Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.
V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.
Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.
Prvo srečanje z Lei Muni-jem
„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.
Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.
Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”
Lei Muni-jevo poučevanje
„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.
V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”
Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”
Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”
Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.
Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.
Pomembnost “Wu Xing-a”
Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.
Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“
Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“
Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“
Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”
Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin
Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“
Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“
Odnos do taijiquana
Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.
Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.
Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.
Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“
Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“
Ženske in taijiquan
Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.
Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.
Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.
Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.
To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“
Davidine Siaw-Voon Sim
(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)