“Imej pravilen pristop; bodi vztrajen v vadbi; in nadaljuj z iskanjem in učenjem,” intervju z mojstrom Chen Ziqiang-om

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang je član dvajsete generacije družine Chen z resnično impresivno genealogijo: njegov oče je velemojster Chen Xiaoxing, njegov stric velemojster Chen Xiaowang in njegov praded sam legendarni Chen Fake. Kljub temu pa je postal tekom zadnjih dvajsetih let Chen Ziqiang  v svetu Chen taijiquan-a priznan zgolj zaradi lastnih dosežkov. Od svojih dvajsetih let dalje se je namreč – v skladu s tradicijo borilnih veščin – meril na uradnih in neuradnih turnirjih s komerkoli, ki bi mu upal stati nasproti. Izboril si je nešteto zmag in z njimi pridobil sloves ognjevitega borca.

Chen Ziqiang, odločen ohraniti resnično bistvo družinske veščine in popolnoma predan ohranjanju družinskega izročila, skupaj z očetom v domači vasi vodi Chenjiagou šolo Chen taijiquan-a (Chen Taijiquan Xuexiao). Dva do tri mesece letno preživi tudi na poti po Evropi in ZDA, kjer predaja svoje obsežno znanje veščine zahodnjakom.

Tekom njegove turneje leta 2013, je Chen Ziqiang prvič vodil delavnico tudi v Sloveniji in tako skupini učencev, zbranih z vseh koncev Evrope, ponudil izjemno priložnost, da izkusijo kvalitete njegovega poučevanja. Ziqiang se je v telovadnici med energičnimi ogrevalnimi vajami, neštetimi ponovitvami form in dinamičnimi (ter vedno zabavnimi!) drili potiskanja rok izkazal kot strog in neutruden učitelj s sokoljim očesom za napake. S svojo močno in navdihujočo prisotnostjo je motiviral vse učence, da so še bolj zavzeto delali in potisnili lastne meje še dlje.

Chen Ziqiang med delavnico nadzoruje skupino (foto: J. Suhadolnik)

Kot potrpežljiv in velikodušen učitelj je Chen Ziqiang delil z nami lastne izkušnje in znanje o taijiquan-u tudi izven telovadnice. Da bi odgovoril na vprašanja učencev, je v poznih večernih urah za mizo spregovoril o lastnem učenju, izkušnjah, pridobljenih s poučevanjem ter lastnih pogledih na specifične vidike Gongfu-ja. Med pogovorom se je spomnil lastnega otroštva v vasi, kjer je taijiquan tesno vpleten v dnevne in letne ritme življenja in kjer zgodbe in legende o taiji mojstrih še vedno burijo otroško domišljijo. Opisal je tudi, kako sta tekom let njegova motivacija in volja do treninga postopoma postajali vse močnejši, enako kot tudi njegova odločenost ohraniti družinsko veščino v svoji izvorni obliki.

Med pogovorom o izkušnji poučevanja se je Ziqiang dotaknil vsakodnevnih obveznosti, povezanih z vodenjem šole. Opisal je tudi prihodnost učencev po formalnem zaključku treninga. Spregovoril je tudi o specifičnih vidikih Gongfu-ja, raznolikih izzivih, povezanih z učenjem in poučevanjem ter razliko v pristopu do veščine, katero opaža med kitajskimi učenci in zahodnjaki.

Nekateri najbolj pomenljivi Ziqiang-ovi odgovori so bili tudi najbolj jedrnati, podani z enako preciznostjo, kot jo mojster uporablja v borilnem ringu. Podobno kot številni mojstri pred njim, je Chen Ziqiang poudaril, da v taijiquan-u bljižnjic ni. Enako pomemben in pomenljiv je bil tudi njegov odgovor, da za uspeh učenca zadostujeta že samo pridnost in vztrajnost.

Pogovor s Ziqiangom smo pričeli z vprašanjem o njegovem otroštvu.

Učenje veščine

Mojster Ziqiang, koliko ste bili stari, ko ste pričeli trenirati in kaj je takrat tvorilo vaš trening? Kakšen je bil vaš odnos do taijiquan-a na samem začetku?

Poučevati so me začeli, ko sem bil star tri leta. Večinoma sem moral vaditi stoječo meditacijo (Zhan Zhuang). Na samem začetku šolanja seveda nisem imel nobenega posebnega odnosa do veščine, razen da sem čutil, da mi krade moj čas za igranje.

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Kdo so bili vaši učitelji tekom let in kakšna je bila vaša pot v taijiquan-u?

Moj učitelj je bil moj oče, Chen Xiaoxing. Kadarkoli bi imel čas, bi oče nadzoroval mojo stoječo meditacijo in popravil mojo držo. Enako je bilo tudi z mojimi prostoročnimi formami in treningom z orožji.

Ali ste kot mladostnik v domači vasi prisostvovali dogodkom (ne nujno dvobojem), kateri bi razkrili mojstrstvo učiteljev v vasi? Kako so takšni dogodki vplivali na vas?

V vasi sem videl mnogo takšnih dogodkov in zato nisem mislil, da so kaj posebnega. Bili so del mojega vsakdana. V tem smislu zato niso imeli posebnega vpliva name.

Svet taijiquna-a in še posebej vas Chenjiagou sta polna zgodb o legendarnih mojstrih in njihovih dosežkih. Vam je kakšna od teh še posebej ljuba?

Vsaka generacija v moji družini ima fantastične zgodbe. Všeč so mi vse, še posebej tiste, ki govorijo o resničnem mojstrstvu v borilni veščini. Obstajajo tudi zgodbe, osnovane na legendah, katerih namen je navdihovati.

Mojster Ziqiang, kaj vas motivira pri vašem treningu? Se je vaša motivacija tekom let spreminjala in kako?

Kot otrok nisem bil močno motiviran – vadil in treniral sem zaradi pričakovanj in zahtev staršev. Ko sem bil star trinajst let, pa sem nenadoma postal odločen, da začnem resno trenirati. Ker sem bil majhne postave, sem želel postati močan. Poleg tega sem se pričel zavedati, da je to edinstvena borilna veščina, katera se je v naši družini [stoletja] prenašala iz roda v rod. Spoznal sem, da bo veščina znotraj družine izgubljena, če ne nadaljujem. To zavedanje je ostalo z mano in se ni spremenilo – izpolniti moram obvezo.

Ali še vedno trenirate z očetom in kako pogosto? Glede na izjemno visok nivo vašega znanja, kako pomembno se vam zdi še naprej trenirati z mojstri starejše generacije, da bi napredovali v veščini?

Seveda še vedno treniram pod vodstvom svojega očeta. Čeprav to ni več trening, pri katerem bi me oče dnevno nadziral, vedno poiščem njegovo pomoč, ko naletim na točko, katera potrebuje pojasnilo, ali kadar naletim na kaj, česar ne razumem. Tudi v bodoče bo tako.

Kako torej poteka vaš trening? Kako dolgo na primer trenirate vsak dan, kdaj običajno vadite in kaj zaobsega vaš običajni trening?

Vsak dan treniram zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem doma, to pomeni približno osem ur na dan. Treniram vse znotraj sistema – Taolu (prostoročne forme), orožja in Tuishou (potiskanje rok).

Je kakšen vidik treninga, ki vam je še posebej všeč? Zakaj?

Rad preučujem skupne točke Taolu (prostoročnih form) in dejanske borbe. Samo na ta način lahko razumem razloge za posamične gibe v Taolu, njihovo namembnost in cilj.

Chenjiagou šola Chen taijiquan-a in poučevanje 

Sedaj torej z očetom vodite šolo. Kakšne so vaše zadolžitve znotraj šole?

Moja glavna zadolžitev v šoli je poučevanje. Odgovoren sem za trening in pripravo učencev na tekmovanja.

Nam lahko poveste kaj več o svojih učencih? Koliko jih je v uku? Od kod prihajajo? Kako dolgo običajno ostanejo v šoli? Kakšne so njihove poti, ko zapustijo šolo?

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

V šoli imamo več kot 300 registriranih učencev. Učenci prihajajo iz vasi Chenjiagou, z raznih koncev Kitajske in nekateri tudi iz tujine. Nekateri učenci so v šoli krajši čas (od nekaj tednov do šest mesecev), spet drugi ostajajo v uku dlje (od dveh do deset let).

Večina učencev, ki zaključi večletni program, pride v šolo še kot otroci z namenom, da bi postali učitelji borilnih veščin. Nekateri odidejo tudi med varnostnike, v policijo ali vojsko. Učenci, ki so pri nas krajš čas, so večinoma odrasli z lastnim poklicom, ki bi se radi izučili Chen taijiquan-a, ali pa učitelji taijiquan-a iz drugih šol, ki pridejo, da bi dopolnili in dvignili nivo lastnega znanja.

Bi se strinjali s trditvijo, da učenje ne pomaga napredovati zgolj učencu, temveč izboljša tudi veščino samega učitelja? Katere elemente učiteljeve veščine, po vašem mnenju, mojstri poučevanje drugih?

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Če je metoda poučevanja pravilna, bo nedvomno dvignila standard tako učenca kot učitelja. Učitelj mora težiti k nenehnemu raziskovanju in preučevanju pravilne metode in pravilne poti, kar bo zagotovo vidno tudi v nivoju veščine njegovih učencev. Na ta način se zvišuje standard razumevanja in prakse v Chen veščini tako učitelja kot učenca.

Kako bi opisali proces učenja v taijquan-u?

Učenec mora imeti dobrega učitelja ter prizadevno in vztrajno vaditi.

Bi rekli da se, če redno vadiš pod nadzorom dobrega učitelja, napredek v Gongfu (veščini) vedno zgodi postopoma in korak za korakom, ali je v določenih primerih preskok v znanju lahko tudi nenaden in hiter?

Kvantumski skok je nemogoč – to je le fantazija in nemogoča želja. Bljižnic ni!

Ali, ko učenec doseže višje nivoje znanja, vsak naslednji nivo zahteva dlje časa in je težje dosegljiv? Zakaj je temu tako?

Višji nivoji veščine niso nujno težje dosegljivi. Če se učenec ne priuči pravilne metode in ne izbere pravilne poti, težje napreduje.Napredek ni pogojen z vprašanjem časa. Kar je ključno je, ali si pridobil tehnično sposobnost/veščino, katera ti omogoči napredovati na višji nivo.

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Kaj so, po vašem menju, lastnosti dobrega učenca?

Dober učenec naj bi imel tri lastnosti: inteligenco, pridnost in dispozicijo. Imeti vse tri je redko. Običajno sta že pridnost in vztrajnost dovolj.

Ali obstajajo razlike do pristopa in vadbe taijiquan-a med kitajskimi učenci in zahodnjaki?

Določene koncepte, kateri so del kitajskega duha in kitajske kulture, zahodnjaki težje dojamejo. Na trenutke se to zdi celo nemogoče, saj zahodnjaki skušajo interpretirati kitajske ideje s pomočjo lastnih konceptov. V pristopu in vadbi kitajski učenci delajo, zahodnjaki sprašujejo. Medtem ko kitajski učenci skušajo začutiti gibe, se zahodnjaki ukvarjajo z mehaniko in kinetiko gibov.

Taijiquan in Gongfu

Kaj se vam zdi najpomembnejši element vadbe v taijiquan-u za izgradnjo Gongfu-ja (veščine)?

Treniranje osnov in Taolu (form), nato Tuishou (potiskanje rok) ter zatem Sanshou (prosta borba). Vsi trije sklopi so med seboj povezani in vsak sklop gradi na temeljih predhodnega.

Omenili ste, da obstajajo trije razlogi za vadbo taijiquan-a. Jih lahko še enkrat naštejete in opišete njihova razmerja?

Prvič: ohranjanje zdravja. Drugič: izgradnja telesa. In tretjič: taijiquan kot borilna veščina. Ne glede na cilj, mora učenec slediti principom borilne veščine pri svojem treningu. Na ta način taijiquan pomaga izgraditi telo in tudi ohranjati zdravje. Sčasoma taijiquan postane tudi dejanska borilna veščina.

Kaj pa so stopnje in metode v Tuishou (potiskanju rok)?

Tuishou lahko kategoriziramo v štiri stopnje, pet metod in tri vzorce. Štiri stopnje so: ohranjati kondicijo, študij/eksperimentiranje, aplikacije in borba. Pet metod vključuje enoročno potiskanje rok, dvoročno potiskanje rok, korakanje naprej in nazaj, potiskanje rok v nizki preži (da lu), ter prosto korakanje. Trije vzorci v potiskanju rok so horizontalni, vertikalni in poševni vzorec.

Kaj so vaši upi za prihodnost Chen taijiquan-a?

Želim si, da v procesu širjenja in popularizacije taijiquan ne izgubi svojega bistva.

Bi lahko za konec povedali še kaj, kar lahko služi učencem kot navdih pri treningu taijiquan-a? Bi priporočili kakšne posebne koncepte in metode za izboljšanje veščine (Gongfu)?

Potrebno je zaupati. Vztrajaj na svoji poti, da bi dosegel končni cilj. Imej pravilno idejo, bodi dosleden v vadbi ter nadaljuj z iskanjem in učenjem.

Mojster Chen Ziqiang, hvala za pogovor.

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Zahvale: Pričujoči intervju ne bi bil mogoč brez odprtih src in velikodušne pomoči številnih prijateljev in taiji navdušencev. Rada bi se zahvalila mojstru Chen Ziqiang-u, da je – raje kot da bi počival v poznih večernih urah – potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja učencev Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Prav tako bi se rada zahvalila izjemni učiteljici taijiquan-a Davidine Siaw-Voon Sim, katera je vprašanja prevedla v kitajščino ter nato mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Brez njene pomoči ideja za ta intervju ne bi nikoli zaživela. Neskončno hvaležna sem tudi prijateljici in lektorici Claire O’Kell, katera se redno bori z mojo angleščino in s svojim pretanjenim občutkom za jezik vedno uspe moje angleške tekste spremeniti v zanimivo branje. Zelo sem hvaležna tudi vsem fotografom, ki so odstopili fotografije za objavo na blogu, ne da bi zanje pričakovali plačilo.

 Velika hvala poklicnemu fotografu Jožetu Suhadolniku, ki je dokumentiral delavnico v Ljubljani in ustvaril serijo izjemnih fotografij. Celotna serija je dostopna v zavihku Galerija na našem blogu.

 Prav tako bi se rada iskreno zahvalila poklicni fotografinji Androniki Christodoulou, katera nam je dovolila objaviti dve njeni fotografiji. Če bi želeli izkusti življenje v vasi Chenjiagou skozi njeno izjemno reportažno fotografijo, si oglejte spletno stran Androniki Christodoulou Photography.

 Zahvala tudi Michaelu Vorwerk-u, ki je z avtom pripotoval iz Kaslla (Nemčija), da bi treniral z mostrom Ziqiang-om in med treningom našel tudi čas – in najboljšo svetlobo – da bi ustvaril nekaj izjemnih portetov. Izbor le-teh si lahko ogledate v zavihku Galerija na našem blogu.

 Nazadnje velika hvala še prijateljici Lai Marsh, katera je spomladi 2013 obiskala vas Chenjiagou in mi dovolila objaviti eno izmed svojih fotografij v tem intervjuju.

 

Agni Prijatelj