Življenje v taijiquan šoli v vasi Chenjiagou

Moje bivanje v Chen vasi se je pričelo sredi maja: za pol leta sem se nastanila v šoli taijiquan-a, ki jo vodita mojstra Chen Ziqiang in njegov oče, Chen Xiaoxing. Pred odhodom nisem imela večjih pričakovanj, kako naj bi učni proces potekal, mojster Chen Ziqiang pa mi je že vnaprej povedal, da me bo poučeval Wang Yan – njegov učenec ter glavni inštruktor šole. Moja namera je bila, da »se vrnem h koreninam«; da skozi intenzivno vadbo še malo »nabrusim« um in telo in na ta način postavim trdnejše temelje svoji nadaljnji praksi.

 

Sl. 1 Jutranji pozdrav.

Kmalu bodo minili trije meseci, odkar sem prišla v Chenjiagou. V tem času sem doživela toliko novega, da imam občutek, kot da sem tukaj veliko dlje – navkljub temu, da sem v resnici počela pretežno samo dve stvari: intenzivno sem vadila in se sočasno prilagajala novemu okolju. V tokratnem prispevku bom tako na kratko razložila, kakšna je struktura šole in kako izgleda tukajšnji vsakdanjik. Z vami bom delila svoja opažanja glede vadbe v šoli, lastnega procesa učenja in mojih izkušenj pri delu z učitelji. Na koncu na kratko predstavljam še navdihujočo zgodbo izjemne učenke, ki je svojo taiji zgodbo začela pri«rosnih« šestinšestdesetih letih. Zdaj, po petih letih, vadba taiji-ja še vedno ostaja njena največja strast.

Sl. 2 Vhod v stari kompleks šole, kjer poteka naš vsakdanjik in kjer smo nastanjeni tako učenci kot večina učiteljev. Pred nekaj leti je bila, nekaj vstran od omenjenega kompleksa, zgrajena še nova, sedemnadstropna stavba, ki pa je in bo namenjena predvsem seminarjem in posebej organiziranim dogodkom

Taiji šolo Chenjiagou Taijiquan Xue Xiao od leta 1980 vodi veliki mojster Chen Xiaoxing. Leta 1996 se mu je pridružil še njegov sin, mojster Chen Ziqiang, ki je danes tudi glavni trener šole. Tu se je od začetka pa vse do danes izobraževalo več tisoč učencev. Mnogi izmed njih so, tako na Kitajskem, kot tudi v tujini, ustanovili svoje šole, od katerih so nekatere postale tudi uradne podružnice matične Chenjiagou šole. V šoli se trenutno pod okriljem omenjenih mojstrov in več kot desetih inštruktorjev šola okrog 200 otrok in 100 odraslih. Poleti, v času dopusta in počitnic, je učencev več; nekateri otroci v spremstvu staršev pridejo na poletni taiji tabor, odrasli pa izkoristijo svoj dopust za intenzivno izpopolnjevanje. V rednem, celoletnem programu se šola le okrog 100 otrok. Odrasli prihajajo priložnostno in ostanejo po nekaj tednov, mesecev ali celo let, nekateri se tudi redno vračajo.

Sl. 3 Popoldansko ogrevanje.

Otroci pogosto začnejo s šolanjem pri treh, štirih, petih, šestih letih, lahko pa tudi bistveno kasneje, saj šola ne postavlja starostnih omejitev. Šolajo se različno dolgo, nekateri tudi več kot deset let. Poleg taijiquana imajo na programu še splošne predmete, ki jih obiskujejo tja do osemnajstega leta in ki med drugim vključujejo tudi matematiko, literaturo in angleščino. Njihovi vsakodnevni treningi so fizično zelo zahtevni in namenjeni temu, da po več letih usposabljanja postanejo sposobni obvladati veščino na zelo visoki ravni, predvsem v borilnem smislu. Po končanem šolanju se učenci pogosto zaposlijo kot učitelji taijiquana, nekaj pa jih dobi službo tudi v vojski, policiji ali na področju varovanja.

Sl. 4 Pouk matematike.

Odrasli pridejo v šolo iz različnih vzgibov: medtem ko si nekateri želijo povrniti ali ohraniti zdravje, pa je največ takih, ki jih močno pritegne veščina sama. Takšnim posameznikom veščina pogosto služi ko pot »iskanja samega sebe«. To, da so prišli v rojstno vas taijiquana, ima za večino praktikantov globok pomen, zato so tudi pripravljeni trdo delati, da bi napredovali. Med njimi so tako popolni začetniki, kot tudi zelo napredni in prav vse generacije, od mladih, do »mladih po srcu«. Dozdaj smo bili tukaj nastanjeni največ štirje učenci iz tujine, danes, 15. avgusta, ko zaključujem s pisanjem tega prispevka, pa jih je prišlo kar naenkrat 26, od tega kar dve skupini iz Argentine. Več tukajšnjih sošolcev mi je omenilo, da vadijo taiji, ker bi preprosto radi postali »močnejši«, tako v duševnem kot v fizičnem smislu. Dobila sem tudi občutek, da je taijiquan v kitajski kulturi tako pomemben, da ga nekateri obravnavajo kot vrednoto. Zelo ponosni so na to, da vadijo. Tukaj so cele družine, ki preživljajo svoj dopust v šoli.

Sl. 5 Skupina odraslih med vadbo.

Naš vsakodnevni urnik je sledeč: večina ljudi vstaja ob 6.00, nekateri pa se pojavijo na šolskem dvorišču tudi že ob 5.00 (če želiš ujeti vsaj malo tišine in zasebnosti pri vadbi, je ta ura priporočljiva). Ob 6.30 se začne jutranje ogrevanje za otroke in mladostnike in ob 7.00 zajtrk. Od 9.00 do 11.30 dopoldanski trening, ob 12.00 kosilo in počitek, od 14.30 do 17.30 popoldanski trening in ob 18.00 večerja. Po večerji še dodaten trening za otroke (med šolskim letom imajo otroci v dopoldanskem času na urniku splošne predmete, med poletnimi počitnicami pa taiji trening). Vsako jutro od 8.00 do 8.30 poteka tudi neobvezujoča vadba stoječega stebra z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Ob nedeljah smo prosti.Dnevi so si med seboj zelo podobni: vadba, hranjenje, spanje, pa spet vadba, hranjenje, spanje…vse ostalo se suče okrog tega.

V času treningov šolsko dvorišče spominja na pravo mravljišče; učenci so razporejeni po skupinah in vsaka skupina vadi pod vodstvom svojega inštruktorja. Odrasli se tako zjutraj skupaj ogrejejo in vadijo bazične stvari, kot so stoječi steber, navijanje svile in staro formo. Po osnovah se vadba nadaljuje bodisi individualno, bodisi v manjših skupinicah. Nekateri vadijo prostoročne forme, spet drugi forme z orožjem … in toliko kot je ljudi, toliko je tudi različnih načinov vadenja. Ko se razgledaš po dvorišču, lahko vidiš posameznike, ki zelo hitro, neprekinjeno in z usklajenimi gibi ponavljajo forme. Spet drugi so v procesu učenja novih gibov; ali sledijo inštruktorju ali pa naprednejšemu sošolcu. Tretji se poglabljajo v že poznane gibe in vadijo zelo počasi… Nekateri pa preprosto delajo kondicijske vaje, se razgibavajo ali klepetajo…Skozi pogovor in opazovanje sem večkrat dobila vtis, da so kitajskim učencem taiji principi dosti bolj samoumevni in da zelo hitro zapopadejo veščino. Zelo so sproščeni. Tudi če pri začetnikih telo in gibi sploh še niso na svojem mestu, ohranjajo sproščenost. Ne osredotočajo se pretirano na fizično telo in ne analizirajo ali stojijo prav, ali so posamezni deli telesa med sabo povezani itd. Njihovo zunanjo strukturo v glavnem gradi notranji občutek. Veščino osvajajo s ponavljanjem in s sposobnostjo čutenja tega, kar pokaže učitelj. Ko enkrat gibe osvojijo, vadijo samostojno. Sem in tja dobijo popravke od učitelja ali pa za pomoč prosijo napredne sošolce.

Sl. 6 Borbeno vzdušje pred pisarno.

Kot sem že omenila, imajo otroci in mladostniki vsakodnevno zelo zahteven trening, ki pa je deloma drugačen, kot ga imamo odrasli in kot si ga ponavadi predstavljamo, ko zaslišimo izraz »vadba taijiquana«. Osnovni namen njihovega treninga je, da bi postali sposobni obvladati taijiquan z borilnega vidika. Poudarek je na postopnem in sistematičnem izgrajevanju fizičnega telesa. Program je jasno začrtan in se tekom šolanja spreminja in nadgrajuje. Vsako jutro začnejo z ogrevalnimi vajami, kot so tek, razne raztezne vaje, poskoki, sklece itd. Tekom dneva mladostniki nadaljujejo s še zahtevnejšimi vajami: dviganje uteži, boks, udarci z nogo, hoja po rokah, eden drugega nosijo na ramenih, prevračajo bagerske gume, tečejo in pri tem vlečejo za sabo avtomobilske gume itd. Otroci vadijo na podoben način kot mladostniki s to razliko, da na programu nimajo fizično prezahtevnih aktivnosti. V njihovi vadbi je, še posebej pri najmlajših otrocih, ki so tukaj samo poleti, več igre, starejši otroci pa se učijo tudi borilnih prijemov, premetov in vadbe z orožjem. Med odmori je med mlajšimi otroki vedno polno navdušenja, drvenja in vreščanja. Kljub neprestani aktivnosti so mnogi izmed njih še ob koncu dneva polni energije.

Sl. 7 Vsakodnevnemu drilu ni konca.

Tako starejši otroci kot tudi mladostniki, namenijo nekaj časa tudi ponavljanju in učenju novih form. To, kar vidim, je, da v glavnem sledijo učitelju in ponavljajo za njim. Ne dobijo toliko detajlnih in pogostih popravkov, kot smo jih deležni odrasli. Preprosto ubirajo pot z druge strani: skozi vsakodnevni dril utrjujejo občutek, ki izgrajuje zunanjo strukturo, učitelj pa jih sem in tja popravi. Po večih letih rednega treninga se telo postavi na svoje mesto. Osnovnim vajam, kot so stoječi steber in navijanje svile, ne dajejo pretiranega poudarka, za njih so bistvene zgoraj omenjene vaje.

Sl. 8 Sklece.

Nekoč sem se iz radovednosti postavila v vrsto, kjer so dvigala uteži dekleta; ta ponavadi delajo več hitrih zaporednih dvigov in spustov, kjer utež celo malo zaplapola v zraku. Ko sem poskusila sama, sem utež lahko dvigovala samo počasi in še to samo do polovične višine. J Šele takrat sem spoznala, kako močna, trpežna in navsezadnje ob koncu dneva tudi utrujena so telesa teh otrok in mladostnikov. Nekateri od njih imajo že v osnovi močno telesno zgradbo, nekaj pa je tudi suhljatih in fizično šibkejših, za katere se včasih sprašujem, kako zmorejo prenesti vse te napore. Mnoge otroke in mladostnike ta režim zagotovo tudi osebnostno podpira, vendar pa je takšnih, ki so zelo nadarjeni in hkrati uspejo ohranjati voljo in navdušenje na dolgi rok, zelo malo. Odrasli smo prišli sem zaradi lastnega notranjega vzgiba in odločitve, veliko otrok pa ne – ali so tukaj zaradi želje staršev, ali pa zaradi drugih okoliščin in zato sta posledično njihova naravnanost in motivacija drugačni.

Sl. 9 Nastop učencev na predstavitvi šole v Wenxianu. 

Kako pa so dosedaj potekali moji treningi? Kot sem že omenila na začetku, me je vzel pod svoje okrilje učitelj Wang Yan, Chen Ziqiang-ov dolgoletni učenec, ki je med drugim tudi navdušen in zelo uspešen borec. Ker sam poučuje skupino mladostnikov, ki vadijo na drugačen način kot odrasli, dela že od samega začetka z menoj individualno; njegovi skupini sem se večkrat priključila le na začetku popoldanskega treninga, da smo skupaj ponavljali staro formo. Ima podoben način poučevanja, kot smo ga doživeli v Sloveniji na zadnjem seminarju z mojstrom Ziqiang-om. Najprej gib parkrat ponoviva skupaj, nato me nekajkrat popravi in pusti, da vadim sama. Čez čas se vrne in me zopet popravi. Je zelo natančen in potrpežljiv učitelj, z veliko mero pozitivne naravnanosti. Sprva sem bila kar malo presenečena nad njegovo zavzetostjo in velikim številom popravkov, ki mi jih še vedno daje, kljub temu, da me je pri nekaterih gibih popravil že stokrat. Zelo je samoiniciativen tudi na drugih področjih – še preden sploh potrebujem pomoč, mi jo on že ponudi.

Na začetku sem nekaj dni vadila samo stoječi steber in navijanje svile, nato pa še staro formo. Wang Yan mi je vsak dan pokazal po en novi gib, če je bil seveda zadovoljen s prejšnjim. Ker že po naravi bolj počasi osvajam gibe, sem potrebovala precej časa, da sem se res natančno naučila zunanje strukture, izvedba po mojstru Ziqiang-u se tudi delno razlikuje od načina, ki sem ga bila vajena v Sloveniji. Pri učenju mi je bila v veliko pomoč sodobna tehnologija: vsakič sem učiteljevo demonstracijo posnela in tako ustvarila serijo »učnih videov«, ki sem jih preučevala, vse dokler mi gibi niso približno sedli v telo. To, da sem po enem mesecu lahko izvedla formo samostojno, od začetka do konca, je bila zame prava mala zmaga in tudi olajšanje, ker mi o gibih ni bilo potrebno več razmišljati in sem se končno lahko začela bolj poglabljati navznoter.

Sl. 10 Učitelj Wang Yan.

Sočasno je potekal (in še vedno poteka) proces reorganizacije v telesu; najprej ozaveščanje »napačnih« položajev telesa, ki jih sprva nisem prepoznala. Nato počasno »vgrajevanje« učiteljevih popravkov, v obliki ponavljanj krajših enot giba in skozi nekajminutno vztrajanje v posameznih figurah. Na začetku tega procesa je bilo moje telo zelo nestabilno, položaji sklepov dostikrat niso bili pravilno postavljeni in zato sem posledično čutila veliko obremenitev v kolenih. Kasneje se je to izboljšalo, še vedno pa me takoj, ko nekaj ne delam prav, na to telo tudi opozori.

Dosedaj sem običajno vadila približno osem ur na dan. V okviru tega še jogo, kondicijske vaje v povezavi z gibi iz forme in krajši tek. Te dodatne aktivnosti so me in me še vedno pri taijiquanu zelo podpirajo; telo je prožnejše, močnejše, sklepi bolj odprti, še posebej rame tekom vadbe ostajajo bolj sproščene. Veliko pozornosti namenim tudi ogrevanju. Osem ur na dan se zdi zelo veliko, vendar že samo redni treningi znašajo skoraj šest ur. Prepričana sem, da bi marsikdo za isti rezultat potreboval manj časa. Kvantiteta torej ne pogojuje vedno kvalitete, vendar pa se mi zdi, da stojim na točki, ko moram v vadbo preprosto vlagati veliko energije. Moj pristop in odnos do vadbe se še naprej spreminjata. Razumevanje in velik navdih dobivam tudi, ko prebiram knjige o taijiquan-u in objave na blogih. In čeprav je zapisano samo teorija, me ta na marsikaj spomni in navdihne do te mere, da lahko včasih v praksi nekaj drastično spremenim.

Velika šola zame so tudi tukajšnji pogoji vadenja. Že prvi dan me je Wang Yan postavil v avlo, pred Chen Ziqiangovo pisarno, in od takrat neprestano vadim kar tam. Ta lokacija je zelo ugodna, ker me ima učitelj najbolj na očeh in me lahko tudi popravi. Po drugi strani pa je v avli tudi veliko hrupa in gneče, v tej stavbi poteka vsa administracija, otroci se med odmori podijo sem in tja, skratka, kot bi vadila na želeniški postaji… Sem redno zahajajo turisti in še preden si me ogledajo od nog od glave, že brskajo za telefonom, da bi me fotografirali. Prav tako je nekaj običajnega, da si med vadbo neprestano opazovan s strani sošolcev. Ker izgledam zelo drugače, se Kitajci vedno znova čudijo in strmijo vame, kot da sem prišla iz drugega planeta; pa naj bo to v šoli, na ulici ali v restavraciji, vedno in povsod sem opazovana, ogovorjena in dokumentirana. Vse to je bil in je še vedno velik izziv, ki me uči potrpežljivosti do ljudi in uri mojo pozornost, da se med vadbo ne zapleta v te zunanje dražljaje. Mir in tišina v zunanjih razmerah tukaj ne obstajata. To me še bolj sili, da ju iščem navznoter.

Sl. 11 Nešteti popravki..

Vadba mi trenutno pomeni veliko več kot vse drugo. Pa ne zato, ker bi me tako zelo privlačila zunanja forma taijiquan-a, ampak ker me pritegne raziskovanje energije, ki stoji izza. Vadba je torej orodje, preko katerega zbiram svojo pozornost, raziskujem, kako moj psihofizični sistem deluje in gradim globji stik s sabo. Je nekaj, kar me ohranja pokonci. Po treningu sem velikokrat zadovoljna in polna življenja. Ko pa to počasi začne ugašati, je na programu že naslednji trening! Ko vadim taijiquan, najbolj vadim svoj um. Učim se, kako ga povezovati s telesom in zavestno ustvarjati miselne slike ter hkrati osvobajati kontrole, predstav in konceptov ter misli in občutkov, ki iznenada privrejo na površje.

V tem obdobju sem imela opravka tudi s procesi, ki niso bili ravno prijetni in so me vzpodbudili, da sem še bolj pozorna na to, kaj se v meni dogaja in da pravočasno odreagiram. Učim se poti ravnovesja, da ne rinem z glavo skozi zid in da si vzamem tudi čas za počitek. V nasprotnem primeru: bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, vročina v telesu… Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem po vadbi še cel dan in celo noč čutila močan pretok energije skozi telo, ki mi je povzročal slabost, nespečnost, miselni nemir in zmedo. In po pravici povedano, sem bila nad tem dogajanjem vsakič znova navdušena, saj sem ga dojemala kot pomemben korak naprej…

Sl. 12  Spiralna pot

Odkar sem v Chen vasi, se veliko bolj zavedam ponavljajočih se ciklov, skozi katere prehajam. Uvidevam jih preko vadbe, vsakodnevnih dogajanj, preko ljudi, s katerimi sem obkrožena in ki neprestano prihajajo in odhajajo. Nov začetek enega izmed ciklov je zame pomenilo ponovno srečanje z mojstrom Chen Ziqiang-om, ko se je konec junija zopet vrnil domov. Odtakrat me mimogrede popravlja tudi on in navdušuje s kratkimi demonstracijami. Čutiti je, kot da je prinesel svež veter na celo šolo. Je zelo velika avtoriteta vsem po vrsti, kljub temu, da se nikomur ne dokazuje. Ostaja skromen, predan svojemu delu in širi svojo gostoljubnost.

Najbolj mi je ostala v spominu prva lekcija z njim. Zaradi Wang Yan-ove odsotnosti sem zanjo izvedela pet minut pred začetkom. Štartala sva s stoječim stebrom: najprej me je za nekaj minut nastavil v optimalen, dokaj znosen, položaj, nato pa začel spuščati, dokler postopoma nisem prišla v popolnoma »sedeč« položaj, ko so meča postavljena pravokotno na tla. Znoj mi je kapljal s komolcev in zalival oči, on pa z nasmeškom na obrazu vpraša:«Hot?« Po dobrih petih minutah mi je velel, naj vstanem. Komaj da sem nekajkrat vdihnila in izdihnila (videla sem vse sivo, da nog sploh ne omenjam…), mi je že namignil: »Laojia yilu?« S še tresočimi rokami sem začela in si sama pri sebi mislila: »ah, saj me bo itak ustavil po nekaj gibih…« Pa me ni – stal je nepremično celih petnajst minut in opazoval mojo izvedbo forme. Kar naenkrat sem bila zmožna maksimalne koncentracije, tako da mi je formo uspelo izvesti do konca brez ustavljanja… nazadnje pa sem si končno oddahnila. Občutek je bil tak, kot bi ravnokar izvedla zahteven in pomemben solistični koncert… in zgodilo se je prvič, da sem samostojno, brez sledenja učitelju, izvedla formo od začetka do konca. Nato sva jo ponovila še enkrat skupaj in mojster Ziqiang me je opomnil na gibe, ki so najbolj potrebni popravkov.

Ker dobivam popravke od obeh učiteljev, me to velikokrat uči fleksibilnosti in odprtosti, saj me vsak od njiju popravi na svoj način. Počasi dojemam in sprejemam forme taijiquana kot žive »tvorbe«, ki dihajo in se po zunanji strukturi in namembnosti tudi deloma spreminjajo. Potreba, da se pretirano, do milimetra natančno oprijemam zunanjih podrobnosti gibov oz. si jih v svoji glavi »fiksiram«, je zbledela.

Sl. 13 Vse se začne s stoječim stebrom.

Zgodil se je še en, pomemben začetek novih izkušenj – stik z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Odkar sem prispela v vas, sem razmišljala, da bi se pridružila skupini, ki pod njegovim vodstvom vsako jutro izvaja tridesetminutni »stoječi steber«. Sprva sem načrtovala, da počakam dva ali tri tedne, dokler malo ne ojačam. Pripravljala sem se tako, da sem vajo izvajala dvakrat ali trikrat na dan, po deset, petnajst minut. Že to je bil velik zalogaj in nisem si mogla predstavljati, kako bi zdržala tam pol ure, zato sem zbrala pogum, da se pridružim supini, šele po dveh mesecih. Prvič sem imela velik odpor in tremo. Vnaprej sem se psihološko pripravljala na polurno »umiranje«, na koncu pa tega umiranja sploh ni bilo! Ko je veliki mojster zaploskal in oznanil konec, sem bila prepričana, da smo šele na polovici… No, napor v nogah se je potem z vsakim dnem bolj in bolj stopnjeval, tako da mi je bilo kljub vsemu zadoščeno. Moram pa reči, da se je od tedaj naprej moj odnos do te vaje zelo spremenil. Prej je bil odpor, zdaj se je celo veselim! Med izvajanjem se počutim bližje sebi, kot bi se na nek način ponovno rojevala, ponovno sestavljala. Bolečine v mišicah samo povečujejo prisotnost v trenutku…vsakič je drugače in vsakič nekaj posebnega… S tem, da ne bi mogla vzdržati pol ure, nimam težav. Opcija, da se vmes dvignem iz položaja, v moji glavi ne obstaja. In mislim, da je ravno v tem trik…potrebno je pretentati um!

Mojster Chen Xiaoxing me je najbolj fasciniral s svojim dotikom, preko katerega vedno tako jasno in subtilno pokaže pot. Popravi nas dvakrat in to zelo hitro in elegantno. Način, kako me popravi in tudi položaj v katerega me nastavi, se mi zdita zelo drugačna, kot ju izkušam pri ostalih dveh učiteljih. Zaenkrat pač opazujem in ostajam fleksibilna… Lahko samo še enkrat poudarim, da sem navdušena nad to izkušnjo in nad spremembami, ki jih je ta vaja že ustvarila v mojem umu in telesu.

Sl. 14 Gospa Wang v svoji vsakdanji tradicionalni opravi

Za konec pa še kratka inspirativna zgodba: mesec dni za mano je v šolo prišla tudi gospa Wang. Hitro mi je padla v oči, saj si je vadbeni prostor izbrala točno nasproti mojega, kakšnih 40 metrov proč. Videla sem resno, dolgoletno praktikantko v tradicionalni opravi, ki bi ji na daleč, po njenem lahkotnem gibanju sodeč, prisodila največ 60 let. Zelo me je pritegnila in čez nekaj časa sva se tudi spoznali. Povedala mi je, da prihaja iz Šanghaja, kjer se je pred petimi leti po naključju spoznala s Chen taijiquan-om; na enega izmed rednih treningov jo je povabila njena hči, ki je ravno tako začela vaditi. Gospa Wang je bila nad vadbo tako navdušena, da se je odločila svoj čas in energijo posvetiti tej veščini. Sama zase pravi, da kar počne, to počne z vsem srcem in to tudi dokonča. Omenila mi je, da ni imela lahke mladosti: bila je posvojen otrok in že v otroštvu je garala na poljih, da je njena družina sploh lahko preživela. Prepričana je, da ji je ravno ta izkušnja izgradila močno telo in delovne navade, ki jih sedaj s pridom uporablja tudi pri vadbi. Gospa Wang je danes stara 71 let. Taijiquan je njena prioriteta in vadi preko celega dneva. Včasih jo vidim že ob šestih zjutraj ob boksarski vreči… Naj omenim še to, da zna izvesti preko dvajset form! V Chen vas je prišla že tretjič zapored, tokrat ima namen ostati šest mesecev. Pot se torej nadaljuje. Veselim se nadaljnjega dela in sem hvaležna, da sem lahko prisotna v samem »srcu« taijiquan-a.