ljudi znotraj iste generacije. Dobro znan rek pravi, da ne moreš doseči visok nivo znanja, če si prebogat ali prereven. Ljudje iz preteklih generacij so bili dejansko ob različnih priložnostih kot vojaki, varuhi trgovskih karavan ali lastnih skupnosti pozvani, da uporabijo veščino v situacijah na življenje in smrt. To je bila seveda močna motivacija za dosego visokega nivoja v veščini. V spet drugih časih hude revščine je bila prioriteta golo preživetje. Zabeleženo je, kako se je Chen Zhaopi, učitelj trenutne generacije velemojstrov, ob povratku v Chenjiagou zgrozil, ko je videl, da je veščina v lastnem rojstnem kraju na robu izumrtja. Lakota in naravne katastrofe prav gotovo ne zagotavljajo primernega okolja za razvoj veščine. Danes so ljudje bolj izobraženi in imajo boljše življenjske pogoje kot pretekle generacije, imajo pa tudi možnosti izbire in zabave, katere prej niso bile na voljo. Vsekakor pa bo imela, vse dokler se metoda treninga pravilno prenaša naprej, vsaka generacija svoje velemojstre.

Kakšno je tvoje mnenje o načrtovanem razvoju vasi Chenjiagou?

V Chenjiagou sem prišel prvikrat leta 1997. Od takrat se je marsikaj spremenilo, nekaj na bolje, in nekaj na slabše. Najnovejši načrti za razvoj vasi me spominjajo na komercializacijo šaoliskega templja. Vendar pa se je razvoj, kot sem nazadnje slišal, ustavil zaradi problemov s financiranjem.

Ali si kdaj treniral tudi full contact borbo ali sodeloval na tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o tem vidiku borilnih veščin?

Tekom let sem pogosto tekmoval v tradicionalnem karateju in kasneje v semi- in full contact kickboxu. To se mi zdi dragocena izkušnja v smislu preizkusiti se pod pritiskom. Saj je v redu govoriti o tej ali oni tehniki, ampak zmoreš nadaljevati borbo, ko si enkrat poškodovan? Si sposoben kontrolirati svoja čustva, ko si enkrat soočen z močnim nasprotnikom? Se zavedaš, koliko fizične bolečine lahko preneseš ti ali tvoj nasprotnik, ne da bi jo občutil, ko teče adrenalin? Odgovori na ta vprašanja ti dajo samozavest in doprinesejo k občutju resničnosti tvojega treninga. V taijiquan-u sem bil uspešen na številnih tekmovanjih v potiskanju rok – dosegel sem tudi prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Internal Arts International Atlantic Cup v Veliki Britaniji, kjer so sodelovali tudi tekmovalci iz Hong Konga in ZDA.

Je navijanje svile (Chan Si Jin) značilno samo za Chen slog, ali ga poznajo tudi drugi slogi taijiquan-a?

Vse glavne šole taijiquan-a si delijo določene principe in ideje. Ker pa sem sam študiral zgolj Chen slog, ne bi želel razpravljati o podrobnostih drugih slogov.

Kaj se ti zdi ključni del taijiquan vadbe v smislu gradnje gongfu-ja (veščine)?

Chen Changxing.

Chen Changxing, oče Laojia form.

Ključno je, da natančno in pazljivo slediš razvoju pravilne telesne strukture. V vasi Chenjiagou pravijo, da je Laojia Yilu »gongfu forma« in da je trening te forme »trening okvirja«. Ko govorimo o strukturi, govorimo najprej o pravilni postavitvi vseh sklepov v telesu in posledično o vzniku zavedanja, da je Dantian center telesa. Pravilna struktura ne sme biti prisotna zgolj v statičnih položajih, ampak tudi v gibanju, saj lahko šele takrat izpolniš zahtevo biti »podprt v osmih straneh«.

David, kako bi opisal Peng Jin?

Peng je običajno opisan na dva načina. Prvič: poleg lu, ji, an, cai, lie,zhou in kao, je peng eden od temeljnih osmih jin-ov (notranjih sil, op. avt.). V tem smislu peng opisuje tip tehnike odbijanja. Drugič: peng predstavlja najpomembnejšo kvaliteto, brez katere ni taijiquan-a. Telo v stanju peng lahko primerjamo z napihnjeno žogo, saj je elastično in s prekipevajočim fizičnim občutkom moči ter ekspanzije od znotraj navzven. Peng je osrednji jin oziroma kultivirana sila v taijiquan-u in je zato vedno prisoten, ko se gibljemo spiralno, nevtraliziramo ali napadamo. Vsi ostali primarni jin-i morajo biti podprti s peng-om. Iz tega seveda sledi, da če nimaš peng jin-a, ne moreš imeti niti preostalih jin-ov.

Kako lahko učenec zgradi in ojača Peng Jin?

Peng Jin je moč zgraditi le skozi dolgotrajno notranjo kultivacijo. Za gradnjo in ojačanje Peng Jin-a so potrebni številni dejavniki. S kultivacijo moramo doseči takšno stanje uma, v katerem je ta umirjen, a čuječ. Telo mora preko treninga osvojiti občutek lahkosti in senzitivnosti v zgornjem delu in sočasno izjemne teže in povezave s tlemi v spodnjem delu. S pazljivim uravnavanjem telesa lahko prebijemo blokade v energetskih poteh, vse dokler či ne postane močnejši, polnejši in napolni Dantian. Nato uporabimo spiralno gibanje, ki sledi principom navijanja svile, da zbrana energija zaokroži skozi telo.

Če bi imel priložnost srečati kateregakoli – živega ali mrtvega – mojstra borilnih veščin, kdo bi to bil in zakaj?

Srečati enega od pokojnih legendarnih mojstrov iz vasi Chenjiagou ter videti, kako se lahko naše znanje danes primerja s taijiquan-om nekdaj, bi bilo res fascinantno. Če bi moral izbrati le enega mojstra, bi se verjetno odločil za Chen Changxing-a. Bil je namreč prvi, ki je učil tudi nekoga izven klana Chen in tudi tisti, ki je preklasificiral izvorne forme Chen Wangtinga v Laojia formi, katere vadimo danes – zanimivo bi bilo videti, kaj bi si mislil o širjenju družinske veščine po vsem svetu.

Kakšni pa so tvoji upi in želje glede tvojega razvoja v bodoče?

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pri taijiquan-u ne gre toliko za doseganje dokončnih ciljev, ampak za pot. Vse, kar si želim, je nadaljevati trening z izjemnimi učitelji, slediti tradicionalnim metodam iz vasi Chenjiagou in še naprej naravno razvijati lastno veščino.

Bi želel povedati še kaj, kar bi lahko služilo drugim kot navdih za trening taijiquan-a? Bi morda želel učencem priporočiti kakšne specifične koncepte ali metode za razvijanje njihovega gongfu-ja (veščine)?

K procesu učenja je potrebno vse od prvega stika s Chen taijiquan-om pristopiti logično in sistematično. Prav vsi različni učni vidiki Chen taijiquna-a so med seboj povezani in potrebni. Pomembno je, da stopimo na pot učenja z zaupanjem. Veščina bo naravno rasla – če se bomo v učenju gibali od enostavnega h kompleksnemu in od površinskega h globjemu. Z leti in leti konstantnega treninga lahko napredujemo preko različnih nivojev gongfu-ja in pri tem pridobimo nova spoznanja na vsakem od osvojenih nivojev. Vsakdo prične z različne izhodiščne točke, toda prav vsi lahko na ta način bistveno napredujemo. Znan Malezijski taijiquan mojster je nekoč svetoval: »Ne bodi zadovoljen zgolj s tem, da si učenec mojstra – naj postane mojstrska tvoja lastna veščina.«