Tag Archives: Zhan Zhuang

Življenje v taijiquan šoli v vasi Chenjiagou

Standardno

Moje bivanje v Chen vasi se je pričelo sredi maja: za pol leta sem se nastanila v šoli taijiquan-a, ki jo vodita mojstra Chen Ziqiang in njegov oče, Chen Xiaoxing. Pred odhodom nisem imela večjih pričakovanj, kako naj bi učni proces potekal, mojster Chen Ziqiang pa mi je že vnaprej povedal, da me bo poučeval Wang Yan – njegov učenec ter glavni inštruktor šole. Moja namera je bila, da »se vrnem h koreninam«; da skozi intenzivno vadbo še malo »nabrusim« um in telo in na ta način postavim trdnejše temelje svoji nadaljnji praksi.

 

1

Sl. 1 Jutranji pozdrav.

Kmalu bodo minili trije meseci, odkar sem prišla v Chenjiagou. V tem času sem doživela toliko novega, da imam občutek, kot da sem tukaj veliko dlje – navkljub temu, da sem v resnici počela pretežno samo dve stvari: intenzivno sem vadila in se sočasno prilagajala novemu okolju. V tokratnem prispevku bom tako na kratko razložila, kakšna je struktura šole in kako izgleda tukajšnji vsakdanjik. Z vami bom delila svoja opažanja glede vadbe v šoli, lastnega procesa učenja in mojih izkušenj pri delu z učitelji. Na koncu na kratko predstavljam še navdihujočo zgodbo izjemne učenke, ki je svojo taiji zgodbo začela pri«rosnih« šestinšestdesetih letih. Zdaj, po petih letih, vadba taiji-ja še vedno ostaja njena največja strast.

2

Sl. 2 Vhod v stari kompleks šole, kjer poteka naš vsakdanjik in kjer smo nastanjeni tako učenci kot večina učiteljev. Pred nekaj leti je bila, nekaj vstran od omenjenega kompleksa, zgrajena še nova, sedemnadstropna stavba, ki pa je in bo namenjena predvsem seminarjem in posebej organiziranim dogodkom

Taiji šolo Chenjiagou Taijiquan Xue Xiao od leta 1980 vodi veliki mojster Chen Xiaoxing. Leta 1996 se mu je pridružil še njegov sin, mojster Chen Ziqiang, ki je danes tudi glavni trener šole. Tu se je od začetka pa vse do danes izobraževalo več tisoč učencev. Mnogi izmed njih so, tako na Kitajskem, kot tudi v tujini, ustanovili svoje šole, od katerih so nekatere postale tudi uradne podružnice matične Chenjiagou šole. V šoli se trenutno pod okriljem omenjenih mojstrov in več kot desetih inštruktorjev šola okrog 200 otrok in 100 odraslih. Poleti, v času dopusta in počitnic, je učencev več; nekateri otroci v spremstvu staršev pridejo na poletni taiji tabor, odrasli pa izkoristijo svoj dopust za intenzivno izpopolnjevanje. V rednem, celoletnem programu se šola le okrog 100 otrok. Odrasli prihajajo priložnostno in ostanejo po nekaj tednov, mesecev ali celo let, nekateri se tudi redno vračajo.

3

Sl. 3 Popoldansko ogrevanje.

Otroci pogosto začnejo s šolanjem pri treh, štirih, petih, šestih letih, lahko pa tudi bistveno kasneje, saj šola ne postavlja starostnih omejitev. Šolajo se različno dolgo, nekateri tudi več kot deset let. Poleg taijiquana imajo na programu še splošne predmete, ki jih obiskujejo tja do osemnajstega leta in ki med drugim vključujejo tudi matematiko, literaturo in angleščino. Njihovi vsakodnevni treningi so fizično zelo zahtevni in namenjeni temu, da po več letih usposabljanja postanejo sposobni obvladati veščino na zelo visoki ravni, predvsem v borilnem smislu. Po končanem šolanju se učenci pogosto zaposlijo kot učitelji taijiquana, nekaj pa jih dobi službo tudi v vojski, policiji ali na področju varovanja.

4

Sl. 4 Pouk matematike.

Odrasli pridejo v šolo iz različnih vzgibov: medtem ko si nekateri želijo povrniti ali ohraniti zdravje, pa je največ takih, ki jih močno pritegne veščina sama. Takšnim posameznikom veščina pogosto služi ko pot »iskanja samega sebe«. To, da so prišli v rojstno vas taijiquana, ima za večino praktikantov globok pomen, zato so tudi pripravljeni trdo delati, da bi napredovali. Med njimi so tako popolni začetniki, kot tudi zelo napredni in prav vse generacije, od mladih, do »mladih po srcu«. Dozdaj smo bili tukaj nastanjeni največ štirje učenci iz tujine, danes, 15. avgusta, ko zaključujem s pisanjem tega prispevka, pa jih je prišlo kar naenkrat 26, od tega kar dve skupini iz Argentine. Več tukajšnjih sošolcev mi je omenilo, da vadijo taiji, ker bi preprosto radi postali »močnejši«, tako v duševnem kot v fizičnem smislu. Dobila sem tudi občutek, da je taijiquan v kitajski kulturi tako pomemben, da ga nekateri obravnavajo kot vrednoto. Zelo ponosni so na to, da vadijo. Tukaj so cele družine, ki preživljajo svoj dopust v šoli.

5

Sl. 5 Skupina odraslih med vadbo.

Naš vsakodnevni urnik je sledeč: večina ljudi vstaja ob 6.00, nekateri pa se pojavijo na šolskem dvorišču tudi že ob 5.00 (če želiš ujeti vsaj malo tišine in zasebnosti pri vadbi, je ta ura priporočljiva). Ob 6.30 se začne jutranje ogrevanje za otroke in mladostnike in ob 7.00 zajtrk. Od 9.00 do 11.30 dopoldanski trening, ob 12.00 kosilo in počitek, od 14.30 do 17.30 popoldanski trening in ob 18.00 večerja. Po večerji še dodaten trening za otroke (med šolskim letom imajo otroci v dopoldanskem času na urniku splošne predmete, med poletnimi počitnicami pa taiji trening). Vsako jutro od 8.00 do 8.30 poteka tudi neobvezujoča vadba stoječega stebra z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Ob nedeljah smo prosti.Dnevi so si med seboj zelo podobni: vadba, hranjenje, spanje, pa spet vadba, hranjenje, spanje…vse ostalo se suče okrog tega.

V času treningov šolsko dvorišče spominja na pravo mravljišče; učenci so razporejeni po skupinah in vsaka skupina vadi pod vodstvom svojega inštruktorja. Odrasli se tako zjutraj skupaj ogrejejo in vadijo bazične stvari, kot so stoječi steber, navijanje svile in staro formo. Po osnovah se vadba nadaljuje bodisi individualno, bodisi v manjših skupinicah. Nekateri vadijo prostoročne forme, spet drugi forme z orožjem … in toliko kot je ljudi, toliko je tudi različnih načinov vadenja. Ko se razgledaš po dvorišču, lahko vidiš posameznike, ki zelo hitro, neprekinjeno in z usklajenimi gibi ponavljajo forme. Spet drugi so v procesu učenja novih gibov; ali sledijo inštruktorju ali pa naprednejšemu sošolcu. Tretji se poglabljajo v že poznane gibe in vadijo zelo počasi… Nekateri pa preprosto delajo kondicijske vaje, se razgibavajo ali klepetajo…Skozi pogovor in opazovanje sem večkrat dobila vtis, da so kitajskim učencem taiji principi dosti bolj samoumevni in da zelo hitro zapopadejo veščino. Zelo so sproščeni. Tudi če pri začetnikih telo in gibi sploh še niso na svojem mestu, ohranjajo sproščenost. Ne osredotočajo se pretirano na fizično telo in ne analizirajo ali stojijo prav, ali so posamezni deli telesa med sabo povezani itd. Njihovo zunanjo strukturo v glavnem gradi notranji občutek. Veščino osvajajo s ponavljanjem in s sposobnostjo čutenja tega, kar pokaže učitelj. Ko enkrat gibe osvojijo, vadijo samostojno. Sem in tja dobijo popravke od učitelja ali pa za pomoč prosijo napredne sošolce.

6

Sl. 6 Borbeno vzdušje pred pisarno.

Kot sem že omenila, imajo otroci in mladostniki vsakodnevno zelo zahteven trening, ki pa je deloma drugačen, kot ga imamo odrasli in kot si ga ponavadi predstavljamo, ko zaslišimo izraz »vadba taijiquana«. Osnovni namen njihovega treninga je, da bi postali sposobni obvladati taijiquan z borilnega vidika. Poudarek je na postopnem in sistematičnem izgrajevanju fizičnega telesa. Program je jasno začrtan in se tekom šolanja spreminja in nadgrajuje. Vsako jutro začnejo z ogrevalnimi vajami, kot so tek, razne raztezne vaje, poskoki, sklece itd. Tekom dneva mladostniki nadaljujejo s še zahtevnejšimi vajami: dviganje uteži, boks, udarci z nogo, hoja po rokah, eden drugega nosijo na ramenih, prevračajo bagerske gume, tečejo in pri tem vlečejo za sabo avtomobilske gume itd. Otroci vadijo na podoben način kot mladostniki s to razliko, da na programu nimajo fizično prezahtevnih aktivnosti. V njihovi vadbi je, še posebej pri najmlajših otrocih, ki so tukaj samo poleti, več igre, starejši otroci pa se učijo tudi borilnih prijemov, premetov in vadbe z orožjem. Med odmori je med mlajšimi otroki vedno polno navdušenja, drvenja in vreščanja. Kljub neprestani aktivnosti so mnogi izmed njih še ob koncu dneva polni energije.

7

Sl. 7 Vsakodnevnemu drilu ni konca.

Tako starejši otroci kot tudi mladostniki, namenijo nekaj časa tudi ponavljanju in učenju novih form. To, kar vidim, je, da v glavnem sledijo učitelju in ponavljajo za njim. Ne dobijo toliko detajlnih in pogostih popravkov, kot smo jih deležni odrasli. Preprosto ubirajo pot z druge strani: skozi vsakodnevni dril utrjujejo občutek, ki izgrajuje zunanjo strukturo, učitelj pa jih sem in tja popravi. Po večih letih rednega treninga se telo postavi na svoje mesto. Osnovnim vajam, kot so stoječi steber in navijanje svile, ne dajejo pretiranega poudarka, za njih so bistvene zgoraj omenjene vaje.

8

Sl. 8 Sklece.

Nekoč sem se iz radovednosti postavila v vrsto, kjer so dvigala uteži dekleta; ta ponavadi delajo več hitrih zaporednih dvigov in spustov, kjer utež celo malo zaplapola v zraku. Ko sem poskusila sama, sem utež lahko dvigovala samo počasi in še to samo do polovične višine. J Šele takrat sem spoznala, kako močna, trpežna in navsezadnje ob koncu dneva tudi utrujena so telesa teh otrok in mladostnikov. Nekateri od njih imajo že v osnovi močno telesno zgradbo, nekaj pa je tudi suhljatih in fizično šibkejših, za katere se včasih sprašujem, kako zmorejo prenesti vse te napore. Mnoge otroke in mladostnike ta režim zagotovo tudi osebnostno podpira, vendar pa je takšnih, ki so zelo nadarjeni in hkrati uspejo ohranjati voljo in navdušenje na dolgi rok, zelo malo. Odrasli smo prišli sem zaradi lastnega notranjega vzgiba in odločitve, veliko otrok pa ne – ali so tukaj zaradi želje staršev, ali pa zaradi drugih okoliščin in zato sta posledično njihova naravnanost in motivacija drugačni.

9

Sl. 9 Nastop učencev na predstavitvi šole v Wenxianu. 

Kako pa so dosedaj potekali moji treningi? Kot sem že omenila na začetku, me je vzel pod svoje okrilje učitelj Wang Yan, Chen Ziqiang-ov dolgoletni učenec, ki je med drugim tudi navdušen in zelo uspešen borec. Ker sam poučuje skupino mladostnikov, ki vadijo na drugačen način kot odrasli, dela že od samega začetka z menoj individualno; njegovi skupini sem se večkrat priključila le na začetku popoldanskega treninga, da smo skupaj ponavljali staro formo. Ima podoben način poučevanja, kot smo ga doživeli v Sloveniji na zadnjem seminarju z mojstrom Ziqiang-om. Najprej gib parkrat ponoviva skupaj, nato me nekajkrat popravi in pusti, da vadim sama. Čez čas se vrne in me zopet popravi. Je zelo natančen in potrpežljiv učitelj, z veliko mero pozitivne naravnanosti. Sprva sem bila kar malo presenečena nad njegovo zavzetostjo in velikim številom popravkov, ki mi jih še vedno daje, kljub temu, da me je pri nekaterih gibih popravil že stokrat. Zelo je samoiniciativen tudi na drugih področjih – še preden sploh potrebujem pomoč, mi jo on že ponudi.

Na začetku sem nekaj dni vadila samo stoječi steber in navijanje svile, nato pa še staro formo. Wang Yan mi je vsak dan pokazal po en novi gib, če je bil seveda zadovoljen s prejšnjim. Ker že po naravi bolj počasi osvajam gibe, sem potrebovala precej časa, da sem se res natančno naučila zunanje strukture, izvedba po mojstru Ziqiang-u se tudi delno razlikuje od načina, ki sem ga bila vajena v Sloveniji. Pri učenju mi je bila v veliko pomoč sodobna tehnologija: vsakič sem učiteljevo demonstracijo posnela in tako ustvarila serijo »učnih videov«, ki sem jih preučevala, vse dokler mi gibi niso približno sedli v telo. To, da sem po enem mesecu lahko izvedla formo samostojno, od začetka do konca, je bila zame prava mala zmaga in tudi olajšanje, ker mi o gibih ni bilo potrebno več razmišljati in sem se končno lahko začela bolj poglabljati navznoter.

11

Sl. 10 Učitelj Wang Yan.

Sočasno je potekal (in še vedno poteka) proces reorganizacije v telesu; najprej ozaveščanje »napačnih« položajev telesa, ki jih sprva nisem prepoznala. Nato počasno »vgrajevanje« učiteljevih popravkov, v obliki ponavljanj krajših enot giba in skozi nekajminutno vztrajanje v posameznih figurah. Na začetku tega procesa je bilo moje telo zelo nestabilno, položaji sklepov dostikrat niso bili pravilno postavljeni in zato sem posledično čutila veliko obremenitev v kolenih. Kasneje se je to izboljšalo, še vedno pa me takoj, ko nekaj ne delam prav, na to telo tudi opozori.

Dosedaj sem običajno vadila približno osem ur na dan. V okviru tega še jogo, kondicijske vaje v povezavi z gibi iz forme in krajši tek. Te dodatne aktivnosti so me in me še vedno pri taijiquanu zelo podpirajo; telo je prožnejše, močnejše, sklepi bolj odprti, še posebej rame tekom vadbe ostajajo bolj sproščene. Veliko pozornosti namenim tudi ogrevanju. Osem ur na dan se zdi zelo veliko, vendar že samo redni treningi znašajo skoraj šest ur. Prepričana sem, da bi marsikdo za isti rezultat potreboval manj časa. Kvantiteta torej ne pogojuje vedno kvalitete, vendar pa se mi zdi, da stojim na točki, ko moram v vadbo preprosto vlagati veliko energije. Moj pristop in odnos do vadbe se še naprej spreminjata. Razumevanje in velik navdih dobivam tudi, ko prebiram knjige o taijiquan-u in objave na blogih. In čeprav je zapisano samo teorija, me ta na marsikaj spomni in navdihne do te mere, da lahko včasih v praksi nekaj drastično spremenim.

Velika šola zame so tudi tukajšnji pogoji vadenja. Že prvi dan me je Wang Yan postavil v avlo, pred Chen Ziqiangovo pisarno, in od takrat neprestano vadim kar tam. Ta lokacija je zelo ugodna, ker me ima učitelj najbolj na očeh in me lahko tudi popravi. Po drugi strani pa je v avli tudi veliko hrupa in gneče, v tej stavbi poteka vsa administracija, otroci se med odmori podijo sem in tja, skratka, kot bi vadila na želeniški postaji… Sem redno zahajajo turisti in še preden si me ogledajo od nog od glave, že brskajo za telefonom, da bi me fotografirali. Prav tako je nekaj običajnega, da si med vadbo neprestano opazovan s strani sošolcev. Ker izgledam zelo drugače, se Kitajci vedno znova čudijo in strmijo vame, kot da sem prišla iz drugega planeta; pa naj bo to v šoli, na ulici ali v restavraciji, vedno in povsod sem opazovana, ogovorjena in dokumentirana. Vse to je bil in je še vedno velik izziv, ki me uči potrpežljivosti do ljudi in uri mojo pozornost, da se med vadbo ne zapleta v te zunanje dražljaje. Mir in tišina v zunanjih razmerah tukaj ne obstajata. To me še bolj sili, da ju iščem navznoter.

12

Sl. 11 Nešteti popravki..

Vadba mi trenutno pomeni veliko več kot vse drugo. Pa ne zato, ker bi me tako zelo privlačila zunanja forma taijiquan-a, ampak ker me pritegne raziskovanje energije, ki stoji izza. Vadba je torej orodje, preko katerega zbiram svojo pozornost, raziskujem, kako moj psihofizični sistem deluje in gradim globji stik s sabo. Je nekaj, kar me ohranja pokonci. Po treningu sem velikokrat zadovoljna in polna življenja. Ko pa to počasi začne ugašati, je na programu že naslednji trening! Ko vadim taijiquan, najbolj vadim svoj um. Učim se, kako ga povezovati s telesom in zavestno ustvarjati miselne slike ter hkrati osvobajati kontrole, predstav in konceptov ter misli in občutkov, ki iznenada privrejo na površje.

V tem obdobju sem imela opravka tudi s procesi, ki niso bili ravno prijetni in so me vzpodbudili, da sem še bolj pozorna na to, kaj se v meni dogaja in da pravočasno odreagiram. Učim se poti ravnovesja, da ne rinem z glavo skozi zid in da si vzamem tudi čas za počitek. V nasprotnem primeru: bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, vročina v telesu… Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem po vadbi še cel dan in celo noč čutila močan pretok energije skozi telo, ki mi je povzročal slabost, nespečnost, miselni nemir in zmedo. In po pravici povedano, sem bila nad tem dogajanjem vsakič znova navdušena, saj sem ga dojemala kot pomemben korak naprej…

13

Sl. 12  Spiralna pot

Odkar sem v Chen vasi, se veliko bolj zavedam ponavljajočih se ciklov, skozi katere prehajam. Uvidevam jih preko vadbe, vsakodnevnih dogajanj, preko ljudi, s katerimi sem obkrožena in ki neprestano prihajajo in odhajajo. Nov začetek enega izmed ciklov je zame pomenilo ponovno srečanje z mojstrom Chen Ziqiang-om, ko se je konec junija zopet vrnil domov. Odtakrat me mimogrede popravlja tudi on in navdušuje s kratkimi demonstracijami. Čutiti je, kot da je prinesel svež veter na celo šolo. Je zelo velika avtoriteta vsem po vrsti, kljub temu, da se nikomur ne dokazuje. Ostaja skromen, predan svojemu delu in širi svojo gostoljubnost.

Najbolj mi je ostala v spominu prva lekcija z njim. Zaradi Wang Yan-ove odsotnosti sem zanjo izvedela pet minut pred začetkom. Štartala sva s stoječim stebrom: najprej me je za nekaj minut nastavil v optimalen, dokaj znosen, položaj, nato pa začel spuščati, dokler postopoma nisem prišla v popolnoma »sedeč« položaj, ko so meča postavljena pravokotno na tla. Znoj mi je kapljal s komolcev in zalival oči, on pa z nasmeškom na obrazu vpraša:«Hot?« Po dobrih petih minutah mi je velel, naj vstanem. Komaj da sem nekajkrat vdihnila in izdihnila (videla sem vse sivo, da nog sploh ne omenjam…), mi je že namignil: »Laojia yilu?« S še tresočimi rokami sem začela in si sama pri sebi mislila: »ah, saj me bo itak ustavil po nekaj gibih…« Pa me ni – stal je nepremično celih petnajst minut in opazoval mojo izvedbo forme. Kar naenkrat sem bila zmožna maksimalne koncentracije, tako da mi je formo uspelo izvesti do konca brez ustavljanja… nazadnje pa sem si končno oddahnila. Občutek je bil tak, kot bi ravnokar izvedla zahteven in pomemben solistični koncert… in zgodilo se je prvič, da sem samostojno, brez sledenja učitelju, izvedla formo od začetka do konca. Nato sva jo ponovila še enkrat skupaj in mojster Ziqiang me je opomnil na gibe, ki so najbolj potrebni popravkov.

Ker dobivam popravke od obeh učiteljev, me to velikokrat uči fleksibilnosti in odprtosti, saj me vsak od njiju popravi na svoj način. Počasi dojemam in sprejemam forme taijiquana kot žive »tvorbe«, ki dihajo in se po zunanji strukturi in namembnosti tudi deloma spreminjajo. Potreba, da se pretirano, do milimetra natančno oprijemam zunanjih podrobnosti gibov oz. si jih v svoji glavi »fiksiram«, je zbledela.

14.jpg

Sl. 13 Vse se začne s stoječim stebrom.

Zgodil se je še en, pomemben začetek novih izkušenj – stik z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Odkar sem prispela v vas, sem razmišljala, da bi se pridružila skupini, ki pod njegovim vodstvom vsako jutro izvaja tridesetminutni »stoječi steber«. Sprva sem načrtovala, da počakam dva ali tri tedne, dokler malo ne ojačam. Pripravljala sem se tako, da sem vajo izvajala dvakrat ali trikrat na dan, po deset, petnajst minut. Že to je bil velik zalogaj in nisem si mogla predstavljati, kako bi zdržala tam pol ure, zato sem zbrala pogum, da se pridružim supini, šele po dveh mesecih. Prvič sem imela velik odpor in tremo. Vnaprej sem se psihološko pripravljala na polurno »umiranje«, na koncu pa tega umiranja sploh ni bilo! Ko je veliki mojster zaploskal in oznanil konec, sem bila prepričana, da smo šele na polovici… No, napor v nogah se je potem z vsakim dnem bolj in bolj stopnjeval, tako da mi je bilo kljub vsemu zadoščeno. Moram pa reči, da se je od tedaj naprej moj odnos do te vaje zelo spremenil. Prej je bil odpor, zdaj se je celo veselim! Med izvajanjem se počutim bližje sebi, kot bi se na nek način ponovno rojevala, ponovno sestavljala. Bolečine v mišicah samo povečujejo prisotnost v trenutku…vsakič je drugače in vsakič nekaj posebnega… S tem, da ne bi mogla vzdržati pol ure, nimam težav. Opcija, da se vmes dvignem iz položaja, v moji glavi ne obstaja. In mislim, da je ravno v tem trik…potrebno je pretentati um!

Mojster Chen Xiaoxing me je najbolj fasciniral s svojim dotikom, preko katerega vedno tako jasno in subtilno pokaže pot. Popravi nas dvakrat in to zelo hitro in elegantno. Način, kako me popravi in tudi položaj v katerega me nastavi, se mi zdita zelo drugačna, kot ju izkušam pri ostalih dveh učiteljih. Zaenkrat pač opazujem in ostajam fleksibilna… Lahko samo še enkrat poudarim, da sem navdušena nad to izkušnjo in nad spremembami, ki jih je ta vaja že ustvarila v mojem umu in telesu.

15

Sl. 14 Gospa Wang v svoji vsakdanji tradicionalni opravi

Za konec pa še kratka inspirativna zgodba: mesec dni za mano je v šolo prišla tudi gospa Wang. Hitro mi je padla v oči, saj si je vadbeni prostor izbrala točno nasproti mojega, kakšnih 40 metrov proč. Videla sem resno, dolgoletno praktikantko v tradicionalni opravi, ki bi ji na daleč, po njenem lahkotnem gibanju sodeč, prisodila največ 60 let. Zelo me je pritegnila in čez nekaj časa sva se tudi spoznali. Povedala mi je, da prihaja iz Šanghaja, kjer se je pred petimi leti po naključju spoznala s Chen taijiquan-om; na enega izmed rednih treningov jo je povabila njena hči, ki je ravno tako začela vaditi. Gospa Wang je bila nad vadbo tako navdušena, da se je odločila svoj čas in energijo posvetiti tej veščini. Sama zase pravi, da kar počne, to počne z vsem srcem in to tudi dokonča. Omenila mi je, da ni imela lahke mladosti: bila je posvojen otrok in že v otroštvu je garala na poljih, da je njena družina sploh lahko preživela. Prepričana je, da ji je ravno ta izkušnja izgradila močno telo in delovne navade, ki jih sedaj s pridom uporablja tudi pri vadbi. Gospa Wang je danes stara 71 let. Taijiquan je njena prioriteta in vadi preko celega dneva. Včasih jo vidim že ob šestih zjutraj ob boksarski vreči… Naj omenim še to, da zna izvesti preko dvajset form! V Chen vas je prišla že tretjič zapored, tokrat ima namen ostati šest mesecev. Pot se torej nadaljuje. Veselim se nadaljnjega dela in sem hvaležna, da sem lahko prisotna v samem »srcu« taijiquan-a.

 

 

 

 

 

“Imej pravilen pristop; bodi vztrajen v vadbi; in nadaljuj z iskanjem in učenjem,” intervju z mojstrom Chen Ziqiang-om

Standardno
Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang je član dvajsete generacije družine Chen z resnično impresivno genealogijo: njegov oče je velemojster Chen Xiaoxing, njegov stric velemojster Chen Xiaowang in njegov praded sam legendarni Chen Fake. Kljub temu pa je postal tekom zadnjih dvajsetih let Chen Ziqiang  v svetu Chen taijiquan-a priznan zgolj zaradi lastnih dosežkov. Od svojih dvajsetih let dalje se je namreč – v skladu s tradicijo borilnih veščin – meril na uradnih in neuradnih turnirjih s komerkoli, ki bi mu upal stati nasproti. Izboril si je nešteto zmag in z njimi pridobil sloves ognjevitega borca.

Chen Ziqiang, odločen ohraniti resnično bistvo družinske veščine in popolnoma predan ohranjanju družinskega izročila, skupaj z očetom v domači vasi vodi Chenjiagou šolo Chen taijiquan-a (Chen Taijiquan Xuexiao). Dva do tri mesece letno preživi tudi na poti po Evropi in ZDA, kjer predaja svoje obsežno znanje veščine zahodnjakom.

Tekom njegove turneje leta 2013, je Chen Ziqiang prvič vodil delavnico tudi v Sloveniji in tako skupini učencev, zbranih z vseh koncev Evrope, ponudil izjemno priložnost, da izkusijo kvalitete njegovega poučevanja. Ziqiang se je v telovadnici med energičnimi ogrevalnimi vajami, neštetimi ponovitvami form in dinamičnimi (ter vedno zabavnimi!) drili potiskanja rok izkazal kot strog in neutruden učitelj s sokoljim očesom za napake. S svojo močno in navdihujočo prisotnostjo je motiviral vse učence, da so še bolj zavzeto delali in potisnili lastne meje še dlje.

Chen Ziqiang med delavnico nadzoruje skupino (foto: J. Suhadolnik)

Kot potrpežljiv in velikodušen učitelj je Chen Ziqiang delil z nami lastne izkušnje in znanje o taijiquan-u tudi izven telovadnice. Da bi odgovoril na vprašanja učencev, je v poznih večernih urah za mizo spregovoril o lastnem učenju, izkušnjah, pridobljenih s poučevanjem ter lastnih pogledih na specifične vidike Gongfu-ja. Med pogovorom se je spomnil lastnega otroštva v vasi, kjer je taijiquan tesno vpleten v dnevne in letne ritme življenja in kjer zgodbe in legende o taiji mojstrih še vedno burijo otroško domišljijo. Opisal je tudi, kako sta tekom let njegova motivacija in volja do treninga postopoma postajali vse močnejši, enako kot tudi njegova odločenost ohraniti družinsko veščino v svoji izvorni obliki.

Med pogovorom o izkušnji poučevanja se je Ziqiang dotaknil vsakodnevnih obveznosti, povezanih z vodenjem šole. Opisal je tudi prihodnost učencev po formalnem zaključku treninga. Spregovoril je tudi o specifičnih vidikih Gongfu-ja, raznolikih izzivih, povezanih z učenjem in poučevanjem ter razliko v pristopu do veščine, katero opaža med kitajskimi učenci in zahodnjaki.

Nekateri najbolj pomenljivi Ziqiang-ovi odgovori so bili tudi najbolj jedrnati, podani z enako preciznostjo, kot jo mojster uporablja v borilnem ringu. Podobno kot številni mojstri pred njim, je Chen Ziqiang poudaril, da v taijiquan-u bljižnjic ni. Enako pomemben in pomenljiv je bil tudi njegov odgovor, da za uspeh učenca zadostujeta že samo pridnost in vztrajnost.

Pogovor s Ziqiangom smo pričeli z vprašanjem o njegovem otroštvu.

Učenje veščine

Mojster Ziqiang, koliko ste bili stari, ko ste pričeli trenirati in kaj je takrat tvorilo vaš trening? Kakšen je bil vaš odnos do taijiquan-a na samem začetku?

Poučevati so me začeli, ko sem bil star tri leta. Večinoma sem moral vaditi stoječo meditacijo (Zhan Zhuang). Na samem začetku šolanja seveda nisem imel nobenega posebnega odnosa do veščine, razen da sem čutil, da mi krade moj čas za igranje.

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Kdo so bili vaši učitelji tekom let in kakšna je bila vaša pot v taijiquan-u?

Moj učitelj je bil moj oče, Chen Xiaoxing. Kadarkoli bi imel čas, bi oče nadzoroval mojo stoječo meditacijo in popravil mojo držo. Enako je bilo tudi z mojimi prostoročnimi formami in treningom z orožji.

Ali ste kot mladostnik v domači vasi prisostvovali dogodkom (ne nujno dvobojem), kateri bi razkrili mojstrstvo učiteljev v vasi? Kako so takšni dogodki vplivali na vas?

V vasi sem videl mnogo takšnih dogodkov in zato nisem mislil, da so kaj posebnega. Bili so del mojega vsakdana. V tem smislu zato niso imeli posebnega vpliva name.

Svet taijiquna-a in še posebej vas Chenjiagou sta polna zgodb o legendarnih mojstrih in njihovih dosežkih. Vam je kakšna od teh še posebej ljuba?

Vsaka generacija v moji družini ima fantastične zgodbe. Všeč so mi vse, še posebej tiste, ki govorijo o resničnem mojstrstvu v borilni veščini. Obstajajo tudi zgodbe, osnovane na legendah, katerih namen je navdihovati.

Mojster Ziqiang, kaj vas motivira pri vašem treningu? Se je vaša motivacija tekom let spreminjala in kako?

Kot otrok nisem bil močno motiviran – vadil in treniral sem zaradi pričakovanj in zahtev staršev. Ko sem bil star trinajst let, pa sem nenadoma postal odločen, da začnem resno trenirati. Ker sem bil majhne postave, sem želel postati močan. Poleg tega sem se pričel zavedati, da je to edinstvena borilna veščina, katera se je v naši družini [stoletja] prenašala iz roda v rod. Spoznal sem, da bo veščina znotraj družine izgubljena, če ne nadaljujem. To zavedanje je ostalo z mano in se ni spremenilo – izpolniti moram obvezo.

Ali še vedno trenirate z očetom in kako pogosto? Glede na izjemno visok nivo vašega znanja, kako pomembno se vam zdi še naprej trenirati z mojstri starejše generacije, da bi napredovali v veščini?

Seveda še vedno treniram pod vodstvom svojega očeta. Čeprav to ni več trening, pri katerem bi me oče dnevno nadziral, vedno poiščem njegovo pomoč, ko naletim na točko, katera potrebuje pojasnilo, ali kadar naletim na kaj, česar ne razumem. Tudi v bodoče bo tako.

Kako torej poteka vaš trening? Kako dolgo na primer trenirate vsak dan, kdaj običajno vadite in kaj zaobsega vaš običajni trening?

Vsak dan treniram zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem doma, to pomeni približno osem ur na dan. Treniram vse znotraj sistema – Taolu (prostoročne forme), orožja in Tuishou (potiskanje rok).

Je kakšen vidik treninga, ki vam je še posebej všeč? Zakaj?

Rad preučujem skupne točke Taolu (prostoročnih form) in dejanske borbe. Samo na ta način lahko razumem razloge za posamične gibe v Taolu, njihovo namembnost in cilj.

Chenjiagou šola Chen taijiquan-a in poučevanje 

Sedaj torej z očetom vodite šolo. Kakšne so vaše zadolžitve znotraj šole?

Moja glavna zadolžitev v šoli je poučevanje. Odgovoren sem za trening in pripravo učencev na tekmovanja.

Nam lahko poveste kaj več o svojih učencih? Koliko jih je v uku? Od kod prihajajo? Kako dolgo običajno ostanejo v šoli? Kakšne so njihove poti, ko zapustijo šolo?

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

V šoli imamo več kot 300 registriranih učencev. Učenci prihajajo iz vasi Chenjiagou, z raznih koncev Kitajske in nekateri tudi iz tujine. Nekateri učenci so v šoli krajši čas (od nekaj tednov do šest mesecev), spet drugi ostajajo v uku dlje (od dveh do deset let).

Večina učencev, ki zaključi večletni program, pride v šolo še kot otroci z namenom, da bi postali učitelji borilnih veščin. Nekateri odidejo tudi med varnostnike, v policijo ali vojsko. Učenci, ki so pri nas krajš čas, so večinoma odrasli z lastnim poklicom, ki bi se radi izučili Chen taijiquan-a, ali pa učitelji taijiquan-a iz drugih šol, ki pridejo, da bi dopolnili in dvignili nivo lastnega znanja.

Bi se strinjali s trditvijo, da učenje ne pomaga napredovati zgolj učencu, temveč izboljša tudi veščino samega učitelja? Katere elemente učiteljeve veščine, po vašem mnenju, mojstri poučevanje drugih?

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Če je metoda poučevanja pravilna, bo nedvomno dvignila standard tako učenca kot učitelja. Učitelj mora težiti k nenehnemu raziskovanju in preučevanju pravilne metode in pravilne poti, kar bo zagotovo vidno tudi v nivoju veščine njegovih učencev. Na ta način se zvišuje standard razumevanja in prakse v Chen veščini tako učitelja kot učenca.

Kako bi opisali proces učenja v taijquan-u?

Učenec mora imeti dobrega učitelja ter prizadevno in vztrajno vaditi.

Bi rekli da se, če redno vadiš pod nadzorom dobrega učitelja, napredek v Gongfu (veščini) vedno zgodi postopoma in korak za korakom, ali je v določenih primerih preskok v znanju lahko tudi nenaden in hiter?

Kvantumski skok je nemogoč – to je le fantazija in nemogoča želja. Bljižnic ni!

Ali, ko učenec doseže višje nivoje znanja, vsak naslednji nivo zahteva dlje časa in je težje dosegljiv? Zakaj je temu tako?

Višji nivoji veščine niso nujno težje dosegljivi. Če se učenec ne priuči pravilne metode in ne izbere pravilne poti, težje napreduje.Napredek ni pogojen z vprašanjem časa. Kar je ključno je, ali si pridobil tehnično sposobnost/veščino, katera ti omogoči napredovati na višji nivo.

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Kaj so, po vašem menju, lastnosti dobrega učenca?

Dober učenec naj bi imel tri lastnosti: inteligenco, pridnost in dispozicijo. Imeti vse tri je redko. Običajno sta že pridnost in vztrajnost dovolj.

Ali obstajajo razlike do pristopa in vadbe taijiquan-a med kitajskimi učenci in zahodnjaki?

Določene koncepte, kateri so del kitajskega duha in kitajske kulture, zahodnjaki težje dojamejo. Na trenutke se to zdi celo nemogoče, saj zahodnjaki skušajo interpretirati kitajske ideje s pomočjo lastnih konceptov. V pristopu in vadbi kitajski učenci delajo, zahodnjaki sprašujejo. Medtem ko kitajski učenci skušajo začutiti gibe, se zahodnjaki ukvarjajo z mehaniko in kinetiko gibov.

Taijiquan in Gongfu

Kaj se vam zdi najpomembnejši element vadbe v taijiquan-u za izgradnjo Gongfu-ja (veščine)?

Treniranje osnov in Taolu (form), nato Tuishou (potiskanje rok) ter zatem Sanshou (prosta borba). Vsi trije sklopi so med seboj povezani in vsak sklop gradi na temeljih predhodnega.

Omenili ste, da obstajajo trije razlogi za vadbo taijiquan-a. Jih lahko še enkrat naštejete in opišete njihova razmerja?

Prvič: ohranjanje zdravja. Drugič: izgradnja telesa. In tretjič: taijiquan kot borilna veščina. Ne glede na cilj, mora učenec slediti principom borilne veščine pri svojem treningu. Na ta način taijiquan pomaga izgraditi telo in tudi ohranjati zdravje. Sčasoma taijiquan postane tudi dejanska borilna veščina.

Kaj pa so stopnje in metode v Tuishou (potiskanju rok)?

Tuishou lahko kategoriziramo v štiri stopnje, pet metod in tri vzorce. Štiri stopnje so: ohranjati kondicijo, študij/eksperimentiranje, aplikacije in borba. Pet metod vključuje enoročno potiskanje rok, dvoročno potiskanje rok, korakanje naprej in nazaj, potiskanje rok v nizki preži (da lu), ter prosto korakanje. Trije vzorci v potiskanju rok so horizontalni, vertikalni in poševni vzorec.

Kaj so vaši upi za prihodnost Chen taijiquan-a?

Želim si, da v procesu širjenja in popularizacije taijiquan ne izgubi svojega bistva.

Bi lahko za konec povedali še kaj, kar lahko služi učencem kot navdih pri treningu taijiquan-a? Bi priporočili kakšne posebne koncepte in metode za izboljšanje veščine (Gongfu)?

Potrebno je zaupati. Vztrajaj na svoji poti, da bi dosegel končni cilj. Imej pravilno idejo, bodi dosleden v vadbi ter nadaljuj z iskanjem in učenjem.

Mojster Chen Ziqiang, hvala za pogovor.

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Zahvale: Pričujoči intervju ne bi bil mogoč brez odprtih src in velikodušne pomoči številnih prijateljev in taiji navdušencev. Rada bi se zahvalila mojstru Chen Ziqiang-u, da je – raje kot da bi počival v poznih večernih urah – potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja učencev Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Prav tako bi se rada zahvalila izjemni učiteljici taijiquan-a Davidine Siaw-Voon Sim, katera je vprašanja prevedla v kitajščino ter nato mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Brez njene pomoči ideja za ta intervju ne bi nikoli zaživela. Neskončno hvaležna sem tudi prijateljici in lektorici Claire O’Kell, katera se redno bori z mojo angleščino in s svojim pretanjenim občutkom za jezik vedno uspe moje angleške tekste spremeniti v zanimivo branje. Zelo sem hvaležna tudi vsem fotografom, ki so odstopili fotografije za objavo na blogu, ne da bi zanje pričakovali plačilo.

 Velika hvala poklicnemu fotografu Jožetu Suhadolniku, ki je dokumentiral delavnico v Ljubljani in ustvaril serijo izjemnih fotografij. Celotna serija je dostopna v zavihku Galerija na našem blogu.
 Prav tako bi se rada iskreno zahvalila poklicni fotografinji Androniki Christodoulou, katera nam je dovolila objaviti dve njeni fotografiji. Če bi želeli izkusti življenje v vasi Chenjiagou skozi njeno izjemno reportažno fotografijo, si oglejte spletno stran Androniki Christodoulou Photography.
 Zahvala tudi Michaelu Vorwerk-u, ki je z avtom pripotoval iz Kaslla (Nemčija), da bi treniral z mostrom Ziqiang-om in med treningom našel tudi čas – in najboljšo svetlobo – da bi ustvaril nekaj izjemnih portetov. Izbor le-teh si lahko ogledate v zavihku Galerija na našem blogu.
 Nazadnje velika hvala še prijateljici Lai Marsh, katera je spomladi 2013 obiskala vas Chenjiagou in mi dovolila objaviti eno izmed svojih fotografij v tem intervjuju.
 
Agni Prijatelj