Category Archives: O vadbi

Življenje v taijiquan šoli v vasi Chenjiagou

Standardno

Moje bivanje v Chen vasi se je pričelo sredi maja: za pol leta sem se nastanila v šoli taijiquan-a, ki jo vodita mojstra Chen Ziqiang in njegov oče, Chen Xiaoxing. Pred odhodom nisem imela večjih pričakovanj, kako naj bi učni proces potekal, mojster Chen Ziqiang pa mi je že vnaprej povedal, da me bo poučeval Wang Yan – njegov učenec ter glavni inštruktor šole. Moja namera je bila, da »se vrnem h koreninam«; da skozi intenzivno vadbo še malo »nabrusim« um in telo in na ta način postavim trdnejše temelje svoji nadaljnji praksi.

 

1

Sl. 1 Jutranji pozdrav.

Kmalu bodo minili trije meseci, odkar sem prišla v Chenjiagou. V tem času sem doživela toliko novega, da imam občutek, kot da sem tukaj veliko dlje – navkljub temu, da sem v resnici počela pretežno samo dve stvari: intenzivno sem vadila in se sočasno prilagajala novemu okolju. V tokratnem prispevku bom tako na kratko razložila, kakšna je struktura šole in kako izgleda tukajšnji vsakdanjik. Z vami bom delila svoja opažanja glede vadbe v šoli, lastnega procesa učenja in mojih izkušenj pri delu z učitelji. Na koncu na kratko predstavljam še navdihujočo zgodbo izjemne učenke, ki je svojo taiji zgodbo začela pri«rosnih« šestinšestdesetih letih. Zdaj, po petih letih, vadba taiji-ja še vedno ostaja njena največja strast.

2

Sl. 2 Vhod v stari kompleks šole, kjer poteka naš vsakdanjik in kjer smo nastanjeni tako učenci kot večina učiteljev. Pred nekaj leti je bila, nekaj vstran od omenjenega kompleksa, zgrajena še nova, sedemnadstropna stavba, ki pa je in bo namenjena predvsem seminarjem in posebej organiziranim dogodkom

Taiji šolo Chenjiagou Taijiquan Xue Xiao od leta 1980 vodi veliki mojster Chen Xiaoxing. Leta 1996 se mu je pridružil še njegov sin, mojster Chen Ziqiang, ki je danes tudi glavni trener šole. Tu se je od začetka pa vse do danes izobraževalo več tisoč učencev. Mnogi izmed njih so, tako na Kitajskem, kot tudi v tujini, ustanovili svoje šole, od katerih so nekatere postale tudi uradne podružnice matične Chenjiagou šole. V šoli se trenutno pod okriljem omenjenih mojstrov in več kot desetih inštruktorjev šola okrog 200 otrok in 100 odraslih. Poleti, v času dopusta in počitnic, je učencev več; nekateri otroci v spremstvu staršev pridejo na poletni taiji tabor, odrasli pa izkoristijo svoj dopust za intenzivno izpopolnjevanje. V rednem, celoletnem programu se šola le okrog 100 otrok. Odrasli prihajajo priložnostno in ostanejo po nekaj tednov, mesecev ali celo let, nekateri se tudi redno vračajo.

3

Sl. 3 Popoldansko ogrevanje.

Otroci pogosto začnejo s šolanjem pri treh, štirih, petih, šestih letih, lahko pa tudi bistveno kasneje, saj šola ne postavlja starostnih omejitev. Šolajo se različno dolgo, nekateri tudi več kot deset let. Poleg taijiquana imajo na programu še splošne predmete, ki jih obiskujejo tja do osemnajstega leta in ki med drugim vključujejo tudi matematiko, literaturo in angleščino. Njihovi vsakodnevni treningi so fizično zelo zahtevni in namenjeni temu, da po več letih usposabljanja postanejo sposobni obvladati veščino na zelo visoki ravni, predvsem v borilnem smislu. Po končanem šolanju se učenci pogosto zaposlijo kot učitelji taijiquana, nekaj pa jih dobi službo tudi v vojski, policiji ali na področju varovanja.

4

Sl. 4 Pouk matematike.

Odrasli pridejo v šolo iz različnih vzgibov: medtem ko si nekateri želijo povrniti ali ohraniti zdravje, pa je največ takih, ki jih močno pritegne veščina sama. Takšnim posameznikom veščina pogosto služi ko pot »iskanja samega sebe«. To, da so prišli v rojstno vas taijiquana, ima za večino praktikantov globok pomen, zato so tudi pripravljeni trdo delati, da bi napredovali. Med njimi so tako popolni začetniki, kot tudi zelo napredni in prav vse generacije, od mladih, do »mladih po srcu«. Dozdaj smo bili tukaj nastanjeni največ štirje učenci iz tujine, danes, 15. avgusta, ko zaključujem s pisanjem tega prispevka, pa jih je prišlo kar naenkrat 26, od tega kar dve skupini iz Argentine. Več tukajšnjih sošolcev mi je omenilo, da vadijo taiji, ker bi preprosto radi postali »močnejši«, tako v duševnem kot v fizičnem smislu. Dobila sem tudi občutek, da je taijiquan v kitajski kulturi tako pomemben, da ga nekateri obravnavajo kot vrednoto. Zelo ponosni so na to, da vadijo. Tukaj so cele družine, ki preživljajo svoj dopust v šoli.

5

Sl. 5 Skupina odraslih med vadbo.

Naš vsakodnevni urnik je sledeč: večina ljudi vstaja ob 6.00, nekateri pa se pojavijo na šolskem dvorišču tudi že ob 5.00 (če želiš ujeti vsaj malo tišine in zasebnosti pri vadbi, je ta ura priporočljiva). Ob 6.30 se začne jutranje ogrevanje za otroke in mladostnike in ob 7.00 zajtrk. Od 9.00 do 11.30 dopoldanski trening, ob 12.00 kosilo in počitek, od 14.30 do 17.30 popoldanski trening in ob 18.00 večerja. Po večerji še dodaten trening za otroke (med šolskim letom imajo otroci v dopoldanskem času na urniku splošne predmete, med poletnimi počitnicami pa taiji trening). Vsako jutro od 8.00 do 8.30 poteka tudi neobvezujoča vadba stoječega stebra z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Ob nedeljah smo prosti.Dnevi so si med seboj zelo podobni: vadba, hranjenje, spanje, pa spet vadba, hranjenje, spanje…vse ostalo se suče okrog tega.

V času treningov šolsko dvorišče spominja na pravo mravljišče; učenci so razporejeni po skupinah in vsaka skupina vadi pod vodstvom svojega inštruktorja. Odrasli se tako zjutraj skupaj ogrejejo in vadijo bazične stvari, kot so stoječi steber, navijanje svile in staro formo. Po osnovah se vadba nadaljuje bodisi individualno, bodisi v manjših skupinicah. Nekateri vadijo prostoročne forme, spet drugi forme z orožjem … in toliko kot je ljudi, toliko je tudi različnih načinov vadenja. Ko se razgledaš po dvorišču, lahko vidiš posameznike, ki zelo hitro, neprekinjeno in z usklajenimi gibi ponavljajo forme. Spet drugi so v procesu učenja novih gibov; ali sledijo inštruktorju ali pa naprednejšemu sošolcu. Tretji se poglabljajo v že poznane gibe in vadijo zelo počasi… Nekateri pa preprosto delajo kondicijske vaje, se razgibavajo ali klepetajo…Skozi pogovor in opazovanje sem večkrat dobila vtis, da so kitajskim učencem taiji principi dosti bolj samoumevni in da zelo hitro zapopadejo veščino. Zelo so sproščeni. Tudi če pri začetnikih telo in gibi sploh še niso na svojem mestu, ohranjajo sproščenost. Ne osredotočajo se pretirano na fizično telo in ne analizirajo ali stojijo prav, ali so posamezni deli telesa med sabo povezani itd. Njihovo zunanjo strukturo v glavnem gradi notranji občutek. Veščino osvajajo s ponavljanjem in s sposobnostjo čutenja tega, kar pokaže učitelj. Ko enkrat gibe osvojijo, vadijo samostojno. Sem in tja dobijo popravke od učitelja ali pa za pomoč prosijo napredne sošolce.

6

Sl. 6 Borbeno vzdušje pred pisarno.

Kot sem že omenila, imajo otroci in mladostniki vsakodnevno zelo zahteven trening, ki pa je deloma drugačen, kot ga imamo odrasli in kot si ga ponavadi predstavljamo, ko zaslišimo izraz »vadba taijiquana«. Osnovni namen njihovega treninga je, da bi postali sposobni obvladati taijiquan z borilnega vidika. Poudarek je na postopnem in sistematičnem izgrajevanju fizičnega telesa. Program je jasno začrtan in se tekom šolanja spreminja in nadgrajuje. Vsako jutro začnejo z ogrevalnimi vajami, kot so tek, razne raztezne vaje, poskoki, sklece itd. Tekom dneva mladostniki nadaljujejo s še zahtevnejšimi vajami: dviganje uteži, boks, udarci z nogo, hoja po rokah, eden drugega nosijo na ramenih, prevračajo bagerske gume, tečejo in pri tem vlečejo za sabo avtomobilske gume itd. Otroci vadijo na podoben način kot mladostniki s to razliko, da na programu nimajo fizično prezahtevnih aktivnosti. V njihovi vadbi je, še posebej pri najmlajših otrocih, ki so tukaj samo poleti, več igre, starejši otroci pa se učijo tudi borilnih prijemov, premetov in vadbe z orožjem. Med odmori je med mlajšimi otroki vedno polno navdušenja, drvenja in vreščanja. Kljub neprestani aktivnosti so mnogi izmed njih še ob koncu dneva polni energije.

7

Sl. 7 Vsakodnevnemu drilu ni konca.

Tako starejši otroci kot tudi mladostniki, namenijo nekaj časa tudi ponavljanju in učenju novih form. To, kar vidim, je, da v glavnem sledijo učitelju in ponavljajo za njim. Ne dobijo toliko detajlnih in pogostih popravkov, kot smo jih deležni odrasli. Preprosto ubirajo pot z druge strani: skozi vsakodnevni dril utrjujejo občutek, ki izgrajuje zunanjo strukturo, učitelj pa jih sem in tja popravi. Po večih letih rednega treninga se telo postavi na svoje mesto. Osnovnim vajam, kot so stoječi steber in navijanje svile, ne dajejo pretiranega poudarka, za njih so bistvene zgoraj omenjene vaje.

8

Sl. 8 Sklece.

Nekoč sem se iz radovednosti postavila v vrsto, kjer so dvigala uteži dekleta; ta ponavadi delajo več hitrih zaporednih dvigov in spustov, kjer utež celo malo zaplapola v zraku. Ko sem poskusila sama, sem utež lahko dvigovala samo počasi in še to samo do polovične višine. J Šele takrat sem spoznala, kako močna, trpežna in navsezadnje ob koncu dneva tudi utrujena so telesa teh otrok in mladostnikov. Nekateri od njih imajo že v osnovi močno telesno zgradbo, nekaj pa je tudi suhljatih in fizično šibkejših, za katere se včasih sprašujem, kako zmorejo prenesti vse te napore. Mnoge otroke in mladostnike ta režim zagotovo tudi osebnostno podpira, vendar pa je takšnih, ki so zelo nadarjeni in hkrati uspejo ohranjati voljo in navdušenje na dolgi rok, zelo malo. Odrasli smo prišli sem zaradi lastnega notranjega vzgiba in odločitve, veliko otrok pa ne – ali so tukaj zaradi želje staršev, ali pa zaradi drugih okoliščin in zato sta posledično njihova naravnanost in motivacija drugačni.

9

Sl. 9 Nastop učencev na predstavitvi šole v Wenxianu. 

Kako pa so dosedaj potekali moji treningi? Kot sem že omenila na začetku, me je vzel pod svoje okrilje učitelj Wang Yan, Chen Ziqiang-ov dolgoletni učenec, ki je med drugim tudi navdušen in zelo uspešen borec. Ker sam poučuje skupino mladostnikov, ki vadijo na drugačen način kot odrasli, dela že od samega začetka z menoj individualno; njegovi skupini sem se večkrat priključila le na začetku popoldanskega treninga, da smo skupaj ponavljali staro formo. Ima podoben način poučevanja, kot smo ga doživeli v Sloveniji na zadnjem seminarju z mojstrom Ziqiang-om. Najprej gib parkrat ponoviva skupaj, nato me nekajkrat popravi in pusti, da vadim sama. Čez čas se vrne in me zopet popravi. Je zelo natančen in potrpežljiv učitelj, z veliko mero pozitivne naravnanosti. Sprva sem bila kar malo presenečena nad njegovo zavzetostjo in velikim številom popravkov, ki mi jih še vedno daje, kljub temu, da me je pri nekaterih gibih popravil že stokrat. Zelo je samoiniciativen tudi na drugih področjih – še preden sploh potrebujem pomoč, mi jo on že ponudi.

Na začetku sem nekaj dni vadila samo stoječi steber in navijanje svile, nato pa še staro formo. Wang Yan mi je vsak dan pokazal po en novi gib, če je bil seveda zadovoljen s prejšnjim. Ker že po naravi bolj počasi osvajam gibe, sem potrebovala precej časa, da sem se res natančno naučila zunanje strukture, izvedba po mojstru Ziqiang-u se tudi delno razlikuje od načina, ki sem ga bila vajena v Sloveniji. Pri učenju mi je bila v veliko pomoč sodobna tehnologija: vsakič sem učiteljevo demonstracijo posnela in tako ustvarila serijo »učnih videov«, ki sem jih preučevala, vse dokler mi gibi niso približno sedli v telo. To, da sem po enem mesecu lahko izvedla formo samostojno, od začetka do konca, je bila zame prava mala zmaga in tudi olajšanje, ker mi o gibih ni bilo potrebno več razmišljati in sem se končno lahko začela bolj poglabljati navznoter.

11

Sl. 10 Učitelj Wang Yan.

Sočasno je potekal (in še vedno poteka) proces reorganizacije v telesu; najprej ozaveščanje »napačnih« položajev telesa, ki jih sprva nisem prepoznala. Nato počasno »vgrajevanje« učiteljevih popravkov, v obliki ponavljanj krajših enot giba in skozi nekajminutno vztrajanje v posameznih figurah. Na začetku tega procesa je bilo moje telo zelo nestabilno, položaji sklepov dostikrat niso bili pravilno postavljeni in zato sem posledično čutila veliko obremenitev v kolenih. Kasneje se je to izboljšalo, še vedno pa me takoj, ko nekaj ne delam prav, na to telo tudi opozori.

Dosedaj sem običajno vadila približno osem ur na dan. V okviru tega še jogo, kondicijske vaje v povezavi z gibi iz forme in krajši tek. Te dodatne aktivnosti so me in me še vedno pri taijiquanu zelo podpirajo; telo je prožnejše, močnejše, sklepi bolj odprti, še posebej rame tekom vadbe ostajajo bolj sproščene. Veliko pozornosti namenim tudi ogrevanju. Osem ur na dan se zdi zelo veliko, vendar že samo redni treningi znašajo skoraj šest ur. Prepričana sem, da bi marsikdo za isti rezultat potreboval manj časa. Kvantiteta torej ne pogojuje vedno kvalitete, vendar pa se mi zdi, da stojim na točki, ko moram v vadbo preprosto vlagati veliko energije. Moj pristop in odnos do vadbe se še naprej spreminjata. Razumevanje in velik navdih dobivam tudi, ko prebiram knjige o taijiquan-u in objave na blogih. In čeprav je zapisano samo teorija, me ta na marsikaj spomni in navdihne do te mere, da lahko včasih v praksi nekaj drastično spremenim.

Velika šola zame so tudi tukajšnji pogoji vadenja. Že prvi dan me je Wang Yan postavil v avlo, pred Chen Ziqiangovo pisarno, in od takrat neprestano vadim kar tam. Ta lokacija je zelo ugodna, ker me ima učitelj najbolj na očeh in me lahko tudi popravi. Po drugi strani pa je v avli tudi veliko hrupa in gneče, v tej stavbi poteka vsa administracija, otroci se med odmori podijo sem in tja, skratka, kot bi vadila na želeniški postaji… Sem redno zahajajo turisti in še preden si me ogledajo od nog od glave, že brskajo za telefonom, da bi me fotografirali. Prav tako je nekaj običajnega, da si med vadbo neprestano opazovan s strani sošolcev. Ker izgledam zelo drugače, se Kitajci vedno znova čudijo in strmijo vame, kot da sem prišla iz drugega planeta; pa naj bo to v šoli, na ulici ali v restavraciji, vedno in povsod sem opazovana, ogovorjena in dokumentirana. Vse to je bil in je še vedno velik izziv, ki me uči potrpežljivosti do ljudi in uri mojo pozornost, da se med vadbo ne zapleta v te zunanje dražljaje. Mir in tišina v zunanjih razmerah tukaj ne obstajata. To me še bolj sili, da ju iščem navznoter.

12

Sl. 11 Nešteti popravki..

Vadba mi trenutno pomeni veliko več kot vse drugo. Pa ne zato, ker bi me tako zelo privlačila zunanja forma taijiquan-a, ampak ker me pritegne raziskovanje energije, ki stoji izza. Vadba je torej orodje, preko katerega zbiram svojo pozornost, raziskujem, kako moj psihofizični sistem deluje in gradim globji stik s sabo. Je nekaj, kar me ohranja pokonci. Po treningu sem velikokrat zadovoljna in polna življenja. Ko pa to počasi začne ugašati, je na programu že naslednji trening! Ko vadim taijiquan, najbolj vadim svoj um. Učim se, kako ga povezovati s telesom in zavestno ustvarjati miselne slike ter hkrati osvobajati kontrole, predstav in konceptov ter misli in občutkov, ki iznenada privrejo na površje.

V tem obdobju sem imela opravka tudi s procesi, ki niso bili ravno prijetni in so me vzpodbudili, da sem še bolj pozorna na to, kaj se v meni dogaja in da pravočasno odreagiram. Učim se poti ravnovesja, da ne rinem z glavo skozi zid in da si vzamem tudi čas za počitek. V nasprotnem primeru: bolečine v sklepih in mišicah, izčrpanost, vročina v telesu… Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem po vadbi še cel dan in celo noč čutila močan pretok energije skozi telo, ki mi je povzročal slabost, nespečnost, miselni nemir in zmedo. In po pravici povedano, sem bila nad tem dogajanjem vsakič znova navdušena, saj sem ga dojemala kot pomemben korak naprej…

13

Sl. 12  Spiralna pot

Odkar sem v Chen vasi, se veliko bolj zavedam ponavljajočih se ciklov, skozi katere prehajam. Uvidevam jih preko vadbe, vsakodnevnih dogajanj, preko ljudi, s katerimi sem obkrožena in ki neprestano prihajajo in odhajajo. Nov začetek enega izmed ciklov je zame pomenilo ponovno srečanje z mojstrom Chen Ziqiang-om, ko se je konec junija zopet vrnil domov. Odtakrat me mimogrede popravlja tudi on in navdušuje s kratkimi demonstracijami. Čutiti je, kot da je prinesel svež veter na celo šolo. Je zelo velika avtoriteta vsem po vrsti, kljub temu, da se nikomur ne dokazuje. Ostaja skromen, predan svojemu delu in širi svojo gostoljubnost.

Najbolj mi je ostala v spominu prva lekcija z njim. Zaradi Wang Yan-ove odsotnosti sem zanjo izvedela pet minut pred začetkom. Štartala sva s stoječim stebrom: najprej me je za nekaj minut nastavil v optimalen, dokaj znosen, položaj, nato pa začel spuščati, dokler postopoma nisem prišla v popolnoma »sedeč« položaj, ko so meča postavljena pravokotno na tla. Znoj mi je kapljal s komolcev in zalival oči, on pa z nasmeškom na obrazu vpraša:«Hot?« Po dobrih petih minutah mi je velel, naj vstanem. Komaj da sem nekajkrat vdihnila in izdihnila (videla sem vse sivo, da nog sploh ne omenjam…), mi je že namignil: »Laojia yilu?« S še tresočimi rokami sem začela in si sama pri sebi mislila: »ah, saj me bo itak ustavil po nekaj gibih…« Pa me ni – stal je nepremično celih petnajst minut in opazoval mojo izvedbo forme. Kar naenkrat sem bila zmožna maksimalne koncentracije, tako da mi je formo uspelo izvesti do konca brez ustavljanja… nazadnje pa sem si končno oddahnila. Občutek je bil tak, kot bi ravnokar izvedla zahteven in pomemben solistični koncert… in zgodilo se je prvič, da sem samostojno, brez sledenja učitelju, izvedla formo od začetka do konca. Nato sva jo ponovila še enkrat skupaj in mojster Ziqiang me je opomnil na gibe, ki so najbolj potrebni popravkov.

Ker dobivam popravke od obeh učiteljev, me to velikokrat uči fleksibilnosti in odprtosti, saj me vsak od njiju popravi na svoj način. Počasi dojemam in sprejemam forme taijiquana kot žive »tvorbe«, ki dihajo in se po zunanji strukturi in namembnosti tudi deloma spreminjajo. Potreba, da se pretirano, do milimetra natančno oprijemam zunanjih podrobnosti gibov oz. si jih v svoji glavi »fiksiram«, je zbledela.

14.jpg

Sl. 13 Vse se začne s stoječim stebrom.

Zgodil se je še en, pomemben začetek novih izkušenj – stik z velikim mojstrom Chen Xiaoxing-om. Odkar sem prispela v vas, sem razmišljala, da bi se pridružila skupini, ki pod njegovim vodstvom vsako jutro izvaja tridesetminutni »stoječi steber«. Sprva sem načrtovala, da počakam dva ali tri tedne, dokler malo ne ojačam. Pripravljala sem se tako, da sem vajo izvajala dvakrat ali trikrat na dan, po deset, petnajst minut. Že to je bil velik zalogaj in nisem si mogla predstavljati, kako bi zdržala tam pol ure, zato sem zbrala pogum, da se pridružim supini, šele po dveh mesecih. Prvič sem imela velik odpor in tremo. Vnaprej sem se psihološko pripravljala na polurno »umiranje«, na koncu pa tega umiranja sploh ni bilo! Ko je veliki mojster zaploskal in oznanil konec, sem bila prepričana, da smo šele na polovici… No, napor v nogah se je potem z vsakim dnem bolj in bolj stopnjeval, tako da mi je bilo kljub vsemu zadoščeno. Moram pa reči, da se je od tedaj naprej moj odnos do te vaje zelo spremenil. Prej je bil odpor, zdaj se je celo veselim! Med izvajanjem se počutim bližje sebi, kot bi se na nek način ponovno rojevala, ponovno sestavljala. Bolečine v mišicah samo povečujejo prisotnost v trenutku…vsakič je drugače in vsakič nekaj posebnega… S tem, da ne bi mogla vzdržati pol ure, nimam težav. Opcija, da se vmes dvignem iz položaja, v moji glavi ne obstaja. In mislim, da je ravno v tem trik…potrebno je pretentati um!

Mojster Chen Xiaoxing me je najbolj fasciniral s svojim dotikom, preko katerega vedno tako jasno in subtilno pokaže pot. Popravi nas dvakrat in to zelo hitro in elegantno. Način, kako me popravi in tudi položaj v katerega me nastavi, se mi zdita zelo drugačna, kot ju izkušam pri ostalih dveh učiteljih. Zaenkrat pač opazujem in ostajam fleksibilna… Lahko samo še enkrat poudarim, da sem navdušena nad to izkušnjo in nad spremembami, ki jih je ta vaja že ustvarila v mojem umu in telesu.

15

Sl. 14 Gospa Wang v svoji vsakdanji tradicionalni opravi

Za konec pa še kratka inspirativna zgodba: mesec dni za mano je v šolo prišla tudi gospa Wang. Hitro mi je padla v oči, saj si je vadbeni prostor izbrala točno nasproti mojega, kakšnih 40 metrov proč. Videla sem resno, dolgoletno praktikantko v tradicionalni opravi, ki bi ji na daleč, po njenem lahkotnem gibanju sodeč, prisodila največ 60 let. Zelo me je pritegnila in čez nekaj časa sva se tudi spoznali. Povedala mi je, da prihaja iz Šanghaja, kjer se je pred petimi leti po naključju spoznala s Chen taijiquan-om; na enega izmed rednih treningov jo je povabila njena hči, ki je ravno tako začela vaditi. Gospa Wang je bila nad vadbo tako navdušena, da se je odločila svoj čas in energijo posvetiti tej veščini. Sama zase pravi, da kar počne, to počne z vsem srcem in to tudi dokonča. Omenila mi je, da ni imela lahke mladosti: bila je posvojen otrok in že v otroštvu je garala na poljih, da je njena družina sploh lahko preživela. Prepričana je, da ji je ravno ta izkušnja izgradila močno telo in delovne navade, ki jih sedaj s pridom uporablja tudi pri vadbi. Gospa Wang je danes stara 71 let. Taijiquan je njena prioriteta in vadi preko celega dneva. Včasih jo vidim že ob šestih zjutraj ob boksarski vreči… Naj omenim še to, da zna izvesti preko dvajset form! V Chen vas je prišla že tretjič zapored, tokrat ima namen ostati šest mesecev. Pot se torej nadaljuje. Veselim se nadaljnjega dela in sem hvaležna, da sem lahko prisotna v samem »srcu« taijiquan-a.

 

 

 

 

 

“Polaganje rok” v Chen taijiquan-u

Standardno

Mnogo ljudi pristopa k potiskanju rok brez dejanskega upoštevanja vseh nians omenjene metode ter njenega pravega mesta v učenju taiji-ja. Izraz “potiskanje rok” ali “tuishou” je relativno nov; večina tekstov predhodnih generacij tako bolj pogosto uporablja izraz “geshou”. Čeprav je dobesedni prevod le-tega “dajanje rok”, je primernejše prevajanje z izrazom “polaganje rok.” Vzemimo na primer dejanje odlaganja kozarca vode na mizo: če kozarec odložimo brez potrebne pozornosti in pazljivosti, bomo vodo polili še predno kozarec odložimo, ali, kar je še huje, razbili kozarec, če ga prehitro izpustimo. Ta zelo enostaven primer ponazarja, kako natančni morajo biti razdalja, kot in drugi dejavniki pri polaganju rok.

Chen Ziming v razpravi o taijiquan-u v 30. letih 20. stoletja (angleški prevod Paul Brennan) zapiše o polaganju rok naslednje: “… zaznavanje nians polaganja rok izvira iz popolnoma običajne vadbe tajiquan form. Vsi principi znotraj form so odraz uravnotežene energije. Polaganje rok pa je aplikacija te uravnotežene energije.

Formo je potrebno marljivo vaditi. Ko jo enkrat obvladamo, se bomo lahko naravno osredotočili na polaganje rok.. Na začetku je potrebna vztrajno in marljivo delo. Polaganja rok se ne smemo učiti na začetku, saj bo to porušilo vse, k čemur stremimo, in bi nam lahko celo preprečilo, da kadarkoli dosežemo pravo bistvo veščine. Če preskočimo učenje forme na začetku in namesto tega pričnemo učenje z metodo polaganja rok, bomo podobni otroku, ki se uči hoditi, še predno zna stati in zato neprenehoma pada. Če spustimo začetek, da bi čim prej dosegli konec, je to podobno, kot če bi začeli s ciljem in spregledali vse delo, ki nas pripelje do tja. Kako smo lahko na pravi poti, če ne vemo, kaj pride najprej in kaj temu sledi? Prav zato je potrebno formo vaditi na začetku. Ljudje, ki se najprej učijo polaganja rok, neučakano stremijo k hitrim rezultatom. Učenja ne želijo pričeti s formo, ker dajejo prednost ugodju in se bojijo težkega dela, ki ga forma zahteva. Takšni ljudje se niso sposobni soočiti s pravilnim zaporedjem v učenju in namesto tega želijo preskočiti potrebne prve korake. To je podobno, kot če bi želeli risati črte in kroge brez ravnila in šestila. Na ta način lahko proizvedemo zgolj nekaj, kar bo vsak resnični mojster imel za ničvredno.”

Ko ima učenec že dobro podlago v obvladanju forme, pa ne sme postati obseden z idejo potisniti nasprotnika iz ravnotežja ali forsiranjem lastne tehnike, da bi “zmagal” v soočenju. Vse to kaže na resno nerazumevanje metode. Čeprav pri izkušenih praktikih pravilna aplikacija izgleda izvedena v trenutku, jo lahko v prav vsakem primeru razčlenimo na štiri korake:

  1. ting jin (poslušanje nasprotnikove energije)
  2. dong jin (razumevanje…energije)
  3. hua jin (nevtraliziranje…energije)
  4. fa jin (eksplozivna sprostitev lastne energije
armin_4

Polaganje rok: poslušanje in razumevanje ter ne tekmovanje! (foto: M. Vorwerk)

 

Telesna drža in šest harmonij (Mala šola Chen taijiquan-a: lekcija 5)

Standardno

Pokončno in sproščeno telo je temeljna zahteva telesne drže v taijiquan-u. Ko takšno držo dokaj uspešno osvojimo in stabiliziramo (kar najpogosteje zahteva leta), se odpre polje novih notranjih zaznav. Prav o teh bomo spregovorili v tokratni lekciji naše Male šole taijiquan-a.

Vrh glave, teme, se v tradicionalni kitajski medicini imenuje točka bai hui. V tej točki je naša namera usmerjena navzgor. Na dnu sproščene hrbtenice, na koncu trtice, po drugi strani čutimo vlek težnosti navzdol. Sproščena hrbtenica je tako raztegnjena med dvema nasprotnima silama, medvretenčni prostori so odprti, usločenost hrbtenice v vratnem in ledvenem predelu do določene mere zmanjšana, oziroma “poravnana”. Zaradi vleka težnosti navzdol v predelu vrha trtice, se v točki presredka (hui yin) čuti rahel dvig navzgor.

SILI_1

Nasprotujoči si sili namere in težnosti, ki uravnavata hrbtenico.

Osrednji qi, zhong qi, pri takšni poravnanosti hrbtenice lahko nemoteno cirkulira, sledeč svoji naravi. Telo tako postane zgoraj (glava, vrat in ramenski pas) lahko, v srednjem delu (trup) “prazno” in razširjeno ter v spodnjem delu (medenični pas in noge) polno, “težko” in povezano z zemljo. Občutek polnosti, “teže,” v spodnjem delu telesa nikakor ne gre razumeti kot krč ali zategnjenost. Telo je namreč ves čas sproščeno, vendar pa ima qi v spodnjem delu telesa naravno kvaliteto gostote, ki jo – ob zadostitvi osnovnih zahtev pri drži telesa – vadeči tudi sam intenzivno občuti. (Zagata pri razlagi konceptov energijskih zahtev v taijiquan-u, intelektualni predstavi o njih ter dejanskim doživljanjem teh zaznav predstavlja svojevrsten paradoks, ki je rešljiv edino z vztrajno prakso in umiritvijo intelekta.)

SKELET

Pravilna poravnanost hrbtenice.

Omenjena trojnost (zgoraj, spodaj in sredina) ima paralele v tradicionalnem vzhodnjaškem razumevanju človekovega življenja in njegove vpetosti v kozmos: nebo (lahko, svetlo, yang) je zgoraj, zemlja (težko, temno, yin) spodaj, vmes pa je človek (razširjenost, ekspanzija), ki ta dva pola povezuje.

Nadaljujmo z našo temo: v sproščenem telesu se torej med vztrajno vadbo po zgoraj omenjenih smernicah naravno vzpostavljajo določene zunanje in notranje povezave ali harmonije. Obstajajo tri zunanje in tri notranje povezave.
Tri zunanje harmonije vzpostavijo povezanost med udi telesa in njihovimi glavnimi sklepi. Prva zunanja povezava je med sklepi ramen (zgoraj) in kolkov (spodaj), sledi povezava med komolci in koleni, in kot zadnja povezava med zapestji in gležnji (rokami in stopali).

HARMONIJE

Chen Jun med demonstracijo forme. Pravilna povezanost udov in sklepov ustvarja tri zunanje harmonije.

Notranje harmonije v taijiquan-u, ki z dolgoletno in predano prakso nastajajo prav tako spontano, so:
a) povezanost med umom, namero (yi) in srcem (xin),
b) povezanost med qi-jem in telesno, mišično močjo (li) ter
c) povezava med kitami, fascijami in kostmi.

V kitajski tradiciji je srce sedež inteligence ter ekspanzivne duhovne zavesti. Povezano je tako z našimi emocijami, kot tudi z duhom in duhovno naravo človeka. V paru yi-xin (um-srce), je xin vodnik in yi pomočnik. Povezanost med umom in srcem med drugim pomeni doseganje mirnega in sproščenega stanja duha, pri katerem je 50% naše pozornosti mirno in razširjeno prisotno navznotraj, 50% pa usmerjeno navzven z namero, ki vodi qi.

Kar se v srcu odločimo, prevzame namera, ki aktivira gibanje qi-ja, umirjeno stanje duha pa omogoči, da se qi kar se da popolno poveže z mišicami in izvede udarec ali določen gib. Mišična moč pravilno izvedenega giba naprej vpliva na energijski pretok po fascijah (v katere so mišice ovite, oz. med katerimi so mišice vmeščene) in kitah, kar se prenese in poveže s kostmi, ki postanejo močne in prežete z najfinejšim qi-jem.

FASCIJE

Spiralna povezanost fascij v telesu, kot je prikazana v taiji priročniku Chen Xin-a, “Ilustrirana razlaga Chen taijiquan-a”.

Če je um nemiren, če neprestano misli in bega, ni povezan s srcem, ni pod njegovo ingerenco. Takrat je tudi qi razpršen, gibi pa so v praksi neučinkoviti in brez skoncentrirane mišične moči. To posledično pomeni odsotnost “jasnega” pretoka po kitah in fascijah in zatorej tudi onemogočenost tretje notranje harmonije. Prav zato je pomembno, da vadeči med vsakim gibom svojo namero uskladi z namembnostjo giba: recimo da z določenim gibom nekaj odriva, ali pač s kakšnim drugim gibom kaj potiska naprej, ali udari (v kakšen predmet, ali nasprotnika)..

Omenjene povezave, še posebej notranje, so ideal h kateremu po svojih najboljših močeh stremijo vsi praktiki taijiquan-a. Njihova kultivacija terja doživljensko delo. Telesne in umske danosti, življenske izbire in prioritete so pri vsakemu od nas različne – vse to nam narekuje različen tempo napredovanja. Vse, kar lahko naredimo, je, da mirno, vztrajno, disciplinirano ter z zaupanjem in radostjo nadaljujemo s svojo prakso pod vodstvom kakovostnega učitelja/učiteljev.

“Ko grem na tajči, grem po sebe.”

Standardno

Ko sem rodila Elizo pred dobrimi osmimi leti, sem po treh tednih dobila eno čudno diagnozo. Pojma nisem imela, kaj je to. Že slišati je bilo eksotično. Idiopatska trombocitopenična purpura. Kmalu, ko sem si opomogla po porodu, sem najprej spremenila svojo službo, prej sem se veliko kazala ljudem.. Po tej izkušnji sem si želela stopiti korak nazaj. Oziroma naprej. Ena mojih prvih intervjuvank, začela sem namreč pisat za revijo Jana, je bila Otilija, znana slovenska permakulturnica, ki mi je kar takoj rekla, naj poiščem Biljano. Da bi bilo dobro, da jo spoznam. Našla sem jo. In s tem kmalu tudi prvi stik s tajčijem. Pravzaprav me je prevzela učiteljica, ne toliko tajči. Njej sem zaupala, a tedaj nisem prav dolgo zdržala. Nekaj me je vleklo, pa vedno kaj tudi zmotilo. Se pa spomnim, da sem se v tistem slabem letu vadbe prvič naučila, da lahko, ko se pogovarjam s sogovornikom, obdržim svojo energijo v sebi. Se ne zlivam in izgubljam v sogovornikovi. To sem potegnila od takrat in ta občutek ves čas nosila s sabo. Sem in tja sem še naredila stoječo meditacijo, ker mi je bilo všeč, ko se mi je po določenem času začela prerazporejati energija po telesu, ko se je občutek, da sem čisto po strani, zavita, poravnal po določenem času, ko sem začenjala čutiti, da se stopala vdirajo v podlago. Najprej eno, pa potem drugo. A se mi je vedno zdelo, da ne stojim prav. In tudi nisem, a občutek, da vztrajam, mi je bil všeč. Sicer pa sem se kmalu spet zapletla v stare vzorce. Se lotila kakšnega stresnega projekta. Težko sem rekla ‘ne’. In kmalu se je bolezen ponovila. Najprej enkrat, pa čez dobro leto še enkrat. Obakrat se mi je zdelo, da je prišla zato, ker se pravi čas nisem znala potegniti zase. Ker sem želela ugajati. Se dokazovati. Obakrat je šlo za las. Imunski sistem je kolapsiral. Spomnim se, da sem v bolnici pisala dnevnik, in takrat sem si obljubila, da, če pridem še enkrat živa ven, spet poiščem Biljano. In sem jo. Pa še vadba tajčija je bila v sosednji vasi, tako da so bile okoliščine več kot naklonjene.

U3_cb

O tajčiju ne vem veliko, pravzaprav nič. Prvič v življenju se učim poslušat navznoter. Komaj čakam na sredo in zdaj tudi na petek. Ker lahko preusmerim misli, ki se mi kopičijo čez dan. Bolj kot telo, se mi zdi, da krepim um. Vsaj tisto uro in pol. Se spomnim, da sem prve mesece gledala na uro, koliko časa je še, zdaj sem nehala. Všeč mi postaja, da se malo mučim. Rada raziskujem telo. Občutek, ko se mi kaka zakrnela mišica tali, premakne za milimeter, me opogumlja, da vztrajam. Veliko mi pomeni. Danes, ko to pišem, sem celo preskočila službeno obveznost v Drami in to monodramo, ki sem si jo zelo želela videti, vendar mi občutek mehkobe, ki po treningu traja vsaj še eno noč, pa tudi ljubezen, ki jo po treningu začutim do sebe in potem do vseh mojih doma, v tem življenjskem obdobju pomeni največ. Celo mož, ki me je še pred časom, ko je zopet prišla sreda in čas za tajči, vprašal: “…kam greš spet?”, me lažje spušča. Ker se vračam pomirjena, mehkejša, pa hkrati ostrejša, ali recimo odločnejša.

Presenečena sem, glede na to, da sem precej radovedne narave, da ne guglam, ne iščem, kaj je to tajči, vem, da premalo vem, ampak kot da ni še čas, oziroma, kot da prvič dobivam priložnost, da izkušnjo dobivam s telesom, ne z umom. Kaj pa vem. Ko grem na tajči, grem hkrati po sebe, tako sebe, ki jo šele spoznavam. Počasi se talim. Počasi se luščim. Ogromno je še balasta, žal mi je, da je tako, a tako je. Zlagano sem živela predolgo, a sem hvaležna za še eno priložnost za luščenje in odkrivanje jedra. Pa še enkrat. Sledim učiteljici. Zaupam. Ker vidim pred sabo rezultat in čutim energijo, ki me privlači in začara. O tem, kaj ti gibi, te poze, te povezave zunanje in notranje pomenijo, bom raziskovala, ko pride čas.

Pa še to. Pišem po vadbi. Ura je enajst. Ponavadi ob tem času že spim.

Urška Grubar-Krišelj

Vse ob svojem času

Standardno

Po 33 urah potovanja iz Chen vasi nazaj v Slovenijo sva s prijateljem in učencem, Alešem Tomažinom, končno prispela na ljubljansko letališče. Dolge ure na letalu in še daljše na letališčih bi težje prenesla brez rezultatov naporne, a izredno plodne vadbe, ki se je po 10 dneh končala v nedeljo, 23. oktobra 2016.

V meni so od vsega doživetega najbolj živi vtisi in predvsem telesni odtisi dnevnih detajlnih korekcij velikega mojstra Chen Xiaoxing-a. Teh smo bili med dopoldnevno in popoldnevno vadbo stoječega stebra (vsakič po pol ure), vajami navijanja svile (po pol ure dopoldan in popoldan) ter študijem posamičnih gibov iz forme deležni vsi.

f1_cut

Korekcije – vodniki na poti k novim spoznanjem

Po dolgem potovanju iz Evrope in kar nekajurnem čakanju na večji del skupine, ki je na Zhengzhou letališče priletela iz Nanjing-a, smo v Chenjiagou prispeli s tremi kombiji okoli 21.30.

f2

Končno skupaj na Zhengzhou letališču

 

f3_cut

Intenzivno vsakodnevno delo

 

Program naslednjega in vseh ostalih dni: 7.30 zajtrk, 9.30 – 12.00 dopoldanska vadba, 12.10 kosilo, počitek, 15.00 – 17.30 popoldanska vadba, večerja in počitek…

Verjemite, med našim obiskom Chenjiagou vasi ni bilo ne časa ne energije za karkoli drugega kot za vadbo, obroke, počitek in krajše večerne sprehode po vaških ulicah …do taiji trgovinic, kjer včasih kar mrgoli ljudi, učencev iz Chen taijiquan šol. … do novega dela vasi, ki je čudežno zrastel v le parih letih. …do ordinacije zdravnika kitajske tradicionalne medicine dr. Chena (kjer se je telo s pomočjo tuina masaže razbremenilo odtisov napora). … do vaške lekarne po mazila za utrujene mišice in sklepe. …do splošne vaške trgovinice po kakšno metlo, lepilni trak, pitno vodo, kakšno suho sadje, oreščke, ali kaj drugega. Prav neverjetno je, kako takšna mala trgovinica uspe biti založena s praktično vsem – od hrane in pijače do posode, toaletnih potrebščin, igrač, oblačil, drobnarij, kot so lepilni trakovi (ki jih nismo našli niti v novoodprtem in veeelikem supermarketu v novem delu vasi!) – ter čistil, pripomočkov za čiščenje, itd.

f4

Stari del vasi, vhod v stari kompleks šole Chenjiagou Taijiquan

 

f5_bw

Novi del vasi, ki raste v mesto

f6

Del družinskega pokopališča

 

…in popoldan šestega dne vadbe, še do Chen družinskega svetišča in pokopališča,  do taijiquan muzeja in do ploščadi s parkom kamnitih kipov, ki ponazarjajo Chen taijiquan, oz. taiji boks (‘quan‘ pomeni ‘pest’) kot veščino trinajstih gibov – to je osmih osnovnih sil (bā fa): peng, lu, ji, an, cai, lie, zhou in kau ter petih osnovnih smeri gibanja: naprej, nazaj, v desno, v levo in osrediščenje oz. mirovanje.

f7_cut

Pogled iz starega dela družinskega svetišča proti parku in muzeju taijiquana

f8_cut

Chen taijiquan, upodobljen kot veščina trinajstih gibov

Dnevi so minevali mirno in počasi, do roba zapolnjeni z delom. Vadba je bila tako intenzivna, da so vsi vnaprejšnji koncepti ali pričakovanja morali prej ali slej odpasti, da bi lahko naredili psihološki prostor za maksimalno vzdržljivost, sveža spoznanja, ki si prihajala ena za drugim in tišino, ki je potrebna za stabilizacijo naučenega.

img_5704_bw

Laojia Yilu

Modrost mirnega in neizprosnega vztrajanja velikega mojstra Chen Xiao Xing-a na osnovah ter njegovi detajlni vpogledi v vsak posamičen gib prve oblike stare forme (Laojia Yilu), ki smo jo pod njegovim vodstvom preučevali vseh deset dni – potem, ko smo zaključili z temeljnimi vajami Zhong Zhuang (središčni, stoječi steber) in Chan Si Gong (vaje navijanja svile) – so dali rezultate. Telo je postalo močnejše, inteligentnejše, vitalnejše, pri resnih iskalcih so se odstirale nove plasti razumevanja. Naravno in sami od sebe so se sestavljali novi in širši uvidi, zaradi katerih so gibi postali lahkotnejši in spontanejši. Odgovori na nezastavljena vprašanja so prišli sami od sebe.

Ob tem se je ponovno okrepilo spoznanje, kako lahko leta takšne intenzivne vadbe, ki se prične že v otroštvu, preoblikujejo posameznike, narejene “iz pravega testa”, v vrhunske mojstre Chen taijiquana. In tudi, kako je veriga prednikov, ki so veščino ustvarjali in ohranjali, živa nit, ki vsakega resničnega učenca obogati in poveže z veščino kot z živim bitjem, pa tudi z vsemi njenimi sedanjimi in preteklimi nosilci.

f11_cut

Neprekinjen tok

Nekdo je med našim bivanjem poprosil mojstra, da pojasni borilno namembnost določenega giba… Odgovor je bil moder, jasen in kratek: “…Vse ob svojem času… najprej naj delo na (vsaj) zunanjih telesnih povezavah prinese vidne rezultate, šele potem bo čas za vpogled v borilne potenciale gibov…”.

IMG_5368_cut.jpg

Je že čas za orožje?

Ob mojstrovem odgovoru mi na misel pridejo tudi besede Davida Gaffney-a, našega rednega učitelja in tudi organizatorja tokratnega obiska Chen vasi: “… Deset dni vadbe da rezultate desetih dni, eno leto vadbe – enega leta, šestnajst let vadbe šestnajstih let in desetletja desetletij…”.

Vse teče naprej po večni poti časa in minevanja. Gora nastane iz neštetih zrnc peska, ki se – ne da bi povpraševala, kdaj bo konec – neprestano nalagajo, sledeč zakonom svoje narave in celote, ki ji pripadajo.

dao

Pot

 

 

 

Tian Jinmiao o treningu z Lei Muni-jem

Standardno

Tian Jinmiao je v Parku škrlatnega bambusa v Pekingu znana kot “Gospa taiji učiteljica z dolgo kito.” V parku namreč poučuje Chen taijiquan redno, vsako jutro, že vse od leta 1990. Je tudi edina učenka znanega učitelja Lei Muni-ja, ki je poleg Tian Xiuchen-a, Gu Liuxin-a in Feng Zhiqiang-a dominiral na Chen taiji sceni v Pekingu po smrti njihovega slavnega učitelja, Chen FaKe-ja.

V pogovoru, ki sledi, je Tian Jinmiao spregovorila o dobrodejnem vplivu taijiquan-a na zdravje in o tem, kako je tudi njo samo vadba taiji-ja spremenila iz osebe, živeče z grozečo in hromečo boleznijo, v osebo, prekipevajočo od zdravja. Opisala je tudi, kako je srečala svojega učitelja Lei Muni-ja, svojo dolgoletno povezanost z njim, njegove metode poučevanja, pa tudi, kako se je tekom časa odnos učencev do taijiquan-a spremenil tudi na Kitajskem. Jianmiao je nato spregovorila o načinih, kako lahko vadba drugih stilov notranjih borilnih veščin pripomore k napredku v taijiquan-u, v zadnjem delu pogovora pa se je tudi dotaknila težav, s katerimi se morajo soočiti ženske, da bi uspele v tej borilni veščini.

Tian Jinmiao je kot otrok bolehala za resno revmatsko okvaro srca. Njeno zdravstveno stanje se je nepretrgoma slabšalo, zato je ob vstopu v srednjo šolo pričela z vadbo Yang taijiquan-a. Po petih letih se je njeno stanje močno izboljšalo in začutila je, da je pripravljena na zahtevnejšo in bolj energično vadbo. S tem namenom je pristopila k učitelju Chen taijiquan-a Lei Muni-ju, katerega je videvala redno poučevati v parku.

Tian Jinmiao in Lei Muni

Tian Jinmiao in Lei Muni

Prvo srečanje z Lei Muni-jem

„Lei Muni-ja so mi priporočili kot dobrega in verodostojnega učitelja, ki si je prislužil veliko priznanj. Slišala sem tudi za Tian XiuChen-a (prav tako učenca Chen FaKe-ja) in ostale. V tem času je bilo v Pekingu veliko ljudi, ki so se ukvarjali s Chen taijiquan-om. Šla sem torej do Lei laoshi (učitelja Lei-ja) in ga vprašala, če bi me vzel za svojo učenko. To je bilo leta 1976. Razložila sem mu, da je moja šibka telesna zgradba posledica več let trajajoče bolezni. Vsi Lei-jevi učenci so bili močni in vzdržljivi mladi fantje, v skupini ni bilo niti ene učenke.

Ko sem se prvič obrnila nanj, je bil dokaj zadržan: „Dobro ti gre z Yang taiji-jem, zakaj bi ga zamenjala za Chen stil?” Odgovorila sem mu, da potrebujem nekaj bolj energičnega, ker sem mlada. Še vedno je bil v dvomih, saj se je bal, da bi izčrpanost ob vadbi fizično bolj zahtevnega Chen stila lahko povzročila povratek moje bolezni. Dogovorila sva se, da se pridružim vadbi za določeno poskusno obdobje, po katerem se bo odločil, ali me sprejme za svojo učenko. Mesec dni sem vadila zgolj jibengong (osnovne vaje gibanja v Chen taijiquan-u), učitelj pa mi ni pokazal niti ene taolu (forme). Videl je, da sem zelo zagnana, saj nisem izpustila niti dneva vadbe – prišla sem tudi takrat, ko je v Pekingu divjal peščeni vihar. Dovolil mi je nadaljevati z učenjem in tako se je pričel moj resničen uk pri Lei Muni-ju.

Sprva so se mi vsi smejali, saj sem bila navajena nežnega pristopa, značilnega za Yang stil. Njihovo posmehovanje pa je le še utrdilo mojo odločenost, da osvojim Chen stil in gibe izvedem pravilno.”

Lei Muni-jevo poučevanje

„Lei Muni-jeva metoda je bila sistematična in natančna,” pravi Tian. „Pokazal bi le en gib in pustil, da ga učenci vadijo tri do pet dni. Nato bi šel z učenci še enkrat skozi gib in pokazal naslednjega le, če je bil popolnoma zadovoljen z natančnostjo naše izvedbe. Učenje je zato napredovalo počasi. Na koncu vsakega dela je omenjeni del forme ponovil in, če ni bil zadovoljen z našo izvedbo, ni pokazal naslednjega giba. Ko smo predelali celo staro formo (Laojia Yilu), je sledilo še bolj podrobno utrjevanje in raziskovanje posamičnih gibov v formi.

V kitajščini rečemo “zhao” – raziskovati. Naučiti se gibov taolu (forme) je preprosto, toda izvesti gibe pravilno in dobro ni prav nič enostavno; dobra izvedba običajno terja tri do pet let trdega dela. Sama sem tako potrebovala pet let, da sem “zhao” (raziskala) Laojia Yilu od začetka do konca in da sem torej razumela vso kompleksnost in pravilno izvedbo vsakega od gibov. Lei Muni je poskrbel, da smo učenci napredovali korak za korakom in nadgrajevali naše znanje postopoma.”

Tian obrazloži: „V prvem letu vadbe, na primer, nisem vedela kako uravnavati dihanje in kako doseči “fangsong” (občutek sproščenosti), zato sem bila po izvajanju forme vedno utrujena in potrebna počitka. Učitelj mi je povedal, da ne znam pravilno regulirati dihanja in dovolj sprostiti določenih delov telesa. Ko sem še vadila Yang taijiquan, je normalno dihanje zadoščalo, saj se je naravno usklajevalo z nežnimi gibi, ki niso vsebovali fajin-ov (eksplozivnih izbruhov). V Chen stilu pa te – če ne znaš regulirati dihanja med izvajanjem hitrejših in eksplozivnih gibov – vadba lahko pusti izčrpanega že po samo eni ponovitvi forme.”

Tian je še razložila, da neizkušeni učenci med izvedbo fajin-a običajno izdihnejo do konca in morajo zato na polno vdihniti pri naslednjem gibu. To pa, kot je povedala, pusti vadečega zelo utrujenega po končani formi. „Moj učitelj mi je povedal, da naj ne izdihnem do konca iz dantiana med izvajanjem fajin gibov. Izdihnem naj le deloma in tako lažje povežem izdih z naslednjim vdihom – na ta način se poveže naravno in fajin dihanje, med izvajanjem forme pa ni neudobnega občutka.”

Tian meni, da je pravilno dihanje bistveni del taiji treninga, in da je ta vidik vadbe pogosto spregledan. „Dihanje je pomembno za zdravje telesa in naj ne bi bilo nikoli oteženo. Ravno tako je pomembno, kako koordiniramo dihanje z vsakim gibom in da vdihnemo pred vsako spremembo v gibanju, itd. Temu vidiku sem se sama posvečala leto dni.

Naslednji pomemben vidik, kot ga je poudarjal Lei Muni, je “pan jiazi”, oz. uravnavanje telesne okvirja.“ Jinmiao pravi, da “pan jiazi” zaobsega spuščanje navzdol v nižjo držo; razstavljanje in preučevanje vsakega giba in vsake drže; učenje, kako izvesti fajin in kako ga povezati z naslednjim gibom ter tudi preučevanje, kako med seboj povezati gibe brez fajin-a, itd.

 

Tian Jinmiao v enojnem biču.

Tian Jinmiao v Enojnem biču.

Pomembnost “Wu Xing-a”

Tian pravi, da mora vsak učenec taijiquan-a neprenehoma raziskovati in stremeti k vedno bolj poglobljenemu razumevanju veščine. „Kot mnogi tradicionalni učitelji, je tudi Lei Muni vedno poudarjal pomembnost “wu xing-a,” oz. prirojene sposobnosti razumeti, katero imajo vsi učenci s potencialom. Tian ponazori: „Ko mi je na primer Lei Muni želel pokazati napako v mojem gibanju, sem uspela razumeti, kaj mi želi povedati, brez zapletenih razlag in zgolj z opazovanjem določenega giba, katerega mi je kazal. Razumeti teoretične koncepte taijiquan-a je lahko, saj je večina učencev odraslih. Telesno udejaniti te koncepte pa ni prav nič enostavno, še posebej v Chen taijiquan-u.

Če človek razume princip gibanja in je zmožen izvesti gib tudi fizično pravilno, potem “wu” (razume) koncept. Če tega ni zmožen, potem nima “wu-ja”. “Wu xing” zato igra pomembno vlogo v ocenjevanju učenca, saj je le-ta pomemben del učnega procesa. “Wu xing-a” ne moreš predati naprej ali ga vsaditi v učenca. Včasih je pač potrebno mukotrpno preučevanje in prežvekovanje, da bi “zagledali luč” (in dosegli “eureka” trenutek). Ko enkrat wu xing dosežeš, postane vse kristalno jasno, in kadarkoli učitelj demonstrira določen vidik giba, “vidiš” bistvo takoj in si gib sposoben tudi pravilno ponoviti. Proces osvajanja “wu xing-a” je zahteven, neizogiben in zahteva čas.“

Tian pravi, da v primeru, ko učenec nikakor ne napreduje, ta ali nima te prirojene sposobnost celovitega razumevanja, ali pa metoda poučevanja ni pravilna. „Možno je, da učenec preprosto ne posluša dovolj pozorno, kaj mu učitelj razlaga. Vsakič, ko zamudiš priložnost, da se učiš, izgubiš tudi priložnost za napredek v taijiquan-u. Prepričana sem, da mora biti učenec vedno pozoren – ne glede na to, ali so učiteljeve razlage namenjene njemu, ali komu drugemu v skupini.“

Tian se je kot učenka posvečala vse globljemu razumevanju Chen taijiquan-a vse do smrti učitelja Lei Muni-ja leta 1986. Kot je običajno za mnoge, je tudi prehod Tian v poučevanje potekal naravno, preko pomoči ostarelemu učitelju pri delu z novinci v skupini. „Ko je postal starejši, bi me na primer prosil, da namesto njega novim učencem demonstriram zahtevnejše in bolj energične gibe. Med učenjem sem se vedno, ko sem naletela na nekaj, na kar si nisem zmogla odgovoriti skozi lastno prakso, obrnila na laoshi-ja (učitelja). Ko sem doumela bistvo, bi to posredovala naprej drugim učencem. Tak način dela mi je bil v veliko pomoč tudi pri lastnem napredovanju. Moje učiteljevanje, ki se je začelo na ta, neformalen način, se nadaljuje še danes.“

Po smrti Lei Muni-ja leta 1986 je Tian Jinmiao skupaj s še dvema učencema prevzela poučevanje v učiteljevi šoli. Leta 1989 so se v Beijing Chen taijiquan raziskovalnem centru odločili, da uvedejo poučevanje tudi v Haidien predel Beijing-a, kjer se nahaja tudi Park škrlatnega bambusa, saj tam trening Chen taijiquan-a še ni bil na voljo. Leta 1990 je tako Tian uradno prevzela ta del Beijing-a, in ljudje jo od takrat poznajo kot “Gospo taiji učiteljico z dolgo kito.”

Srečanje z drugimi šolami “notranjih” borilnih veščin

Po smrti Lei Muni-ja je Tian raziskovala številne druge notranje borilne veščine, kljub temu pa svari pred preskakovanjem s stila na stil brez jasne osredotočenosti. Najprej se je tako spoznala z Wu stilom taijiquan-a: „Z Wu stilom sem se srečala po smrti mojega učitelja, in sicer preko Wu Tunan-ovega učenca, Zhang Guojian-a. Moj motiv je bil nadaljevati lastno učenje in skozi preučevanje drugih stilov podpreti in poglobiti svoje znanje Chen taiji-ja. Osredotočila sem se predvsem na tehniko potiskanja rok, in spoznala, da je ena od najpomembnejših komponent te veščine “rou hua” (mehka nevtralizacija nasprotnika). Opazila sem, da v Wu stilu zelo poudarjajo prav ta vidik veščine. Nenazadnje je Wu šola del velike taijiquan družine. Potiskanju rok in tradicionalnim formam Wu stila sem se posvečala dve leti.“

Tian je nato študirala Xingyi, da bi preučila fajin komponento v tej veščini. „Xingyi fajin je močan in hiter, in želela sem videti, kako ga lahko primerjamo s Chen fajin-om, da bi še bolje razumela njegovo izvedbo. Še posebej me je zanimalo, kako se po močnem in hitrem fajin udarcu takoj sprostiti in postati mehak. Preučevala sem tudi Bagua – zlasti gibanje nog in krožnost gibanja v tem stilu. Ves moj študij je pravzaprav služil poglabljanju mojega razumevanja Chen taijiquan-a, da bi s tem izboljšala nivo lastne prakse in postala še boljša učiteljica. Vedno sem bila osredotočena na Chen taijiquan, in odločena, da predajam naprej učenje Lei laoshi-ja (učitelja Lei-ja) in na ta način spodbujam širjenje Chen taijiquana. Metoda raziskovanja še drugih mehkih borilnih veščin mi je pomagala, ker je bila moja usmeritev določena že poprej. Menim, da beganje od stila do stila brez osredotočenosti ni koristno. Lei laoshi je vame vložil veliko truda in njegovega dela ne nameravam zavreči. Sem edina iz njegove veje, katera še vedno poučuje. Pogosto mislim nanj in si želim, da mi uspe ohraniti njegovo vejo Chen taijiquan-a. Ta odgovornost težko pritiska name. V sedanjem času ekonomske rasti in hitrih sprememb so ljudje osredotočeni na druge stvari. Taiji ni več prioriteta v njihovem življenju.“

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Tian Jinmiao v figuri Šest velikih pečatenj in štiri zapiranja.

Odnos do taijiquana

Tian meni, da je odnos do vadbe ključen, če vadeči želi doseči kakršnokoli smiselno raven znanja v taijiquan-u. „Zame je jutranja vadba taijiquan-a enaka zajtrku. Potrebujem jo prav tako, kot potrebujem zajtrk. Ne glede na to kaj počnem, si zjutraj vedno vzamem čas za vadbo. Na lestvici prioritet je moja jutranja vadba pred vsem ostalim. Upam, da bodo moji učenci imeli enak odnos do taijiquan-a.

Danes je odnos ljudi do veščine drugačen – to lahko vidite v številnih primerih. Če je učitelj odsoten, ljudje prenehajo hoditi na vadbo. Prevzamejo miselnost „počakajmo, da se učitelj vrne.“ Kar pomeni, da vadijo zaradi učitelja, ne zaradi taiji-ja. Njihov fokus ni taiji.

Včasih so učenci prihajali na trening precej pred učiteljem, da bi postorili vse manjše zadeve, potrebne za vadbo: pripravili prostor, obesili zastavo šole, itd. Ko je prišel učitelj, se je tako pouk lahko brez motenj pričel takoj. Obstajala je žeja po znanju. Kadarkoli je učitelj komurkoli kaj razlagal, bi vedno pristopila in poslušala. Prav nič ni bilo važno, ali sem na problem naletela že prej, saj je bilo možno, da sem prvikrat kaj spregledala, oziroma nisem imela dovolj znanja,da bi razumela učiteljevo sporočilo. Ali pa bi si ogledala omenjeno zadevo iz drugega zornega kota.

Vadba je stvar neprestanih ponovitev – več kot jih narediš, boljši postajaš. Nakdaj je prav gotovo obstajalo več spoštovanja in zaupanja med učiteljem in učencem. Učitelj je lahko bil strog in zahteven do učenca in še vedno vedel, da se bo učenec vrnil. Današnji učenci pa delajo, kot se jim zljubi. Na vadbo pridejo, ko se jim zazdi. En dan se trudijo in naslednji ne. Ne pristanejo na to, da bi jih učitelj vodil. Nekateri učenci imajo velik fizičen in intelektualni potencial, nimajo pa stanovitnosti. Učitelj v takšnem primeru ne more narediti prav nič.“

Tian meni, da dandanašji taiji za mnoge ni več bistven del življenja. „Kako človek doživlja taiji, je pomembno. Zame je bil taiji priložnost, da si povrnem zdravje, zato ga imam za svojo najboljšo naložbo. Dobro zdravje je največje bogastvo. Biti zdrav je neprimerljivo več, kot imeti “debel” račun v banki. Čemu ti bo denar, če nimaš zdravja, da bi v njem užival? V treh desetletjih odkar sem začela trenirati z Lei Muni-jem, se simptomi moje bolezni niso povrnili niti enkrat. Danes nihče ne verjame, da imam okvarjeno srce.“

Ženske in taijiquan

Tian je nato nadaljevala s pripovedovanjem o specifičnih problemih s katerimi se soočajo ženske v taijiquan-u. Meni, da ženska, v primerjavi z moškimi, bisteno težje doseže visok nivo v veščini. „Govorim specifično o kitajskih ženskah. Vzroki za njihov otežkočen položaj so socialni in kulturni. Od večine Kitajk se pričakuje, da prevzamejo skrb za družino. Po poroki sledi neizogibna prekinitev s taiji-jem. Razlogi so predvsem družinske obveznosti, ki se običajno začnejo z nosečnostjo (kar pomeni vsaj leto dni pavze v treningu). Dokler otrok ne začne hoditi v jaslice, je za žensko praktično nemogoče priti vsak dan v park. To so za žensko neizogibna življenjska dejstva.

Ženske, ki vadijo taiji, me pogosto sprašujejo, ali lahko nadaljujejo z vadbo med nosečnostjo. Rekla bi, da med nosečnostjo fizično zahtevna vadba ni priporočljiva. Taolu (forme) se lahko delajo v visoki drži, na mehak in sproščen način, fajin gibom se je potrebno izogibati. Takšna nežna vadba je dobra tako za zdravje matere kot otroka. Tiha sedeča meditacija je prav tako dobrodejna za umiritev razpoloženja. Ko se nosečnost prevesi v drugo polovico, vpliva na ravnovesje ženske. V taiji-ju popravljamo telesni center in med vadbo vzdržujemo pravilno držo telesa. Nosečnost spremeni položaj telesnega centra, tega se mora ženska zavedati in biti previdna v drugi polovici nosečnosti.

Kar se tiče drugih naravnih ciklov v življenju ženske, osebno ne dovolim, da bi me obdobje menstrualne krvavitve odvrnilo od vadbe. Res je, da se ženske pogosto počutijo manj vitalne, šibkejše v tem obdobju. Telo zadržuje vodo, še posebej v območju spodnjega trebuha. Nekatere ženske čutijo v tem obdobju tudi hude, boleče krče. Sama gledam na to takole: simptomi bodo tam ne glede na to, ali delaš ali ne delaš taiji, zato te ne bi smeli odvrniti od vadbe. Napornost treninga lahko zmanjšaš na ta način, da ne greš v zelo nizko držo. Pravzaprav je znano, da taiji praksa zmanjšuje menstrualne krče, ureja ciklus in zakasnuje menopavzo, kar omogoča ženski, da upočasni proces staranja.

Včasih se ljudje samoomejijo na ta način, da se prištejejo v določeno starostno kategorijo – to pa so kategorije, ki so socialno določene. Na primer: ko si star toliko in toliko, se moraš obnašati tako, kot pritiče tvoji starosti. Menim, da je potrebno nadaljevati brez takšnih samoomejitev. Pojdi in dovoli stvarem, da se razvijajo naravno.

To je taiji filozofija. Med prakso se človek povrne v naravno stanje in znotraj tega naravnega stanja išče temeljno načelo. Vprašajte se: kaj je temeljno načelo in zakaj je potrebeno? Kaj se zgodi, če mu sledim, in kaj, če mu ne? Postopoma boste opazili, da se resnično sprejetje zgodi zgolj z obstojem [doumetjem] temeljnega načela. Enako velja tudi za življenje. Vse kar delate, potrebuje namen in strukturo. Ta taijiquan filozofija je zelo uporabna v vsakdanjem življenju; tako v naših odnosih z drugimi, kot v našem odnosu do življenja na sploh.“

Davidine Siaw-Voon Sim

(intervju je bil prvič objavljen v Tai Chi Magazine 30/4)

“Imej pravilen pristop; bodi vztrajen v vadbi; in nadaljuj z iskanjem in učenjem,” intervju z mojstrom Chen Ziqiang-om

Standardno
Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang med delavnico v Ljubljani, junij 2013 (foto: M. Vorwerk)

Mojster Chen Ziqiang je član dvajsete generacije družine Chen z resnično impresivno genealogijo: njegov oče je velemojster Chen Xiaoxing, njegov stric velemojster Chen Xiaowang in njegov praded sam legendarni Chen Fake. Kljub temu pa je postal tekom zadnjih dvajsetih let Chen Ziqiang  v svetu Chen taijiquan-a priznan zgolj zaradi lastnih dosežkov. Od svojih dvajsetih let dalje se je namreč – v skladu s tradicijo borilnih veščin – meril na uradnih in neuradnih turnirjih s komerkoli, ki bi mu upal stati nasproti. Izboril si je nešteto zmag in z njimi pridobil sloves ognjevitega borca.

Chen Ziqiang, odločen ohraniti resnično bistvo družinske veščine in popolnoma predan ohranjanju družinskega izročila, skupaj z očetom v domači vasi vodi Chenjiagou šolo Chen taijiquan-a (Chen Taijiquan Xuexiao). Dva do tri mesece letno preživi tudi na poti po Evropi in ZDA, kjer predaja svoje obsežno znanje veščine zahodnjakom.

Tekom njegove turneje leta 2013, je Chen Ziqiang prvič vodil delavnico tudi v Sloveniji in tako skupini učencev, zbranih z vseh koncev Evrope, ponudil izjemno priložnost, da izkusijo kvalitete njegovega poučevanja. Ziqiang se je v telovadnici med energičnimi ogrevalnimi vajami, neštetimi ponovitvami form in dinamičnimi (ter vedno zabavnimi!) drili potiskanja rok izkazal kot strog in neutruden učitelj s sokoljim očesom za napake. S svojo močno in navdihujočo prisotnostjo je motiviral vse učence, da so še bolj zavzeto delali in potisnili lastne meje še dlje.

Chen Ziqiang med delavnico nadzoruje skupino (foto: J. Suhadolnik)

Kot potrpežljiv in velikodušen učitelj je Chen Ziqiang delil z nami lastne izkušnje in znanje o taijiquan-u tudi izven telovadnice. Da bi odgovoril na vprašanja učencev, je v poznih večernih urah za mizo spregovoril o lastnem učenju, izkušnjah, pridobljenih s poučevanjem ter lastnih pogledih na specifične vidike Gongfu-ja. Med pogovorom se je spomnil lastnega otroštva v vasi, kjer je taijiquan tesno vpleten v dnevne in letne ritme življenja in kjer zgodbe in legende o taiji mojstrih še vedno burijo otroško domišljijo. Opisal je tudi, kako sta tekom let njegova motivacija in volja do treninga postopoma postajali vse močnejši, enako kot tudi njegova odločenost ohraniti družinsko veščino v svoji izvorni obliki.

Med pogovorom o izkušnji poučevanja se je Ziqiang dotaknil vsakodnevnih obveznosti, povezanih z vodenjem šole. Opisal je tudi prihodnost učencev po formalnem zaključku treninga. Spregovoril je tudi o specifičnih vidikih Gongfu-ja, raznolikih izzivih, povezanih z učenjem in poučevanjem ter razliko v pristopu do veščine, katero opaža med kitajskimi učenci in zahodnjaki.

Nekateri najbolj pomenljivi Ziqiang-ovi odgovori so bili tudi najbolj jedrnati, podani z enako preciznostjo, kot jo mojster uporablja v borilnem ringu. Podobno kot številni mojstri pred njim, je Chen Ziqiang poudaril, da v taijiquan-u bljižnjic ni. Enako pomemben in pomenljiv je bil tudi njegov odgovor, da za uspeh učenca zadostujeta že samo pridnost in vztrajnost.

Pogovor s Ziqiangom smo pričeli z vprašanjem o njegovem otroštvu.

Učenje veščine

Mojster Ziqiang, koliko ste bili stari, ko ste pričeli trenirati in kaj je takrat tvorilo vaš trening? Kakšen je bil vaš odnos do taijiquan-a na samem začetku?

Poučevati so me začeli, ko sem bil star tri leta. Večinoma sem moral vaditi stoječo meditacijo (Zhan Zhuang). Na samem začetku šolanja seveda nisem imel nobenega posebnega odnosa do veščine, razen da sem čutil, da mi krade moj čas za igranje.

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Velemojster Chen Xiaoxing (Chen Ziqiang-ov oče) doma, med pripravo rezancev. Ritem, hitrost in natančnost njegovih gibov odsevajo principe taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Kdo so bili vaši učitelji tekom let in kakšna je bila vaša pot v taijiquan-u?

Moj učitelj je bil moj oče, Chen Xiaoxing. Kadarkoli bi imel čas, bi oče nadzoroval mojo stoječo meditacijo in popravil mojo držo. Enako je bilo tudi z mojimi prostoročnimi formami in treningom z orožji.

Ali ste kot mladostnik v domači vasi prisostvovali dogodkom (ne nujno dvobojem), kateri bi razkrili mojstrstvo učiteljev v vasi? Kako so takšni dogodki vplivali na vas?

V vasi sem videl mnogo takšnih dogodkov in zato nisem mislil, da so kaj posebnega. Bili so del mojega vsakdana. V tem smislu zato niso imeli posebnega vpliva name.

Svet taijiquna-a in še posebej vas Chenjiagou sta polna zgodb o legendarnih mojstrih in njihovih dosežkih. Vam je kakšna od teh še posebej ljuba?

Vsaka generacija v moji družini ima fantastične zgodbe. Všeč so mi vse, še posebej tiste, ki govorijo o resničnem mojstrstvu v borilni veščini. Obstajajo tudi zgodbe, osnovane na legendah, katerih namen je navdihovati.

Mojster Ziqiang, kaj vas motivira pri vašem treningu? Se je vaša motivacija tekom let spreminjala in kako?

Kot otrok nisem bil močno motiviran – vadil in treniral sem zaradi pričakovanj in zahtev staršev. Ko sem bil star trinajst let, pa sem nenadoma postal odločen, da začnem resno trenirati. Ker sem bil majhne postave, sem želel postati močan. Poleg tega sem se pričel zavedati, da je to edinstvena borilna veščina, katera se je v naši družini [stoletja] prenašala iz roda v rod. Spoznal sem, da bo veščina znotraj družine izgubljena, če ne nadaljujem. To zavedanje je ostalo z mano in se ni spremenilo – izpolniti moram obvezo.

Ali še vedno trenirate z očetom in kako pogosto? Glede na izjemno visok nivo vašega znanja, kako pomembno se vam zdi še naprej trenirati z mojstri starejše generacije, da bi napredovali v veščini?

Seveda še vedno treniram pod vodstvom svojega očeta. Čeprav to ni več trening, pri katerem bi me oče dnevno nadziral, vedno poiščem njegovo pomoč, ko naletim na točko, katera potrebuje pojasnilo, ali kadar naletim na kaj, česar ne razumem. Tudi v bodoče bo tako.

Kako torej poteka vaš trening? Kako dolgo na primer trenirate vsak dan, kdaj običajno vadite in kaj zaobsega vaš običajni trening?

Vsak dan treniram zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem doma, to pomeni približno osem ur na dan. Treniram vse znotraj sistema – Taolu (prostoročne forme), orožja in Tuishou (potiskanje rok).

Je kakšen vidik treninga, ki vam je še posebej všeč? Zakaj?

Rad preučujem skupne točke Taolu (prostoročnih form) in dejanske borbe. Samo na ta način lahko razumem razloge za posamične gibe v Taolu, njihovo namembnost in cilj.

Chenjiagou šola Chen taijiquan-a in poučevanje 

Sedaj torej z očetom vodite šolo. Kakšne so vaše zadolžitve znotraj šole?

Moja glavna zadolžitev v šoli je poučevanje. Odgovoren sem za trening in pripravo učencev na tekmovanja.

Nam lahko poveste kaj več o svojih učencih? Koliko jih je v uku? Od kod prihajajo? Kako dolgo običajno ostanejo v šoli? Kakšne so njihove poti, ko zapustijo šolo?

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

Trening v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a se vsak dan prične s tekom in ogrevanjem (foto: L. Marsh)

V šoli imamo več kot 300 registriranih učencev. Učenci prihajajo iz vasi Chenjiagou, z raznih koncev Kitajske in nekateri tudi iz tujine. Nekateri učenci so v šoli krajši čas (od nekaj tednov do šest mesecev), spet drugi ostajajo v uku dlje (od dveh do deset let).

Večina učencev, ki zaključi večletni program, pride v šolo še kot otroci z namenom, da bi postali učitelji borilnih veščin. Nekateri odidejo tudi med varnostnike, v policijo ali vojsko. Učenci, ki so pri nas krajš čas, so večinoma odrasli z lastnim poklicom, ki bi se radi izučili Chen taijiquan-a, ali pa učitelji taijiquan-a iz drugih šol, ki pridejo, da bi dopolnili in dvignili nivo lastnega znanja.

Bi se strinjali s trditvijo, da učenje ne pomaga napredovati zgolj učencu, temveč izboljša tudi veščino samega učitelja? Katere elemente učiteljeve veščine, po vašem mnenju, mojstri poučevanje drugih?

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Mojster Chen Ziqiang med demonstracijo v Chenjiagou šoli Chen taijiquan-a (foto: A. Christodoulou)

Če je metoda poučevanja pravilna, bo nedvomno dvignila standard tako učenca kot učitelja. Učitelj mora težiti k nenehnemu raziskovanju in preučevanju pravilne metode in pravilne poti, kar bo zagotovo vidno tudi v nivoju veščine njegovih učencev. Na ta način se zvišuje standard razumevanja in prakse v Chen veščini tako učitelja kot učenca.

Kako bi opisali proces učenja v taijquan-u?

Učenec mora imeti dobrega učitelja ter prizadevno in vztrajno vaditi.

Bi rekli da se, če redno vadiš pod nadzorom dobrega učitelja, napredek v Gongfu (veščini) vedno zgodi postopoma in korak za korakom, ali je v določenih primerih preskok v znanju lahko tudi nenaden in hiter?

Kvantumski skok je nemogoč – to je le fantazija in nemogoča želja. Bljižnic ni!

Ali, ko učenec doseže višje nivoje znanja, vsak naslednji nivo zahteva dlje časa in je težje dosegljiv? Zakaj je temu tako?

Višji nivoji veščine niso nujno težje dosegljivi. Če se učenec ne priuči pravilne metode in ne izbere pravilne poti, težje napreduje.Napredek ni pogojen z vprašanjem časa. Kar je ključno je, ali si pridobil tehnično sposobnost/veščino, katera ti omogoči napredovati na višji nivo.

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Vadba (foto: J. Suhadolnik)

Kaj so, po vašem menju, lastnosti dobrega učenca?

Dober učenec naj bi imel tri lastnosti: inteligenco, pridnost in dispozicijo. Imeti vse tri je redko. Običajno sta že pridnost in vztrajnost dovolj.

Ali obstajajo razlike do pristopa in vadbe taijiquan-a med kitajskimi učenci in zahodnjaki?

Določene koncepte, kateri so del kitajskega duha in kitajske kulture, zahodnjaki težje dojamejo. Na trenutke se to zdi celo nemogoče, saj zahodnjaki skušajo interpretirati kitajske ideje s pomočjo lastnih konceptov. V pristopu in vadbi kitajski učenci delajo, zahodnjaki sprašujejo. Medtem ko kitajski učenci skušajo začutiti gibe, se zahodnjaki ukvarjajo z mehaniko in kinetiko gibov.

Taijiquan in Gongfu

Kaj se vam zdi najpomembnejši element vadbe v taijiquan-u za izgradnjo Gongfu-ja (veščine)?

Treniranje osnov in Taolu (form), nato Tuishou (potiskanje rok) ter zatem Sanshou (prosta borba). Vsi trije sklopi so med seboj povezani in vsak sklop gradi na temeljih predhodnega.

Omenili ste, da obstajajo trije razlogi za vadbo taijiquan-a. Jih lahko še enkrat naštejete in opišete njihova razmerja?

Prvič: ohranjanje zdravja. Drugič: izgradnja telesa. In tretjič: taijiquan kot borilna veščina. Ne glede na cilj, mora učenec slediti principom borilne veščine pri svojem treningu. Na ta način taijiquan pomaga izgraditi telo in tudi ohranjati zdravje. Sčasoma taijiquan postane tudi dejanska borilna veščina.

Kaj pa so stopnje in metode v Tuishou (potiskanju rok)?

Tuishou lahko kategoriziramo v štiri stopnje, pet metod in tri vzorce. Štiri stopnje so: ohranjati kondicijo, študij/eksperimentiranje, aplikacije in borba. Pet metod vključuje enoročno potiskanje rok, dvoročno potiskanje rok, korakanje naprej in nazaj, potiskanje rok v nizki preži (da lu), ter prosto korakanje. Trije vzorci v potiskanju rok so horizontalni, vertikalni in poševni vzorec.

Kaj so vaši upi za prihodnost Chen taijiquan-a?

Želim si, da v procesu širjenja in popularizacije taijiquan ne izgubi svojega bistva.

Bi lahko za konec povedali še kaj, kar lahko služi učencem kot navdih pri treningu taijiquan-a? Bi priporočili kakšne posebne koncepte in metode za izboljšanje veščine (Gongfu)?

Potrebno je zaupati. Vztrajaj na svoji poti, da bi dosegel končni cilj. Imej pravilno idejo, bodi dosleden v vadbi ter nadaljuj z iskanjem in učenjem.

Mojster Chen Ziqiang, hvala za pogovor.

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Mojster Chen Ziqiang vodi skupino skozi Taolu (foto: J. Suhadolnik)

Zahvale: Pričujoči intervju ne bi bil mogoč brez odprtih src in velikodušne pomoči številnih prijateljev in taiji navdušencev. Rada bi se zahvalila mojstru Chen Ziqiang-u, da je – raje kot da bi počival v poznih večernih urah – potrpežljivo odgovarjal na številna vprašanja učencev Slovenskega združenja za Chenjiagou taijiquan. Prav tako bi se rada zahvalila izjemni učiteljici taijiquan-a Davidine Siaw-Voon Sim, katera je vprašanja prevedla v kitajščino ter nato mojstrove odgovore nazaj v angleščino. Brez njene pomoči ideja za ta intervju ne bi nikoli zaživela. Neskončno hvaležna sem tudi prijateljici in lektorici Claire O’Kell, katera se redno bori z mojo angleščino in s svojim pretanjenim občutkom za jezik vedno uspe moje angleške tekste spremeniti v zanimivo branje. Zelo sem hvaležna tudi vsem fotografom, ki so odstopili fotografije za objavo na blogu, ne da bi zanje pričakovali plačilo.

 Velika hvala poklicnemu fotografu Jožetu Suhadolniku, ki je dokumentiral delavnico v Ljubljani in ustvaril serijo izjemnih fotografij. Celotna serija je dostopna v zavihku Galerija na našem blogu.
 Prav tako bi se rada iskreno zahvalila poklicni fotografinji Androniki Christodoulou, katera nam je dovolila objaviti dve njeni fotografiji. Če bi želeli izkusti življenje v vasi Chenjiagou skozi njeno izjemno reportažno fotografijo, si oglejte spletno stran Androniki Christodoulou Photography.
 Zahvala tudi Michaelu Vorwerk-u, ki je z avtom pripotoval iz Kaslla (Nemčija), da bi treniral z mostrom Ziqiang-om in med treningom našel tudi čas – in najboljšo svetlobo – da bi ustvaril nekaj izjemnih portetov. Izbor le-teh si lahko ogledate v zavihku Galerija na našem blogu.
 Nazadnje velika hvala še prijateljici Lai Marsh, katera je spomladi 2013 obiskala vas Chenjiagou in mi dovolila objaviti eno izmed svojih fotografij v tem intervjuju.
 
Agni Prijatelj

Po februarski delavnici z Davidom Gaffney-em

Standardno
David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

David Gaffney (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Za nami je februarska delavnica z Davidom Gaffney-em, zato tokrat objavljamo nekaj vtisov o izkušnji treninga z Davidom; tako začetnikov, kot tudi tistih, ki vadite že več let. O seminarju ste povedali:

Štefanija:

Hvala za čudovit sobotni učni dan in novo izkušnjo. Obžalujem, da sem zamudila petkov del seminarja. David je neverjeten in biti udeleženec njegove delavnice je privilegij. Njegova metoda poučevanja mi omogoča lažje učenje kompleksne veščine. Hvala David, hvala Biljana.

Vlado:

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječi meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Pravilen telesni okvir začnemo graditi s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Lazarević).

Všeč mi je bila sama zasnova seminarja. Najprej zgodovinska utemeljitev, potem izvajanje forme s korekcijami in nazadnje še uporaba taijiquan-a kot borilne veščine. Zanimive nove občutke sem imel priložnost izkusiti tako pri učenju napada kot obrambe. Seminar se je pri meni nadaljeval še izven uradnega programa. Ko sem se namreč naslednji dan prebudil v zasneženo jutro, sem z lopato v roki naredil nekaj fajin-ov levo-desno in pot je bila čista. Ugotavljam, da taiji ni samo borilna, ampak tudi delovna veščina.

Aleš:

Za dobro jutro smo dobili stavek, da smo razvajeni in naj gremo malce stati v sneg 🙂 – Nekateri nismo imeli superg, pa smo omenili mraz 🙂 Ko smo prišli do štirih temeljnih sil je taiji dobil zame čisto novo razsežnost: kako z minimalnim naporom iz pravilne drže sprostiti takšno energijo. Malce rokodelskih prijemov in lomljenja kosti je dodatno sprostilo vzdušje 🙂 Vsekakor brez stoječe meditacije ne gre.

Drago:

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Potiskanje rok – kako začutiti center (Dantian) pri partnerju.

Chen taijiquan vadim tretje leto. Moram priznati, da mi (v tem trenutku) taiji ni prva prioriteta v življenju, kar se odraža tudi pri vadbi, saj se moj napredek stopnjuje s polžjo hitrostjo – razlog pa je seveda povsem preprost: tej plemeniti veščini posvečam premalo časa. Je pa (taiji namreč) v moje življenje prinesel povsem novo, mogočno razsežnost, ki je neizbrisna in katere dimenzije bi zaman poskušal opisati z besedami.

Da je temu tako, gre poleg neprecenljive vloge naše predane ˝učiteljice˝ Biljane zahvala tudi Mojstru Davidu Gaffney-u, katerega seminarja sem se tokrat udeležil tretjič. Umirjen in preprost človek neverjetnih notranjih moči ter nekaj desetletnih izkušenj, je z nami delil svoje resnično bogato znanje na način, ki je blizu tako tistim, katerih življenja so že dolga leta tesno povezana in prepletena s taiji-jem, kot tistim, ki se s to veščino šele ˝spogledujejo˝. Trdno verjamem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil tako nad Davidom kot nad novim znanjem preprosto navdušen in iskreno hvaležen za neponovljivo izkušnjo. Kot vsa srečanja z Davidom je bilo zame tudi zadnje v Tržiču nepozabno doživetje in hkrati dragocen, bleščeč kamenček v mozaiku življenja.

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Vprašanja in odgovori (foto: R. Bevc).

Irena:

Vsakič, ko pride David v Slovenijo, se z velikim veseljem udeležim njegove delavnice. Poleg tega, da je odličen mojster, je še boljši učitelj, kar je za nas, udeležence delavnic, nadvse pomembno. Na lestvici učiteljev, pri katerih sem se že učila (Chen Xiaowang, Chen Jun, Oscar Munoz, Armin Fabian, Li Jun Feng) ga lahko brez vseh zadržkov uvrstim na prvo mesto, upoštevajoč pristop do učenca, kvaliteto in način podajanja.

Ne morem pa, da ne bi izpostavila še eno, v mojih očeh, pomembno prednost te delavnice. To je za učitelja obvladljivo število udeležencev, saj se je mojster David lahko posvetil tako rekoč vsakomur. Na takšnih delavnicah je napredek udeleženca lahko izjemen, zato se jih bom še udeleževala.

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Individualne korekcije (foto: R.Bevc).

Špela:

Moje dojemanje in obvladovanje taiji-ja je po dveh mesecih treninga še ˝v plenicah˝, zato je bil zame ta seminar predvsem priložnost za opazovanje. Vsak udeleženec mi je bil na nek način vodič, lahko sem začutila prakso in izkušnje začetnikov in tistih, ki vadijo že dalj časa.

Ko je David Gaffney nazorno demonstriral posamezne elemente, me je zelo fascinirala usklajenost energije v njegovem telesu. S svojim zgledom mi je dal potrditev, da se preko vztrajnosti in trdega dela sposobnosti duha lahko realizirajo v telesu.

Alena:

Petek je bil posvečen potiskanju rok, ki se izvaja v paru. Osebno mi je ta oblika vadbe najljubša in hkrati najtežja. Najljubša zato, ker se dogaja v paru in je prisotnega več gibanja in dinamike, tudi trening za noge je najbolj intenziven.

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Ko je Dantian iztirjen, je vsega konec (foto: D. Lazarević).

Pri tej obliki treninga vadba dobi malo več smisla, saj je taiji ne nazadnje borilna veščina, pri kateri je namen, da se ubraniš napada druge osebe. No, in s tem je povezan del, ki mi je najmanj všeč in to je, da, če z osebo, ki s teboj deluje v paru, ne moreš vzpostaviti harmoničnega odnosa in energija ne teče, vadba postane napor. Takrat se moraš ukvarjati z notranjim vidikom sebe, kaj je za spustiti in ozavestiti, da bi se harmonija izboljšala in moraš to hkrati prenašati tudi v gibe. Včasih ti pač ne uspe in si srečen, ko David reče »menjamo partnerje«.  To pot se na srečo to ni zgodilo. Opazila pa sem, ko je bilo potrebno vklopiti malce več borilnega duha, da naenkrat nisem znala več uporabljati ne principa ne gibov. No, bomo pa na tem še delali.

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Laojia Yilu (foto: R. Bevc).

Sobota nam je ponudila zunaj pestro vreme, znotraj pa vročino, ki je bila posledica trdega poglabljanja v princip taiji-ja. David s svojo zdravo samozavestjo, ki jo ni treba dokazovati, nežno posreduje informacije o gibih in nas popravlja. V enem momentu me je popravil samo za nekaj milimetrov, a v sebi sem čutila močan pretok energije- kot da bi nekdo odprl pipo in bi toplota stekla v vse dele telesa. Občutek je bil fenomenalen. Princip se poglablja, ramena sodelujejo s kolki, komolci s koleni, zapestja z gležnji. Veselica, če seveda zunaj ne bi zapadlo 15 cm snega in ne bi bilo treba priti še v Ljubljano. Naši učiteljici povem, da je življenje z njo resnično pustolovščina : )

Nedelja – ah, kaj bi zgubljala besede. Malce pade samozavest, ko ugotoviš, da je princip, za katerega  je v soboto kazalo, da je že globoko sedel, ob učenju novih gibov, izpuhtel neznano kam J Učili smo se forme Laojia Erlu, ki je bolj eksplozivna kot Laojia Yilu. Forma je zanimiva in dinamična. Že mogoče, ampak zame bo taka morda v prihodnosti – zaenkrat mi »koreografija« povzroča še preveč težav, da bi lahko aplicirala tudi princip. A bistveno je, da ne odneham in ker je premalo priložnosti za vadbo z učitelji, izkoristim vsako priložnost za učenje principa kot tudi novih gibov. In na koncu ugotovim, da novih gibov v resnici ni, da se zares poglablja samo princip. Pa smo spet pri tistem, da je »princip isti, sve su ostalo nianse«.

V grobem, povzetek seminarja je, da smo se imeli lepo, delovno. Spoznala sem tudi, da me čaka še veliko dela.  David je zakon – simpatičen, potrpežljiv učitelj, vodstvu katerega se z veseljem prepuščam.

Skupinska.

Skupinska.

»Počasna pot je najhitrejša.« Intervju z Davidom Gaffneyem

Standardno
Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pred templjem družine Chen v vasi Chenjiagou (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Oktobra lani smo imeli ob gostovanju Davida Gaffneya v Sloveniji priložnost zaprositi vodjo Chen šole iz Manchestra (VB) in avtorja dveh temeljnih del o Chen taijiquan-u za intervju. David se je povabilu z veseljem odzval in v pogovoru izpostavil predvsem dva vidika veščine: borilni aspekt kot taijiquan-ovo primarno naravo ter nujo, da znanje poglabljamo naravno in postopno.

David, koliko si bil star, ko si se začel ukvarjati z borilnimi veščinami in kaj te je takrat motiviralo?

Borilne veščine sem začel trenirati, ko sem bil star petnajst let. Takrat smo živeli v Moss Side-u, nevarnem središčnem okrožju Manchestra, kjer je bil poulični kriminal nekaj običajnega. Prav zato sem borilne veščine videl sprva izključno kot sredstvo samoobrambe.

Katere sloge si treniral tekom let ter kakšne so tvoje izkušnje z vsakim od teh slogov?

Zunanje borilne veščine sem treniral petnajst ali šestnajst let. Začel sem z Wado Ryu karatejem in nato nadaljeval s šaolinskim Nam Pai Chuan-om (severno in južno pestjo) ter kickboksom. Od leta 1996 treniram izključno Chen taijiquan.

Zdaj torej treniraš in poučuješ Chen taijiquan. Ali nam lahko za začetek orišeš svoje ozadje v taiji-ju? Kdaj si prvič spoznal Chen slog? Kaj te je pritegnilo v tem sistemu, kar nisi našel nikjer drugje? Kdo so bili tvoji učitelji in kaj si se od njih naučil?

Chen taijiquan sem spoznal sredi devetdesetih in kmalu zatem prvikrat srečal Chen Xiaowang-a. Zame je bil to ključen trenutek. Chen Xiaowang je imel predavanje v mrzli dvorani sredi Manchestra: po predavanju je vstal, si slekel suknjič, odvezal kravato in izvedel fantastično serijo fajin-ov. Do tistega trenutka sem videl mnoge mojstre, vendar pa je bilo to nekaj povsem drugega. Od takrat dalje sem se posvetil treningu izključno Chen taijiquan-a in prepotoval Veliko Britanijo, Evropo in Kitajsko, da bi mu lahko sledil. Tekom let sem mnogokrat odpotoval na Kitajsko, da bi treniral z največjimi mojstri 19. generacije družine Chen. Leta 2003 je naša Šola popeljala prvo skupino angleških učencev na Kitajsko, da bi lahko v vasi Chenjiagou intenzivno trenirali s Chen Xiaoxing-om. Tja se redno vračamo vsaj enkrat, občasno tudi dvakrat letno. Leta 2008 mi je Chenjiagou taijiquan šola podelila certifikat učitelja. V Manchestru imamo tudi to srečo, da tu zadnjih deset let biva zelo dober učitelj Chen sloga, Wang Haijun. Naša šola se tudi trudi pripeljati v Veliko Britanijo najboljše mojstre Chen taijiquan-a in na ta način dvigniti nivo znanja tukaj. Smo edina britanska šola, katerja je gostila kar tri izmed »štirih Budinih bojevnikov«. V Veliki Britaniji smo tudi kot prvi gostili Zhu Tiancai-a, Chen Xioaxing-a in Chen Ziqiang-a. Tekom let sem srečal kar nekaj izjemnih učiteljev, ki so odigrali pomembno vlogo v mojem razvoju. Omenil bi delo s Chen Zhenglei-em med mojimi prvimi obiski Kitajske, pa Feng Zhiqiang-a, Tian Jingmiao-a in druge… Pogled vsakega od teh učiteljev je doprinesel k mojemu bolj celostnemu razumevanju veščine.

Kakšna je tvoja vsakodnevna vadba; kako dolgo, na primer, treniraš vsak dan, kdaj običajno vadiš, kakšen je tvoj običajni vsakodnevni režim?

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Potiskanje rok z mojstom Chen Ziqiang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Moj vsakodnevni trening je odvisen od mojega urnika. Med tednom vodim veliko tečajev in pri teh, namesto da bi stal spredaj in zgolj govoril, rad tudi sam sodelujem. Ob na polno zasedenih dnevih tako opravim tudi do sedem ali osem ponovitev forme Laojia Yilu, navijanje svile, stoječo meditacijo in podobno, še predno se lotim lastnega treninga. Običajno skušam opraviti vsaj nekaj ur samostojne vadbe – tudi več, če le nisem prezaposlen. Večino časa namenim vadbi Laojia Yilu, katera predstavlja gongfu formo Chen taijiquan-a – številnim generacijam učencev v Chen vasi ta forma, poleg Zhan Zhuang-a (stoječe meditacije) in vaj navijanja svile, namreč služi kot tradicionalna metoda razvijanja lastne veščine. Potiskanje rok (tako rutine kot prosti slog) običajno treniram nekajkrat na teden. Paocui, forme z orožji, vaje z dolgo palico in podobno opravljam po občutku, vendar običajno po koncu treningov na dneve, ko imam več časa.

Za trening nimam določenih fiksnih ur. Vem, da veliko ljudi govori o kitajskem običaju, da se trening opravi zjutraj. Sam pravim učencem, da v resnici ni pomembno, kdaj vadiš, temveč da redno vadiš.

Kaj so po tvojem mnenju ključni vidiki učenja/treniranja taijiquan-a, še posebej, če veščino primerjaš z drugimi borilnimi veščinami, katere si treniral v preteklosti?

Menim, da so najpomembnejši vidiki pri učenju taijiquan-a na eni strani nivo motivacije učencev ter sposobnost in pripravljenost učiteljev posredovati naprej veščino na drugi. Vadba mora biti urejena in sistematična. V tem taijiquan ni prav nič drugačen od ostalih borilnih veščin. Da bi dosegel dober nivo znanja, mora učenec najprej osvojiti osnove. V Chen taijiquan-u moramo najprej pričeti s treningom bistvenih vidikov telesne strukture in gibanja. Ti vidiki morajo postati del naravnega telesnega spomina in ne zgolj slepo naučeni in mehansko ponavljani. Ljudje, katerim se mudi, da bi čim prej prišli do »dobrih stvari«, redko dosežejo visok nivo v taiji-ju. Pomanjkanje potrpežljivosti za trening osnov je lahko velik problem. Ljudje mislijo, da se lahko, ker so trenirali že deset ali petnajst let, začnejo ukvarjati z naprednejšimi vidiki vadbe. Če imajo (oni ali njihov učitelj) priložnost delati z učiteljem zgolj enkrat ali dvakrat letno, ostaja njihov nivo znanja zelo nizek.

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang-om (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vse se začne s stoječo meditacijo Zhan Zhuang (foto: D. Siaw-Voon Sim).

V vasi Chenjiagou pogosto rečejo, da kvantiteta porodi kvaliteto. Mojster Chen Xiaoxing večkrat govori o nujnosti, da do veščine pridemo z drilom, torej je očitno pomembno, da je učenec motiviran in resno vadi tiste vidike veščine, ki so primerni njegovi stopnji razvoja. Učenci morajo zaupati svojemu učitelju in metodi. Glede tega imajo učenci v vasi Chenjiagou veliko prednost. Lahko namreč vidijo ljudi na vseh stopnjah razvoja, od popolnih začetnikov do velemojstrov. Na Zahodu se začetniki pogosto zaženejo v vadbo z velikim entuziazmom, vendar kasneje začnejo dvomiti v metodo in skušajo dopolniti lasten trening z različnimi stvarmi, za katere verjamejo, da jih bodo naredile bolj uspešne. V končni fazi je počasna pot najhitrejša za dosego resnične veščine. Šele če bo učenec najprej osvojil pravilno telesno strukturo, pravilno navijanje svile in pravilen energetski občutek (lahkosti v zgornjem delu telesa, teže v spodnjem delu, ekspanzije od vznotraj navzven in tako naprej), bo dejansko lahko praktično uporabil sistem, ko bo začel raziskovati možnosti v dvoboju. Kdor zbira forme in tehnike ne da bi najprej zgradil temelje, najverjetneje ne bo uspešen v praktičnem preizkusu pod pritiskom.

V zvezi s specifičnimi razlikami med Chan taijiquan-om in ostalimi borilnimi veščinami – glavne razlike so poudarek na razvoju krožnega principa in zakoreninjenosti v Chen taijiquan-u kot osnova za uspeh v dvoboju. Pomembno je tudi razumeti telo kot sistem in ne zgolj slediti drilu vnaprej dogovorjenih oblik napada in obrambe. V Chen taijiquan-u je za borbo osrednja ideja spontanosti in trening s ciljem, da odreagiraš v skladu s situacijo.

Kaj je po tvojem mnenju resnično bistvo in končni cilj taijiquan-a? Se je njegovo bistvo spreminjalo skozi čas in ali se ti zdi, da je danes njegovo bistvo drugačno kot je bilo nekdaj?

Heksagram11, Tai.

Heksagram11, Tai.

Samo ime sistema kaže na njegovo bistvo. Quan pomeni boks ali borilno veščino, Taiji pa je osrednja ideja Ijing-a. Rečemo lahko torej, da taijiquan prenaša princip Taiji-ja v borilno veščino. Taiji je iskanje ravnovesja. Navznoter skuša Taiji uravnovesiti emocionalni vidik uma (xin), ki ima yang kvaliteto, z logičnim aspektom uma oziroma namero (yi), katera je yin; navzven Taiji uravnoveša dejavnike kot so čvrsto-mehko, hitro-počasno, odprto-zaprto, napredovanje-umik. To velja tako danes kot je veljalo nekdaj. Je pa res, da so danes tečaji taiji-ja vsepovsod, čeprav je vprašanje, koliko ljudi, ki te tečaje vodijo, dejansko razume bistvo sistema.

Kako je učenje taijiquan-a vplivalo na tvoje telo in tvoj um?

Vpliv na oba je bil velik! V taijiquan-u se osrednja metodologija treniranja vrti okrog treh konceptov: »song, rou« in »man«. Gre za trening telesa s pomočjo metode počasnosti s ciljem, da telo postane sproščeno in odzivno. Počasnost je potrebna, da smo lahko pozorni na vse aspekte fizičnega in mentalnega. Sledenje tej metodi neizogibno porodi večjo mentalno umirjenost in osredotočenost. Ko me ljudje vprašajo, kaj mi je taijiquan dal, je prva stvar, katero najprej omenim, občutek udobnosti in domačnosti v lastnem telesu.

Ali vadiš Qigong?

Ne. Taijiquan je sam po sebi sofisticirana oblika energetske vadbe. Podobno kot pri vseh tradicionalnih borilnih veščinah, je tudi Chen Wangting, ko je razvil sistem skoraj štiristo let nazaj, vanj vključil Jingluo teorijo iz tradicionalne kitajske medicine, Ying-Yang teorijo iz Ijing-a, kot tudi starodavni metodi Daoyin (zbiranje in usmerjanje energije) in Tu-Na (dobesedno vdihovanje in izdihovanje).

Ali se ti zdi pomembno, da ljudje, ki vadijo taijiquan, poznajo energetski sistem, akupunkturne točke in meridiane?

Najprej je potrebno poudariti, da se učimo taijiquan in ne študiramo z namenom, da bi postali zdravniki kitajske tradicionalne medicine. Seveda pa je potrebno, če želimo razumeti zapuščino mojstrov preteklih generacij, poznati osnove kitajske medicine. Zato pomaga, če poznamo nekatere akupunkturne točke, katere so povezane z vadbo taijiquan-a.

Kaj pa teoretični vidiki sistema? Kako pomembno se ti zdi poznati in študirati teoretična dela, kot na primer Chen Xin-ov Ilustrirani kanon taijiquan-a družine Chen? Kdaj, se ti zdi, bi moral učenec začeti vključevati ta vidik v svoj študij, če sploh?

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xino-vega dela.

Ilustracija navijanja svile iz Chen Xin-ovega dela.

Pomembno je, da poznaš dovolj relevantne teorije za lastno stopnjo razvoja. Za začetnika je dovolj, če pozna osnovne zahteve – poravnano telo, sproščen um in v razkoraku zaokrožene noge (kot da bi med njimi držal veliko žogo; op. avt.). Na tej stopnji bi lahko preveč kompleksni teoretični aspekti celo zavirali učenčev razvoj. Na primer, če bi poskušal zapreti prsni koš medtem ko je telo še vedno togo in neporavnano v vertikalni osi, bi zgolj povročil še več napačnih odklonov v telesu. Bolje je, da pristopimo k treningu z logičnim in potrpežljivim pristopom. Branje Shakespeare-ja ne more koristiti otroku v osnovni šoli. Podobno mora tudi učenec taijiquan-a iti skozi vse stopnje razvoja in trenirati njemu primerne vidike sistema. Kitajski učenci imajo to prednost, da lažje razumejo določene koncepte, saj imajo ti jasne kulturne reference. Besede kot na primer qi, peng, lu, ji, an imajo za zahodnjake prizvok misterioznosti, medtem ko so nekaj povsem običajnega na Kitajskem. Zaradi tega je morda bolj pomembno za zahodnjake, da prebirajo tudi razna dela o taijiquan-u. Prav tako je pomembno, da sledijo in zaupajo kompetentnemu učitelju in ne postanejo neučakani ter silijo v učenje nečesa, za kar še niso pripravljeni.

Bi se strinjal z mnenjem, da je veščina vsake nove generacije slabša od poprejšnje in da zato taijiquan postopoma usiha?

Mislim, da to ne drži. Veliko stvari vpliva na relativni nivo znanja različnih generacij in celo različnih ljudi znotraj iste generacije. Dobro znan rek pravi, da ne moreš doseči visok nivo znanja, če si prebogat ali prereven. Ljudje iz preteklih generacij so bili dejansko ob različnih priložnostih kot vojaki, varuhi trgovskih karavan ali lastnih skupnosti pozvani, da uporabijo veščino v situacijah na življenje in smrt. To je bila seveda močna motivacija za dosego visokega nivoja v veščini. V spet drugih časih hude revščine je bila prioriteta golo preživetje. Zabeleženo je, kako se je Chen Zhaopi, učitelj trenutne generacije velemojstrov, ob povratku v Chenjiagou zgrozil, ko je videl, da je veščina v lastnem rojstnem kraju na robu izumrtja. Lakota in naravne katastrofe prav gotovo ne zagotavljajo primernega okolja za razvoj veščine. Danes so ljudje bolj izobraženi in imajo boljše življenjske pogoje kot pretekle generacije, imajo pa tudi možnosti izbire in zabave, katere prej niso bile na voljo. Vsekakor pa bo imela, vse dokler se metoda treninga pravilno prenaša naprej, vsaka generacija svoje velemojstre.

Kakšno je tvoje mnenje o načrtovanem razvoju vasi Chenjiagou?

V Chenjiagou sem prišel prvikrat leta 1997. Od takrat se je marsikaj spremenilo, nekaj na bolje, in nekaj na slabše. Najnovejši načrti za razvoj vasi me spominjajo na komercializacijo šaoliskega templja. Vendar pa se je razvoj, kot sem nazadnje slišal, ustavil zaradi problemov s financiranjem.

Ali si kdaj treniral tudi full contact borbo ali sodeloval na tekmovanjih? Kakšno je tvoje mnenje o tem vidiku borilnih veščin?

Tekom let sem pogosto tekmoval v tradicionalnem karateju in kasneje v semi- in full contact kickboxu. To se mi zdi dragocena izkušnja v smislu preizkusiti se pod pritiskom. Saj je v redu govoriti o tej ali oni tehniki, ampak zmoreš nadaljevati borbo, ko si enkrat poškodovan? Si sposoben kontrolirati svoja čustva, ko si enkrat soočen z močnim nasprotnikom? Se zavedaš, koliko fizične bolečine lahko preneseš ti ali tvoj nasprotnik, ne da bi jo občutil, ko teče adrenalin? Odgovori na ta vprašanja ti dajo samozavest in doprinesejo k občutju resničnosti tvojega treninga. V taijiquan-u sem bil uspešen na številnih tekmovanjih v potiskanju rok – dosegel sem tudi prvo mesto na mednarodnem tekmovanju Internal Arts International Atlantic Cup v Veliki Britaniji, kjer so sodelovali tudi tekmovalci iz Hong Konga in ZDA.

Je navijanje svile (Chan Si Jin) značilno samo za Chen slog, ali ga poznajo tudi drugi slogi taijiquan-a?

Vse glavne šole taijiquan-a si delijo določene principe in ideje. Ker pa sem sam študiral zgolj Chen slog, ne bi želel razpravljati o podrobnostih drugih slogov.

Kaj se ti zdi ključni del taijiquan vadbe v smislu gradnje gongfu-ja (veščine)?

Chen Changxing.

Chen Changxing, oče Laojia form.

Ključno je, da natančno in pazljivo slediš razvoju pravilne telesne strukture. V vasi Chenjiagou pravijo, da je Laojia Yilu »gongfu forma« in da je trening te forme »trening okvirja«. Ko govorimo o strukturi, govorimo najprej o pravilni postavitvi vseh sklepov v telesu in posledično o vzniku zavedanja, da je Dantian center telesa. Pravilna struktura ne sme biti prisotna zgolj v statičnih položajih, ampak tudi v gibanju, saj lahko šele takrat izpolniš zahtevo biti »podprt v osmih straneh«.

David, kako bi opisal Peng Jin?

Peng je običajno opisan na dva načina. Prvič: poleg lu, ji, an, cai, lie,zhou in kao, je peng eden od temeljnih osmih jin-ov (notranjih sil, op. avt.). V tem smislu peng opisuje tip tehnike odbijanja. Drugič: peng predstavlja najpomembnejšo kvaliteto, brez katere ni taijiquan-a. Telo v stanju peng lahko primerjamo z napihnjeno žogo, saj je elastično in s prekipevajočim fizičnim občutkom moči ter ekspanzije od znotraj navzven. Peng je osrednji jin oziroma kultivirana sila v taijiquan-u in je zato vedno prisoten, ko se gibljemo spiralno, nevtraliziramo ali napadamo. Vsi ostali primarni jin-i morajo biti podprti s peng-om. Iz tega seveda sledi, da če nimaš peng jin-a, ne moreš imeti niti preostalih jin-ov.

Kako lahko učenec zgradi in ojača Peng Jin?

Peng Jin je moč zgraditi le skozi dolgotrajno notranjo kultivacijo. Za gradnjo in ojačanje Peng Jin-a so potrebni številni dejavniki. S kultivacijo moramo doseči takšno stanje uma, v katerem je ta umirjen, a čuječ. Telo mora preko treninga osvojiti občutek lahkosti in senzitivnosti v zgornjem delu in sočasno izjemne teže in povezave s tlemi v spodnjem delu. S pazljivim uravnavanjem telesa lahko prebijemo blokade v energetskih poteh, vse dokler či ne postane močnejši, polnejši in napolni Dantian. Nato uporabimo spiralno gibanje, ki sledi principom navijanja svile, da zbrana energija zaokroži skozi telo.

Če bi imel priložnost srečati kateregakoli – živega ali mrtvega – mojstra borilnih veščin, kdo bi to bil in zakaj?

Srečati enega od pokojnih legendarnih mojstrov iz vasi Chenjiagou ter videti, kako se lahko naše znanje danes primerja s taijiquan-om nekdaj, bi bilo res fascinantno. Če bi moral izbrati le enega mojstra, bi se verjetno odločil za Chen Changxing-a. Bil je namreč prvi, ki je učil tudi nekoga izven klana Chen in tudi tisti, ki je preklasificiral izvorne forme Chen Wangtinga v Laojia formi, katere vadimo danes – zanimivo bi bilo videti, kaj bi si mislil o širjenju družinske veščine po vsem svetu.

Kakšni pa so tvoji upi in želje glede tvojega razvoja v bodoče?

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Vhod v Chenjiagou taijiquan šolo (foto: D. Siaw-Voon Sim).

Pri taijiquan-u ne gre toliko za doseganje dokončnih ciljev, ampak za pot. Vse, kar si želim, je nadaljevati trening z izjemnimi učitelji, slediti tradicionalnim metodam iz vasi Chenjiagou in še naprej naravno razvijati lastno veščino.

Bi želel povedati še kaj, kar bi lahko služilo drugim kot navdih za trening taijiquan-a? Bi morda želel učencem priporočiti kakšne specifične koncepte ali metode za razvijanje njihovega gongfu-ja (veščine)?

K procesu učenja je potrebno vse od prvega stika s Chen taijiquan-om pristopiti logično in sistematično. Prav vsi različni učni vidiki Chen taijiquna-a so med seboj povezani in potrebni. Pomembno je, da stopimo na pot učenja z zaupanjem. Veščina bo naravno rasla – če se bomo v učenju gibali od enostavnega h kompleksnemu in od površinskega h globjemu. Z leti in leti konstantnega treninga lahko napredujemo preko različnih nivojev gongfu-ja in pri tem pridobimo nova spoznanja na vsakem od osvojenih nivojev. Vsakdo prične z različne izhodiščne točke, toda prav vsi lahko na ta način bistveno napredujemo. Znan Malezijski taijiquan mojster je nekoč svetoval: »Ne bodi zadovoljen zgolj s tem, da si učenec mojstra – naj postane mojstrska tvoja lastna veščina.«

Moja Tai ji izkušnja – trdna mehkoba ali mehka trdnost

Standardno

PotPot.

Prepuščanje in zaupanje, pozornost in opazovanje, skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju, pot k sebi. Verjetno to niso besede, katere vam najprej pridejo na misel, ko pomislite na taiji. In vendar bi vam rada preko svoje izkušnje pokazala, da je taiji lahko več kot samo vadba borilne veščine. Vse pa je odvisno od tega, kakšen je vaš pristop do te oblike gibanja. Vaš pristop do taiji-ja pa bo vsekakor odvisen od vašega pristopa do življenja. Kakor napredujete pri taiji-ju, tako lahko napredujete tudi v življenju. Življenje in taiji si podajata roke. Na koncu ne boste več vedeli, ali napredujete v življenju, ker vadite taiji, ali se vam spreminja življenje in to vnašate v vadbo. Pa vedite, ni bistveno. A nekje je vseeno treba začeti.

Taiji lahko izvajate mehanično in podobno, kot obrtnik izdeluje serijske reprodukcije umetnine, mehanično premikate roke, noge, trup. Vse skupaj bo izgledalo kot taiji, vendar to ne bo taiji, to bo imitacija taiji-ja. Lahko pa si zastavite za cilj izvajati taiji podobno, kot ustvarja umetnik, z osredotočenim zavedanjem in z vsakim gibom spoznavate, kaj vam ta oblika gibanja prinaša ter tako ustvarjate svojo, sebi lastno umetnino.

Sama sem pri vadbi te oblike gibanja z namenom, da postanem prava taiji-istka, spoznala naslednje:

V rokah učiteljice (foto: R. Bevc)V rokah učiteljice (foto: R. Bevc).

Prepuščanje in zaupanje. V rokah učiteljice se pustim oblikovati kot glina: naučila sem se postati voljna in mehka navznoter, navzven pa ohranjati trdno formo. Zaupam ji, da me vodi v točko skladnosti, saj se taiji po njenih besedah izvaja pravilno, ko se celo telo giblje skladno, ko se deli telesa med seboj nevidno sporazumevajo. Ko se premakne rama, se premakne kolk; ko se giblje komolec, spremembo čuti koleno in se odzove; ko se premakne zapestje, skladno zavibrira stopalo. Skladno z vadbo se je začelo isto premikati v mojem življenju. Prej zategnjene in visoko nasajene rame, ki so bile posledica stalnega upiranja in borbe, so se začela spuščati in postajati bolj gibljive. Posledično sem se nehala upirati življenju in bolj zaupala vodstvu Vesolja. Temu primerno so se počasi začeli odzivati kolki in prej neznosne bolečine so izginile. Pred začetkom vadbe taiji-ja nisem bila sposobna stati pri miru več kot pol ure, saj so me kolki boleli, da mi je šlo na jok. Potem pa sem na vadbi čudežno lahko v stoječi meditaciji stala 15 do 20 minut brez bolečin.

Dantian (foto: R. Bevc)Dantian (foto: R. Bevc).

Pozornost in opazovanje. Da sem lahko sledila navodilom učiteljice in se še bolj prepuščala njenemu vodstvu, sem morala na urah vadbe postati bolj pozorna in opazovati, kaj se resnično dogaja znotraj mene. Na urah vadbe aktivno sodelujem in opazujem, ne samo gibe, ki se izvajajo, ampak tudi od kje prihaja vzvod za premik. Učiteljica nam stalno ponavlja, da vzvod za gib pride iz točke Dantian (po Kitajsko to pomeni »morje energije«, ki v telesu predstavlja točko, preko katere teče vsa telesna energija -či, prana). To je točka, ki jo moraš začutiti. Začutiš pa jo, če si pozoren in opazuješ. Razlika med premikom roke ali noge iz točke Dantian ali pa samo z mišicami je ogromna, ne da se je opisati z besedami. Premik z mišicami zahteva napor, premik iz Dantiana pa se zgodi spontano, brez napora, z mirom, zbranostjo. Ta premik sprošča. Verjemite mi, ko sem ta gib začutila prvič, sem zavriskala od veselja in od takrat naprej mi je vadba postala še v večje veselje. Verjetno vam že postaja jasno, da sta se po redni večletni vadbi, izboljšala tudi moja pozornost in opazovanje v življenju na sploh. Moja intuicija je zdaj še močnejša in ostrejša.

Voda in kamen (foto: R. Bevc)Voda in kamen (foto: R. Bevc).

-Skladnost in mehanizem zavedanja, kje se nahajamo v življenju. Prej sem vam omenila, da princip taiji-ja, kot ga razumem sama, teži k temu, da se telo giblje skladno – da noben del telesa ne prevladuje, nadvlada ali se kakor koli drugače postavlja v vodilno pozicijo. To vse izvira iz dejstva, da vse gibe, kot si jih je zamislil prvi mož Chen sloga, vodi Dantian in ne mišice. Ta pa je po mojih izkušnjah povezan z našo zavestjo – s primarnim načinom delovanja in NE z našim egom – našim naknadno oblikovanim načinom delovanja. Ravno zaradi tega principa, je meni taiji kmalu po začetku vadbe postal največje darilo. Ker iščem duhovno resnico in sem kot taka nagnjena k odkritosti, sem iskala mehanizem, pri katerem ne bom mogla lagati, kje sem, kaj sem v določenem trenutku življenja ter koliko me še vodi ego. In vadba taiji-ja mi je to zagotovo omogočila. Prvi korak je bil, da sem postala bolj pozorna in opazovala tudi vse moje misli, ki so se ob vadbi porajale. Ne bom vam lagala, na začetku je bilo težko. Ali je bilo vredno ? Da. Nisem našla boljšega mehanizma, ki bi mi pokazal, katere misli, vzorci, prepričanja ne omogočajo, da bi energija neprestano, 100% tekla, da bi na taiji vadbi uživala, se sproščala in prihajala k svojemu bistvu. Po pameti sem mislila, da sem že dosegla svoj cilj, da je vse v najlepšem redu in da jaz tega sploh ne potrebujem. Principi taiji-ja so mi hitro začeli kazati, da temu ni tako in mi razkrili kopico obrambnih mehanizmov, ki so se posledično pokazali kot telesne težave ali pa kot težave v odnosih. Rame niso komunicirale s kolki, desni kolk je bil močnejši od levega, energija je zastajala v zapestju, nisem bila sposobna dovolj odpreti rok, roki nista komunicirali med seboj, pojavljale so se bolečine v kolenih, levem kolku. Še in še bi lahko naštevala. Pa sem se odločila, da se s posameznim delom ne bom ukvarjala posebej ampak bom še naprej zaupala nežnemu vodstvu učiteljice in težila k skladnosti, pa čeprav od začetka zelo majhni. Spoznala sem, da me taiji znotraj nežno mehča, kot voda spreminja obliko kamna, ko nežno teče čez njega dan na dan. Če bi na začetku uporabila preveč sile, bi se lahko zlomila, tako kot voda to stori kamnu, če ga želi na hitro spremeniti. Z udarno silo ga razbije na prafaktorje.

Med prijatelji (foto: R. Bevc)Med prijatelji (foto: R. Bevc).

-Pot k sebi. Vendar ni dovolj, da sem vse skupaj opazila, ugotovila, spoznala. Da sem lahko napredovala, sem morala za seboj puščati stare, neuporabne obrambne mehanizme, opuščati egove principe delovanja in njegov šepet, ki mi med stoječo meditacijo stalno prigovarja- »saj tega ne potrebujeva, saj to je izguba časa, raje pojdi domov na fotelj in uživaj, pa saj na koncu koncev ti tega sploh ne zmoreš, itd, itd,« . Z vsakim opuščenim obrambnim mehanizmom, vzorcem in egovo mislijo, prihajam bolj v stik s tistim pravim bistvom, ki ga vsi tako iščemo in postajam mirnejša, bolj radostna in sposobna izpolnjevati svoje življenjsko poslanstvo. Vse to sem opustila z odločitvijo, da taka kot sem bila, ne želim več biti in to je bilo dovolj. Vsekakor pa je pomagala stalna prisotnost učiteljice, ki je sama to že storila in s tem dajala in še daje, svetel vzgled nam vsem, da se splača.

Se splača Tai ji uporabiti kot mehanizem za približevanja k našemu pravemu notranjemu bistvu ? Moj odgovor je zagotovo da. Poleg vsega naštetega sem vam pozabila napisati, da se vse to dogaja v družbi zanimivih, isto mislečih ljudi in ta aspekt je tudi eden izmed mnogih razlogov, zakaj se k vadbi stalno vračam.

Vabim vas, da ste drzni in se nam pridružite.

Z ljubeznijo,

Alena Lipavec, resnicoljubka